Tiskane izdaje
Na beneškem filmskem festivalu je predstavila filma Jackie in Planetarium – in nad prvim so bili tako kritiki kot občinstvo navdušeni. Seveda bodo v sezoni nagrad padale nominacije in pobirala se bodo priznanja. Kot pravi, se je ljudje še vedno bolj spominjajo po Matildi iz Leona kot pa po vlogi plesalke iz Črnega laboda, za katero je dobila oskarja.
V ameriški družbi bi bila Natalie Portman avtsajderka, v Holivudu pa sploh, tudi če se ne bi rodila v Jeruzalemu. Pravi, da identiteto človeka oblikuje predvsem družinska mitologija, zgodbe o usodah družinskih članov, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Nisva govorili o jalovi prihodnosti izraelske države niti o Palestincih. Hipoma sva se dotaknili ameriških predsedniških volitev, v katerih je na strani demokratov precej dejavna.
Intenzivno podpira človekoljubno organizacijo Finca, ki se ukvarja s spodbujanjem mikrokreditov za samozaposlitev žensk v državah v razvoju, s katero sodeluje že dlje časa. V zadnjih mesecih se predvsem veseli tega, da se je z družino iz Francije, kjer je bil njen mož zadnja leta umetniški vodja baleta pariške opere, preselila nazaj na ameriško zahodno obalo.
Iz psihologije je diplomirala na Harvardu. Stara je petintrideset let in njena igralska filmografija šteje nekaj več kot 50 naslovov filmov, producentska skoraj deset, režijska enega.
V živo je enako krhka kot na filmu, a strahovito žilava v mislih, pametna. Vsak približno radoveden novinar bi se z njo – mimo filmov in vsega, kar jih obdaja – o stanju stvari v svetu pogovarjal ure.
Po prvi jutranji novinarski projekciji smo novinarji v en glas zatrjevali, da je Jackie najboljši film festivala in vaša vloga med ženskimi najbolj dovršena, neprekosljiva. Kako vstopiti v lik Jackie Kennedy, o kateri »vsi vemo vse« in hkrati nič in ki je bila na malih in velikih ekranih že ničkolikokrat manj uspešno prikazana?
O, hvala. Ni bilo enostavno, predvsem zato, ker smo se hoteli nasloniti zlasti na to, kar je v resnici bila, ne na biografije o njej, niti nismo hoteli vzpostavljati stikov z njenimi sorodniki Bouvierji oziroma Kennedyji. Zato smo se oprli na ure avdioposnetkov z Arthurjem Schlesingerjem, ki so bili narejeni v mesecih po smrti JFK-ja, v Washingtonu oziroma v Hyannis Portu. Ugotovili smo, da je Jackie na posnetkih, ko pripoveduje o svojem življenju v Beli hiši, o možu, o svoji javni podobi, pričakovanjih javnosti …, povsem drugačna od predstave, ki smo jo imeli o njej. Tudi govorila je drugače, precej v nižjih legah, njene misli so bolj kompleksne, kot da je v javnosti v izjavah namenoma vse poenostavljala, ves čas sta v ozadju tiha ironija in sarkazem.
Na posnetkih je v ozadju slišati tudi zvončkljanje kozarcev, cingljanje ledu …
(Smeh.) Med intervjuji nikdar ne srknete viskija?
Seveda, tudi zdaj bi ga pripravila, če mi le vaša piar asistentka še pred začetkom najinega pogovora ne bi strogo kazala na uro in ponavljala: Največ petnajst minut, največ petnajst minut. Ne kaže delati primerjave med vami in Jackie, toda ena se vsiljuje sama – tudi o vas vemo vse, ne nazadnje ste z enajstimi leti nastopili v filmu Leon (Profesionalec) in tako rekoč na filmu odrasli pred našimi očmi. V resnici pa o vas vemo zelo malo; rojeni ste v Jeruzalemu, prejeli ste vse najprestižnejše igralske nagrade, imate družino in v zadnjih desetih letih zavzeto podpirate demokratske kandidate na ameriških predsedniških volitvah. Nekateri bi si vas želeli za predsednico ZDA, toda zakon vam tega ne omogoča.
Rojena sem v tujini. Žal. Sicer nemara sploh ne bi pomišljala, da se ne bi zavihtela v politiko …
»Tudi moji predniki so v Izrael prišli iz vzhodne Evrope. Zato skušam v zadnjem času poslušati veliko umazanega rapa, ki ga sicer ne maram.« Foto: Reuters
Iz psihologije ste diplomirali na Harvardu. Nekje v času snemanja ene od epizod Vojne zvezd in filma Bližnji odnosi?
Ne spomnim se natančno, ampak ja, veliko sem delala in veliko sem študirala. Prej ste načeli temo o podobi človeka v javnosti, na primer predsednikove žene ali prepoznavne igralke. Mislim, da če le nisi del ožjega kroga prijateljev ali družine, o drugem ne moreš izvedeti nič bistvenejšega. Tako je bilo z Jackie in mislim, da je tako tudi z menoj. Edina stvar, ki lahko pronica skozi kopreno ali oklep njene ali moje površne javne podobe, je stopnja humanosti, ki jo je premogla ona oziroma bi jo lahko premogla sama. Jackie je bila za mnoge samo fotomodel, manekenka in tudi mene imajo nekateri za igralko iz tega in tega filma ali s tega in tega plakata, kjer oglašujem kakšen kozmetični izdelek. Najtežje pri ustvarjanju lika Jackie je bilo združiti njeno javno in zasebno podobo, ohraniti njeno simboliko, ki je pomembna za ameriški narod, in hkrati ne pozabiti, ker film govori o dnevih žalovanja, kako sama in kako neskončno žalostna je bila, ko se je njen »Camelot« razblinil v nič. A hkrati toliko trezna, da je vedela, da so to ključni dnevi, ko se bo z njeno pomočjo zgradil mit njenega moža ali pa se ne bo.
Zakaj mislite, da se je? Hočem reči, v Schlesingerjevih pogovorih z Jackie niso umanjkale debate o Prašičjem zalivu, raketni krizi itd., tega v filmu ni. In ko sva s kolegico o tem spregovorili z režiserjem Larrainom, se je razjezil …
Zato ker to ni bil naš namen. Portretirali smo Jackie skozi prizmo najhujših dni njenega življenja. Ni bilo prostora za vse, o čemer govorite. Tudi jaz se včasih vprašam o temeljih tega mita, ampak na podoben način bi se lahko spraševali o mnogih karizmatičnih osebnostih političnega parketa, v preteklosti in danes.
Čestitam, kako ste zadeli njen način gibanja in naglas, ki so se ga ljudje tistega časa, predvsem ženske višjih slojev, umetno učile, ta angleški pridih v amerikanščino …
To je bilo najtežje, ker je bil res poseben. Še danes ga je mogoče zaslediti v premožnejšem družbenem okolju Bostona. Ne kaže pozabiti, da film vseeno je fikcija, ničesar ne kaže jemati dobesedno.
Prvi del je zgrajen okrog njene znamenite prenove interjerjev Bele hiše in njenega vodenja po njej kasneje, ki ga je takrat posnela CBS, videti ga je mogoče na youtubu.
O, ja, neštetokrat sem si ga pogledala. To je bila Jackie v javnosti. Čudovit primer. Razumela je, da je lahko Bela hiša za Američane to, kar je za Francoze Versailles, prostor, kjer je zbrana njihova nacionalna zgodovina, spomenik, simbol, ki lahko pripomore k utrjevanju kulturne dediščine; ne nazadnje je bila zgodovinarka in umetnostna zgodovinarka.
Pred letom dni ste prikazali vaš režijski prvenec Zgodba o ljubezni in temnini, ki ste ga v hebrejščini posneli po istoimenski knjigi, življenjepisu izraelskega pisatelja Amosa Oza. V njem igrate njegovo problematično mater – ki pa je bila nemara ključna, da se je Oz oblikoval v to, kar se je.
Knjigo sem prvič prebrala pred desetimi leti in zgodilo se mi je to, kar se vedno zgodi, ko preberem dobro knjigo: videla sem film. Že takrat sem začela razmišljati, da bi ga posnela. Tudi zato, ker sem doma toliko poslušala o odraščanju mojega dedka v vzhodni Evropi, o tem, kako so pred nacizmom oziroma po njem prebežali v Izrael … Nekaj podobnega torej, kar je bil doživel Amos. S tem, da je to predvsem film o njem in njegovem odnosu do domovine, matere, ki je naredila samomor, ko je bil star dvanajst let.
Kaj vam je rekel Oz, ko ste mu povedali, da bi posneli film o njem?
Da bo to zelo težko zanj, ker gre za njegovo otroštvo, njegovo družino, mater in, ne nazadnje, za njegovo pisanje. A mi je zaupal. Edina njegova popotnica je bila, naj nikar ne poskušam odgovoriti na to, zakaj ga je mati zapustila.
Zato ker se je, kot bi se vsak otrok, obtoževal, da je mama odšla, ker je bil poreden, neubogljiv?
Seveda. Mislim, da Amos v svojem pisanju, razmišljanju premore veliko tega, čemur pravimo slovanska duša, slovanska melanholija …
Ni tako tudi z vami?
O, ja. Zelo pogosto. Tudi moji predniki so v Izrael prišli iz vzhodne Evrope. Zato skušam v zadnjem času poslušati veliko umazanega rapa, ki ga sicer ne maram. Skačem, norim, to počnem samo, kadar sem sama, seveda, in skušam vse, kar me obremenjuje, vse frustracije iz sebe spraviti s temi umazanimi besedami, porednimi agresivnimi gibi. Pomaga.
