Tiskane izdaje
Nekatere stvari je težko razumeti. Nimajo racionalne podlage. Recimo. Vedno bolj nas zanima, od kod prihaja zelenjava, ki jo jemo. V kakšni zemlji je odraščal brokoli, ki ga postrežemo otrokom. Kako pameten, neumen oziroma ekološki je bil kmet, od katerega smo kupili debel krompir. Česen prihaja iz Kitajske ali s Krasa? Kaj pa solata? Je rasla v dobrih razmerah, brez umetnih gnojil in preostale kemije?
Zelo redko pa se ljudje vprašajo, od kod je prišlo meso, ki se je znašlo na njihovih krožnikih. V kakšnih razmerah je živela ta žival? Je v kratkem življenju veliko trpela? Je kdaj videla sonce? Morda je bila zaradi premajhne kletke deformirana?
Druga iracionalnost je ta, da za nas obstajajo živali in živali. Vsi imamo radi svoje ljubljenčke, so del naše družine. Psi, mačke, hrčki, papagaji ... Spijo v naši postelji, zanje kupujemo le najboljšo hrano. Zdijo se nam neizmerno pametni, včasih znajo brati naše misli. Verjamemo, da smo zaradi njih boljši ljudje. Da nas človečijo, učijo o empatiji.
Ampak obstaja paralelni svet, poln izjemnih živali, o katerih sploh ne premišljujemo kot o živih bitjih. Ta svet je daleč od naših oči. Delamo se, da ga ni. Rejne živali so del velikanske industrije, ki se trudi, da bi imela s temi živimi bitji čim manj stroškov. Genetsko so spremenjene tako, da proizvedejo čim več mesa, jajc, mleka. O tem, kaj te spremembe dejansko povzročijo njihovemu telesu, se ne sprašujemo. Na milijone jih je zavrženih, imajo zlomljene ude, kastrirajo jih na živo, režejo jim kljune, zaradi različnih vzrokov umirajo na grozljiv način. Krutosti, ki jih doživljajo, ko so žive, so mnogokrat srhljivejše kot klavnica, kjer končajo. O tem, da ljudem ni kaj dosti mar, kakšno življenje živijo rejne živali, priča že dejstvo, da v zakonodaji piše, da morajo imeti minimalne in ne optimalne razmere za življenje. (Razmere za hišne ljubljenčke morajo biti optimalne.) Kar v bistvu pomeni, da je normalno, če je recimo krava vse življenje zaprta v hlevu, privezana z verigo in nikoli ne vidi svetlobe.
Mi pa živimo v pravljici. Otrokom kažemo slikanice, v katerih srečne živali na farmi skačejo po zeleni travi in pod svobodnim soncem. Reklame nas prepričujejo, naj kupujemo sir srečnih koz, jajca izpod planin in meso zabavnih pujskov. Legalne laži.
V nobeni dobi nismo bili ljudje tako razumevajoči do živali in še nikoli jih nismo tako množično ubijali. Zakaj imamo tako zelo radi pse in mačke? O kokoših, kravah, prašičih, ovcah in puranih pa sploh ne razmišljamo, kot da gre za realne živali. Razen če so iz pravljic. Tolažimo se, da so kokoši in krave neumne, prašiči kruti, ovce nezanimive. »Stvari ne vidimo takšnih, kot so, vidimo jih takšne, kot smo sami,« je napisala Anaïs Nin.
Vse se je začelo s kokošmi
Pod Krvavcem je zelo majhno idilično posestvo, na katerem je zatočišče našlo nekaj rejnih živali, ki so ušle svoji usodi. Takšnih posestev je v tujini že veliko, pri nas pa je Zavod Koki, ki ga s svojo predano družino vodi Ksenija Vesenjak Kutlačić, eden prvih. Ksenija je velika ljubiteljica živali, srčno jih ima rada in polna je zgodb o njih. Realistka je in po drugi strani velika borka za njihove pravice. V nasprotju s slovensko politiko ali gospodarstvom ima jasno vizijo. »Naše zatočišče temelji na ideji sožitja med ljudmi in živalmi; ljudem želimo povrniti tisto, česar nikoli ne bi smeli zares izgubiti – vere, sočutja in ljubezni. Živalim pa vrača tisto, česar jim nikoli ne bi smeli vzeti – dostojanstva, spoštovanja in ne nazadnje življenja. Naš namen ni, da bi rešili vse trpeče živali, saj je to nemogoče. Prav tako živali nikakor ne želimo kopičiti. Te, ki jih imamo, so nekakšni ambasadorji, ki nam govorijo v imenu tistih, ki nimajo priložnosti. Pokazati želimo, da so tudi kokoši, prašički, račke in zajci pametne, zanimive in čustvene živali. Kolikokrat v življenju ste objeli kokoško ali pobožali pujsa – v primerjavi s tem, kolikokrat ga jeste.«
Temeljna naloga zatočišča je izobraževanje in ozaveščanje. In tudi konkretna pomoč zanemarjenim, nezaželenim in poškodovanim rejnim živalim, ki se jih potem trudijo namestiti v dobrih domovih, kjer živali živijo v miru in dočakajo naravno starost. Največkrat so to miroljubne kmetije, na katerih pridelujejo ekološko pridelano zelenjavo in imajo dovolj prostora še za te odslužene rejne živali. Takšnih kmetij je pri nas k sreči vedno več, kajti Slovenija nima takšnega uradnega zatočišča.
Vse se je začelo z reševalno akcijo, ko so stotim odpisanim kokošim nesnicam poiskali nov dom: nekatere so ostale pri njih, druge so vzeli na kmetije. Kokoši nesnice v enem letu znesejo več kot 300 jajc. Na kokošjih farmah so zaprte v baterijske kletke po štiri. Življenjski prostor posamezne živali je velik toliko kot list formata A4. Stare baterijske kletke so morali leta 2012 z uredbo EU nadomestiti z »obogatenimi«, a neznosni pogoji ostajajo. Kokoši nikoli ne morejo zamahniti s krili in vsem z vročim rezilom odrežejo tretjino kljuna, kar je zelo boleče, saj je tam veliko občutljivih živcev. (Petelinom prav tako na živo odsekavajo kremplje, puranom golše oziroma kožno gubo, ki jim visi čez kljun, piščancem moškega spola odrežejo grebene.) Po enem letu je takšna kokoš popolnoma izčrpana in ekonomsko nedonosna, zato jo odpeljejo v zakol. Kot piše Temple Grandin v knjigi Živali nas človečijo, se jih mnogim rejcem ne splača pošiljati v klavnice, zato jih z nesprejemljivimi metodami ubijajo kar na farmi: kot navaja primere iz ZDA, jih včasih žive odvržejo v smeti ali pa jih žive posesajo v cisterne, s katerimi čistijo kanalizacijo. Ker imajo moški piščanci v rejni industriji zelo majhno vrednost, jih takoj pobijejo (v ZDA, denimo, 260 milijonov na leto).
Živinorejski lobiji v Evropski uniji so izjemno močni in zavrnejo vsak zakon, ki bi lahko vsaj malo olajšal življenje rejnih živali. Francija in večina novih članic je recimo zavrnila prepoved obrezovanja kljunov kokošim in kastracije. Presenetljivo je, da so se kmetje v manj razvitih državah precej bolj pripravljeni prilagajati zahtevam po izboljšavah kot evropski.
Velikanski predniki
Ko so rešene kokoši prišle v Ksenijino zatočišče, so bile v obupnem stanju. Brez perja in na pol invalidne niso znale hoditi po travi, ki so jo videle prvič, tako kot dnevno svetlobo. Veliko jih je zaradi šoka umrlo. »Ker kokoš znese tako veliko količino jajc, se jim jajcevod mnogokrat zamaši z apnencem in zaradi tega poginejo.« Danes so rešene kokoši čudovite. In vsaka ima svojo osebnost. Vsaka ima svoje ime: Franja, Frida, Greta, Hera, Iza ... Frida je izjemno prijazna, Iza je najboljša lovka na leteče žuželke, Goldy je izjemno pametna strokovnjakinja za pobege, ki si je rešila življenje tako, da se je zvito pomešala med jato kokoši, ki so jih rešili z neke farme in odpeljali v zatočišče. Vse še vedno nosijo jajca. Veliko jajc. Dočakajo lahko sedem let.
Ena najboljših ameriških poznavalk živali Sy Montgomery v knjigi Birdology piše o sokolih, golobih, kolibrijih, a največje poglavje nameni prav kokošim. Kot lastnica majhne jate domačih kokoši opaža, kako zelo pametne so te živali, ki jih redko dojemamo kot ptice in pogosteje le kot piščančje prsi. Kakor ugotavlja, so izjemno socialne, crkljive in potrebujejo družbo drugih kokoši, »kot mi si tudi ptice gledajo v obraz«. Imajo boljši vid in sluh kot ljudje, vidijo ves spekter, od ultravijolične do infrardeče svetlobe, in mnoge kognitivne teste opravljajo veliko bolje kot psi.
Presenetljivo je, kot ugotavljajo znanstveniki, da so najbližji sorodniki ptic dinozavri. Dobro ohranjena kost velikanskega dvanajstmetrskega tiranozavra t-rexa je dokazala, da je kokoš genetsko njegova najbližja še živeča žlahta.
Srečna živalska farma
Kokošjo jato na Zavodu Koki dopolnjuje petelin Srečko, ki ga je nekdo zadel na veselici, ni vedel, kaj naj z njim, in ga je potem hranil v premajhni kletki na balkonu. V zatočišču živijo še štiri race: Gagi, Brezpolžek, Tačka, ki hodi spat na zunanjo polico kopalničnega okna, in invalidna Ella. Tu so tudi puran in pura Aleksander in Isabella, ki spita na drevesu (emotivec Aleksander je kot kameleon, saj koža na njegovi glavi ves čas spreminja barve, od bele do vijoličaste in modre, odvisno od razpoloženja), šest kuncev (Belka, Lump, Piki, Rizi, Rjavka, Tonči) in seveda prašiček Odi. »Prašički so genetsko zelo zdeformirani,« pripoveduje Ksenija. »Živijo zgolj nekaj mesecev, v tem času dosežejo nekaj čez 100 kilogramov in gredo v zakol. Odi, ki je zdaj nekaj mesecev starejši, ima težave s kostmi, saj ne morejo več držati njegove teže.«
Pomemben podatek, ki govori o našem odnosu do rejnih živali, je tudi to, da veterinarji tem živalim težko pomagajo, saj se veterina ne razvija v smeri medicine. Zakaj bi zdravili žival, ki tako ali tako nima nobene cene in je namenjena za zakol? Kot pravi zakonodaja, morajo biti tem živalim zagotovljene le minimalne razmere. »Tega dolgo časa nisem mogla razumeti, še posebej ko sem videla, v kako groznih razmerah živijo rejne živali. A tako je: optimalne razmere zanje nikoli ne bodo zahtevane, saj bi to pomenilo, da bi vsaka krava morala imeti pašnik oziroma vse, kar ji zares pripada. Meso bi se podražilo, živinoreja bi propadla.« Ksenija veliko obiskuje kmete in opaža, da imajo ogromne pašnike, a vendar njihove krave ostajajo zaprte v hlevih. »Pravijo mi: Naša krava je stara sedem let, vse življenje je bila privezana na istem mestu, saj ne zna več hoditi. Kar je res.« Prepričana je, da lahko na tem področju kaj spremeniš le, če si znotraj sistema, če poznaš pravila igre, zakonodajo in tudi težave, s katerimi se srečujejo živinorejci. Tudi mnogi kmetje, ki gojijo živali, so žrtev pretirane industrializacije, saj so bili zaradi ekonomskih razlogov in konkurence prisiljeni »stopiti v korak s časom« in pozabiti na dobro živali. »Kadar obiščejo naše malo posestvo in vidijo zadovoljne živali, mi mnogi od njih rečejo: Saj vem, tako je prav, tako bi morale živeti živali! Trudimo se ozaveščati, angažirali se bomo glede spremembe zakonodaje, da bi tem živalim izboljšali razmere za življenje. Komuniciramo z vsemi, saj menimo, da je to edina prava pot.«
Pametne rejne živali
Odi je ljubljenec družine. Modrooki lepotec, ki mu ušesa dišijo po vaniliji. »Prašičkov sploh ne poznamo. Bili smo presenečeni, kako pameten in nežen je.« Ksenijin mož Luka je Odija naučil različne trike in verjame, da je pametnejši od psa. Spomladi se bo Odi preselil v zunanjo ogrado in pripeljali mu bodo družico. »Ljudje napačno mislijo, da so prašički lahko hišni ljubljenčki. Ni res, to so živali, ki morajo biti na prostem, riti po zemlji. Danes po Sloveniji tava ogromno vietnamskih prašičkov, ki so bili nekaj časa moderni in so si jih ljudje nabavili ter se jih, potem ko so se zredili, naveličali. Zdaj ne sodijo nikamor, niti v zavetišča za hišne ljubljenčke niti na kmetije.«
To, da so prašiči izjemno pametni, je dobro znano. Laiki bi težko ločili spodnje dele možganov prašiča od človeških. Ljudje imamo sicer večji čelni reženj, a osnovna čustva so v spodnjem delu možganov. Ko se ljudje počutimo slabo, trpimo in si želimo, da bi se počutili bolje – enako je z živalmi.
Na farmah živijo v grozljivih razmerah, ne morejo se premikati, kaj šele riti po zemlji. Ker so izredno radovedna bitja, morajo zaposliti svoj um in rilec. Kot odkrivajo znanstveniki, znajo prašiči računalniške igrice igrati bolj spretno kot šimpanzi, z lahkoto se naučijo prepoznavati imena za posamezne predmete, znajo jih ločevati po barvi in obliki ter se vsega tega spomnijo še leta kasneje.
Ovce so zelo navezane na svojo čredo in z lahkoto prepoznajo fotografijo ovce, od katere so jih ločili. Prav tako vedno raje izberejo fotografijo z nasmejanim človeškim obrazom kot z nevtralnim izrazom. Ovni, ki jim kažejo fotografije, imajo najraje tiste ovce, ki so podobne njihovim mamam.
Prav tako so zanimive krave, so izjemno altruistične in neznansko radovedne. Zelo so navezane na svoje teličke, in ko jih ločijo, doživljajo velikanske travme. Pravijo, da ni bolj žalostnega zvoka kot mukanje krave, ki joka za svojim teletom. O tem tako lepo piše Isaac Bashevis Singer v kratki zgodbi Hrepenenje neke telice. Znano je, da je pisatelj D. H. Lawrence oboževal svoje krave, še posebej Susan, ki jo je rad opisoval v svojih zgodbah. Avtor Mobyja Dicka Herman Melville je zjutraj, preden je začel pisati, najprej odšel v hlev pozdravit svojega konja in kravo, nič ga ni pomirilo bolj kot opazovanje krave pri prežvekovanju. Ameriška avtorica kratkih zgodb Flannery O'Connor je bila zaljubljena v kure. Še kot otrok je zaslovela po vsej Ameriki; imela je namreč kokoš, ki jo je naučila hoditi vzvratno. Lokalna televizija je posnela deklico ter njeno kokoš in prispevek je obkrožil vso državo. »To je bila najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Od takrat naprej je šlo vse samo navzdol,« je napisala.
Primatologinja Jane Goodall pravi, da rejne živali niso nič manj pametne, lepe, zveste in zanimive kot mačke ali psi. Prav tako občutijo strah, trpljenje in bolečino, rade imajo družbo, so depresivne, inteligentne in vsaka ima svojo osebnost. Mnogi znanstveniki so prepričani, da če je prva polovica novega tisočletja v znamenju proučevanja človeških možganov in nevrologije, bo druga posvečena odkrivanju in raziskovanju tega, da živali čutijo, vedo in razmišljajo veliko več, kot mislimo. Tudi živali imajo svoj notranji svet. »Temeljne pravice bi morala imeti vsa bitja, ki kažejo inteligenco in ozaveščenost, ki imajo čustvene in socialne potrebe,« trdi avstralski filozof in bioetik Peter Singer.
* * *
Zavod Koki je neprofitna organizacija, ne financira je nobena državna institucija in živi le s pomočjo donacij in tako imenovanega botrstva oziroma s posvojitvijo živali na daljavo. Ksenija pripoveduje o deklici, ki je na daljavo posvojila enega od zajčkov, in vsak teden ji pošilja o njem različne zgodbe, fotografije in barvanke. Kmalu bo imela rojstni dan in z mamico bosta prvič obiskali in spoznali kosmatega posvojenca.
Tudi Ana je ena od botric, pod okrilje je vzela prašička Odija. Za Zavod Koki in Ksenijo je prvič slišala na facebooku. »Pred leti sem v Kaliforniji obiskala sicer veliko večje, a podobno zavetišče The Gentle Barn. Izkušnja je bila odlična. Tam dela veliko prostovoljcev, ki skrbijo za živali. Tako kot pri Kseniji ima vsaka žival svoje ime. Ksenija se mi zdi izjemna oseba in njenih zgodb o živalih ne morem nehati poslušati. Vegetarijanka sem že dvajset let in zadnja leta sem tudi veganka. Zdi se mi, da moraš biti ti sprememba, ki si jo želiš videti jutri. Vsak posameznik šteje, in ko se začneš poglabljati v te teme, vidiš, da sploh nisi sam. Ljudje imajo iste namene in želje, ki se lahko povežejo v gibanje. Zavod Koki je realni rezultat teh teženj in upanje za prihodnost.«
Kot pravi Ksenija, je spoznala, da je ljudem mar za živali in da drugače gledajo na rejne živali, ko dobijo priložnost, da jih spoznajo in so z njimi v stiku. »To spoznanje je bilo ključno, da smo se odločili nadaljevati reševanje neželenih in poškodovanih rejnih živali. Naše posestvo je postalo premajhno in znašli smo se v situaciji, ko moramo dvakrat premisliti, preden se odločimo, ali bomo sprejeli novo žival ali ne, čeprav vemo, da je to njena zadnja in edina priložnost. Imamo znanje, pomoč veterinarjev in veliko prostovoljcev.« Večje posestvo ne bo omogočilo le zatočišča za več živali in njihovo rehabilitacijo, ampak bo imelo tudi širši izobraževalni značaj, za otroke in odrasle.
»Veličino nekega naroda in njegov moralni napredek lahko sodimo po tem, kako ravna z živalmi,« je dejal modri Gandhi.
