Tiskane izdaje
Ponavljanje dejstva, da je financiranje znanosti v Sloveniji od leta 2012 pomembno in nesorazmerno upadlo glede na druge družbene sektorje, najbrž ni več potrebno. Prav tako vsaj na deklarativni ravni vlada konsenz, da je znanost treba financirati bolje kot doslej. Razlike pa nastanejo pri tem, kako se dojemata vloga znanosti in iz tega sledeči sklep o samo deklarativni (oz. minimalni) ali dejanski vsebinski podpori znanosti.
Prejšnji teden se je zgodil pomemben dogodek, ki je šel mimo splošne javnosti precej neopazno. Pred odborom državnega zbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino so problem financiranja znanosti predstavili predstavniki Organizacijskega odbora shoda za znanost in predlagali sklep o povečanju financiranja znanosti za 20 in 40 milijonov v letih 2017 in 2018 ter nato dvig financiranja na 1 odstotek BDP v letu 2019.
Večina poslancev, članov odbora, je predlog zavrnila – kot kaže, na podlagi koalicijskega ali strankarskega dogovora. Predlog so podprli le predsednica odbora Mirjam Bon Klanjšček ter poslanca Janko Veber in Luka Mesec. Ni pomagalo, da je predsednica odbora omenila, da je bil ravnokar brez težav sprejet sklep o dodatnem financiranju bolnišnic v višini 136 milijonov, čeprav ni bil predviden v proračunu.
Tisto, kar je bolj šokantno, je, da predloga povečanja ni podprl niti predstavnik matičnega ministrstva za izobraževanje, znanost in šport! Da se ministrstvo ne strinja niti s tem, da financiranje znanosti doseže vsaj obseg iz leta 2009, ampak se zavzema za (zelo) počasno rast, kaže, da znanost nikakor ni prioriteta tega ministrstva niti vlade in da jo dojemajo zgolj kot še enega proračunskega porabnika.
Znanstvenikom ni razumljivo, kako da se ministrstvu ne zdi pomembno, da se čim prej nadomesti izjemen padec financiranja in nato poskrbi za stabilno rast. Popolnoma jasno je, da bomo 30-odstotno zmanjšanje sredstev zelo dolgo nadomeščali s 3-odstotno letno rastjo. Še več, predlog ministrstva o ukinitvi programskega financiranja in njegova nadomestitev z inštitucijskim financiranjem v novem predlogu zakona bo status quo v znanosti samo še bolj zabetoniral. Določen manjši delež financiranja inštitucij (npr. 20-odstotni) je vsekakor na mestu zaradi možnosti ustanavljanja novih skupin in podpore perspektivnih smeri.
Namesto temeljite mednarodne evalvacije programskih skupin kot osnovnih raziskovalnih enot ter na tej evalvaciji temelječi prerazporeditvi obsega financiranja želi ministrstvo prenesti odgovornost na vodstva raziskovalnih organizacij. O tem imamo znanstveniki zaradi številnih primerov uzurpiranja moči različnih dekanov in direktorjev, ne glede na posledice za kvaliteto inštitucije, skoraj brez izjem odklonilno stališče. Ta predlog prav tako ni usmerjen v nagrajevanje najbolj propulzivnih raziskovalnih organizacij, ampak v ohranjanje stagnacije.
Bojim se, da je k vtisu poslancev o znanosti kot še eni sindikalistični interesni skupini pripomoglo tudi argumentiranje nekaterih predstavnikov znanosti na seji odbora, ker sta bili med poglavitnimi problemi omenjeni negotova finančna podpora in želja po zmanjšanju deleža kompetitivnega, na razpisih temelječega financiranja.
Znanosti ne financiramo zato, da bi znanstveniki imeli plače, ampak zaradi rezultatov raziskav, s katerimi se moramo primerjati s svetom. Mislim, da lahko zelo obširno razložimo številne koristi znanosti za slovensko družbo in dosežke, ki jih slovenska znanost dosega v zadnjem času. Upam, da bi člane parlamentarnega odbora bolj prepričali predstavitev dosežkov in vpliva slovenske znanosti, vizije družbe znanja, vloge znanosti v globalno konkurenčni družbi ter na drugi strani o zastareli infrastrukturi in o pomanjkanju priložnosti za usposabljanje motiviranih študentov kot pa argumenti sindikalistov.
Zagotovo znanost potrebuje dolgoročno stabilno financiranje odličnih in produktivnih znanstvenih skupin. Vendar kvaliteto znanosti v vseh razvitih državah presojajo prek mednarodnih recenzij. Kljub številnim problemom z recenzijami, s katerimi se srečujejo povsod po svetu, pa odličnih skupin ni strah kvalitetnega preverjanja. Iskanje sredstev za raziskave je usoda raziskovalcev povsod po svetu. Problem pa je, če je obseg financiranja tako nizek, da tudi odlični projekti ne dobijo podpore.
Ni dvoma, da so tudi pri nekaterih znanstvenikih še rezerve, vendar je to pogosto posledica resigniranosti zaradi občutka nemoči. Če je za nekatera področja, npr. celo za kemijo, ki je ena temeljnih ved z veliko dodano vrednostjo za gospodarstvo, število prijavljenih projektov več kot 10-krat večje od razpoložljivih sredstev, potem nam je jasno, da že lep čas sveti rdeča luč. Enako velja tudi za znanstveno opremo, kjer delamo čudeže z opremo, ki je stara 17 let in več. Ko pa gre za mesta za mlade raziskovalce, vse kaže, da smo se kar sami postavili v Evropo druge hitrosti.
***
Prof. dr. Roman Jerala, Kemijski inštitut.
