Flamenko ni ostarela svetinja, spreminjati se mora v času in z njim

Rocío Molina, ena najboljših plesalk sodobnega flamenka, o predstavi Padec iz raja, plesu in vzornikih.

sob, 10.02.2018, 06:00
Mihail Barišnikov je po neki predstavi prišel v njeno garderobo, v solzah pokleknil pred njo in rekel, da česa lepšega še ni videl. »To je bilo najlepše darilo, ki sem ga doslej prejela za svoje delo,« pravi Rocío Molina.

Velja za eno najboljših plesalk sodobnega flamenka doma in po svetu. Muza Mihaila Barišnikova bo s plesno predstavo Padec iz raja, v kateri se bo preizpraševala o razmerju spolnih vlog, problematiki ženskosti in načenjala stereotipe vseh sort, 10. februarja nastopila v Cankarjevem domu kot osrednja gostja festivala Bi flamenko.

Predstava Padec iz raja je temperamentna in z vrhunskim plesom začinjena zgodba, v kateri se mešajo tradicionalni koraki flamenka, električne kitare, rockovski bobni, petje jeznih moških ter ples občutljive in izjemne ženske. Takšna je tudi Rocío, ko pleše. Estetsko radikalna, disciplinirana, lahkotno se giblje med žanri in jih povezuje s karizmo najmočnejših odrskih ustvarjalcev.

Padec iz raja Foto: DJ Frat

Čeprav je Rocío Molina mlajša predstavnica generacije izredno prodornih ustvarjalcev sodobnega flamenka, je že prava ikona vitalne flamenko scene. Atributov, zaradi katerih je to dosegla že v obdobju, ko se večina ustvarjalcev šele uveljavlja, je več, a svoboda in lahkota v povezovanju različnih elementov sta ključni potezi, ki skupaj s tehnično perfektnostjo, umetniškim tveganjem in angažiranim pristopom ustvarjajo edinstven umetniški lik. Rocío Molina kakor vedno še išče točke prelitja in srečevanj med seboj na videz izključujočih se dejavnosti, jemlje iz različnih kulturnih prostorov, tisto, kar pa se »znajde« v njenih projektih, je vedno znova samo njeno.

Gledalcu se za trenutek ustavi srce

»Nepozabna strastno izzivalna stvaritev Rocío Molina je obenem lirična, neobrzdana in plesno izpopolnjena. Številni umetniki flamenka so preobrazili formo te plesne zvrsti, vendar so redki to storili tako korenito kot Rocío Molina. Briljantna tehnika diplomantke madridskega Kraljevskega plesnega konservatorija je trdno ogrodje za provokativno inovativen ples. Umetnice flamenka so od nekdaj poosebljale strastno in ponosno ženstvenost, Rocío Molina pa jo v Padcu iz raja uteleša kot feministični krik, elementarni cri de coeur. Čepe v nagubani beli flamenko obleki ponuja sugestivno lepoto, kot bi jezdila na školjki glavonožca, zatem pa nazobčane naborke svojega kostuma sune med noge z izzivalnim, spolnosti polnim pogledom. V nekem trenutku jo obleka prelevi v zasanjano morsko deklico, v naslednjem pa kostum postane košat lisičji rep. Zatem obleko sname, se simbolično osvobodi odrske identitete in se izpostavi v svoji goloti, z rokami na prsih in mednožju v klasični drži Botticellijeve Venere. Naslov dela Rocío Molina prikliče asociacijo na padle angele, njen ples pa upodablja žensko, razdvojeno v pričakovanjih po izpolnjevanju obeh vlog … V nepozabnem prizoru, katerega občutenje začrta melanholična glasba, Molina z odmerjenim tempom koraka čez oder pod projicirano podobo lune. Flamenko obleke ni več; zamenjalo jo je improvizirano krilo iz cenene plastike. Namesto vlečke iz naborkov plesalka za seboj pušča temno, sijočo krvavo sled. Zatem ji v spreobrnjenem videnju biblijske zgodbe o Kristusu in Mariji Magdaleni moški nežno umije noge. To nadčutno, s pomenom prežeto sporočilo preveva celotno predstavo. Gledalcu se za trenutek ustavi srce, kot se spodobi za najboljšo vrsto umetnosti,« je o Rocío Molina in omenjeni predstavi zapisal kritik britanskega Guardiana.

Rocío Molina se je leta 1984 rodila v Málagi in začela plesati pri treh letih, najprej je hodila na balet, nato pa je začela obiskovati lekcije iz flamenka. Flamenku se je približala najprej prek poslušanja kitarskih skladb, sprva mimo teorije, z zelo svobodnim pristopom. In pri tem je tudi ostalo. »Skladbe Camaróna, Paca de Lucíe, Manola Caracola …, če pa bi danes začenjala plesati flamenko, zagotovo ne bi izpustila glasbe Enriqueja Morenteja.« Pri sedmih je že sestavljala koreografije. »Ko sem se naučila tehnike in nekaj plesnih trikov, bilo je okrog osmega leta, sem se popolnoma spustila z vajeti, začela sem razstavljati osvojeno znanje flamenka in graditi nov, samo moj flamenko.«

Solze in smeh

Čez nekaj let je postala najboljša diplomantka madridskega Kraljevega plesnega konservatorija. A tako kot njeni mnogi kolegi, ki se niso ustrašili preizpraševati tradicije flamenka, med njimi Joaquín Cortés, Israel Galván ali Sara Baras in Eva Yerbabuena, je hitro in kmalu poletela zelo daleč. Pri sedemnajstih se je na mednarodnem festivalu flamenka v Londonu predstavila širši mednarodni javnosti in zablestela. Vmes je kot članica skupine Maríe Pagés v nekaj letih prepotovala svet in leta 2010 pri samo šestindvajsetih letih dobila najvišje umetniško priznanje v Španiji, nacionalno nagrado za dosežke v plesu.

Padec iz raja Foto: DJ Frat

»V resnici sem jo dobila samo zato, ker sem vztrajala pri pogumu, preskakovanju različnih registrov – flamenko ne more ostati ostarela svetinja, spreminjati se mora v času in z njim. Tako kot človek.« Izjemna plesalka in nadarjena koreografinja je tako v zadnjem desetletju pripomogla k uveljavitvi plesa, ki se pogumno spogleduje z različnimi plesnimi žanri, a obenem ostaja zvest koreninam flamenka. »Poskušam povezati gibanje živali in ljudi, njihove instinkte, kolikor nam je skupnih še ostalo. Ko prevzemam gibe živali, me pritegneta predvsem njihova hitrost in teža, tisto torej, kar je človek že zdavnaj izgubil,« razmišlja plesalka.

Ni pogosto, da gledalci vidimo plesalce med predstavo jokati. Pri Rocío je drugače. Pravi, da med njeno notranjostjo in površino telesa, kjer se lahko zalesketajo solze, ni nobenih ovir. »Včasih jokam preprosto zato, ker premočno začutim bolečino Zemlje. Včasih ne moreš ubežati življenju, tistega dne, ko mi je umrla babica, sem imela dve predstavi in jokala sem ves čas. Ali pa takrat, ko sem morala nastopiti ob smrti Paca de Lucíe ali Manuela Solerja … Potem pa so bili tudi dnevi, ko sem med plesanjem dobivala prave napade smeha, včasih tako nalezljive, da se je občinstvo začelo krohotati z menoj. A vsa ta stanja mi pravzaprav omogočajo, da gledalci vidijo, kaj je v meni, kakšni trenutki me usmerjajo in kako prostrana je umetnost flamenka, ki silovito zajema vsa ta čustva.«

Koliko so potem občutki v trenutkih, preden stopi na oder, enaki tistim na koncu, ko obmiruje, je prav, da so enaki? »To je spet odvisno od dneva; pred nastopom me vedno preveva posebne vrste vznemirjenost. Postanem tiha in se popolnoma umirim. Potem začnem plesati in gledalcem odpiram pot v svoj svet, prostor, kjer se vsak naslednji trenutek počutim bolje in bolj doma. Tam me ni strah, četudi sem včasih neznansko utrujena … Ko odplešem še zadnji korak, sem popolnoma mirna. Ker dam vedno vse od sebe, dam se.«

In potem? »In potem me zanima samo še hrana!«

Pogum, drznost, duhovitost

Na youtubu je mogoče, ko vtipkate njeno ime, videti njen ples flamenka, ko je imela rosnih enajst let. Kakšna zrelost! Kakšna dovršenost! In to pri enajstih! »To sploh ni tako daleč nazaj, hočem reči, daleč nazaj bi bilo, če bi imela petdeset let. Moj obraz je skoraj isti, ja, še vedno imam obraz deklice – je to v redu?! –, zato se mi zdi malce nenavadno, ko vidim sebe na teh posnetkih, a tisti ples je nekaj popolnoma drugačnega od tega, kar počnem zadnja leta.«

Pravi, da še vedno ne zna sprejemati komplimentov. Čeprav o tistem, ki ga je dobila od Mihaila Barišnikova, ko je po neki predstavi prišel v njeno garderobo, v solzah pokleknil pred njo in rekel, da česa lepšega še ni videl, v svetu flamenka vedo skoraj vsi. »To je bilo najlepše darilo, ki sem ga doslej prejela za svoje delo. Pogosto mi v objem pritečejo ljudje, ki o plesu in flamenku ne vedo nič, zahvaljujejo se mi za veselje, ki sem jim ga dala, za čustva. Plesalec si ne more želeti ničesar več.«

Nekateri pravijo, da pleše tradicionalni flamenko, drugi jo imajo za kraljico te plesne zvrsti. Če ji česa ne gre očitati, je to konservatizem. S flamenkom lahko udari na korejski rap, na Nietzscheja ali na Brueglovo slikarsko mojstrovino Babilonski stolp. Sama se ima za flamenko plesalko, ki se navdihuje pri mojstricah in mojstrih, kot so Carmen Amaya, Mario Roso Maya in El Farruco. »Toda zanima me tudi svet zunaj flamenka oziroma prek njega iščem stik z drugimi tradicijami plesa in umetnosti sploh.«

Padec iz raja Foto: DJ Frat

In čeprav velja za mlajšo predstavnico generacije izredno prodornih ustvarjalcev sodobnega flamenka, je že prava ikona vitalne flamenko scene. Atributov, zaradi katerih je to dosegla že v obdobju, ko se večina ustvarjalcev šele uveljavlja, je več, a svoboda in lahkota v povezovanju različnih elementov sta ključni potezi, ki skupaj s tehnično perfektnostjo, umetniškim tveganjem in angažiranim pristopom ustvarjajo edinstven umetniški lik. Rocío Molina kakor vedno še išče točke prelitja in srečevanj med seboj na videz izključujočih se dejavnosti, jemlje iz različnih kulturnih prostorov, tisto, kar pa se »znajde« v njenih projektih, je vedno znova samo njeno. Pogum, drznost, inovativnost, predvsem pa duhovitost – to so njeni zaščitni znaki. Pa tudi zvok kitar. Čeprav električnih.

Pri Rocío Molina je nenavadno in obenem privlačno predvsem to, pri kom vse se ta drobna ženska, vulkan, navdihuje. Obsedena je tako s filmi Piera Paola Pasolinija kot tudi s plesnim gledališčem belgijske skupine Peeping Tom. Pri enem od njenih prvih del, El eterno retorno, se je navdihovala pri Nietzscheju, pri Danzaori pa pri Babilonskem stolpu slikarja Bruegla. »Tudi Pieter Bruegel se je z njim odmaknil od klasične tradicije, v tej njegovi gesti sem našla zavetje predvsem v času, ko sem se začela oddaljevati od tradicionalnega flamenka in se umeščati med avantgardo.«

A pravi, da ne glede na vse ve, da se mora še veliko naučiti. »Umetnost ni vse. Potrebni sta znanje in nenehno izpopolnjevanje. Pravzaprav moram šele razumeti, zakaj imam tako rada flamenko. Moram razumeti sebe: kot žensko in plesalko.«

Kaj je torej ključno za plesalko flamenka? »Vse. Flamenko je svoboda. Sploh v primerjavi s klasičnim baletom, kaj vse lahko plesalka flamenka stori, kar je balerini 'prepovedano'. Na primer to, da lahko zgrabim soplesalca in ga dvignem v zrak. To je zame znak poguma, ne samo v estetskem in političnem smislu, omogoča mi, da sem kar najbolj avtentična in iskrena tudi sama s seboj. Tradicijo el duenda, odziva na umetnost in strast, moramo razumeti pravilno. El duende včasih ni dovolj, strast ne zadostuje, če ne temelji na trdem delu.«

Zato je prepričana – četudi flamenko plesalke in plesalci pri svojem delu lahko vztrajajo v pozno starost –, da bo nadaljevala samo do točke, ko se bo lahko še tvorno razvijala. »Barišnikov, nekoč princ klasičnega baleta, se zadnja desetletja svoje kariere ni razvil samo v imenitnega gibalca sodobnega plesa, ampak tudi v interpreta, igralca del Čehova, Becketta in Boba Wilsona. Tudi jaz bi rada dosegla vsaj del takšne modrosti in znanja, da se lahko nenehno spreminjaš. Zdaj si želim le še tega.«

Prijavi sovražni govor