Evropa (samo)okupirana, Slovenija (še vedno) kolonija?

Odziv na Odprto pismo Evropi Stefana Hertmansa in na razpravo z avtorjem ob Dnevih poezije in vina na Ptuju poleti letos.

sob, 21.10.2017, 06:00
Amnezija pa je grobar vizije. Dokler si Evropa zatiska oči pred kolonialno in genocidno preteklostjo, ne bo mogla tvorno stopiti v globalni dialog.

Obzorje barjanske ravnice se počasi spušča in dviga v nihajih viseče mreže, ki sem jo davno tega prinesel iz Mata Atlântica v Braziliji. V nedeljskem razkošju tople jeseni v amplitudah hkrati tehtam napetost referendumske Katalonije, pravkar prebrani Štegrov Na kraju zapisano iz Solovka ter vprašanje, ki si ga zastavljam: ali smem trditi, da je Slovenija kolonija? Da, ne ali mogoče, mi prišepne Aleš iz Solovka, od koder je priklical stari tročanski način razmišljanja. Ta uhaja iz dualistične linearnosti v tisto svobodo, o kateri v Umirajočem Bogu Triglavu France Bevk nostalgično piše, obujajoč čase »jasnih dni svobode«, ko je bil človek še povezan z večdimenzionalno naravo! Avgusta na Ptuju je Aleš sogovornikoma na omizju ob Dnevih poezije in vina, Aliju Žerdinu in Stefanu Hertmansu, avtorju Odprtega pisma Evropi, postavil vprašanje o povezanosti identitete in suverenosti. Ta razpon mi zadošča za opredelitev v dilemi o Sloveniji koloniji. Je Slovenija suverena? Kako shizofrena je njena identiteta? Kaj ima pri tem evropski (post)kolonialni refleks?

»In potem je prišla nedelja, za zmeraj,« je z nasmeškom na obrazu ponavljal štiriletni sin, ko sva na Vrazovem trgu prebrala menda kar vse verze, izpisane na izvirnih pručkah. Z zmagovalnim verzom sva vstopila v Muzikafe, ko je prišla ura, zaradi katere sva v moji resnici prišla na Ptuj. V otrokovi resnici sva najbrž tu doživela nekaj nepozabnih vtisov iz tisočletnega mesta. Pogovor s Hertmansom se je razvil v razpravo o postkolonialnih refleksih, ki v današnji globalizirani vsepovezanosti reproducirajo militaristično logiko. Ob tezi o okupiranosti Evrope spričo prisotnosti ameriških vojakov sem bil vesel, da imam ob sebi otroški alibi in se ne mešam v razpravo, saj me tema preveč zadeva. Raje bova ta vihar misli preživela v anonimnosti v ozadju udobnih sedišč Muzikafeja in uživala v občutku, da sva na Ptuj prišla kot logično nadaljevanje poletne domače naloge.

V Kobaridu smo sredi avgusta pripravili prvi simpozij o pokristjanjevanju v Sloveniji in rehabilitirali smo predkrščansko svetišče ob izviru in drevesu, ki ga je križarska vojska po naročilu iz Čedada leta 1331 uničila. V nastopih sem se ukvarjal prav z razmerjem med prežitki kolonialne logike in prvinskih tradicionalnih kozmologij ter pojasnil, zakaj se stara vera lahko vrača v življenje šele po stoletjih cenzur in križarskih pohodov in zakaj je za nov razvojni zamah Evrope absolutno nujna temeljita introspekcija v korenine identitet evropskih narodov. Minula leta sem se osredotočal na sizifovsko misijo oživljanja dogovora ob predaji Blejskega otoka Rimskokatoliški cerkvi. Minister za kulturo je končno popustil, uveljavil javni interes in Narodni muzej Slovenije naj bi letos pripravil koncept muzeja posebnega pomena z dokumenti in simboli slovenstva, od poselitve do osamosvojitve, v stavbi Proštija na otoku. Slovenija bo tako le dobila zbirko ključnih simbolnih točk do osamosvojitve. To naj bi postal reprezentativni prikaz identitet na slovenskih tleh. Bo to res muzej suverenosti, verodostojen prikaz časov, ko so si predniki v jasnih dneh svobode (še) sami izbirali vere in postave do trenutka, ko smo si izborili ustavo suverene države? Ob prizadevanjih za ta muzej sem naletel na dokaze o prostovoljni privolitvi slovenske države v podrejeni položaj v odnosu do preživelih institucij nekdanjega rimskega imperija. Hertmans ima prav, ko opozarja na kolonialne reflekse.

Navdih za Odprto pismo Evropi je našel v Kolumbiji, muza, ki mu je poosebljala Evropo, pa je bila kip Libanonske princeske Evrope, ki jo je Zeus ugrabil, pripeljal na Kreto in tam posilil. Sedi na biku, delu Fernanda Botera v Medellínu. V Kolumbiji govorijo več kot sto jezikov, kar je primerljivo Evropi, a polovica kolumbijskega prebivalstva se deklarira kot mestizos, mešanci, samo 3,4 odstotka pa kot prvotni prebivalci – ameriški Indijanci, čeprav kar 62 odstotkov ljudi govori kakega od prvotnih jezikov. A če pogledamo statistike, kar zadeva identifikacijo z verstvi, so staroselska verstva tako rekoč izkoreninjena; vključena so v en odstotek v kategoriji razno. Uničenje identitet je bilo temeljito. Podobna je slika v Evropi. Raven uničenja je sorazmerna s konfliktnostjo – na ta sklep napeljujejo permanentni konflikti v Kolumbiji in najhujša retorika ta hip, ki se razvija na osi vodstev ZDA in Severne Koreje, nesrečne države, ki je v minulih stoletjih po mongolskih, japonskih in ruskih okupacijah postala sinonim za grožnjo.

Boterov bik nas na Ptuju, nekdanjem središču mitraizma, nagovori z vprašanjem, kaj bi se z njim (bikom) zgodilo, če bi koloniji Poetovio za tisočletje zavladali mitraisti? In kakšna bi bila Evropa danes, če bi se obredja skupnosti še naprej opravljala v naravnih svetiščih? Bi se z mitraistično duhovnostjo Evropa laže soočila z globalizacijo, bi bila gostoljubna na blažji način? Bi bila bolj civilizirana do Evropejcev, kot je te dni v katalonskih mestih? Ali pa bi kultura krvavih bikoborb prerasla v še bolj neslutene razsežnosti?

Kdo je popival?

Mit o Kolumbovem odkritju Amerik je izmislek, s katerim si je Evropa pripisala zasluge za »odkrivanje sveta«, ki ji ne pripadajo. Obstajajo številni dokazi o veščinah drugih kultur za navigiranje na dolge razdalje davno pred Kolumbom, čigar ime pooseblja plenilsko nasilnost evropske ekspanzivnosti, ki je prek stoletij vodila v globalno uničevanje narodov in habitatov. Španski kolonialni refleks je udaril te dni na domačem terenu. Hasta la victoria siempre, Catalunya! Je mar naključje, da Hertmans navdih za briljanten esej poišče v Kolumbiji? Državi z imenom, ki predstavlja lažni mit? Postfaktična družba traja od takrat, ko so zmagovalci začeli zapisovati zgodovino, in ne od trenutka pojave interneta in navidezne resničnosti. Nekaj dni po razpravi na Ptuju sta v Vilenici lanska in letošnji nagrajenec razpravljala o vprašanju, kje v postfaktičnem svetu, polnem neumnosti, je mesto za literaturo. Ni važno, ali izmisleku rečemo laž, manipulacija ali neumnost – gre za neresnice. S potvorbami so zgodovino manipulirali centri moči, zdaj se soočamo s poplavo subjektivnih percepcij. Mesto literature pa ostaja v hrepenenju po resnici.

Kolumbovi nasledniki so svet preplavili s še eno izhodiščno dogmo, o kateri moramo dvomiti – prvi čudež s spreminjanjem vode v vino. Študije o navadah tistega časa ne dajejo verjeti, da bi esensko šolani rabin spodbujal popivanje. Prvi čudež iz rimske knjižne uspešnice, ki je bila prevedena v kako petino izmed več kot 7000 svetovnih jezikov, prav tako nima podlage v primarnih virih tistega časa – evangelijih iz Nag Hammadija, kjer ni ne omemb svatbe v Kani v Galileji in ne »čudeža« z vinom. Popivali so Rimljani sami in ne ljudstva, ki so jih okupirali. Liturgija rimske uradne religije, ki poveličuje pomen opojnega sredstva, je bržkone odraz želje rimskih zasvojencev z al-kohlom (arabsko za-megljevalcem) in obenem pretehtana zavojevalska strategija. Z opitimi populacijami je laže manipulirati, uporniški potencial se zmanjša, s tem pa tudi suverenost podjarmljenih. Uradne religije rimskega imperija ni zanimalo, da bi ljudje razumeli – še v času, ko so se rodile moje generacije, so njihovi rituali potekali v tujem, prebivalstvu nerazumljivem jeziku.

Zakaj je bilo potrebno pri kolonialnih imperialnih podjemih tako temeljito uničevati staroselske kozmologije? Če so želele plenilske osvajalne naveze zasužnjeno populacijo prisiliti, da je ropala in uničevala svoj lastni hram, so morale najprej prekiniti vez roda s pri-roda, začenši z uničenjem sakralnih mest v prostoru in s pregonom pri-rodo-verskih svečenikov. Vez rode in pri-rode je v naravoverskih kozmologijah enoznačna in fatalna, usmerjena v večnost, torej vzdržnost, plenilci pa so usmerjeni na kratkoročne koristi.

Ko je plenilska kultura v 15. stoletju prestopila kontinent, se je globalni imperialni pohod začel ustavljati šele po pol tisočletja, po letu 1961, ko je OZN sprejel deklaracijo o pravicah do suverenosti okupiranih narodov. Evropa torej beleži dolgo dobo pomora lastnih in globalnih avtentičnih kozmologij, tistih vrednostnih sistemov, prek katerih so ljudstva sveta vzdrževala pristen odnos s pri-rodo. Ko se delfin izgubi, odnavigira v izhodišče. Evropa je sama spodkopala svojo suverenost in svoj navigacijski sistem, saj narodi brez korenin ne morejo biti nikoli v resnici suvereni. Ne gre torej le za nesuverenost zaradi prisotnosti tujih vojakov, temveč tudi zaradi izgube duhovnega vodstva, stika s koreninami, kodeksa etike in izvornega jezika. Zato podpiram predlog Petra Kovačiča Peršina iz Zbornika prispevkov za Slovenski nacionalni program II, (v Prenove Evrope, SAZU, 2017), ko zapiše, »kako zaustaviti proces kolonizacije, bi morala biti že danes prva skrb slovenske politike in gospodarstva«, in nadaljuje tako, kot zaključujemo pri-rodo-varstveniki: »vrniti se moramo k etičnim in duhovnim koreninam svoje civilizacije«. Evropa potrebuje obdobje temeljite introspekcije! Hertmans ugotavlja, da se informacijam o genezi evropske kulture dandanes godi slabo, posebej v izobraževalnih sistemih, in opozori, da bi se iz »prazgodb lastne kulture lahko marsičesa naučili«. Posebej za pogovore ob gostoljubnih srečanjih s prišleki! Hertmans spomni, da so »lipe že iz germanskih časov veljale za simbol gostoljubja«. V civilizacijskih tokovih mešanja različnih kultur se simetrije merijo v brezčasnih seštevkih vseh dejanj in ne v časovno omejenih pasovih. Zato koncept sprave, ki se vrtinči znotraj stoletja, ne pelje dlje kot v nove polomije kot pri postavitvi spomenika žrtvam vojn pred začetkom poletja. Več kot pol Slovenije tam ni bilo. Tudi prenašalci staroselskih tradicij smo v času tega državnega obreda, ki je bil po naši oceni zaradi verske pristranskosti neustaven, obred v čast prednikom, žrtvam vojn in totalitarizmov, opravili ob naših obrednih lipah in ne na prizorišču državne slovesnosti.

Evropska samookupacija

Hertmans kvaliteto »gostoljubja« postavi v center pisma Evropi. A kako definirati gostoljubje v globalizirani družbi. Kdo je gost in kdo gostitelj? Evropa je zaprla vrata »potomcem libanonske princeske«, po tem, ko jih je že davno prej svoji dediščini duhovnega izročila. Grušovnikova »tretja raven etike«, gostoljubnost do vseh bitij, je bila (tudi) v Evropi inkarnirana v naravoverskih predkrščanskih kozmologijah. Ni izum 21. stoletja, saj leži Evropi pri nogah. Potem ko je Evropa oblikovala kodeks človekovih pravic, bi svoj razvoj lahko s preprosto poglobitvijo nadgradila s kodeksom pravic vseh bitij prirode in trajnostni razvoj bi bil realen. Ptujskim mitraistom gostoljubja ne bi bilo težko graditi iz svoje izhodiščne identitete; koren mitra v sanksrtu, iranščini in hititščini pomeni »prijateljstvo, pogodba, sporazum, pakt«. Tako se iz prazgodb gradi kultura konsenza, skupnosti, miroljubnega soobstoja. Amnezija pa je grobar vizije. Dokler si Evropa zatiska oči pred kolonialno in genocidno preteklostjo, ne bo mogla tvorno stopiti v globalni dialog. Zaradi amnezije »moralni standardi bijejo boleče zapleten boj«, pravi Hertmans in s tem zleze v naša srca, pod naše obredne lipe in spodmole.

Evropa se je okupirala sama s tem, ko je sproducirala kolonialnega duha. Španija si je današnjo usodo skovala že v trenutku, ko je postala kolonialna sila. Evropejci s spodrezanimi koreninami tavamo po svetu in s strastjo iskrenega hrepenenja iščemo prežitke avtentičnosti, ki bi nas navdahnili, da najdemo svojo avtentičnost. Tako med prebudniki avtohtonih evropskih tradicij naravoverskih kozmologij vedno znova najdemo posameznike, ki so našli nav-duha med staroselci po svetu. In če so res našli prave duhovne voditelje, so jih ti usmerili k iskanjem korenin in nav-diha pri prednikih, v svojem hramu, torej v lastnem rodu in v pri-rodi, kjer duh roda še živi.

Je Slovenija kolonija? Da, ne ali mogoče? Kako naj odgovorim pritrdilno, ko pa lahko mirno nedeljsko poležavam v svoji živobarvni viseči mreži, v mislih na katalonske prijatelje. Moti vedenje, da je v zadnjem dnevu septembra bržkone toplo tudi zato, ker so goreli po svetu deževni gozdovi; par stoletij kolonialnega plenjenja in ekstenzivne pridelave kave, sladkornega trsa, bombaža je bilo dovolj, da so največji biodiverzitetni rezervati postali velikanske puščave, ki o učinkih plenilske civilizacije govorijo v nemi tišini. Tam, od koder je mreža, v kateri niham.

Dokazi o hlapčevskem ravnanju

Kako naj zapišem, da Slovenija ni kolonija, ko pa imam na mizi dokaze za hlapčevsko ravnanje moje države, uklanjanje ostankom imperialnih struktur, dokaze za pristransko, neustavno delovanje institucij? Pri tem prednjači prav resor kulture, ki bi v resnici moral biti na čelu prizadevanj za umirjanje kolonialnega refleksa. A ta resor se je s predlogom Nacionalnega programa za kulturo, ki je bil do danes v javni razpravi, odrekel duhovnosti; več kot to, duhovnost in religije je postavil v isti koš kot prometno infrastrukturo – oboje naj bi kulturo »prečilo«. Hmmm. Kako slovensko kulturo preči prometna infrastruktura, slišimo ob referendumu za »drugi tirček« – za tistih nekaj kilometrov železniške proge, ki naj bi jo gradili zaradi potreb tranzitnega prometa, za dobičke odtujenih centrov moči. Ker je bilo tako referendumsko vprašanje kot retorika obeh strani po moji oceni zgrešeno in ker mi do danes nihče ni znal razložiti, zakaj naj iz proračuna plačujemo infrastrukturo za tranzit in dobičke tretjih oseb, sem se odločanju odrekel; pravo referendunsko vprašanje je, ali želimo slovensko ozemlje kotirati v konkurenci z drugimi globalnimi tranzitnimi koridorji. Odgovor o financerju bi moral biti jasen: investira naj tisti, ki bo tranzitni koridor uporabljal. Če bi dali koncesijo za gradnjo proge Koper–Hodoš takrat, ko je bil pravi čas – bi bili danes že na tretjini koncesijskega obdobja.

Za nepristransko presojo je potrebna trezna kontemplacija, to pa predpostavlja, da pride nedelja in nedeljski mir pogosteje – za zmeraj. Nedeljo pri nas simbolizira obredna liturgija, v kateri se voda spremeni v al-kohl, v opoj, v slepilo. Trezna presoja je v taki kulturi otežena.

Odgovor na vprašanje o Sloveniji koloniji je torej – mogoče, saj bomo odgovor dobili z rezultati projekta muzeja posebnega pomena v Proštiji. Koliko suvereno in koliko povezano pripravljamo državotvoren projekt Proštija, bodo odgovorili bralci, ko se bodo vprašali, kaj vedo o pripravi muzeja posebnega pomena o slovenski identiteti, ki naj bi letos nastajal na Blejskem otoku, emblemu slovenske turistične ponudbe.

Če hočemo govoriti o suverenosti, torej moramo govoriti o identitetah. Avgustovski dogodek v Kobaridu predstavlja začetek globinske sprave globinskega vračanja identitete skupnosti na slovenskih tleh. Navdih za prenovo Evrope lahko iščemo samo tam, kjer se je skozi naplavine izmislekov, manipulacij in nasilja prebil novi duh starih izvornih avtentičnih kozmologij povezanosti roda s prirodo. Tam je še mogoče najti ključe za dekodiranje zapisov v jeziku, toponimov v prostoru, sakralnosti pri-rode. Govorimo jezik, ki ga ne razumemo. Dekodirati bo treba besedo za besedo.

Nov-duh lahko Evropo obenem osvobodi njene kolonialne preteklosti, saj je to duh, ki je soroden vsem prvinskim tradicionalnim, s prirodo povezanim kulturam, in tako slečena Evropa se bo lahko poklonila dedičem koloniziranih narodov, se jim opravičila, jim vrnila vsaj približek naropanega in se nato poskusila z njimi pogovarjati v nekem novem skupnem jeziku, razumljivem vsem. Takrat bo dejansko možen dialog o globalnih ciljih trajnostnega razvoja. Hertmans zato poziva k »preroditvi kulturnega spomina in samospoštovanja celine«. Strinjamo se z njim, da na institucije ne moremo računati. Državljani moramo stvari vzeti aktivno v svoje roke. Dogodki letošnjega poletja topogledno zbujajo nekaj optimizma.

Aleš Šteger se v svojem zapisu iz Solovka sprašuje, ali ni morda točka, ki gradi civilizacijo in povezuje vse duhovne prakse, vprašanje dveh možnosti, prve, da čas pozdravi vse rane, in druge, da vse ostaja neizbrisno v kolektivnem spominu. Če je dinamika civilizacije zgrajena v razmerju med možnostmi »pozabe« in »spomina«, potem mora muzejska postavitev o »identiteti« in državotvornosti (suverenosti) ujeti pravo razmerje med dejstvi in neposredno individualno izkušnjo, med statično postavitvijo in interakcijo, med povabilom k introspekciji in menijem preverjenih dejstev. A vsak posameznik se bo moral sam prebiti skoz naplavine izmislekov in fragmentiranih uvidov.

Takoj po razpravi s Hertmansom v Muzikafeju se je Versopolisov program nadaljeval s pravljico o volku, ki se je sprenevedal o svoji strašni pojavi. Kot vzvišena Evropa je tudi volk iz pravljice na koncu dobil svojega zmaja! Ko le generacija mladih Evropejcev ne bi bila več podvržena kolonialnim refleksom, ko bi bila le osvobojena plenilske kognicije! Njihovi otroci bi si tako z vsemi ljudmi – kot je sanjal Lennon – gostoljubno delili svet.

Prijavi sovražni govor