Tiskane izdaje
Na prvi pogled je slovensko gospodarstvo v relativno dobrem položaju. Ne le napoved komisije, tudi njegovi trenutni rezultati so dobri. Gospodarska rast je 2,3-odstotna, inflacija je zelo nizka, naša plačilnobilančna situacija je zelo dobra, s presežkom v višini od 6 do 7 odstotkov BDP. Gospodarska situacija se je normalizirala in take razmere lahko še nekaj časa trajajo, leto ali dve - odvisno pač od zunanjih, lahko pa tudi notranjih šokov. Temelj za te dobre rezultate je predvsem izvoz, ki raste 5- do 6-odstotno in je dosegel 25 milijard evrov, delno tudi domače trošenje, ki je posledica normalnega stanja v gospodarstvu. Bolje je tudi na trgu dela. Vse to, zlasti izvoz, je sicer predvsem posledica boljše konjunkture in velikega povpraševanja v zunanjem okolju, saj še ni prišlo do obrata cikla, ki traja že več kot dve leti, cene surovin in nafte so nizke. Imamo razmere zgodovinsko najnižjih obrestnih mer, velike presežne likvidnosti in izrednih spodbujevalnih ukrepov ECB in drugih centralnih bank. Vzroki so torej bolj zunanjega kot pa našega, domačega značaja.
Kakšne pa so razmere »na drugi pogled«?
Tu pa se pojavljajo nekatere šibkosti. Recimo področje naložb, ki je nujno za razvoj, tako javnih kot zasebnih, je relativno slabo, prav tako je slabo povečanje dodane vrednosti oziroma produktivnosti. To ni v skladu z gibanjem plač in siceršnje porabe. Tudi na trgu dela ostaja latentna brezposelnost. V Evropi naj bi do leta 2020 diplomiralo do 40 odstotkov v neki generaciji, pri nas je ta odstotek že zdaj skoraj 49 odstotkov, do leta 2020 naj bi bil še bistveno višji, blizu 60 odstotkov. Kaj to pomeni za delovna mesta, ob tem da je bilo doslej bistveno več družboslovnih kot naravoslovnih diplomantov ter da prihaja do robotizacije in digitalizacije proizvodnje in storitev, vemo.
Da, kaj to pomeni?
Da najmlajši del prebivalstva, tisti najbolj perspektiven, ostaja zelo dolgo v študijskem obdobju, ker težko dobi zaposlitev. Zato prihaja do bega možganov. Torej, čeprav se je brezposelnost pri nas zmanjšala, pri mladih ostaja problem za prihodnost - ne le zaradi dolgih let študija, ampak tudi zato, ker je za vse treba najti »pravilna« delovna mesta. In to bo zelo težko, saj je šibkost Slovenije tudi, da ne ustvarjamo dovolj novih, za gospodarstvo ustreznih delovnih mest. To se sicer v zadnjem času izboljšuje, a še vedno je manj delovnih mest, kot znašajo potrebe, zlasti mladih na eni in gospodarstva na drugi strani. Šibkost je tudi naša plačna politika, zlasti v primerjavi s produktivnostjo. Slovensko gospodarstvo tu izgublja prihodnji potencial. Treba se je upreti skušnjavi po bistvenem povečanju stroškov dela zaradi relativno ugodne gospodarske situacije.
Imamo previsoke plače?
Ne bom rekel, da so previsoke. Gledano absolutno niso. A glede na to, da smo v evroskupini, morajo biti plače usklajene s produktivnostjo in rastjo dodane vrednosti oz. konkurenčnosti gospodarstva. Stroške dela moramo uskladiti z dejansko sliko v gospodarstvu. Pomemben je tudi gospodarski in finančni cikel. V zadnjih letih so se krediti gospodarstvu kljub gospodarski rasti še vedno zmanjševali od 7 do 10 odstotkov na leto. Že leta 2011, ko je bil največji pritisk, da naj bi banke, zlasti pa SID banka, s kreditnim ciklom pospešile gospodarski cikel, smo v SID banki povedali, da to ni prava smer in da je gospodarski cikel tisti, ki poganja kreditnega, in ne obratno, kar se tudi zdaj vidi. Gospodarski cikel se je zvišal, kreditni pa ne. To pomeni, da lahko gospodarski cikel še nekaj časa traja, saj ga sedaj lahko poganja tudi kreditni cikel. Na drugi strani finančnega cikla podjetja še vedno neto varčujejo in se opirajo na notranje, lastne finančne vire, nerada se zadolžujejo zaradi izkušenj v krizi in relativne negotovosti. Če pa se že, se zadolžujejo v tujini, rast tega zadolževanja je zelo velika. Delež tujih kreditov v financiranju gospodarstva se je od leta 2008, ko je znašal približno 17 odstotkov, zvišal na več kot 30 odstotkov.
Z ugodnejšimi gospodarskimi razmerami se izboljšuje tudi fiskalna konsolidacija, ki ni več toliko posledica fiskalnih ukrepov kot povečanja davčnih virov zaradi gospodarske rasti. V teh ugodnih razmerah bi morali - če bi želeli res trajnostno prihodnost - ustvarjati nekaj rezerve, vsaj v višini 0,5 do enega odstotka BDP (torej med 200 do 400 milijoni evrov na leto). To delajo pametne države, poglejmo Nemčijo in nekatere druge, zdaj je čas za to. Če tega ne bomo naredili, se nam bo v prihodnje verjetno ponovil položaj, kot smo ga imeli pred devetimi leti, ko smo prišli v krizo in težave brez rezerv. Tako prihodnjo krizo bo zelo težko rešiti. Zakaj? Strukturnih reform še nismo izvedli, takrat smo tudi imeli še možnost hitre javne zadolžitve, zdaj je ta možnost zelo omejena.
Seveda, javni dolg je zdaj skoraj štirikrat višji.
Kot rečeno, je čas, da gremo v smeri proračunskega presežka. Pa še en vzrok je za to. Za razvitimi državami EU še vedno zaostajamo za 30 in več odstotkov. Če želimo rasti, moramo narediti več na fiskalnem in drugih področjih, in to bi pospešilo tudi gospodarsko rast. Zdajšnja dve- do triodstotna rast ni dovolj, da bi ujeli tekmece. Če bi s to rastjo hoteli ujeti Nemčijo, bi to trajalo do leta 2050. To je predolgo, zato bi morali kot majhna država pospešiti rast na stopnje, kot smo jih imeli pred krizo, na štiri do pet odstotkov na leto. Zato pa moramo uporabljati nove metode, zdajšnje oz. pretekle niso dovolj, saj so se razmere spremenile.
Drži, da je treba nekaj spremeniti, kaže tudi dejstvo, da se bo Slovenija šele letos izkopala iz izgubljenega desetletja in presegla raven BDP iz predkriznega leta 2008. Predolgo je trajalo, mar ne?
Slovenija zagotovo ni bila najboljši primer, kako preiti to krizo, v kateri smo se znašli predvsem zaradi lastnih napak. Če bo sedanje stanje omogočilo boljše priprave na prihodnjo krizo, ki bo verjetno prišla - nihče ne ve kdaj, a lahko je že zelo blizu - bomo bistveno lažje ukrepali. Ker takih priprav ni bilo že pred zadnjo krizo, je bila ta zelo globoka, z dvema padcema v obliki črke W v letih 2008 in 2009 in nato še v letih 2012-2013. Zaradi tega dela krize je bila povprečna rast BDP v Sloveniji v letih 2008-2016 še vedno povprečno negativna, minus 0,2-odstotna, kot je to izračunala GZS.
Ravno zato naj bi šele letos pri realnem BDP prišli na pozitivno stran radarja.
Tako je, šele letos naj bi ujeli raven BDP izpred krize. Vendar kreditna in investicijska rast pred krizo je bila nerealna, celo ekscesna. Tudi pri naložbah bomo v prihodnje težko dosegali take stopnje rasti. Krizo je povzročilo tudi, da nismo ujeli prave smeri po prevzemu evra in smo ostali za možnostmi, ki jih je Sloveniji ponujal vstop v evro. Da se to ne bi zdaj spet ponovilo, bi bilo dobro imeti proticiklično ekonomsko politiko, ki bi delovala na dolgi rok. Za to si prizadeva SID banka z oblikovanjem spodbujevalno razvojnih oblik finančnih instrumentov in večjo uporabo povratnih sredstev za financiranje podjetij in njihov razvoj.
Kakšna bi morala biti ekonomska politika? Taka, ki bi spodbujala dobre naložbe, gradila drugi tir in drugo strateško infrastrukturo, reformirala Slovenijo?
Slovenija je majhna in odprta ekonomija, zelo odvisna od tujih trgov. Za nas je bistvena konkurenčnost, ki jo moramo vzdrževati na ravni, primerljivi z državami, kamor gresta naš izvoz in menjava. Slovenija potrebuje Evropo bolj, kot Evropa potrebuje nas. Evro je Sloveniji prinesel več pozitivnega kot negativnega. To ne rečem zato, ker sem bil eden od pobudnikov uvedbe evra, ampak zato, ker vidimo dokaze, kje nam je evro prinesel pozitivne učinke. Vendar priložnosti, ki je prišla z evrom leta 2007, nismo znali izkoristiti z več vidikov.
Prvič, kreditna sredstva, ki so po uvedbi evra prihajala v Slovenijo, se niso uporabljala za razvoj in produktivne namene, temveč za bolj špekulativne, predvsem pa kratkoročne vidike.
Drugič, nismo dovolj koristili možnosti za črpanje evropskih sredstev za nekatere nujne stvari, od infrastrukture do drugih zadev, pomembnih za gospodarstvo Slovenije. Države, kot so Avstrija, Luksemburg, Portugalska, Danska itd., so vstop v EU zelo dobro izkoristile, posodobile vso svojo infrastrukturo, saj so zelo učinkovito črpale in kombinirale kohezijska sredstva. Mi pa smo ta sredstva relativno slabo izkoristili oziroma jih nismo kombinirali in vlagali v razvoj.
Prepričan sem, da bi »drugi tir« ali razvoj Luke Koper, zlasti pa turizem, morali financirati tudi s temi sredstvi kot vseevropske projekte.
Že leta 2007 sem kot član nadzornega sveta EIB predlagal, da se sredstva za to združijo v obliki kohezijskih ali drugih nepovratnih EU sredstev ter povratnih kreditov bank oz. investitorjev za 5 železniški koridor, ki gre od Barcelone proti Budimpešti in še naprej. Na tem koridorju bi nato tudi gradili slovenski transportni koridor in tudi del, ki ga mi imenujemo »drugi tir«. Tega nismo izkoristili v letih, ko bi to bilo najlažje. Danes je na tem področju konkurenca bistveno večja.
Tretji in največji problem pa je, da s prevzemom evra nismo naredili tudi miselnega preskoka v glavah. To je napaka, ki jo mogoče pripisujem tudi sebi, ki sem skupaj z viceguvernerjem Rantom vodil Koordinacijski odbor za uvedbo evra in smo v letih od 2003 do 2007 zelo pospešeno vodili vse priprave, po 2007 pa smo odbor razpustili in s tem opustili nekatere zadeve, ki bi jih morali nadaljevati, če bi želeli spremeniti npr. finančno mentaliteto. Namreč večina ljudi v Sloveniji je ostala pri mentaliteti jugoslovanskega dinarja ali pa slovenskega tolarja. Slovenija je z evrom dobila najboljšo valuto, kar jih je imela v svoji zgodovini. Vedno smo bili navajeni na valute, ki so hitro izgubljale vrednost, bile inflacijske itd. Tega pri evru ni bilo. Nadalje, precej ljudi je še vedno mislilo, da se s kreditom lahko ustvarja kapital. A to se seveda ni zgodilo, ker nismo znali pravilno akumulirati kapitala je marsikatero podjetje zašlo v težave in nastal je kapitalski krč, ki je še danes največji problem slovenskega gospodarstva. Zadnja stvar pa je, da smo šli s takratno hitro kreditno rastjo preveč v smeri zadolževanja podjetij ter lajšanja plačilne in fiskalne politike. Morali bi se iz te preteklosti kaj naučiti, da se podobne napake ne ponovijo tudi v prihodnje. Zato moramo zdaj stvari peljati na drugačen način.
Slovenija je pred dilemo glede prodaje NLB. Viri blizu ministrstva za finance pravijo, da postopki tečejo in da pričakujemo kupnino, težko milijardo evrov. Vendar pa banke za vsako ceno naj ne bi prodali, temveč bi morda zaprosili za odlog prodaje. Kako vidite to dilemo?
Realni svet ima dobre in slabe plati, in to velja tudi za ta primer. Zelo težko govorim o našem največjem komitentu NLB, s katero dobro sodelujemo in si želimo, da bi bila čim bolj uspešna. To je pomembno ne le za nas, ampak tudi za celotno slovensko gospodarstvo. Velja pa opozoriti na nekatera ozadja, ki so bolj pomembna od same prodaje. Najprej, banke v Sloveniji smo bile v letu 2016 zelo uspešne, kar zadeva dobiček, in tudi NLB bo verjetno imela visok dobiček, in marsikdo lahko v tem vidi priložnost za prodajo/nakup banke.
Drugič, večina slovenskih bank, tudi NLB, je dobro kapitaliziranih. Ljudje lahko v tem vidijo priložnost, da bo prodaja še bolj ugodna.
In tretjič, tudi gospodarsko stanje pri nas je zdaj relativno dobro, in kot kaže, tudi banke relativno dobro poslujemo. A sedanji dobički slovenskih bank, z našim vred, niso realno merilo, niso napoved za prihodnost in niso osnova, na kateri lahko merimo naše poslovanje. Dobra kapitalizacija slovenskih bank je merilo za trdnost, ni pa tudi merilo za uspešnost neke banke. Za uspešnost banke je merilo njen uspešen poslovni model, zlasti pa število komitentov in število relacijskih (danes zlasti tehnoloških) odnosov doma in v tujini. To šteje k poslovnemu in informacijskemu kapitalu. Vprašanje je, ali s(m)o slovenske banke naredile spremembo poslovnih modelov v tej smeri od predkriznega časa. V tem smislu je pomembno, koliko ima kdo perspektive v prihodnje in kakšne so možnosti, če se pojavi nova kriza, kaj lahko nekdo naredi in zakaj je neka banka dobra, druga pa ne.
V Evropi kar precej bank išče kapital. Nekatere druge banke niso tako dobro kapitalizirane, kot so slovenske, in imajo drugačne težave, investitorji pa drugačne poglede. Finančni investitor, ki kupuje banko, verjetno teži k čim večjemu donosu banke, ali k temu, da banko v nekem času proda po višji ceni ali pa da ustvari dodano vrednost s tem, da nekaj povleče iz banke. Konkretno, iz slovenskih bank lahko poleg donosov, ki niso dolgoročni, in to investitorji vedo, povlečete presežno kapitalizacijo ali na razne načine iz bank prenesete depozite občanov, ki so relativno visoki (v slovenskih bankah jih je za več kot 15 milijard evrov). Na drugi strani je za strateškega investitorja velika priložnost, da je večina depozitov v vlogah, le sedem odstotkov vseh slovenskih prihrankov je v vrednostnih papirjih. To je najmanj v Evropi in tu je velik potencial za neko banko, upravljavca premoženja ali strateškega investitorja
Tu pa pridemo do vprašanja: ali znamo sami ali imamo strateškega investitorja, ki bo te potenciale izkoristil, ali pa iščemo nekoga, ki bo na to gledal kratkoročno, le skozi svoj potencial, pri čemer domače ali tuje lastništvo ni najpomembnejše. Tu gre za odločitve, ki so pomembne za ekonomsko samostojnost Slovenije, za vprašanje, kakšni so prihodnji vidiki tega, kakšna je poslovna, informacijska in kapitalska vsebina bank in kaj naše gospodarstvo potrebuje, da lahko raste.
Če v Sloveniji nimamo namena imeti velikih sistemov in velikih podjetij, potem verjetno tudi ne potrebujemo velikih bank. A želja je, da bi imeli velike sisteme, ki so edini, ki lahko omogočajo tudi rast malim in srednjim podjetjem. Mala podjetja in start-upi vedno potrebujejo neko zaledje, dežnik, da lahko zrastejo. Če tega v Sloveniji ne bo, bodo tudi mali start-upi, ki jih bomo vzgojili, odšli v tujino in bili uspešni pod dežnikom drugih. Tu bo Slovenija izgubila in ne bo delovnih mest za slovensko gospodarstvo. Zato je treba gledati na NLB in druge banke in podjetja s teh strateških vidikov in z vidikov ekonomske samostojnosti Slovenije. Poleg tega je treba upoštevati tudi trenutne makroekonomske razmere v Evropi na področju bančništva: smo v t. i. centralnobančni ekonomiji, kjer stvari tečejo na podlagi spodbud ECB, ki v bistvu določajo vrednost raznovrstnih aktiv, zlasti delniških in nepremičninskih. Ko se bodo te spodbude nehale in bo prišlo do konsolidacije in enotne regulacije bančne unije, bo situacija za slovenske banke drugačna.
Da, kaj je/bo pri tem pomembno za NLB in slovenske banke?
Slovenske banke danes nimajo problema z likvidnostjo, kar je bil včasih glavni problem. Imajo pa problem, kam, kako, pod kakšnimi pogoji naložiti presežna sredstva. To velja za NLB kot največjo banko pa tudi za druge banke, tudi za nas. V slovenskem bančnem sistemu je prihodkovno tveganje izrazito, banke zaslužimo premalo prihodkov v tekočem poslovanju, da bi lahko bile s tem ustrezno in dolgoročno profitabilne, tu pa je še tveganje obrestnih razmikov ter tveganje refinanciranja. Če bo v ZDA »trumponomika« uspešna in se bodo dogodile nekatere druge geopolitične stvari, lahko pričakujemo hitro spremembo obrestnih mer v ZDA in Evropi. A večina slovenskih bank je zaklenjena v zelo nizko obrestovane naložbe, ki jih ne bo mogoče hitro zamenjati. Pomembno je tudi neskladje med krediti in depoziti, ki je že v razmerju 0,7 zelo neugodno, ter regulatorno tveganje zaradi nesorazmernosti in majhnosti slovenskih bank. Druga stvar je, da slovenske banke zaradi konkurence na trgu konkuriramo tudi s fiksnimi obrestnimi merami pri posojilih prebivalstvu in podjetjih, in to z dolgimi ročnostmi. Obrestne mere, ki so fiksne, lahko v zelo kratkem predstavljajo za banke dodaten problem. K temu dodajmo še motečo konkurenco fintechov in njihov vpliv zlasti na neobrestne prihodke. Tu gre za vprašanja finančne stabilnosti, ki so bistveno večja, kot jih vidimo na prvi pogled. Te zadeve so pomembne za moč in stabilnost bančnega sistema. Posamezne banke se presoja po teh elementih, in ne po tistih, ki so navadno na prvih straneh glede afer slovenskih bank, ali pa o njih govori EU v povezavi s prodajo in konsolidacijo slovenskih bank.
Naj se naslonimo na primer italijanskih bank, ki so si pri evropski komisiji izborile odlog prodaje?
Intelektualna sposobnost in samostojnost države je pomembna. Pri tej sposobnosti je pomembno, kako se obnašaš in pogajaš z EU. Velike države imajo za to precej večji potencial. Pomembno je, kako to znamo Slovenci narediti. Druga stvar pa je, da sploh ni nujno, da se cela banka proda. Banko lahko tudi razdelite in prodate samo njene dele, kot to delajo v nekaterih državah EU.
Mrežo na tujem?
Tako je. Pomembni pa so našteti elementi: kdo želi, kaj želi, kam želi. In kakšna je strateška usmeritev Slovenije. Če želimo ekonomsko samostojno Slovenijo in če želimo imeti samostojna podjetja, ki bodo mednarodna, potem potrebujete močne domače komercialne banke. V SID banki smo specifični, ne moremo opravljati vseh teh nalog, saj pokrivamo predvsem tržne vrzeli, ki nastajajo, in se obnašamo proticiklično. Zato se sedaj, ko so gospodarske razmere ugodne, umikamo s trga. Nikakor pa ne konkuriramo poslovnim bankam na teh področjih. Tuje banke lahko opravljajo del nalog, samo razlika je, ali imate domačo bančno osnovo za to ali ne. Res pa to nekaj stane, tu imate ne samo finančni, ampak tudi kadrovski vidik. Primer: večina bankirjev pa tudi finančnikov v Sloveniji, s katerimi ste imeli v zadnji 10 letih intervjuje ali pogovore, izhaja iz nekdanjih velikih skupin LB, KBM. Tu je bil kadrovski potencial, ki je nastajal 30 let. Kako bo naprej in katera bodo delovna mesta za naše prihodnje bankirje, ter kakšen jezik, ki določa naš miselni svet bodo govorili, pa je veliko vprašanje
Na obzorju so neposredne tuje naložbe (Yaskawa, Magna itd.), a zdi se, da bi moralo biti dobrih naložbenih priložnosti v Sloveniji še več, sploh glede na danosti (geostrateška lega itd.).
Dokler imate možnost pospeševati svoje domače gospodarstvo tako, kot sem opisal - lahko še povečate domače trošenje, kreditni cikel -, verjetno ni velikih želja, da bi bistveno bolj privabljali tuje naložbe. Če vzamemo naš geostrateški položaj na primer, zakaj bi denimo gradili drugo cev karavanškega predora z javnim denarjem, če bi ga lahko zgradili z zasebnim? Podobno velja tudi za drugi tir in podobne zadeve. Dokler razmišljanje ne gre v to smer, je zelo težko pričakovati, da bi se take naložbe pospeševale. Ker smo v SID banki tudi vstopna točka za Junckerjev plan (EFSI), opažamo, da je zelo velik problem, ker v Sloveniji ni znanja o pripravi projektov in zato tudi ni možnosti, da bi zelo uspešno delali javno-zasebna partnerstva. Pri nas se to še vedno skuša reševati s klasičnimi oblikami državnega oz. davkoplačevalskega financiranja. Drugi vidik pa je, da Slovenija potrebuje tuje naložbe ne le zaradi delovnih mest, ampak tudi zato, ker so sestavni del verig vrednosti, ki dajejo večino dodane vrednosti danes v svetu. Za večji doseg tega pa moramo spremeniti tudi nekatere pogoje, ključne za to, da se te investicije privabijo.
Kaj konkretno moramo spremeniti?
Slovenija ne more računati na tuje naložbe le na podlagi cenene delovne sile ali subvencij. Naložbe mora privabiti na podlagi konkurenčnosti in institucionalnega okolja, zlasti pa kvalitete življenjskega okolja in delovne sile. Pogoji so odvisni od primera do primera, a če recimo vzamemo že omenjeni primer logistike, je verjetno prvi pogoj tujih investitorjev, da imajo neko participativno obliko, s katero lahko vsaj delno obvladujejo projekt oz. infrastrukturo, kjer bodo investirali.
Smo se tu znali odzvati, da bi pritegnili prave investitorje?
Verjetno Slovenija danes ne izpolnjuje vseh pogojev, ki jih druge države v veliki količini ponujajo v svetu - ker pač intenzivno medsebojno tekmujejo. Ampak, kot sem že navedel, ne gre za to, da bi ponujali bistveno cenejšo delovno silo in bistveno večje subvencije. Spodbujati je potrebno tako podjetniško okolje na taki ravni, da bo interes za tuje investicije na visoki ravni v slovenski človeški kapital. Določiti moramo, katere so tiste strateške naložbe, kaj je tisto, najbolj pomembno, kar velja nadgraditi v Sloveniji, verjetno tam, kjer smo že sedaj uspešni. To je pomembno za majhno državo, kot smo mi, da bomo imeli kakovostna delovna mesta in ne le nizko produkcijska oz. dodelavna, vendar teh strateških opredelitev v tem trenutku v Sloveniji še ni.
Dobro, premier Cerar in vlada napovedujeta, da bomo drugi tir začeli graditi še letos. Verjamete v to?
Ko sem bil predstavnik Slovenije v EIB, sem leta 2007, v tedanji finančni perspektivi, predlagal, da ta projekt izpelje EIB skupaj s Slovenijo kot neko normalno, evropsko investicijo. Danes je seveda situacija bistveno drugačna. V logistiki je zdaj huda konkurenca naših sosedov, ki že nekaj let delajo strateško na tem. Samo ena profana zadeva: veste, od kod prihaja sedanji avstrijski kancler?
Kancler Kern je bil prej šef avstrijskih železnic.
Tako je. Gospod Kern ima na to dolgoročni pogled že kot predsednik uprave avstrijskih železnic. In jasno je, da Avstrijci imajo strateško usmeritev, kako in kaj narediti na območju nekdanje države Avstro-Ogrske. Mi smo del teh priložnosti, ki so bile že predlagane. Drugi tir je projekt, ki ga Slovenija dela že 20 let, tako rekoč od osamosvojitve. Zdaj smo v zaostanku, takoj tedaj po prevzemu evra pa je bil pravi čas, da to naredimo. Danes je ta situacija bistveno težja. To velja tudi za Luko Koper, ki ima konkurenco v Luki Trst. Logično pa bi bilo, da ti dve luki sodelujeta. Konkurenca je seveda Luka Benetke, ki želi s posebnim projektom biti distributivni center za vse severnojadranske luke. Na drugi strani imate pa tudi zelo uspešno luko v Pireju, ki so jo prevzeli Kitajci v letu 2015 in že povečali pretok blaga za skoraj sto odstotkov. Ta vsebina danes postavlja drugi tir v drugačno situacijo. Hkrati je manj možnosti za pridobitev evropskih nepovratnih sredstev oziroma so ta sredstva bolj omejena, kot so bila v preteklih letih. Ker je konkurenca večja, je Slovenija v slabšem položaju. Banke to stvar vidimo nekoliko drugače. Najprej je treba slediti transportnim tokovom in šele po tem, ko so transportni tokovi ugotovljeni in zagotovljeni, pride na vrsto finančna konstrukcija. Ni slabšega, kot če gradite infrastrukturo, ki je potem ne uporabljate. Zato je bil predlog, da se najprej pritegnejo tisti, ki so zainteresirani za uporabo teh transportnih tokov, in ti investirajo. Ko imate to zagotovljeno, je vprašanje razporeditve lastništva in financiranja bistveno lažje, kot če greste po obratni poti in najprej naredite finančno konstrukcijo. Zadnje, kar bi rekel, pa je, da prav veliko časa ni na razpolago, ker se mednarodni trgovinski tokovi bistveno spreminjajo. Čas, da se te stvari izvedejo, je zelo omejen, kapacitete pa tudi.
Poglejmo še eno geostrateško infrastrukturno naložbo, drugi karavanški tunel, ki bi izboljšal naš logistični pretok do zahodne Evrope. Kako ga vidite vi?
SID banka je vstopna točka za Junckerjev načrt EFSI. Že več kot leto zbiramo vse možne projekte. Težave so podobne kot pri tujih naložbah, priprava projektov je v začetnih fazah in nedokončana. Večina projektov je bolj v idejni fazi kot v stvarnem delu pripravljenih projektov za financiranje EIB. Sloveniji manjka znanje za pripravo projektov, tako iz inženirskega kot iz drugih vidikov. Potrebna je tehnična asistenca in SID banka si prizadeva, da bi se to zgodilo v okviru povezav v Evropi, prek EIB, ki vodi Junckerjev načrt in prek drugih možnosti. Druga stvar pa je, da je, kot že omenjeno, praksa javno-zasebnih partnerstev v Sloveniji zelo slaba. Junckerjev načrt je spodbujevalni finančni inštrument, kako povečati investicije v Evropi predvsem s privatnimi sredstvi, gre za kombinacijo tisoče milijard zasebnih sredstev, s katerimi razpolagajo različni skladi in jih potem uporabijo na podlagi spodbude in prevzema tveganj Junkerjevega sklada. To pa je v Sloveniji velik problem, ker javno-zasebnega partnerstva ne znamo in včasih tudi ne želimo delati. Večina projektov, ki jih dobi SID banka, še ni ustrezna, a se trudimo, da bi bili pripravljeni - in eden od njih je tudi drugi karavanški tunel, saj vidimo, da bi se ga dalo narediti v okviru Junckerjevega načrta.
SID banka je vstopna točka za Junckerjev načrt EFSI. Že več kot leto zbiramo vse možne projekte. Težave so podobne kot pri tujih naložbah, priprava projektov je v začetnih fazah in nedokončana. Večina projektov je bolj v idejni fazi kot v stvarnem delu pripravljenih projektov za financiranje EIB. Sloveniji manjka znanje za pripravo projektov, tako iz inženirskega kot iz drugih vidikov. Potrebna je tehnična asistenca in SID banka si prizadeva, da bi se to zgodilo v okviru povezav v Evropi, prek EIB, ki vodi Junckerjev načrt in prek drugih možnosti. Druga stvar pa je, da je, kot že omenjeno, praksa javno-zasebnih partnerstev v Sloveniji zelo slaba. Junckerjev načrt je spodbujevalni finančni inštrument, kako povečati investicije v Evropi predvsem s privatnimi sredstvi, gre za kombinacijo tisoče milijard zasebnih sredstev, s katerimi razpolagajo različni skladi in jih potem uporabijo na podlagi spodbude in prevzema tveganj Junkerjevega sklada. To pa je v Sloveniji velik problem, ker javno-zasebnega partnerstva ne znamo in včasih tudi ne želimo delati. Večina projektov, ki jih dobi SID banka, še ni ustrezna, a se trudimo, da bi bili pripravljeni - in eden od njih je tudi drugi karavanški tunel, saj vidimo, da bi se ga dalo narediti v okviru Junckerjevega načrta.
Kdo pri nas si ne želi javno-zasebnih projektov? So v ozadju partikularni politični interesi, lobiji, je kriva naša mentaliteta?
To je precej težko vprašanje, saj je več dejavnikov. Gre seveda za politične zadeve. Med drugim gre za to, kako v določeni državi postavljate prioritete in strategijo in kako o teh odločate ter kaj sankcionirate. Moj pogled je, da so velike razlike, ali imate dobre politike, da nimate politikantov; sam ločim med politikanti, politiki in pa državniki. Politikanti so usmerjeni v zelo kratkoročne interese, s katerimi ne morete zgraditi nobenega takega projekta. Politiki imajo navadno malo daljši horizont volilnega cikla in pri njih je že večja možnost, da se kaj naredi. Za več takih velikih projektov pa potrebujete državniško držo, ki gre bistveno preko štiriletnega političnega mandata - in omogoča strateško in trajnostno delovanje. To je ena stvar.
Druga težava pa je strokovna pripravljenost in zmožnost predlaganja takih projektov. V majhni državi, kot je Slovenija, je bitka za vsak projekt velika in vsak želi iz njega čim več potegniti.
Imamo pa tudi problem mentalnega preskoka iz nekdanje Jugoslavije oziroma že omenjenega dinarja in tolarja. Tedaj smo bili navajeni, da se v inflacijskem okolju, kjer ni bilo trdne valute, nekaj vedno vsuje iz te mize, kjer se delajo projekti. Provizije so bile zelo velike, in v nekaterih programih, cestnih itd. so se porabljala sredstva, ki so bila predvidena za marsikaj drugega. Nekateri še kar ne znajo preseči te mentalitete. A danes ni več mogoče delati projektov na tak način, projekt mora imeti vsaj 20 odstotkov lastnih sredstev in biti čist vseh dodatnih stroškov. Še več, navadno predhodna revizija skoraj zagotovo še dodatno zniža stroške projekta, pri nas pa je obratno in bi se vsi želeli »prilepiti« na nek projekt. Ti trije razlogi so bistveni, da pri nas ni uspešnih in dobrih projektov in zakaj nimamo v prihodnost usmerjenih investicij. To vidiva tudi, če pogledava skozi okno. V Sloveniji je zelo malo gradbenih žerjavov. Ravno včeraj sem se vrnil iz Frankfurta, kjer smo imeli pogovore z bankami; skoraj v vsakem delu mesta, kamor se peljete, je kakšen žerjav, nekaj novega se gradi. A Nemčija ima državnike, dobre izvajalce projektov in projekte, ki so običajno najbolj racionalni. Mi se z Nemčijo ne moremo primerjati, a v to smer bi morali iti in v tej smeri deluje tudi SID banka kot vstopna točka za EFSI in tudi druge projekte gospodarstva. Za ta namen oblikujemo posebno projektno pisarno. Trenutno je v pripravi deset projektov in računamo, da bomo v letu ali dveh vsaj enega ali dva.
Bosta med njimi tudi drugi tir in drugi karavanški tunel?
To vam težko odgovorim, naša želja pa je, da bi bila. V okviru »Junkerjevega načrta« oz. EFSI in sodelovanja z EIB pa v SID banki predlagamo tudi nekatere spremembe. Zakaj? Zato, ker je EFSI v Evropi z več kot 165 milijardami že porabljenih sredstev - 90 odstotkov te porabe pa je v razvitih nekohezijskih državah. 13 držav kohezijske regije vzhodne Evrope, med njimi je tudi Slovenija, pa imajo skupaj le šest projektov oz. 10 odstotkov sredstev. Kot veste, se pripravlja Junckerjev načrt 2, v okviru katerega bi se zmogljivost načrta povečala s 315 na 500 milijard evrov.
SID banka in druge razvojne banke zato predlagamo nekatere spremembe: da bi uporabili več tehnične podpore projektom v kohezijskih državah, da bi EIB prevzela več tveganj in da bi prevzela predvsem tiste večje projekte, saj so zmogljivosti v majhnih državah kot Slovenija premajhne.
To bi nam prišlo prav pri drugem tiru?
Tako je. SID banka je največji partner EIB pri nas, skupaj smo naredili že za več kot 1,2 milijarde evrov projektov in prepričani smo, da se bo sodelovanje nadaljevalo. Delamo pa na tem, da bi ta banka pri nas prevzela več večjih projektov in več tveganj, ki jih Slovenija ni sposobna sama prevzemati in financirati, tudi z lastniškim kapitalom. Skupaj z EIF (Evropskim investicijskim skladom) pripravljamo skupno mednarodno platformo za investiranje v lastniški kapital slovenskih podjetij, saj je kapitalski krč v Sloveniji še vedno krepko prisoten.
Lahko naredite neko primerjavo pristopa različnih vlad?
Verjamem, da se vsaka vlada trudi, da bi naredila čim več in čim bolje za izboljšanje gospodarske in druge situacije, reševanje krize, za izvajanje neke strategije. Dejstvo pa je, da je za določene stvari treba imeti tudi neke predpogoje. Slovenija je zelo mlada država, letos praznujemo 25-letnico našega priznanja. Za samostojnost neke države potrebujemo predvsem tri komponente: najprej neko politično osamosvojitev, ki smo jo tudi naredili. A to ni dovolj, teritorialna samostojnost, kjer naj bi neka vlada prevzela svojo ingerenco, je bistveno premalo. Potrebujemo tudi ekonomsko samostojnost, ki jo je treba graditi na nekih ekonomskih temeljih gospodarstva, vlada pa mora te zadeve usmerjati.
V Sloveniji potrebujemo ne le majhna in srednja podjetja, pač pa tudi nekatere večje sisteme, na katerih se lahko nato gradi ta ekonomska samostojnost. In potrebujemo tudi oblike, ki te sisteme pripeljejo do mednarodne veljave. Slovenija pa ima vedno manj podjetij, ki gredo na mednarodni trg in so temu primerno velika. To je ena od nalog SID banke, da skušamo mala in srednja podjetja spraviti na mednarodni trg, da bi imela značilnosti korporacij, ki delujejo mednarodno. Oba veva, da imamo v Sloveniji nekaj dobrih mednarodnih korporacij, a jih je premalo. Zato je ekonomska samostojnost bistvena in treba je voditi politike, o katerih sva govorila na začetku, ki so anticiklične, ki spodbujajo ekonomsko samostojnost, ki odpirajo nova delovna mesta in tudi demografsko parirajo temu, kar se dogaja v družbi. To je predpogoj, da imate tudi politično samostojnost. A tudi ekonomska samostojnost ni dovolj. I
Da, kaj še potrebujemo?
Intelektualno samostojnost našega prostora. Tu ima vsaka vlada, glavno nalogo. Kaj je dolžnost intelektualcev, je najlepše opisal Boris Pahor v nedavnem intervjuju vaše sobotne priloge ali pa Noam Chomsky v zadnji knjigi »Who Rules the World« (Kdo vlada svetu). Intelektualci morajo svoj potencial povezati, da delujejo v določeni smeri in da se ne dogajajo stvari, o katerih sva govorila, npr. pri velikih projektih in drugih stvareh. Nobena država doslej ni bila uspešna, če ni imela intelektualnega potenciala, ki ga predstavljajo intelektualci posamezniki in inštitucije, ki jih je treba graditi. To je vse dolgoročno delo. Zato je dobra tista vlada, ki ima vse tri omenjene potenciale, ki presegajo samo njen mandat in prinašajo dolgoročne koristi in dodano vrednost za slovensko gospodarstvo. To je naloga, ki jo mora opravljati vsak, ki dela v javnem interesu.
Kot ekonomist sodim - in to me je naučil ugledni nemški profesor dr. Hans-Werner Sinn, ki je bil moj profesor v času mojega bivanja v Nemčiji - da imamo ekonomisti t. i. »Bringschuld«, da smo torej dolžni, da nekaj prispevamo: makroekonomisti javnosti, mikroekonomisti pa podjetju, kjer delajo. Ekonomisti smo torej dolžni nekaj prispevati za javni interes. To je tudi eno od vodil SID banke, želimo, da naša inštitucija dolgoročno, za vse vlade, prispeva k tem elementom, ki Sloveniji omogočajo samostojnost, dolgoročno vzdržnost in trajnostni razvoj.
Pred dobrim desetletjem ste vodili priprave za prevzem evra pri nas. Kako vidite evro čez deset let? Bo preživel, se bo okrepil?
Evro ni le merilo vrednosti, ni le plačilno sredstvo, kot ga običajno vidite, ampak je tudi tehnologija življenja, je način življenja, je socialna tehnologija neke življenjske oblike neke družbe in vrednot. Zato je taka valuta zelo pomembna.
V času mojega bivanja v Nemčiji v letih 1999-2002 sem prvič uvajal evro in sem tako že imel izkušnje. Skupaj z viceguvernerjem Rantom sem tudi vodil koordinacijski odbor za uvedbo evra. Ob deseti obletnici uvedbe evra bi se želel na tem mestu zahvaliti vsem, ki so tedaj pri tem sodelovali in spoznali priložnost, da smo ta projekt izvedli. Zdaj, po petnajstih letih, lahko povem, da tedaj pri nas niso bili vsi tako enotnega mnenja, da prevzamemo evro, nekateri so imeli velike pomisleke. Če tedaj ne bi nastalo gradivo, ki ga je najprej pripravila Banka Slovenije v začetku leta 2003 in nato skupaj z vlado jeseni 2003 tudi javno objavila - s tem se je začela pobuda za uvedbo evra -, na katero so imeli nekateri kar precej pripomb, verjetno ne bi uvedli evra. In tisto, kar se je dogajalo kasneje, bi Sloveniji definitivno preprečilo prevzem evra vse do danes. Še po tem, ko smo že bili v evru, smo imeli nekatere kršitve, kot je prevelik proračunski primanjkljaj.
Ali pa javni dolg.
Da, in druge kriterije maastrichta in fiskalnega pakta. Skratka, to priložnost smo tedaj izkoristili. Nekateri so z državniško modrostjo spoznali, da je to nujno. Ni pa bilo lahko, ker so nekateri menili, da bi bilo bolje ostati z lastno valuto in z njo delati tako, kot se je dalo prej, pa tudi nekatere članice evroskupine so dvomile o hitrosti uvedbe evra pri nas. Tedaj sem bil in še zdaj sem mnenja, da je evro za Slovenijo zelo koristen. Za majhno državo je to nujno. Če bi imeli samostojno valuto, bi stvari verjetno potekale drugače. Tudi predsednik ECB Mario Draghi je na proslavi povedal, da bi Slovenija brez evra imela v zadnjem desetletju približno 40-odstotno manjšo rast BDP. Če upoštevamo, da je bila akumulirana povprečna rast BDP v zadnjih osmih letih negativna, to pomeni, da bi bile brez evra stvari bistveno slabše. Ta zadnji veliki konsenzualni strateški projekt v Sloveniji - vstop v EU in evro - je bil prava odločitev. Evro je druga največja valuta na svetu, je dobra in stabilna valuta, ki jo uporablja 330 milijonov ljudi, četrtina svetovnih valutnih rezerv je v evru. Slovenci nikoli nismo imeli boljše valute od evra. Tudi v kriznih razmerah se je evro izkazal kot dober, z njim smo dosegli stvari, ki jih sicer ne bi mogli, npr. naše zadolževanje države in podjetij na mednarodnih trgih je lažje in cenejše. Evro predstavlja stabilnost cen, inflacije, ki je bila ves čas problem, skoraj ni, obrestne mere so izjemno nizke, celo negativne, imamo veliko preglednost in stroškovno primerljivost. S svojim izvoznim gospodarstvom se bistveno lažje primerjamo, transakcijski stroški so nižji, naša mednarodna konkurenčnost je večja, naša podjetja lahko poslujejo bolje. Slovenija je z evrom manj ranljiva, vemo, da bi bil ob krizi napad na slovensko valuto usoden, saj ne bi mogli ustvariti dovolj rezerv, da bi jo lahko ubranili pred napadi špekulantov.
Kako naprej?
Če bi katera koli država izstopila iz evra, to ne bi bil pretres samo za Slovenijo, ampak tudi za vso Evropo. To je lahko velik gospodarski problem, čeprav v Sloveniji nekateri danes razmišljajo v to smer. Slovenija bi v današnjem svetu s svojo nacionalno valuto zelo težko ubranila pozicije, ki jih ima zdaj. In tudi če bi imeli lastno valuto, bi jo morali na nekaj vezati. Brez tega pridemo nazaj na jugoslovanski sistem tiskanja denarja, dokler gre, potem pa ... Vodenje ekonomske politike v okviru evra je bistveno lažje, z več podpornimi mehanizmi, kot če bi imeli lastno valuto. V Sloveniji bi sicer zelo težko našli konsenz, ali devalvirati valuto, tiskati denar, saj vemo, da v valovih prihajajo interesi določenih skupin, ki se jih centralna banka zelo težko ubrani. Zato je za majhno in odprto gospodarstvo, kakršno je slovensko, zelo pomembno, da smo v evru.
Vrsta uglednih ekonomistov je prepričanih, da evro potrebuje spremembe, sicer ne bo preživel prihodnje krize. Vaš pogled?
Evro je zdaj še edino lepilo za gospodarsko povezavo v Evropi. EU ni več toliko, kot je bila Evropska skupnost prej ekonomska unija. Po lizbonski pogodbi 2009 je vedno bolj politična unija. To povzroča napetosti med državami, med tistimi, ki želijo biti manj odvisne od te skupnosti, in drugimi, ki želijo večjo integracijo. Edina inštitucija, ki res lahko vodi operativno sposobno politiko na evropski ravni, je ECB. To je tudi dokazala z uvedbo enotnega bančnega prostora in z enotnim nadzorom bank ter reševanjem krize. Tu je velika razlika med stanjem prej in sedaj. Kakšna bo usoda evra, pa bo odvisno od nadaljnjega delovanja vseh evropskih držav. Pomembna je enotnost glede tega, kako v Evropi delujejo zlasti evrodržave. Obstajajo ideje federalne Evrope, bolj razpuščene Evrope ali pa celo Evrope dveh, treh hitrosti.
Mario Draghi je na evroproslavi jasno povedal, da je pomembna enotnost v EU, nekateri si na primer želijo enotnega evropskega finančnega ministra, na drugi strani pa je vprašanje zaupanja. Enotnost ni možna brez zaupanja - in zaupanje je tisto, ki zdaj Evropi manjka, posamezne države, včasih tudi Slovenija, nimajo zaupanja. Včasih pri nas vidimo tudi primerjave z nekdanjo Jugoslavijo, kako so potekale zadeve v njej zaradi razlik in nezaupanja. Zdaj recimo ni zaupanja v Grčiji in še v marsikaterih državah. Če Evropa ne bo našla zaupanja, bo zelo težko gradila, ne le evro, ampak tudi celotno Unijo, in verjetno bo prišlo do dveh, treh spremenjenih oblik EU.
Kakšnih sprememb?
Na eni strani lahko Unijo peljete v smeri konfederacije. To je pot, ki jo marsikdo vidi. Sredi Evrope imate Švico, primer uspešne konfederacije, ki ima sicer drugo podlago in zgodovino. Lahko pa pride tudi do Evrope več hitrosti. Tu pa moram biti zelo jasen: EU in evro sta prednost za Slovenijo. In če pride do Evrope več hitrosti, bomo majhne države imele največje težave.
Zakaj?
Zato ker smo odvisne od tujih trgov. In ti trgi se bodo v Evropi dveh ali treh hitrosti zapirali. Vprašanje je, kako nam bo, če ne bomo v Evropi prve hitrosti, uspelo s to Evropo sodelovati in kakšne bodo oblike sodelovanja. Če pa k temu dodate še problem, da se mednarodna trgovina spreminja in da se dogajajo protekcionistične tendence, je to še toliko slabše, ker v drugih delih sveta ne bomo mogli nadomestiti tega, kar bi izpadlo v Evropi. Če bi prišlo do Evrope dveh hitrosti, bi se te izvozne možnosti oz. trgi v Evropi, ki jih imamo že 25 let in na katerih je temeljila tudi naša osamosvojitev, ponovno začele zapirati. Zato Evropa več hitrosti za Slovenijo ni dobra rešitev.
Tudi če nam uspe priti v Evropo prve hitrosti?
To bi bilo za nas lažje, a tudi v tem primeru bi se nekateri trgi bistveno bolj zaprli. Vprašanje je, v kakšni Evropi bo sosednja Hrvaška. In je spet vprašanje, kako sodelujete z njo. Zato Evropa potrebuje vsaj dve, tri nova lepila - ki bi jo poleg evra držala vsaj na konfederativni ravni in bi lahko hkrati konkurirala drugim delom sveta. Evropa je zdaj v velikem primežu med ZDA (z vso novo politiko, ki se tam dogaja) in Kitajsko, ki Evropi zelo zameri, da ne sodeluje pri njenem projektu svilne poti, pri t. i. evropski usmeritvi Kitajske. Na drugi strani pa so nerešeni odnosi z največjima evropskima državama, Rusijo in Turčijo. Evropa ima tu zelo velike težave in se bo morala sama konsolidirati ter odločiti, s kom in zlasti kako bo sodelovala.
Kaj bi bila lahko lepila, ki jih omenjate?
Nekaj, kar bi vlivalo ljudem zaupanje in to na konkretni, celo dnevni ravni. Američani imajo jasna lepila. Poleg dolarja, ki je primerljiv z evrom, imajo enoten jezik ter enotno vojsko, obveščevalne službe in enotno varnostno politiko, ki jim daje veliko prednost. Predsednik, ki je komaj nastopil, je takoj ukrepal na tej strani, zaprl meje za določene države. Potem imajo princip t. i. talilnega lonca.
Politično tveganje pred volitvami v pomembnih državah že zdaj hromi Evropo, na negotovost je opozarjal tudi Draghi.
Zagotovo hromi Evropo in jasno je, da bo letos pomembno leto ne samo za politike, ampak tudi za gospodarstvo. Zakaj? Ekonomisti menimo, da je letošnje leto značilno po sunspot equilibriumu, ki je definicija v ekonomski teoriji za stanje, ko se ne upoštevajo fundamentalne ekonomske osnove, temveč na gospodarstvo delujejo zunanji dejavniki negotovosti. Letos so to dejavniki politične negotovosti, volitev, hkrati pa se spreminjajo nekateri trendi in cikli. Doslej nizke cene nafte in surovin se že spreminjajo, nizke obrestne mere pa se bodo spremenile. To je tista sprememba, ki materialno vpliva na ekonomijo. Sprememba za Evropo je tudi novi predsednik v ZDA, ki že kaže rezultate, zlasti geopolitične. »Trumponomika« bo imela tudi velik vpliv. Stvari, ki se dogajajo v Evropi, so posledica dogodkov, ki so za osnovnimi geopolitičnimi dogodki. Kaj mislim s tem? Vzemiva begunce, ki vplivajo na marsikatero politično odločitev ...
Da, tudi pri naši vladi: poglejva rezilno ograjo na južni meji, kontroverzni zakon o tujcih ...
Tako je. Na to sem mislil, ko sem omenjal sunspot equilibrium. A begunci so bili v zgodovini vedno prisotni - in vedno so predstavljali začetek razpada neke stare ureditve. Prinašajo novo negotovost. Relativno stabilne razmere, ki so bile doslej v Evropi in v zahodnem svetu, se rušijo. Živimo v novem, vmesnem obdobju med starimi in novimi svetovi. Nekateri so bili mnenja, da se ravno v vmesnem času, ko staro še ni umrlo, novo pa še ni nastalo, pojavljajo negativne ali celo demonske sile, ki so najbolj problematične. Skratka, ne smemo dovoliti etično-moralnega vakuuma, da bi se te sile lahko okrepile - to je značilnost vseh teh situacij v Evropi in po svetu. Tu morajo politiki prevzeti odgovornost, da nadaljujemo razvoj družb na podlagi človekovih pravic in pridobitev povojne ureditve svobode in pluralizma. Poglejte zgodovinsko, Amerika je nastala iz beguncev, pol Evrope je bilo pod turškim in arabskim vplivom. Te spremembe so zgodovinsko normalne in bodo verjetno še večje, glede na podnebne spremembe.
Danes pa je veliko vprašanje, ali bodo politiki to prevzeli nase in ali bodo to sposobni urediti. Sicer pa je to vprašanje tudi za vsakega posameznika: vsakdo mora najti moč in motivacijo, da se upre tem negativnim silam in takemu sistemu, ki lahko prevlada. To velja tako za nas bankirje kot za podjetnike, državne uradnike pa tudi za vas, novinarje, ki pišete o teh zadevah. Samo z individualno etiko, dolgoročnim pogledom in dialogom z drugimi ljudmi je mogoče preseči te nastajajoče negativne tendence. To moramo v Evropi narediti, če želimo stvari peljati naprej. Uporabil bom star afriški pregovor, ki lahko tu velja za Evropo: »Če želiš iti hitro, pojdi sam in hiti. Če pa želiš priti daleč, pa pojdi skupaj z drugimi in hodi počasi in hodi dlje.« Če želijo posamezne države v Evropi slediti le svojim posamičnim interesom - in tu so omenjene negativne sile, kjer pride do izrabe beguncev in drugih zadev -, bo v Evropi vsaka država hodila sama in bo šla Evropa počasi v smer razpada. Če pa želimo priti daleč naprej in hoditi skupaj, je treba te sile omejiti, in upam, da bomo znali to zadevo izpeljati. Če politiki temu ne bodo kos, je na nas, posameznikih, da to naredimo.
Kaj lahko v Sloveniji in Evropi pričakujemo od trumponomike?
Trumponomika je nova politika, ki jo želi izvajati nova ameriška administracija, ki je sicer zelo sposobna in inovativna - in kot vedno, stvari niso take, kot so videti na prvi pogled. Vsi smo opazili rast na borzah in spremembo obrestnih mer. Enako se je dogajalo tudi po izvolitvi predsednika Reagana leta 1981. Indeks Dow Jones je tedaj močno zrasel, konec leta 1982 pa je padel za 30 odstotkov. Zdajšnje izjave Donalda Trumpa in drugih so predvsem populistična retorika za širšo javnost, a ni vse tako, kot se vidi. Na primer napoved, da bodo ZDA uvedle carine na uvoz, ima v ozadju zelo prefinjeno taktiko ameriške administracije. Res pravijo, da bi uvedli 35-odstotno carino na avtomobile, a tega sploh ne morejo narediti, ker so v Svetovni trgovinski organizaciji oziroma v sporazumu GATT; to bi lahko storili, le, če bi izstopili iz njiju. To pa je zelo malo verjetno. Po mojem za temi izjavami stoji nov davčni sistem, ki ga želijo uvesti ameriški politiki - gre za davek na denarni tok, t. i. cash flow tax v realnem gospodarstvu. To ni nujno slaba zadeva, denimo za evropsko avtomobilsko industrijo, ker ta davek načeloma plačaš samo enkrat. Ameriška administracija ga verjetno uvaja z nekim posebnim namenom. S tem želijo dvigniti vrednost dolarja, to bo verjetno dvignilo tudi obresti, kar bo spet vzajemno dvigovalo dolar. Tu sta dva problema: z dvigom dolarja se bo sicer inflacija lahko nižala - lahko pa pride do škarij med hitrim dvigom obrestnih mer in dejanskim stanjem v ekonomiji. Večina finančnih inštitucij je namreč zaklenjena v scenarije nizkih obrestnih mer. Zato bi taka sprememba lahko povzročila velike pretrese zlasti na obvezniških trgih. Če Američani v letu, dveh ne bodo zmanjšali uvoza in dvignili Amerike - torej če bodo v ZDA učinki »trumponomike« nasprotni od želenih, bo pa res vprašanje, kako bo ta administracija odreagirala. Preostanejo jim verjetno samo še protekcionistični ukrepi. Če bi po svetu reagirali z enakimi protiukrepi, bi bil to velik problem za svetovno trgovino in svetovne razmere.
Na začetku je sicer močan dolar dober za naše izvoznike.
To drži, a močan dolar in ti ukrepi bodo povzročili tudi hiter dvig obrestnih mer tudi v Evropi, ker bo ta morala slediti. Sicer bo ves denar pritekel samo v Ameriko.
Torej so na obzorju težave tudi za naše dolžnike?
Tako je. Ob tem, da si Evropa zdaj pri veliki zadolženosti nekaterih držav ne more privoščiti visokih obrestnih mer.
To seveda velja tudi za Slovenijo?
Naše obremenitve bi se povečale, a Slovenija bi z 80-odstotnim deležem dolga v BDP še vedno lahko preživela, države, kot je Grčija, kjer ta delež znaša 180 odstotkov, pa ne morejo. Njihov program, ki ga evropska komisija zagovarja kot dobrega, je verjetno neizvedljiv. Mednarodne razmere so zelo zapletene in zelo nepredvidljive. Napovedana gospodarska rast je relativno dobra v primerjavi s krizo, konjunktura v razvitih državah se krepi. Rast, med tremi in petimi odstotki, je tudi v državah v razvoju, ki so stabilizirale svoj položaj, v EU je rast med 1,5 in 1,7 odstotka. Tudi svetovno gospodarstvo bo zraslo nekje med dvema in tremi odstotki. Skrb pa zbujajo tendence v mednarodni trgovini, ki padajo; če pogledamo le indeks Baltic Dry, ki meri rast svetovne trgovine, je v zadnjih štirih mesecih padel za 44 odstotkov. Zato se pojavlja negotovost, podjetja ne investirajo.
Še večji problem je, da rast v razvitih državah temelji na nizkih cenah surovin in nafte in spodbujevalnih ukrepih ECB in drugih centralnih bank. Ti učinki so lahko le začasni. Problemi se bodo v Evropi pojavili že prej kot drugje, ker druge politike niso sledile denarni. Ko se bo ukrepanje monetarne politike končalo, bodo vsi ti problemi prišli na dan. Tu se pojavi vprašanje, ali smo spet naredili napako kot pred krizo 2008. Bojim se, da se bodo hitro zgodila makroekonomska neravnovesja, ki so zdaj latentna. Zelo velika skrb je produktivnost, ki pada že desetletje, pravi novih inovacij ni. Večina zdajšnjih, povezanih z digitalizacijo, se usmerja na področje socialnih medijev, kjer ne prinašajo večje produktivnosti. Šele v zadnjem času jih pospešeno prevzemajo nekatere industrije v paradigmi nove industrijske revolucije. Vendar tehnologija ni nevtralna in že danes močno vpliva na življenje ljudi in našo prihodnost.
Pa še nekaj je: pomembna je koncentracija moči, ki se danes dogaja na makroravni v kontekstu koncentracije lastništva. Tu ne mislim samo na koncentracijo bogastva v rokah nekatere peščice (enega odstotka) posameznikov, ampak tudi na koncentracijo lastništva v vseh pomembnih industrijah, kar je razvidno predvsem v ZDA. Največji skladi Black Rock, Vanguard, Fidelity, State Street, ki upravljajo več kot 13 bilijonov dolarjev svetovnega premoženja, so po analizi ETH Zürich imeli leta 1970 v lasti sedem odstotkov podjetij s seznama S&P 500. Danes imajo v lasti že približno 70 odstotkov podjetij, ti skladi so tudi od 15- do 25-odstotni lastniki Bank of America, JP Morgan, Citigroup itd.
Ta koncentracija se dogaja v vseh industrijah, zelo pomembno pa je, da so ti skladi tudi glavni lastniki Appla, Googla itd. Zakaj? Danes nimamo samo problemov z vidika človekovih pravic, beguncev itd., ampak imamo probleme tudi z vidika informacijskih oz. digitalnih pravic. Človekove pravice so bile namenjene zaščiti človeka pred nasiljem države, politike in drugih inštitucij. Danes pa govorimo o informacijskih oz. digitalnih pravicah. Vprašanje je, kako lahko evropska listina o teh pravicah zaščiti individualne informacijske oz. digitalne pravice posameznika pred korporacijami. Država ima manj vpogleda v informacije o posamezniku kot pa Google, Facebook in drugi. Ko imate tako koncentracijo lastništva, se pa ve, kdo in kaj v resnici vodi svet.
O teh temah bomo govorili na dogodku SID banke ob naši 25. letnici z naslovom Nova industrijska revolucija je tu - in kje ste vi?
