Tiskane izdaje
Dolgoletna francoska novinarka, nekoč tiskovna predstavnica nekdanje generalne haaške tožilke Carle del Ponte, se je znova znašla v središču pozornosti – tokrat zaradi knjige o žvižgačih, slabi vesti naših demokracij, v kateri pronicljivo predstavlja njihove motive in jih umešča v širši kontekst boja za transparentnost, ki ga hitro izgubljamo.
Sistem, v katerem živimo, je v globoki krizi, meni Florence Hartmann. »Demokracijo čutimo, a je ne znamo formulirati.« Žvižgači, pravi, so edinstven prikaz naših težav, za katere imamo vse rešitve, a premalo volje, da bi jih uresničili. V zbirki portretov Lanceurs d'alerte. Les mauvaises consciences de nos démocraties se ukvarja predvsem s potrebo po uresničevanju načela transparentnosti javnega delovanja kot temelja vsake demokracije.
Hartmannova je evropski javnosti najbolj znana po svoji knjigi Mir in kazen, v kateri je predstavila delovanje haaškega sodišča za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, in se zaradi nje morala zagovarjati pred istim sodiščem, ki ji je očitalo uporabo zaupnih dokumentov. Ljubljano, kjer se je udeležila predstavitve slovenske izdaje knjige Gotovina: Stvarnost in mit, hrvaških avtorjev Borisa Pavelića, Davorja Krila in Ivice Đikića, je obiskala na obletnico padca Vukovarja.
V pogovoru za Sobotno prilogo je spregovorila tako o odmevnih primerih kot o pritiskih na haaško sodišče, za katero pravi, da ne opravlja svoje funkcije.
Francoski filozof Bernard-Henri Lévy je v recenziji vaše nove knjige nedavno zapisal, da je bil dolgo zadržan do žvižgačev, ki jih je videl kot pogumne posameznike in rahlo nore vigilante hkrati, ki sodelujejo v zaroti proti zaupnosti in zasebnosti. Pravi, da ste spremenili njegov pogled. To je za avtorja takšne knjige ponavadi dober znak.
Vesela sem, da sem spremenila njegov pogled. To knjigo sem napisala, da bi presekala črno-belo razlikovanje med tistimi, ki podpirajo žvižgače, in tistimi, ki jim stojijo nasproti. Vmes je namreč ogromno idej in načinov razmišljanja, veliko sivine. Vprašanje, ki se vedno postavlja, je, ali so žvižgači heroji ali naši sovražniki, izdajalci. A demokracija nam daje možnost, da se o njih pozanimamo in izoblikujemo svoje lastno mnenje. Vse je odvisno od tega, kaj razkrijejo in kako to razkrijejo. Transparentnost je pravilo v demokraciji, zaupnost je izjema. Toliko je časopisov, ki se poskušajo vmešati v vaše zasebno življenje, da bodo ljudje, kot je Bernard-Henri Lévy, rekli, da pretirana transparentnost vodi v diktaturo in tiranijo. To se sliši zelo seksi. A ljudi je treba vseeno spomniti, da transparentnost ni izjema.
To ne pomeni, da se strinjam z Julianom Assangeem, saj je prav on veliko prispeval k temu črno-belemu razlikovanju, ko je zagovarjal popolno transparentnost, brez kakršnega koli spoštovanja za življenje ljudi. Ko je novinarjem predal material, ki ga je dobil od Bradleyja/Chelsee Manning, je postal posrednik, ne pa žvižgač. On je samo vzpostavil platformo, da bi žvižgačem omogočil dostop do javnosti in varoval njihovo anonimnost. Iniciativa je bila dobra, ampak potem je sprevidel, da časopise bolj zanima Wikileaks kot pa on. Nikjer ni bilo novega boga Assangea, zato je sam začel objavljati tajne dokumente, ne da bi z njih umaknil imena.
Stoodstotne transparentnosti ne more biti, saj je treba zavarovati življenja ljudi in pravico do zaupnosti iz varnostnih razlogov. To pa seveda ne sme biti argument, ki ga lahko uporablja neko podjetje ali neka vlada, ne da bi utemeljila, na kakšni pravni podlagi je neki dokument zaupne narave. Lahko se pogajate zaupno, lahko imate zaupne dokumente, ampak nekaj ne more ostati zaupno samo zato, ker je v ozadju kaznivo dejanje. V primeru ZDA se je vsakič, ko je kak časopis objavil informacijo, da se je nekoga mučilo, to preprosto zanikalo. Morali smo počakati na žvižgača, ki je razkril dokaze, da bi preprečil veliki demokraciji, da laže javnosti in s tem ogroža naša življenja. Zelo sem vesela, da sem s knjigo ljudi spodbudila, da si ogledajo celotno sliko in se zamislijo. Poskušala sem pokazati, da vsak lahko oceni, ali je razkritje nujno z vidika zaščite javnega interesa ali pa gre pri tem le za egoistično dejanje, storjeno v slabi veri.
V uvodu v knjigo govorite o dveh kategorijah žvižgačev. Tistih, ki jih zakon ščiti, in tistih, ki so popolnoma prepuščeni sami sebi. Zakaj kot družba delamo tovrstne razlike?
Precej veliko razumevanja in podpore je naklonjeno tistim, ki opozorijo na primere korupcije. Država in družba vsega nenehno ne moreta nadzorovati, zato tudi pomoč vsakega državljana, ki opozori na nepravilnosti. Ljudje hitro reagirajo, ko nekdo hoče ukrasti denar, zato takšna razkritja podpirajo. Problem nastane, ko gre za moč.
Kaj vse to pove o našem odnosu do demokracije?
Demokracija je v krizi. Čutimo jo, ampak je ne znamo formulirati. Žvižgači so prikaz tega, kako ne deluje. Nikakor niso negativen primer, ker ko preberete njihove zgodbe, se vprašate, zakaj ni bilo drugače. Lahko bi bilo drugače. Ne živimo v diktaturi in imamo instrumente in pravila, s katerimi bi to lahko preprečili. Je bilo res nujno, da je David Kelly storil samomor, čeprav je govoril o stvareh, ki so bile veliko ljudem že dolgo jasne? Želel je le opozoriti nekaj novinarjev na nepravilnosti, ki so se dogajale v Blairovi administraciji. Bil je zelo spoštovan človek. Ni bil revolucionar, ampak nekdo, ki je bil zdrav za naš sistem. Manning je pokazal, da je ameriška vojska streljala na otroke. Tu je vseeno, ali gre za ameriško vojsko; lahko bi bila vpletena katera koli od evropskih vojska. Ključno je, da gre za vojsko demokratične države, ki pravi, da spoštuje mednarodne pravne standarde. Zgodbe žvižgačev nas opominjajo na to, da nam ni treba izumiti ničesar novega, ampak le spoštovati tisto, kar imamo. Demokracija je kot sistem popolna. Zdi se nam nepopolna, ker je ne znamo implementirati.
V knjigi predstavljate portrete šestih znanih žvižgačev, od Daniela Ellsberga do Edwarda Snowdna. Ali obstaja tipičen žvižgač?
Ne. Žvižgač lahko postane vsak, ki se ubada z neko moralno dilemo. Od njih se pričakuje, da so tiho, da so lojalni in da postanejo sovpleteni v neko kaznivo dejanje. Imajo pogum, da prevzamejo tveganje, da opozorijo na nepravilnost. Tveganje bi moralo biti povezano s kršenjem zakona, ne pa z razkrivanjem kršiteljev. Vse smo obrnili na glavo. Vsi žvižgači, ki jih opisujem, so videti kot pomembne, vplivne osebe in z njimi se je težko primerjati. Ampak vsak državljan ima dolžnost, da prispeva svoj delež k spoštovanju zakonov, ne pa da se samo pritožuje nad vsem. Žvižgači so vsaj na začetku običajni in neznani ljudje. Če bi se rešitve našle znotraj organizacij, v katerih prihaja do kršitev, mediji in organi pregona zanje ne bi vedeli. Na plano pridejo samo takrat, ko sistem ne funkcionira.
Ti posamezniki imajo zelo močan občutek za demokracijo.
Vsi bi ga morali imeti, tudi za moralo in etiko. Na vsak način nam hočejo povedati, da je vse dobro, tudi ko ni. Vsi bi morali biti moralni, ampak to ne pomeni, da bi morali teči v cerkve ali mošeje. Lahko smo moralni tudi brez tega. Evropa je bila zgrajena na tem, a je ta občutek izgubila. Smo v krizi in imamo vse vzvode, da se iz nje izvlečemo.
Manning in Snowden sta le rezultat nečesa, kar je šlo narobe. Nanju se osredotočamo samo zato, ker sta si upala opozoriti na nepravilnosti in pokazati, kako bi nekaj moralo delovati. Razprava o tem, ali sta junaka ali izdajalca, je nič drugega kot diverzija.
Odnos družbe do žvižgačev se je precej spremenil. Kaj nam pove primerjava med primeroma Daniela Ellsberga in Edwarda Snowdna?
Da nazadujemo. Leta 1971 se je dalo marsikaj urediti in popraviti, čeprav ste še vedno imeli diskriminacijo in ZDA niso bile popolne. ZDA so v svoji zgodovini tako kot mnoge evropske države veliko prispevale k razvoju demokracije. Leta 1971 so bili sodniki fantastični! Niti pomislili niso, da bi lahko New York Timesu preprečili objavo članka. Bilo je nemogoče. Gre za osnovo prvega amandmaja. Toda zdaj ...
... Obamova administracija je rekorderka, kar se tiče preganjanja žvižgačev.
Zdaj z njimi ravnajo, kot je Stalin ravnal s svojimi disidenti. A žvižgači se niti ne postavljajo po robu sistemu, ampak ga želijo obvarovati. Želijo se ravnati po pravilih, ki jih postavlja sistem. Na neki način so konservativni. Z njimi pa ravnajo, kot da ne živijo v demokraciji. Srečni so, ker je Snowden končal v Rusiji, saj je to izvrstno za njegovo diskreditacijo. Če ne poznamo celotne zgodbe, lahko ljudje pomislijo, da je nor. Povsem jasno je, da so ZDA demokratična država in da Rusija ni, ampak Snowden se je znašel v situaciji, v kateri je vse obrnjeno na glavo. Rad bi odšel, a ga nihče noče vzeti.
Če bi bila v položaju Američanov, ne bi pustila enega svojih ljudi v rokah Putina, ki ubija novinarje. Lahko se ne strinjamo o tem, kaj je Snowden naredil, a obstaja mehanizem, na podlagi katerega se lahko odločimo, kaj storiti – pravilo, ki ga poznamo tako v Evropi kot ZDA, od nas zahteva, da se vprašamo, ali je razkritje podatkov koristilo javnemu interesu. Ljudem bi morali pokazati, da je Snowden dober državljan velike države in priden otrok ameriške demokracije, ki se je naučil svojo snov. Pokazati bi jim morali, da gre za zelo specifično situacijo, kjer je bilo razkrivanje informacije dopustno. To je pogoj. Žvižgač se pogosto znajde v situaciji, kjer mora prekršiti eno pravilo, zato da zaščiti drugo.
V knjigi pišete, da se samo štiri evropske države – Velika Britanija, Romunija, Slovenija in Luksemburg – ponašajo z zakoni, ki ponujajo ustrezno raven zaščite, ko gre za vprašanja transparentnosti javnega delovanja. Zanimivo je, kako pri tem ni opaziti bistvene razlike med Vzhodom in Zahodom.
Ne bi je smelo biti, saj na zadnji stopnji o tem odloča evropsko sodišče za človekove pravice. Sodna praksa, ki jo je ustvarilo v zadnjih tridesetih letih, nam kaže smer, kako se mora demokracija razvijati. Sodišče je šlo skozi toliko situacij, v katerih nacionalni zakoni niso dali primernega odgovora, in je zato zgradilo neki primeren zakonodajni okvir. Za skoraj vsako situacijo smo dobili odgovor. Tudi če država nima primernih zakonov, se lahko njen državljan obrne na sodišče v Strasbourgu in na podlagi njegove odločitve morajo države prilagoditi svojo zakonodajo. Upam, da bomo skozi ta mehanizem dosegli stopnjo, ko bodo imele vse države podobno zaščito. Problem nastane, ko na oblast pridejo vlade, ki niso pripravljene uresničiti teh pravil. Sodišče je prineslo upanje ljudem iz vseh držav članic Sveta Evrope in podpisnic evropske konvencije o človekovih pravicah. Rusija je tudi ena izmed njih.
Kar ne nazadnje pove veliko.
Res je. Ampak tega ne bi smeli tolerirati. Vsak dan bi se morali boriti za normalno raven demokracije. Večina ljudi bi se strinjala, da gre za najboljši možen sistem. Toda tako ne bo ostalo, če se zanjo ne bomo borili. In tega nam nihče več ne pove. Včasih, ko je bilo pol Evrope za železno zaveso, so nam to vseskozi govorili.
Preden ste se pridružili haaškemu sodišču, ste bili novinarka za francoski Le Monde, kjer ste pokrivali Balkan. Na zadnjih nekaj straneh vaše nove knjige poskušate odgovoriti na vprašanje, ali ste tudi sami bili žvižgač. Ko omenjamo žvižgače in novinarje, govorimo o dveh različnih kategorijah, mar ne?
Da, čeprav imajo oboji v rokah piščalko. Razlika je v tem, da eni to počno profesionalno in so zaradi tega zaščiteni. Novinarji služijo javnosti v skladu s pravico do obveščanja. Žvižgač, nasprotno, je navaden državljan, ki poskuša opraviti svojo vlogo pri ohranjanju demokracije. Novinarji to počnejo ves čas. Termin žvižgač se v Franciji včasih uporablja tudi za nevladne organizacije, s čimer se ne strinjam. Te namreč niso soočene z moralno dilemo, saj so se že vnaprej odločile, da bodo opozarjale na nepravilnosti. In če vsakogar označimo za žvižgača, ne moremo zaščititi tistih, ki se najbolj izpostavljajo.
Eden od pojavov, ki jih omenjate, je diverzifikacija četrte veje oblasti, s tem ko se zaupanje v tradicionalne medije zmanjšuje. Žvižgači včasih poskušajo zapolniti to vrzel, ki nastane.
Večina žvižgačev opravlja vlogo novinarskih virov in ti so anonimni. Novinarji jih imenujejo viri, skoraj nikoli pa žvižgači. Žvižgači razkrijejo svojo identiteto šele takrat, ko spoznajo, da ob pomoči medijev ne bodo mogli opozoriti na nepravilnost, ki so ji bili priča. Manning je poskušal, a se na njegove klice nihče ni odzval. Ni lahko stopiti v stik z novinarjem. Včasih je zgodba tudi preveč zapletena, predolga, da bi jo lahko razložili v časopisu, zato se nekateri odločijo in napišejo knjigo. Žvižgači torej niso nadomestek medijev, ampak njihov dodatek.
Pred petimi leti, kmalu po izidu vaše knjige Mir in kazen, ste v intervjuju za Delo dejali, da ste po koncu pisanja občutili veliko olajšanje, a dodali, da katarza vseeno ni bila popolna. So bili občutki pri pripravljanju nove knjige podobni?
Kar se tiče prejšnje knjige, je bilo zame olajšanje, ko sem jo dokončala. Neuspeh je predstavljala v tem smislu, da sem ljudem želela dopovedati, naj bodo bolj previdni, ko spremljajo dogajanje na haaškem sodišču, tam pa so se razmere kljub temu še naprej slabšale, bistveno bolj kot sem napovedala v knjigi. Vmešavanje v njihovo delo se je tako razpaslo, da ne izpolnjujejo več svojega mandata. Knjiga je dopuščala dve možnosti: ali se bo nad sodiščem opravljal nadzor, ki bo prisilil, da se bo moralo vrniti nazaj k mandatu, ali pa se bodo nepravilnosti nadaljevale. Uresničil se je drugi scenarij. Knjiga ni delovala kot svarilo, zanjo so me samo kaznovali. Z Žvižgači želim doseči predvsem to, da ljudje razumejo, da niso izdajalci, ampak navadni posamezniki, in da ni nič narobe s tem, če nekdo povzdigne glas in ne zamiži, ko se pred njegovimi očmi dogajajo nepravilnosti. Ni nam treba čakati na naslednjo vojno, da smo lahko pogumni.
Zdi se, da nobena od strani, ki so bile vključene v vojno v Bosni, ni zadovoljna z izidom sodnih procesov v Haagu. Kaj to pove o obljubi mednarodne skupnosti, da kaznuje vse tiste, ki so bili odgovorni za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije?
Poudariti je treba, da ni bilo nobenih sredstev, s katerimi bi lahko vse tiste, ki so bili odgovorni, kaznovali za njihova dejanja. Množični zločini pomenijo množično participacijo. Namen sodišča ni zadovoljiti vse. Ta pričakovanja ustvarjajo politiki oziroma tisti, ki ne razumejo, kakšna je vloga pravice. Ne da se zadovoljiti vseh žrtev, ker se ni mogoče ukvarjati z vsemi primeri. Žrtve ponavadi niso zadovoljne z višino izrečenih kazni, toda sodišče ni ustanovljeno zato, da krivcem izreka kazni, kakršne hočejo njihove žrtve.
Torej ni razlikovanja med iskanjem pravice in maščevanjem.
Veliko bolj zapleteno in emocionalno je. Seveda ni naloga sodišča, da zadovolji čustva vseh, ki so zelo različna. Toda to še ni tak problem v primerjavi s kritiko, ki se sprašuje, ali je prišlo do odkrivanja resnice in dejstev, ki bi odgovorili na bistveno dilemo o tem, kdo so bili krivci.
Problem, ki je resničen, govori o tem, kako se skrivajo za emocionalnimi kritikami, zato da jim ne bi bilo treba sprejeti kritik, ki temeljijo na dejanskih analizah in kažejo, kako novinarjem ni omogočen dostop do ključnih dokumentov, povezanih s procesi proti nekaterim obtoženim. Kritik, ki izvirajo iz emocij, ne bi smeli zavračati, hkrati pa te ne bi smele vplivati na njihovo delo. Deloma je zato kriv tudi varnostni svet OZN, ki je vzpostavil tribunal in katerega članice so trdile, da bo sodišče orodje za doseganje sprave. Sodišče ne more dosegati sprave, lahko pa proizvede njene elemente – dejstva, ki se ne morejo izpodbijati.
Hrvaški novinarji, avtorji nove knjige o Anteju Gotovini, o kateri ste govorili tudi med tokratnim obiskom v Ljubljani, pišejo, da je oprostitev nekdanjega generala okrnila ugled haaškega sodišča. Vi ste malo po izreku sodbe leta 2012 dejali, da ste takšen rezultat pričakovali.
Sledila sem poteku pritožbenega postopka in poznala argumente obeh strani. Obramba se je osredotočala na bombardiranje Knina in na dvestometrsko pravilo, ki je bilo povsem nesmiselno [sodišče je na prvi stopnji odločilo, da je bilo bombardiranje mesta nezakonito, in sicer na podlagi tega, ker so topovski izstrelki padali več kot dvesto metrov stran od legitimnih vojaških ciljev]. Prepričana sem bila, da bo sodba padla. Nato pa sem analizirala še politično dogajanje. Vzpodbuda za pismo ameriških vojaških strokovnjakov, v katerem so sodišče pozivali, naj ne upošteva dvestometrskega pravila, ker bi to povsem onemogočilo kakršno koli vojskovanje, je prišla od nekdanje asistentke predsednika sodišča Theodorja Merona. A to ne spremeni dejstva, da je obtožnica proti Gotovini v celoti temeljila na bombardiranju Knina. Ko je ta teza padla, je padla tudi sodba.
Torej je nekaj resnice v trditvi, da so nekatere velike sile želele, da se Gotovino izpusti.
Da, in to iz zelo preciznih razlogov. Kot sem zapisala v svoji prvi knjigi, nikoli nisem razumela pritiska, ki ga je na Hrvaško zaradi Gotovine izvajala Velika Britanija in pripomogla k temu, da je Hrvaška izgubila skoraj pet let, preden je lahko postala članica EU. Na drugi strani so bili Francozi in Američani, ki so si zelo prizadevali, da Gotovine ne bi preganjali. Francozi so to odkrito povedali, in to zato, ker je leta 1993 rešil življenja francoskih pripadnikov Unproforja med akcijo Medaški žep. Američani so na drugi strani trdili, da je z njimi sodeloval v času Nevihte.
Na Hrvaškem ni nobene volje, da bi se našlo tiste, ki so zagrešili zločine tudi po koncu Nevihte.
To se dogaja iz zelo preprostega razloga, ki pojasnjuje tudi vso podporo, ki jo je Gotovina dobil po prihodu s sodišča. Cilj Nevihte je bil povrniti suverenost nad hrvaškim ozemljem. Povezovanje te povsem legitimne akcije s kakršnim koli zločinom bi vrglo slabo luč na hrvaško vojno za neodvisnost. Vsi vedo, da so se zločini dogajali, toda če naslovimo te navedbe in če smo vsaj malo resni in iskreni, vidimo, da se niso zgodili tako, kot se jih opisuje. Do takšnega sklepa lahko pridemo iz različnih razlogov in enega zelo konkretnega, ki ne zahteva nobenega preiskovalnega novinarstva: zakoni, ki so obstajali, so ljudem prepovedovali, da se vrnejo, medtem ko so bile njihove hiše požgane. Tiste, ki so se izselili v Bosno, so povabili nazaj, a hkrati niso želeli, da bi se Hrvaška znašla v takšnem položaju kot sosednja država, razdeljena na tri narodnostna območja.
Bi lahko tožilstvo v Haagu bolje opravilo svoje delo, ko je šlo za pisanje obtožnice proti Gotovini?
Nedvomno. Preiskava je bila slaba že od začetka, in to je močno vplivalo na delo tožilske ekipe. Ne gre le za eno osebo, ki je sprejela slabo odločitev; ne gre le za Carlo del Ponte niti za njeno predhodnico Louise Arbour, ampak ljudi, ki so od začetka vodili preiskavo in se spraševali o zločinih. Problem s Hrvaško je bil v tem, da so hoteli obsoditi nekoga, ki je bil politik. Hrvaška bi mirno sprejela ugotovitev, da so bili na njenem ozemlju storjeni zločini iz maščevanja, če bi tožilstvo dokazalo, da je šlo za politiko države, tako kot v primeru Srbije, ki se je morala zagovarjati zaradi politike etničnega čiščenja. Tožilstvo je poskušalo dokazati, da je šlo za uradno odločitev: očitalo jim je, da so bombardirali Knin, zato da bi prišli do nadzora nad ozemljem, da bi vse deportirali, preostale pa pobili. Kar pa ni bil resničen potek dogodkov. Vse so povezali, zato da bi imeli močan argument. Vsega bi se lahko lotili drugače. Ne samo zatem, tudi hkrati z bombardiranjem Knina se je dogajalo marsikaj. Namesto tega pa so se osredotočili izključno na dvestometrsko pravilo.
Ali je z oprostitvijo Gotovine Hrvaška izgubila priložnost za samorefleksijo?
Seveda. Tribunal je v primeru trojice Gotovina, Markač in Čermak odločil, da so nedolžni. Ne vem, kdo je bil kriv, a nekdo bi moral biti odgovoren za smrt tistih nekaj sto ljudi, ki so umrli, in za hiše, ki so bile požgane. Oprostitev ni rešila tega problema in Hrvaška se s tem preprosto noče soočiti. Če kdo karkoli spregovori o teh zločinih, je avtomatično obtožen, da nasprotuje vojaški akciji, s katero je Hrvaška dobila nazaj oblast nad svojim ozemljem. Stvari se premikajo bistveno prepočasi, nacionalizma in sovraštva je vse več. Ne bi ju bilo, če se ne bi tako bali soočiti s preteklostjo.
In predčasna izpustitev Vojislava Šešlja iz haaškega zapora – kaj nam ta pove o delu tribunala?
Zaradi te odločitve bi morali vse, ki so zaposleni na haaškem sodišču, nemudoma razrešiti z njihovih položajev. Tudi glavnega tožilca, ki bi moral vztrajati, da takšne odločitve ne bo sprejel, že zato, ker je ne more izpodbijati. Če se kak mehanizem ne more ustaviti, če popolnoma ponori, je jasno, da obstaja problem. Namesto da je tiho, bi lahko opozoril na pomanjkanje pravnih možnosti. Sodba je že spisana in nihče nam noče povedati, zakaj ne smemo izvedeti, kakšna je. Šešelj ni tako bolan, da ne bi mogel poslušati njenega branja. Nikogar še niso predčasno izpustili tako. Tudi z vidika človekovih pravic takšna odločitev ni upravičena. Vsakomur je treba povedati, ali je kriv ali ne. Nihče noče umreti, ne da bi dobil odgovor na takšno vprašanje. To je prikaz tega, da so na tribunalu popolnoma neodgovorni ljudje, ki so popolnoma nad vsem – mednarodnimi standardi, varnostnim svetom OZN in celo Bogom!
Če bi bila na mestu Josipovića, ne bi pisala predsedniku sodišča Meronu, ampak državam članicam varnostnega sveta in jih vprašala, kaj se dogaja. Za delovanje sodišča plačujemo ogromno denarja, v zameno za to pa dobimo le poskus revidiranja zgodovine konflikta in predčasno izpustitev nekega norca.
