Franco bi navijal tudi za Barcelono, če bi bila evropski prvak

Nekdanji predsednik Reala Inocencio Arias v pogovoru o tem, kako se je ustroj madridskega velikana spreminjal skozi desetletja.

Objavljeno
02. junij 2017 19.06
Inocencio Arias španski diplomat in nekdanji direktor madridskega nogometnega kluba Real. Ljubljana, Slovenija 24.maja 2017. [Arias Inocencio,diplomati,direktorji, Real Madrid,portreti]
Miha Hočevar
Miha Hočevar

Z njim bi se lahko ure pogovarjali o diplomaciji in visoki politiki ali pa o filmih. Za seboj ima štiri desetletja diplomatske kariere, v kateri je bil tudi španski veleposlanik pri OZN. Rojaki njegov obraz prepoznajo, ker je nastopil v ducatu filmov. Z njim smo se pogovarjali o nogometu. Iz njegovega življenjepisa štrli služba, ki jo je opravljal med letoma 1993 in 1995 – direktor nogometnega kluba Real Madrid.

»Sem goreč navijač Reala, ampak priznam, da sem spreobrnjen navijač. Za Real sem se ogrel šele pri 22 letih, ponavadi se otroci pri petih, šestih letih zagledajo v katerega od igralcev in postanejo navijači njihovega kluba za vedno. Šel sem na pokalno tekmo, v kateri sem proti Realu stiskal pesti za Hercules Alicante, ekipo iz province, kjer sem študiral. Želel sem si, da bi David premagal Goljata, a je Real zmagal s 5:1. Madridčani so odigrali izjemno tekmo, to je bila njihova prva zlata doba z Di Stefanom, Gentom, Puskasem. Kot mlad nogometaš sem se zaljubil v to ekipo, bil sem kot sveti Pavel, padel sem s konja in si dejal: Gospod, želim verjeti le v Realove bele barve, saj na svetu ne more biti boljšega. Postal sem navdušen navijač, odtlej sem, če je to le mogoče, vsako nedeljo na stadionu, vedno na istem sedežu, na katerem se veselim ali pa trpim skupaj z Realom,« je 77-letni Chencho, ki je tudi na ljubljanski nebotičnik prišel z nepogrešljivima suknjičem in metuljčkom, povedal o svoji nogometni ljubezni. Ta bo danes v finalu lige prvakov v Cardiffu proti Juventusu poskušala osvojiti že 12. naslov evropskega klubskega prvaka. Zaradi te nogometne ljubezni je za kratek čas tudi opustil svoj poklic.

V vašem življenjepisu je zaslediti, da ste diplomat še iz Francovih časov, od leta 1967, in da ste kasneje znali sodelovati z domala vsemi demokratično izvoljenimi vladami, bodisi levo bodisi desno usmerjenimi. Še najbolj nenavadno se zdi, da ste bili vmes direktor Reala. Zakaj preskok iz visoke diplomacije v nogomet?

Preden sem šel k Realu, sem bil državni sekretar na zunanjem ministrstvu. V klub sem šel, ker je bil to moj sanjski klub, ponudili pa so mi tudi štirikrat višjo plačo kot na ministrstvu. Za nameček je takrat prišlo do menjave ministra, tisti, ki me je imenoval za sekretarja, je umrl, njegov naslednik pa ni želel sodelovati z mano. To je bil Javier Solana, ki je kmalu zatem postal generalni sekretar Nata. Imel sem ponudbo Reala, ki sem jo leto prej zavrnil, saj sem se dobro počutil v svojem poklicu, v drugo pa sem privolil, ker me tedaj zaradi družinskih razlogov ni zanimalo mesto veleposlanika v Rimu, ki so mi ga ponujali.

Zakaj pa so pri Realu izbrali vas in ne koga z bolj nogometnimi referencami?

Na klubski zemljevid me je izstrelila televizija. Kakšno leto prej so me povabili na pogovorno oddajo. Ta je bila sicer politična, takrat pa je beseda tekla o nogometu. Povabljena sva bila le dva, minister v socialistični vladi, ki je zagovarjal Barcelono, in jaz, ki sem zagovarjal Real. Moj nasprotnik je bil simpatičen, zelo dober govorec, morda boljši kot jaz, a ni dovolj dobro opravil domače naloge. Vedel je za eno največjih zgodovinskih zamer, ki jih Barcelona goji do Reala, ni pa dovolj dobro poznal podrobnosti.

Katalonci Madridčanom nikoli ne bodo odpustili, da so jim »ukradli« Alfreda Di Stefana, najboljšega nogometaša 20. stoletja. Preden je zaigral za Real, je pogodbo za njegov prestop že imela Barcelona. Podpisala ga je z Argentinčevim matičnim klubom River Platom. To je moj sogovornik vedel, ne pa tudi za pravno ukano, s katero je Real dobil igralca. Real se je za prestop dogovoril s kolumbijskim klubom Millonarios, za katerega je Di Stefano igral v letu, ko je prišel v Madrid. Barcelona je imela pravice do Di Stefana za naslednjih pet let, ne pa za tisto leto, in Real ni dovolil, da bi zaigral za tekmece. Zadeva je prišla vse do Francove vlade, ta pa je sprejela salomonsko in za nogomet absurdno rešitev, po kateri bi Di Stefano izmenično po eno sezono igral za Real in za Barcelono. Katalonci niso bili za to; ocenili so, da bodo dovolj močni tudi z Ladislavom Kubalo v svojih vrstah, in so se Di Stefanu odpovedali. Moj sogovornik je govoril o krivici, jaz sem priznal nešportnost Reala, a tudi uspešno zagovarjal pravno podlago za prestop.

Tedaj je večina Špancev imela na voljo le dva nacionalna programa in te je videlo pol države, če si se kje pojavil. Naslednji dan sem vstopil v znano madridsko restavracijo Lucio, pri treh mizah so vsi vstali in mi ploskali, češ, kako dobro sem opravil s tistim iz Barcelone, ki nas je hotel ponižati. Kmalu zatem sem dobil vabilo predsednika Reala, naj se pridružim klubu. Menda je podoben sprejem v neki restavraciji v Barceloni doživel tudi moj sogovornik, a ga žal že dolgo ni več med nami, dve leti kasneje so ga umorili pripadniki Ete.

Inocencio Arias: »Ta trenutek je Ronaldo boljši, zabija gole z obema nogama in z glavo, a če bi se moral danes odločiti za nakup, bi v prihodnji sezoni pri Realu raje videl Messija.« Foto Reuters

Nogometni svet se marsikomu od daleč zdi sanjski. So se vam tovrstne iluzije podrle, ko ste ga spoznali od znotraj? V enem od intervjujev ste namreč dejali, da bi pri Realu občutili večje pritiske kot pri OZN, če se v času vašega mandata ne bi odločalo o Bushevi vojni proti Iraku.

Iz nogometa sem vsekakor šel z mešanimi občutki. Navdušili so me strast in čustva, ki jih vzbuja Real. To sicer velja za kateri koli nogometni klub, le da je pri največjih evropskih klubih to še bolj razširjeno in poudarjeno. Ne le, ker so najboljši, temveč tudi zato, ker imajo največ privržencev. Vedno me je fasciniralo, kako lahko en športni kolektiv navdušuje ali razžalosti milijone ljudi. Kako odrasli ljudje jočejo, če njihova ekipa izgubi v finalu.

V času, ko sem deloval v klubu, so me navdušili tudi nogometaši in njihov pristop. Očitki, da so razvajeni milijonarji, ki igrajo le zaradi denarja, ne držijo. Resda so cene na nogometnem trgu pretirane, morda tudi krivične do drugih, a cen niso postavili nogometaši. Tisti, ki so dovolj dobri, le izkoristijo to priložnost. Prepričan sem, da bi ti fantje, ki igrajo za Manchester, Barcelono, Real, Milan, še naprej igrali enako zavzeto, če bi se trg sesul in bi prejemali le desetino tega, kar zaslužijo zdaj.

Kaj pa vas je po le dveh letih pregnalo iz nogometnih krogov?

Ko sem bil pri Realu, je klub prestajal zelo težavno finančno obdobje. Večkrat so plače igralcev zamujale pol leta ali celo osem mesecev. Tudi zato so me pripeljali v klub, da bi se diplomatsko pogajal z igralci, da bi jim znal na lep način povedati, da 20. v tem mesecu ne bo plače in najbrž tudi naslednji mesec ne. Obljubiti sem jim moral plačo po dveh mesecih, pa je v resnici prišla čez štiri mesece. Na koncu je bilo resda vse izplačano, vmes pa nihče zaradi tega ni igral slabše, čeprav so jim dolgovali zajetne vsote. Med njimi je bil tudi legendarni Fernando Hierro, ki se zaradi tega nikoli ni pritoževal. Trditve, da nogometaši igrajo le zaradi denarja, so neumnost. V klubu pa resda nemalokrat pride do napetosti med igralci, ki igrajo, in tistimi, ki sedijo na klopi. Ti so najbolj nemirni in sprožajo konflikte, a vsaj v mojem obdobju niso nikoli presegli mej zdravega razuma.

Iz kluba sem odšel po kratkih stikih z vodstvom. Nisem pričakoval, da bo v nogometnem svetu beseda štela tako malo. To je veljalo ob obljubah o izplačilu igralcem in dobaviteljem pa tudi, ko smo se dogovorili za kakšno prijateljsko tekmo. Le teden dni, preden bi morali v Lizboni odigrati tekmo, katere stroške bi v celoti pokrili prireditelji, smo zaradi kaprice enega od vodilnih pot odpovedali, čeprav je bilo vse dogovorjeno in so bile vstopnice že prodane. Kot generalni direktor kluba sem izpadel smešen, trpel je ugled kluba. Ko so se podobne stvari zgodile štirikrat ali petkrat, sem se uprl in zahteval, da se držimo dane besede. Tu so se odnosi skrhali, v klubu so kraljevale prelomljene obljube, jaz pa sem bil iz diplomatskih krogov vajen, da se je treba dogovorjenega držati. Resda se pogajaš, želiš uveljaviti svoj pogled, a ko nekaj dorečeš in podpišeš, mora to zate postati kot božja zapoved. Pri klubu ni bilo tako; nadrejeni so se požvižgali na dogovore, jaz pa sem se sam sebi zdel naiven. Tovrstno delovanje se ne bi spodobilo za tretjeligaški klub, kaj šele za Real Madrid, najslavnejši klub na svetu. To je bilo veliko razočaranje.

Na našem koncu Evrope smo vajeni, da kdaj denar tudi ponikne iz klubskih blagajn. Se tovrstne stvari dogajajo tudi pri velikanih, kakršen je Real?

To, da bi kdo neposredno segel v klubsko blagajno, se po moje ni zgodilo. Se je pa kdo že gotovo okoristil prek poslov kluba. Gre za »črne« provizije pri prestopih igralcev ali pa, na primer, pri izbiri izvajalcev obnovitvenih del na stadionu. Tu se je marsikoga že prijel kakšen milijon. Najbolj znan primer tega v zadnjih letih je sicer povezan s prestopom Neymarja v Barcelono. Katalonci so ga kupili ob istem času, ko so se pri Realu okrepili z Garethom Balom. Mimogrede, Neymar je neprimerljivo boljši ob Valižana, brez katerega ima Real večje možnosti v finalu lige prvakov kot z njim, čeprav bo finale v njegovi domovini. Tedaj je Real za Bala plačal 97 milijonov evrov, kar je bila velika neumnost. Četudi bi bil tako dober kot Neymar, pri 23 letih ne bi bil toliko vreden. A pustimo to, Real ga je pač preplačal. Pri Barceloni pa so objavili, da je Neymarjev prestop stal 57 milijonov, čeprav je bila prava številka 95 milijonov. To so storili zato, da bi se zdelo, da so uspešnejši od Reala pri kadrovanju in pogajanjih, da v Madridu razmetavajo denar, oni pa kupujejo pametno. Ter tudi zato, da bi plačali manj davkov, a vse je prišlo na dan …

Real in Barcelona sta tekmovalna na vseh področjih delovanja klubov, koliko pa je v ozadju dnevne politike?

Na žalost precej, a predvsem pri Barceloni. To je začutiti že pri njihovem sloganu, da so več kot klub. To sicer velja za domala vse klube, velike in majhne, ki imajo za seboj številne privržence. V Barceloni pa so to spolitizirali. Vodstvo kluba odkrito simpatizira z osamosvojitvijo Katalonije, ki sicer nima večinske podpore, a si jo želi občuten del prebivalcev. Po športni plati pa to ne bi bilo dobro. Če bi se osamosvojili – mislim, da jim to ne bo uspelo, in tudi ne vidim pravih razlogov za njihovo osamosvojitev –, za klub to ne bi bilo dobro. Ne bi mogli več igrati v španskem prvenstvu, bi potem igrali ligo z Espanyolom, Sabadellom in Terrasso?

Barcelona bi izgubila, a izgubil bi tudi jaz. Ne želim si španske lige brez Barcelone, je preveč pomembna za to tekmovanje. Če je ne bi bilo več zraven, bi bilo, kot da bi izgubili eno roko. Če bi z zemljevida izginil kateri od drugorazrednih klubov, se nihče ne bi zmenil za to, če pa bi se to zgodilo Barceloni, Realu ali Atleticu, bi bila škoda nepopravljiva. Nepredstavljivo se mi zdi, da ne bi bilo več clasica, da ne bi bilo več tega rivalstva dveh izjemnih ekip. Sicer mislim, da ima Barcelona boljšo ekipo kot Real, le da je slednji v zadnjih dveh mesecih v boljši formi. Brez Barcelone bi Real osvojil več domačih naslovov, a bi bili brez prave vrednosti.

Zgodovinsko se sicer močnejše politično ozadje pripisuje Realu, ki ga je podpiral tudi general Franco. Se za Realom še skriva kakšno politično sporočilo?

Nas zanimajo samo zmage na igrišču, ne mahamo z nobeno zastavo in ne propagiramo nobene politične opcije. V Francovem obdobju pa se je predvsem v Barceloni govorilo, da Franco podpira le Real Madrid in ne drugih klubov. V svoji knjigi o Realovih legendah sem posvetil eno poglavje tej temi. Franco je bil res navdušen nad Realovimi dosežki, a predvsem zato, ker je v tem videl politično korist. Njegov režim je bil mednarodno izoliran, na oblast je prišel leta 1939, v OZN pa so Španijo sprejeli šele leta 1955, istega leta, ko je Real osvojil prvi evropski naslov. Z demokratičnimi državami ni bilo takšnih odnosov, kot bi si želel Franco. Real mu je pri tem odpiral vrata. V Parizu so nogometaši osvojili naslov evropskih prvakov, na sprejem po finalu pa so na špansko veleposlaništvo prišli visoki francoski politiki, ki sicer niso želeli uradnih srečanj s Francom.

Real mu ni odprl vseh vrat, odpiral pa je nekatera, kar je Francu zelo ustrezalo. Sicer pa Franco ni imel nikakršnih zaslug za to, da je bil Real petkrat zapored evropski prvak. Ni kupoval tujih sodnikov ali lobiral, da bi Real zmagal, le sedel je na avtobus prvakov in poskusil politično unovčiti njihovo slavo. Enako bi storil, če bi bil evropski prvak Atletico, Barcelona, Bilbao ali Valencia. Sicer pa so imeli Realovi naslovi evropskega prvaka v tistem obdobju združevalni pridih, nemalokrat so poenotili španske emigrante po Evropi. Če je Real igral v Hamburgu, so vsi Španci v Nemčiji navijali za Real, ne glede na to, ali so bili iz Madrida ali Coruñe. Vsem je bilo všeč, da v deželi, kjer se niso počutili prav domače in so opravljali službe, ki jim niso bile najbolj pogodu, prevladuje španska ekipa. Tisti iz Barcelone so morda le malo manj ploskali.

Zadnja leta je na evropski sceni sicer bolj aktualno madridsko mestno rivalstvo med Realom in Atleticom, ki je že dvakrat padel v finalu lige prvakov, tokrat v polfinalu. Kako je mesto razdeljeno na bele in belo-rdeče barve?

Legenda pravi, da za Real navijajo pripadniki visokega razreda, za Atletico pa nižji in srednji razred, kar je popolna laž. Izvor klubov je ravno nasproten. Atletico je bil ob ustanovitvi klub vojakov in aristokratov. Realov stadion pa je imel veliko stojišče, ker si veliko navijačev ni moglo privoščiti vstopnice s sedežem. Zdaj ni razrednih razlik med navijači. Za Atletico resda navija veliko proletarcev, a tudi takšni, ki imajo veliko pod palcem. Enako velja za Real, na tribunah vidiš vse, od natakarjev do bogatašev. Razlike so predvsem v količini lovorik, ki sta jih osvojila kluba. Real ima tudi precej več privržencev v drugih delih Španije.

Kako gledate na bojevniško ekipo Diega Simeoneja?

Simeone je dober taktik, včasih se zmoti, a predvsem zna igralcem vbiti v glavo, da lahko dosežejo velike stvari. In to je ključno, saj ima nekaj vrhunskih igralcev, niso pa vsi na tej ravni. Antoine Griezmann, Gabi, Jan Oblak, nekoč Fernando Torres, to so igralci, ki bi vsi lahko nosili Realov ali Barcelonin dres. Z njimi ima Atletico močno okostje, z zvrhano mero bojevitosti pa se dobro postavlja po robu velikanoma, ki imata poimensko vendarle močnejši zasedbi. Simeone je že madridska legenda, navijači Atletica ga zelo cenijo, tekmeci ga spoštujejo, opravil je izjemno delo.

Pa bi navijači Reala sprejeli njegovo trenersko miselnost, ki se je je priučil v Italiji? V njej ima trda in disciplinirana igra v obrambi prednost pred spektaklom, ki ga radi gledate na stadionu Santiago Bernabeu. Ne nazadnje je vodstvo Reala italijanske trenerje najemalo, ko je zabredlo v težave, in ko so moštvo spravili v red, so jih odslovili, četudi so osvajali lovorike.

Mislim, da ne gre za averzijo do Italijanov in njihove nogometne šole, to se je dogajalo tudi drugim trenerjem. V Madridu so venomer zelo neučakani. Trener ne sme delati načrtov, da bo na dolgi rok osvojil nekaj lovorik, načrt mora vsebovati lovoriko v čim krajšem času. Če se to ne zgodi ali če ekipa odigra nekaj povprečnih tekem, je trener že na seznamu za odstrel. To se je že dogajalo pred desetletji in se še zdaj v času Florentina Pereza. Ta neučakanost, ki je iz zame nerazumljivih razlogov odnesla Capella, Ancelottija, Del Bosqueja in druge, je sicer zelo draga. Vsakemu so izplačali vse do zadnje pezete oziroma evra v pogodbi. Ko smo med mojim direktorovanjem pozimi odpustili Benita Flora, smo mu plačali vse do konca sezone, šolanje otrok, stanovanje v Madridu. Na račun na hitro odslovljenih trenerjev so šli milijoni.

Del Bosque je sicer Real ob prelomu stoletja popeljal do dveh evropskih naslovov, danes lahko njegov dosežek ponovi njegov nekdanji igralec Zinedine Zidane. Kako ste nekdanjega asa v Madridu sprejeli kot trenerja?

Del Bosque je bil v času, ko sem bil direktor kluba, trener druge Realove ekipe. Bil je zelo umirjen, po tej plati Zidane spominja nanj. Bolj kot s taktičnimi odločitvami, ki so včasih tudi napačne, me navdušuje s tem, kakšno ozračje je ustvaril v slačilnici. To je uspevalo tudi Del Bosqueju, znal je ravnati z velikimi zvezdniki. Zidane je tudi Cristiana Ronalda prepričal, da ne bo igral ves čas, kar gotovo ni bilo lahko. Cristiano je tako lačen golov, da želi biti vseskozi na igrišču, še bolj zaradi rivalstva z Messijem, pred katerim želi biti v vsakem trenutku. A Zidanu je vseeno uspelo uvesti rotacijo igralcev, kar je bilo ključno za to, da so v končnico sezone prišli v vrhunski formi. Glede taktičnih zmožnosti je Zidane zame še neznanka, ne vem, ali je vrhunski ali povprečen, je pa gotovo fantastičen upravljavec velikih egov. Le tako je lahko v ekipi zadržal Jamesa Rodrigueza in Isca, čeprav ne igrata toliko, kot bi si želela. Zame ima Isco sicer največ nogometnega znanja med vsemi pri Realu, čeprav ima nekaj telesnih pomanjkljivosti. Zidane ga je moral prepričati, naj ostane, čeprav je igral le vsako četrto ali peto tekmo. Zdaj igra namesto Bala, na srečo, saj je precej boljši od njega.

Za najdražjimi nakupi in hitrimi menjavami trenerjev je nemalokrat stal predsednik Florentino Perez, utemeljitelj ekipe »galaktikov«, ki Real vodi že drugič po nekajletni prekinitvi. Je dober predsednik?

Perez je bil najboljši v tem, da je posodobil delovanje kluba. Ko je ob prvem mandatu prevzel Real, je bil ta organizacijsko 30 let za evropsko konkurenco. Vse je bilo na pol amatersko. Klub je dvignil na profesionalno raven in iz Reala predvsem naredil velik komercialni projekt. Prihodki kluba so pod njegovim vodstvom poleteli v nebo. Stvar debate so nekateri nakupi in kadrovanje. Nekajkrat je zadel, ne pa vedno, Bale je bil zgrešen nakup, z njim pa so tudi zastrupili okolje okoli ekipe, saj velja prepričanje, da mora zaradi predsednikovih želja Bale igrati. Florentino gotovo Zidanu ne ukazuje, da mora Bale igrati, a trener najbrž sam ve, da ni dobro na klopi puščati igralca, ki je pri srcu predsedstvu.

Perez je solastnik največjega gradbenega podjetja v Španiji, po Forbesovih podatkih je »vreden« 2,1 milijarde dolarjev. Koliko mu je vodenje enega najbolj prepoznavnih klubov na svetu pomagalo do tega?

Vsak predsednik je bil poslovno povezan s klubom, a Perezovi posli so že dovolj veliki, da ne potrebuje več Reala. Ima podjetje z več kot 40.000 zaposlenimi in uveljavljeno ime med največjimi gradbenimi podjetji v Evropi. Če se v Mehiki ali Južni Afriki dogovarja za velik posel in si želi sprejem pri predsedniku države, ga dobi. Ampak ne zato, ker je solastnik gradbenega podjetja, temveč zato, ker je predsednik Reala. Če ne bi bil, bi se z njim pogovarjal minister za infrastrukturo. Tako da nogomet tudi njemu še vedno odpira vrata.

In kdor danes gleda nogomet, se težko izogne rivalstvu med Cristianom Ronaldom in Messijem. Kateri je boljši, katerega bi raje imeli v ekipi? To je ne nazadnje največje »živo« rivalstvo v nogometu doslej. Pele in Maradona nista bila sodobnika …

Ronaldo je kolosalen igralec, lahko je neviden celotno tekmo, nato pa zabije dva gola, nogomet pa so goli. Zdaj je manj egoističen kot nekoč in je to sezono vsekakor bolj odločilen kot Messi. Pet golov je zabil Bayernu, Malagi dva, ko je Real lovil naslov španskega prvaka. Pred leti sem napisal knjigo, ki sem jo posvetil trem legendam kluba Di Stefanu, Butragueñu in Raulu, danes bi jim vsekakor dodal Ronalda. Je rojen zmagovalec, ki se ne more nasititi nogometa. Želi si igrati tudi na prijateljski tekmi z mladinsko ekipo iz Grčije. Ta trenutek je Ronaldo boljši, zabija gole z obema nogama in z glavo, a če bi se moral danes odločiti za nakup, bi v prihodnji sezoni pri Realu raje videl Messija. Mlajši je, Ronaldo čez leto in pol ne bo več mogel igrati na krilu, v teku bo še hitrejši od nekaterih branilcev, a mnogi mu bodo že kos.

Njuno rivalstvo pa je gotovo nekaj posebnega, nikoli ni bilo dveh igralcev, ki bi tako odstopala od drugih in si bila tako blizu. Kubala je bil izjemen igralec, a Di Stefano je bil brez dvoma boljši. Pele in Maradona nikoli nista igrala skupaj. Maradona je bil sicer na eni tekmi, ko je bil na vrhuncu forme, najboljši. Pele je bil stanoviten, dobro je igral na skoraj vsaki tekmi, Maradona ne. Če pa me vprašate, kdo je bil najboljši doslej, pa bi dejal Di Stefano. Na posamični tekmi je bil morda slabši od obeh, a nikoli ni igral slabo, na vseh ligaških in evropskih tekmah je bil med najboljšimi pri Realu, če ne najboljši. Tako je bilo šest let zapored, česar še nihče ni ponovil.

Najbrž se tudi ne bo več ponovilo, da bi bil še kakšen Slovenec predsednik Uefe. Vas je presenetila volilna zmaga Aleksandra Čeferina, kako so jo sprejeli v Madridu? Bo to Slovencem odprlo kakšna nogometna vrata?

Zmaga Slovenca me ni presenetila. Ko majhne države predstavijo dobrega kandidata, je to zanimivo. Drugi razmišljajo, da bo nepristranski v zadevah velikih, ker prihaja iz majhnega okolja. Pri Realu so bili zadovoljni z njegovo izvolitvijo, Španija ga je na koncu podprla, čeprav je bil sprva Miguel Angel Villar njegov protikandidat.

Odprta vrata za Slovenijo? Nogomet se meri po rezultatih, pri dveh milijonih prebivalcev pa je težko pričakovati, da boš imel veliko ekipo. Fenomen so glede tega Urugvajci, ki so bili s štirimi milijoni prebivalcev dvakrat svetovni prvaki. Kakšen dosežek je to, pove že pogled na to, kdo so bili svetovni prvaki, in predvsem, kdo vse tega še ni dosegel.

Za konec še pogled na današnji večer, kdo bo evropski prvak, Real ali Juventus?

Srce mi pravi, da bo tesno zmago slavil Real, glava pa, da je težko napovedati zmagovalca. Real ima močnejši napad, Juventus obrambo, in če bomo zgodaj v tekmi prejeli gol, bo zelo težko …