Frača, kamen in nekaj pravil

Lahko smo videli, kako si svet v novem letu že meri mišice. Začnimo z najbolj smešnim, čeprav ga hočejo imeti za nevarnega – s Kim Džong Unom, voditeljem Severne Koreje. V novoletnem nagovoru je svojemu življu naznanil, da je država v sklepnih postopkih pri razvoju medcelinske balistične rakete, ki bo lahko nosila tudi jedrske konice. Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump je v svojem znanem slogu na twiterju čivknil, da se kaj takega ne bo nikoli zgodilo. Potem so dan po božiču v Indiji uspešno testirali balistično raketo Agni V in pri CNN so se vprašali, ali bi se v neki strašljivi perspektivi Indija in Kitajska lahko zapletli v vojno.

In omeniti moramo spet Juliana Assangea, ki je te dni zatrdil, da za hekerskimi napadi na demokrate ob ameriških volitvah ne stojijo Rusi, temveč administracija Baracka Obame. Razmerje med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom je seveda lahko prvenstveno novo in še neznano razmerje med dvema populistoma, toda za njima ne stoji le populizem, temveč tudi postroj dveh velikih alfa jedrskih velesil. Tu bržkone tudi tiči posnemovalna želja po merjenju mišic po vsem svetu.

In končno so tu sirski in bližnjevzhodni begunci, ki so celo malo Slovenijo prignali k sprejemanju novele zakona o tujcih, po kateri bi bilo mogoče tujcu odreči vstop v Slovenijo, če ta ne bi izpolnjeval pogojev.

Populizem, nova šahovska figura

V Londonu se v ponovoletni streznitvi za svoje službe trese kakih 20.000 finančnih uradnikov, je ta teden pisal francoski Monde. Njihove službe bi naj po brexitu pobral Pariz in ta grožnja je nevarna, britanska oblast pa menda še nima izdelanega scenarija, kako naj bi se na referendumu izražene ljudske volje sploh lotila. V Bruslju je z mesta veleposlanika odstopil Ivan Rogers, Guardian ga je označil kot najbolj dovršenega diplomata z desetletji evropskih izkušenj in kot spodobnega človeka. Poanta njegovega odstopa ni bila le v nestrinjanju z brexitom, temveč bržkone tudi v tem, da se zaveda, kako zelo so pogajanja z EU z angleške strani lahko nerealna in neuresničljiva.

Ljudska volja, ta pa je bila politično in javnomnenjsko zmanipulirana, je v številnih pomembnih državah današnjega časa odprla vprašanje novega, starim oblikam neznanega populizma, ki se več ne napaja izključno iz nacionalizma ali ksenofobije, ju pa spremlja. Avtorici Mojca Pajenk z Mirovnega inštituta in italijanska sociologinja Giovanna Campani sta v eni od skupnih študij pokazali, da je sodobni populizem postal tako kompleksen, da ga ni več mogoče pojasniti enostavno in z doslej prevladujočimi teoretskimi prijemi. Po globalizaciji in vzponu neoliberalizma, pravi Campanijeva, so se zavračanju teh pridružile tudi nove skupine ljudi, ki bi jih težko označili za skrajno desničarske ali fašistične. Svet je proizvedel poražence globalizacije in teh je večina zemljanov, kar kliče po klasičnem predrevolucionarnem ozračju.

Mogoče je bil eden prvih, ki je v maniri globalnega šahista priložnost novega populizma dojel, prav Vladimir Putin, ki ga doslej prosperitetni liberalni srednji sloj v Rusiji že neskončno sovraži. Toda na koncu bo odločila večina ponižanih in razžaljenih, ki svoj prst uperjajo proti ZDA in Wall Streetu. Donald Trump je tudi zmagal na predstavi ljudi, da, čeprav je milijonar, ne pripada tovrstnemu kapitalu, temveč si je s svojo iznajdljivostjo in sposobnostjo vzpostavil vzporednega in da je sposoben tako pot utreti tudi ljudem. Zato je samoumevno, da bodo naklonjeni zapiranju nacionalnih meja, slabljenju migrantskih tokov in celi kaskadi dejanj, ki na koncu ne morejo proizvesti drugačnih učinkov kot poseči v temeljne človekove pravice.

Ko spregovori status

Poanta, ki jo tudi želimo izrisati, je, da je Slovenija tako majhna država, da sama po sebi nima nikakršnih možnosti vplivati na globalizacijske procese, še manj na arhitekturo jedrske geometrije držav, ki se napajajo iz strahov pred sovražnikom. Je del Evrope, ki je polna enakorodnih problemov in tudi ti presegajo Slovenijo. Iz tega seveda sledi vprašanje, ali ima sploh kakšno drugačno alternativo kakor sprejeti novelo zakona o tujcih, ki uzakonja vseevropske, pravzaprav svetovne trende ustavljanja beguncev, katerih vzrok so globalizacija, kapital in pohlep finančno močnih.

Slovenija nima nikakršne možnost vplivati na odločitve Britancev in na posledice brexita, podobno kot ni imela nobene možnosti vplivati na njegove vzroke. In čeprav je mogoče skorajda matematično natančno izračunati obseg začaranega kroga, v katerega taka logika vodi, Slovenija ne more ustaviti niti Kim Džong Una in njegove rakete niti indijske balistične rakete Agni V. Še huje. Vplivati ne more niti na odločitve Rusije pri podpori Bašarja al Asada v Siriji niti na teroristično tehnologijo Islamske države, prav tako ne zakonitosti proxy vojne Siriji okoliških držav s svojimi transatlantskimi zaledji vred. Tudi če se sklicuje na dejstvo, da je konstitutivni del Evropske unije, si nacionalne države ne bodo pustile soliti pameti in si odvzemati nacionalnih ingerenc. In vendar je s stopnjo velike verjetnosti izračunala, da ji grozi drugi in še kakšen begunski val in da si je treba v nacionalno zakonodajo vgraditi zakonite mehanizme, po katerih bo te begunce po potrebi lahko ustavila in zavrnila. Logika gre takole: če nismo krivi za vzroke, nam tudi posledice napačnih politik in dejanj velikih ni treba nositi.

Vidimo lahko, v katerih trendih se giblje svet. Po drugi svetovni vojni je na ravni Združenih narodov usvojil načela, ki gredo z dostojanstvom vsake posamezne človeške osebe, danes od načel oddvaja prakse, ki humanistično skupnost Združenih narodov razkrajajo v razdružene partikularne nacionalne interese. In Slovenija kot tudi mnoge druge od nje večje države frustrirano spoznavajo, da nikoli ne bodo mogle konkurirati velikim nacionalnim interesom velikih narodov in nacij. Še manj morejo konkurirati finančnim interesom kapitala in velikih korporacij. Strah, ki se proizvaja iz teh spoznanj, je pravzaprav gorivo za nove populizme, vendar ne gre le za strah; gre tudi za zahtevo in pričakovanje ljudi, da bi na nacionalni lestvici v času kriz in brezposelnosti morala obstaja lista, po kateri bi se vedelo, kdo zadnji izgubi službo ali socialne pravice in da je država dolžna zavarovati življenjsko raven ljudi svojega prostora, kajti »stato«, to je država, v svojem jedru nosi pomen statusa in v njem ni prostora za tujerodno revščino, za recesije, za brezposelnost in podobne tegobe njenih ljudi.

Toliko o bedi pragmatizma

Sprejeti bo treba trditev sociologinje Giovanne Campani, da v sodobnem zahodnem svetu več ne živimo v demokraciji, temveč v nečem, kar jo je nasledilo, kajti statusne odločitve več niso v naših rokah niti v rokah politike, temveč v rokah poslovnežev, ki imajo moč manipulirati tudi politike. Ne le Slovenec, temveč tudi globalizirani človek se je pred to logiko naenkrat znašel kot David pred oboroženim Goljatom in vse, kar drži v rokah, sta frača in kamen. Ve se, kdo je na koncu zmagal, in to ni bil Goljat. In kamen ima svojo simbolno moč tako, kot jo ima načelo, moralni zakon, princip humanizma. Toda če v komaj pridobljenem nacionalnem okviru svojega argumenta več ne vzdrži demokracija, kdo ga bo in kaj to pomeni za prihodnost tega prostora? Kako Slovenija sploh še lahko vzdrži nacionalno zgodbo, ki pomeni več kot le pripoved o narodu, temveč ponazarja kolektivno in posamezno, notranjo in zunanjo suverenost? Gre za več kot le preživetje. Gre za nekaj, kar ima po formi in vsebini opraviti z vsebino življenja kot takega.

Ko Slovenija tehta med pragmatičnostjo dejanj in načeli, ki jih odraža ustava, že desetletja zmaguje pragmatizem. Dilema je v glavah ljudi preprosta: Slovenija je premajhna, da bi spremenila svet, zato se mora prilagajati in, kjer se le da, zaščititi samo sebe. Politika je umetnost možnega in ne umiranje z razvito zastavo. Toda končno prav to ni res, kajti igra napadanja in prilagajanja je ravno protihumanistična igra, ki je svet pripeljala v posledice, ki jih beležimo. Krizna leta po 2010 so pokazala, da je Slovenija najdražje plačevala svojo nenačelnost in ideologijo prilagajanja ideologiji ekonomizma. Nihče si ni mislil, da se bo v pičlem letu prav na primeru sirskih beguncev lahko toliko naučila o sebi in svojih primanjkljajih. Toda ni se naučila prav dosti. Te primanjkljaje bo zdaj namreč zakonsko novelirala in si naprej dopovedovala, da politika ni stvar načel, temveč umetnost možnega. V tem je nesprejemljiva hipokrizija slovenske družbe in politike.