Frédéric Sonntag, režiser in dramatik: Bitka za svobodo je bitka, ki nima konca

Je letnik 1978. Po končanem Konservatoriju za dramsko umetnost leta 2001 je ustanovil skupino AsaNIsiMAsa, s katero uprizarja lastna besedila. Pred Georgeem Kaplanom, ki ga je napisal pred tremi leti in ga trenutno lahko gledate v imenitni uprizoritvi igralskega ansambla kranjskega gledališča ter inovativnem režijskem prijemu Jake Andreja, je napisal deset dramskih besedil.

Vsa njegova dramska besedila – Idole, Disparu(e)(s), Intrusion, Des heures entières avant l’exil, Nous étions jeunes alors, Toby ou le saut du chien, Incantations, Dans la zone intérieure, Sous contrôle, Soudaine timidité des crépuscules – imajo nekako opraviti z nadzorom, zagrenjenostjo, paranojo in strahom družbe.

Za jesen 2015 pripravlja uprizoritev besedila Benjamin Walter, ustvaril pa je tudi vrsto krajših dramskih oblik. Igre je v lastni režiji predstavil v številnih francoskih gledališčih in na festivalih. Nekaj jih je bilo objavljenih v zbirki Tapuscrit-Théâtre Ouvert, v reviji l’Avant-Scène Théâtre in pri založbi Editions Théâtrales.

Med letoma 2007 in 2008 je kot sodelujoči režiser delal z Maski Théâtre, pariško skupino Sergea Tranvoueza. Med letoma 2009 in 2010 je bil sodelujoči dramatik v Panta Théâtre, Caen. V pariški Bibliothèque Nationale de France je leta 2007 režiral bralni maraton na temo mesta, leta 2009 pa poklon Ionescu. V letih 2011 in 2012 je po naročilu festivala Temps d'Images, Ferme de Buissson, uprizoril dve krajši gledališki obliki – Lichen-man ou la solitude du parasite in Better than the Beatles (La veritable histoire de The Shaggs).

V sodelovanju s člani svoje gledališke skupine AsaNIsiMAsa ustvarja tudi performanse (Atomic Alert, Je ne sais quoi te dire on devrait s'en sortir …). Leta 2013 je bil povabljen na pisateljsko rezidenco v londonski Royal Court. Kot pisatelj je prejel nagrade: prix godot des lycéens (2010), prix de la pièce de théâtre contemporain pour le jeune public (Bibliothèque Armand Gatti, 2010), nagrado na Journées de Lyon des auteurs de théâtre (2012).

Njegova besedila so bila prevedena v angleščino, nemščino, španščino (Čile, Argentina), bolgarščino, katalonščino, portugalščino, češčino, finščino, grščino, danščino in srbščino.

»George Kaplan je operacija. George Kaplan je antifikcija. George Kaplan je potegavščina. George Kaplan je mit. George Kaplan je orožje. George Kaplan je tekst, ki govori o prezapleteni strukturi (hiper)realnosti, v kateri živimo, o svetu, v katerem nič več ni absolutno, temveč je vse podrejeno interpretaciji, relativizaciji in predvsem manipulaciji različnih centrov moči. Skratka, George Kaplan je vse in nič, je vsakdo in nihče, predvsem pa si George Kaplan tudi ti,« je povedal režiser Jaka Andrej Vojevec.

S Frédéricom Sonntagom sva se pogovarjala na dan predpremiere, uro pred začetkom predstave, po kateri je nemalo ljudi spraševalo, ali je vse to, kar so videli, res.



Kdo je George Kaplan, je zdaj tu?

George Kaplan je povsod (smeh). Od gledalca je odvisno, kdo je George Kaplan in kje je. Ta igra je uganka, iskanje Georgea Kaplana. Bolj ko igra napreduje, bolj kompleksno postaja, kdo je ta človek. Seveda pa je jasno, da z vsako naslednjo predstavo manj vem, kdo je. Obstaja veliko interpretacij. Mislim, da bi na to vprašanje bolje kot avtor znal odgovoriti gledalec. Ne nazadnje je on tisti, ki odloča, kdo je kaj. Lahko vam odgovorim samo to, da je George Kaplan filmski junak oziroma ime aktivistične skupine ali notranja nevarnost, ki ogroža varnost države, ali pa vse troje hkrati.

Povejte mi, kako je bilo videti slovensko izvedbo predstave iz pete vrste?

Gre za četrto mednarodno produkcijo Georgea Kaplana. Vsakokrat mislim, da ne bo presenečenja, potem pa je. Tokrat je bila zelo pozitivna stvar scenografija, trije zasloni, na katerih se zrcalijo tri skupine, vsaka skupina ima svojo reprezentacijo prostora in vprašanja o njej …

Izhodišče za naslov teksta je George Kaplan iz Hitchcockovega filma Sever-severozahod. Zakaj?

Fantomska identiteta, okrog katere se gradi ves Hitchcockov film, me je popolnoma prevzela, in to je bilo eno od izhodišč za pisanje te igre. Čisto slepilo, čista fikcija, ki oživi, ki postane nekaj realnega, ko se po naključju začne utelešati v nekem nepomembnem posamezniku. Ko sem se hotel sam polastiti te fantomske identitete in jo postaviti v jedro igre, se mi je zdelo samoumevno, da moram uporabiti ime fantomske identitete iz Hitchcockovega filma.

Pri navezavi na aktiviste pa je bistveno vprašanje, zakaj so izbrali to ime, kar za sabo potegne tudi vprašanje, kdo je izvor mita in kdo si prisvoji neko zgodbo in kako … Z drugimi besedami: ali so aktivisti spodbudili to zgodbo, to fikcijo z imenom George Kaplan, ali pa so si samo prisvojili nekaj, kar so že pred njimi razvili scenaristi oziroma nevidna vlada?

Bi bili pripravljeni prevzeti identiteto Georgea Kaplana? Ali ste jo nemara kdaj že?

Na svetovnem spletu se včasih logiram z imenom george kaplan in ga izrabim … V obdobju, ko je bila predstava aktivna po Franciji, sem tako kot George Kaplan pogosto dobival spame s turističnimi ponudbami križarjenj. In takrat sem za trenutek postal malce paranoičen.

Če se vrneva k tekstu; eden od likov najprej pove, »da življenje nima kurčeve hrbtenice«, potem pa to v dolgem monologu pojasni. Kdaj življenje nima kurčeve hrbtenice?

V Bobovi situaciji v drugem delu izvemo, kaj se zgodi, ko nas nekdo zapusti, ko življenje zgubi strukturo. Takrat je razlika med življenjem in fikcijo to, da ostane fikcija koherentna, življenje pa se sesuje. Veliko sem delal na narativnih modelih holivudske fikcije. Junak, ki mora preseči svoje slabosti; vedno gre za to, da presegaš samega sebe. Vse se odloča enako. Sam zadev ne vidim tako.

Kaj se je ob pisanju dogajalo v vašem življenju ali blizu vas?

To igro sem pisal zelo dolgo v primerjavi s preostalimi, več let, morda zaradi vnaprej zastavljene strukture. V primerjavi s prejšnjimi deli sem veliko raziskoval in pripravljal. Večino časa delujem tako, da pišem v zaletu, v enem zamahu …

Po drugi strani nam pogosto največ časa in energije jemlje pretencioznost in domišljavost, da smo ustvarjalci, umetniki. Proučujemo, ogledujemo, analiziramo, režemo in sestavljamo – ko bi morali stvarem enostavno pustiti, da se zgodijo. Vsaka stvar ima svoj čas. In svoje obdobje. Včasih je mogoče predstavo ustvariti v tednu dni, včasih je potrebnih nekaj mesecev, včasih leto ali več.

Kaj je moralo dozoreti?

Sočasno s pisanjem teksta se mi je v zasebnem življenju zgodilo več manj prijetnih stvari. Po petih letih razmerja me je leta 2010 zapustilo dekle – in to grenkobo sem položil v usta Bobu. Obenem sem se takrat ukvarjal s predstavo, ki ni bila zelo uspešna zaradi več razlogov. Na novo sem se moral sestaviti, kot človek in kot človek gledališča, kako naj sploh delam in kako živeti v svetu v odnosih z drugimi ljudmi. To zadnje mi še danes ni jasno. Kako delam, kakšni so odnosi. Imel sem veliko časa. In hotel sem biti veliko sam.

Kako pa ste doživljali svet, ko ste se odločili za študij režije?

Bil sem precej zagrenjen najstnik, če sem iskren. Jezen na vse in vsakogar. Vržen v svet, ne da bi karkoli razumel. Vse sem moral izkusiti na lastni koži, da sem lahko začel zbirati pogum za naprej …

Ampak mar ni posebnost gledališča prav v tem, da se človek sooči s svojim značajem, usodo, okoliščinami?

Ha, ha. Odlično. Natančno tako je. Sliši se dobro, rezko in jasno. Soočanje, prav za to gre ves čas.

Kakšen čas diha danes skozi vas?

Uhh, ne vem. Zdi se mi, da sem znova na neki prelomnici, ko je treba odločiti, kako naprej, nemara začeti razmišljati o družini, ženski, s katero bi rad živel in tudi živim, o pisanju. Pisanje je včasih prav zahrbtna stvar. Ljubosumna, celega te posrka in pravzaprav – razen v procesu dela – ne daje trajnega zadovoljstva.

Kakšen je recept za najbolj učinkovito refleksijo naše resničnosti v gledališču? Ker mogoče je vse samo fikcija ...

Saj vse tudi je fikcija. Sam reflektiram občutke, ki jim imam ob lastnem zaznavanju sveta in njegovih problemov. Če nekaj začutim, poskušam ta občutek, problematiko, idejo prenesti v gledališki jezik, v še en fiktivni jezik …

Peter Brook je rekel, da lahko v teatru najtežje epske zgodbe poveš samo s stolom in kravato.

Ja, to lahko resnično uspe samo takšnim mojstrom, kot je on. Jaz sem človek besede.

Kako danes razumete družbeno vlogo gledališča?

Nikakor ne kaže pozabiti, da je umetnost skupek konvencij določenega družbenega razreda, nekakšen izkaz njegovega okusa in interesov. Današnji estetski normativi reproducirajo sistem vrednot tistih, ki imajo ekonomsko in politično moč. Lepota kot takšna ne obstaja. To so neumnosti, ki jih nekateri še vedno predavajo na dramskih šolah.

Ni bolj patetične figure od režiserja, ki mu je na tem svetu vse jasno in vse ve. Kaj ni jasno vam in zakaj?

Uh, veliko stvari. Zdi se mi, da sem se naučil, da se o tistem, kar mi neposredno ni jasno, sprašujem v tekstih, ki jih pišem. Včasih mi ni jasno, zakaj nekaj ne deluje v času in prostoru, ki sem si ju zamislil. Ne poklopita se. Takrat, se mi zdi, in mislim, da je to sploh nekaj boljšega, je treba »metati ven«. Ko nekaj ne deluje, je ta element treba odstraniti – in predstava se zloži sama od sebe.

Kako naj človek živi svoje življenje? Tudi ta vprašalni stavek je iz vašega teksta. Kako naj ga živi?

O tem se tudi sam pogosto sprašujem. Ko je vse tako, kot mora biti, ga, življenje, verjetno človek samo živi. Drugače je, ko človek naleti na težave na zasebnem in profesionalnem področju. Meni v določenem obdobju ni šlo ne zasebno ne profesionalno. Odkrit bom. Ne da mi ni šlo – sploh nisem dojel, kaj se mi dogaja, zakaj so stvari takšne, kot so, in kaj za vraga počnem tukaj. Takrat je najbolje, da pustiš, da se vse sesuje – in ti z vsem skupaj. In ker je svet kljub temu nagnjen k želji po vzpostavljanju harmonije, se zadeve sestavijo same. Včasih je za to potreben samo en nasmeh mimoidočega.

Cary Grant iz Hitchcockovega filma in Cary Grant iz Filadelfijske zgodbe, oba se znajdeta v vašem tekstu. Kaj vam je tako blizu pri tem igralcu?

Cary Grant je figura, ki me močno spominja na mojega dedka. Zadržan, zelo eleganten, precizen v govornem izražanju in izražanju čustev z obrazno mimiko. Vse našteto mu je gotovo ostalo kot dediščina z angleških odrskih desk v najstniških letih.

Spomnim se, da je nekje na izjavo, »kako bi vsi bili radi Cary Grant«, odgovoril: »Jaz tudi.« Nonšalanca. Mislim, da je skoraj vso svojo kariero igral podobne vloge, ki niso bile daleč stran od njegovega dejanskega značaja. A obenem ne kaže zanemariti, da velja za vrhunskega umetnika, mislim, da so ga nekje imenovali za drugega najboljšega igralca preteklega stoletja. Pozabil sem, kdo je prvi.

Nogomet s tremi goli se igra na šesterokotnem igrišču, ki okoli ene žoge združuje tri ekipe. Tudi to nenavadno različico športa omenite v igri …

Gre za različico, katere cilj je dekonstruirati spektakularno bipolarno strukturo konvencionalnega nogometa, kot sem zapisal. Nogomet na tri strani igrajo tri ekipe po pet igralcev – to omogoča nenehne preobrate položaja ter številne načine menjav in povezav med ekipami.

Zanimivo bi bilo videti reakcijo Fife, ko bi ji ponudili nov koncept igranja nogometa.

Zadeva sploh ni tako nova, mislim, da že obstajajo manjša tekmovanja oz. turnirji nogometa po tem konceptu.

In kako je?

Videl sem samo posnetke. Zmeda. Totalni kaos. Kdo je zaveznik, kdo je sovražnik, kako presojati ali sploh razsoditi? Podobno kot v družbi, v kateri živimo.

Kako pa je z goli?

Ekipa, ki jih zabije najmanj, je zmagovalka.

Trenutno se ukvarjate z drugo igro iz tega cikla z naslovom Benjamin Walter, ki bo uprizorjena oktobra 2015. Ugibam, da bo v njej še več avtobiografskih motivov …

George Kaplan je prva igra v ciklu štirih iger – tetralogija »fantom«, v katerem vsaka igra nosi ime osrednjega lika, ki ni nikoli navzoč, vsaka igra ima obliko preiskave, uganke, vsaka ponuja drugačno dramsko obliko. Ja, Benjamin Walter bo delno avtobiografska, govorila bo o avtorju, dramatiku, ki neha pisati in se potepa po Evropi, nihče ne bodo vedel, zakaj je nehal pisati in kje je.

Zveni kot drama o svobodi.

Morda …

Kako svobodni ste in kako se čisto zares borite za svoje kraljestvo svobode?

Hm, ne bi vedel. Mar nismo vsi relativno svobodni?

Kjerkoli se pojavi prislov relativno, navadno sledi pritrdilni odgovor. Kar je grozno. Vse razvrednoti.

Potem bom odgovoril zelo stvarno. Sila teže deluje enako name in na vas, oba bova prej ali slej podlegla zakonom fizike. Vmes pa se oba boriva za svobodo. Vsak dan. Do nje se zelo težko pride in pogosto je treba plačati zelo visoko ceno. Gre za bitko, ki nima konca. Nič končnega ni v njej. Vsak nov projekt je nov začetek. Za to, kar sem, se bom poskušal čim dlje boriti. Samo to lahko rečem.