Generacija R bo povsod v stiku z roboti, podobno kot smo danes obdani z računalniki

Ko je Karel Čapek pred skoraj stotimi leti v igri R. U. R. prvi uporabil izraz robot kot izpeljanko iz slovanske besede robota/rabota s pomenom delo, je le malokdo verjel, da se bodo ti stroji iz fikcije resno selili v realni svet. Zdaj robotska tehnologija povsod trka na naša vrata in izziva reakcije. Nam bo pomagala ali škodovala? Strokovnjak za upravljanje robotov Dominik Boesl vidi dileme drugje – v staranju družbe in v etiki.

Upravljanje robotov oziroma robotic governance je novo, široko raziskovalno polje, namenjeno identifikaciji vprašanj o razvoju robotov v prihodnje in njihovi vlogi glede na potrebe v družbi. Dominik Boesl v doktoratu, ki ga pripravlja na münchenski tehniški univerzi, raziskuje, kakšna je sodobna percepcija robotov, koliko nanjo vpliva fikcija prek znanstvenofantastičnih filmov, kakšne so demografske napovedi za več prihodnjih desetletij in kje bomo sploh še našli dovolj delovne sile.

Ker ga zanimajo predvsem filozofska vprašanja, pripravlja doktorat na oddelku za epistemologijo. Prepričan je, da bo v filozofiji znanosti o človeškem spoznanju našel več odgovorov kot zgolj v informacijski tehnologiji. Po njegovem mnenju je zdaj, ko smo že skoraj na sredini druge robotske revolucije, primeren čas tudi za trezen razmislek o strahovih, ki jih v ljudeh zbujajo pametni stroji in napovedi, kaj vse bodo delali namesto ljudi. Ko bo slika bolj čista, robotska tehnologija skupaj z umetno inteligenco pa še bolj razvita, bosta tretja in četrta robotska revolucija stekli hitreje, napoveduje Boesl.

Njegovo raziskovalno delo na münchenski univerzi močno spodbuja tudi njegov delodajalec. To je nemško podjetje Kuka iz Augsburga, tretji največji izdelovalec industrijskih robotov na svetu, ki ima skoraj 13.000 zaposlenih in približno dve milijardi evrov prometa. Njegov interes za detekcijo mehkih sporočil je razumljiv, če predpostavimo, da naj bi poleg industrijskih izdelovali tudi humanoidne robote. Prav zato ga je Kuka, kjer informatik Boesl dela kot menedžer za inovacije in piše strategije za internet stvari, »izpulila« Microsoftu iz rok tik pred podpisom mamljive pogodbe za delo v Seattlu. »Prihodnost je v robotiki,« se Boesl spominja besed, s katerimi so ga pred petimi leti v Kuki prepričali za prestop.



Kaj pomeni upravljanje robotike?

To je celovit zajem vseh podatkov s široko razpravo o etičnem, moralnem, kulturnem, pravnem, ekonomskem in političnem vplivu robotov na družbo. Če pogledamo, kaj se je dogajalo z internetom, ko se je iz primarne rabe za vojaške namene udomačil v družbi, vidimo, da se nam je internet kar zgodil in da močno vpliva na posameznika in družbo.

Podobno kot internet bo tudi robotika imela ogromen vpliv na družbo in naše življenje na vseh področjih, začenši s skrbjo za starejše s pomočjo robotov in prevažanjem z avtonomnimi avtomobili. Zdaj imamo veliko priložnost, da se v naši družbi dobro pripravimo na vse novosti.

Kakšno bo čez nekaj let naše življenje z roboti?

Če predpostavimo, da bodo čez 30 let roboti že znali postoriti v gospodinjstvu toliko kot hišna pomočnica, to še ne pomeni, da se bo premik zgodil naenkrat. Razvoj bo postopen. Vmesni korak na poti do večje robotizacije, v kateri smo že nekaj časa, je robotski sesalnik irobot, ki ga ima doma že veliko gospodinjstev.

Naša generacija torej še ne bo sobivala z roboti pod isto streho?

Najverjetneje ne, moji vnuki pa bodo odrasli v tako imenovano robotsko generacijo. Generacija R bo vsak dan in povsod v stiku z roboti, podobno kot je danes digitalna generacija povsod obdana z računalniki.

Generacija R torej ne bo imela nobenih težav s »posvojitvijo« robotov v vsakdanjem življenju?

Spomnite se, kako smo živeli in delovali, preden je internet osvojil svet. Pri robotiki pa imamo kot družba zdaj še dovolj časa za razmislek, kaj nas čaka in kako se lahko pripravimo na spremembe, ki jih bodo vnesli roboti v naše bivalno okolje in družbo. In prav to je osrednji del razprav o upravljanju robotov oziroma robotic governance.

Kaj pa fikcija, ali tudi ta vpliva na naše dojemanje? Gledali smo namreč že veliko znanstvenofantastičnih filmov z roboti v glavni vlogi.

Res je, v naši percepciji je slika robotov ustvarjena tudi iz teh podob. Lani je Hollywood posnel kar osem filmskih uspešnic na temo robotov in umetne inteligence. Toda na našo percepcijo vplivajo tudi sporočila, ki jih pošiljajo v javnost pametni ljudje, kot so Stephen Hawking, Bill Gates in Elon Musk. Ti svarijo, da bodo roboti in umetna inteligenca zasužnjili in uničili svet.

Tako imamo v družbi dva različna, a močna vpliva. Filmski sporoča, da so roboti v glavnem kul, na drugi strani pa najbolj bistre glave svarijo pred robotsko nevarnostjo. Vmes med obema poloma pa je praznina, ker nihče ne razpravlja o bistvu.

Če vprašate ljudi na cesti za mnenje o robotih, jih bo veliko odgovorilo, da jih je strah. Zakaj? Zato, ker tudi pametni možje opozarjajo, kakšna grožnja so lahko roboti, in ker so marsikaj videli v filmih. Strah jih je, da bo v desetih letih zaradi robotov vse drugače. Menim, da ne bo bistveno drugače, le bolj natančni moramo biti pri razlikovanju pojmov in vplivov.

Vi si torej prizadevate za bolj realno dojemanje robotov v naših glavah?

Natanko to. Prizadevam si za razpravo, ki bo temeljila na dejstvih in podatkih. Lahko začnemo z osnovnim vprašanjem: kako bodo roboti spremenili naše delo? Bodo roboti moji kolegi, tekmeci ali samo malce bolj zapleteni in inteligentni stroji, nekakšni pametni izvijači, ki jih lahko kadarkoli vključim ali izključim?

Danes je večina ljudi prepričanih, da bodo roboti naši tekmeci, ki nam bodo odvzeli naša delovna mesta.

To je sicer res, ampak v tem prepričanju je zajeto vprašanje nadzora, zato se moramo o tem pogovarjati. Če ljudje mislijo, da jih roboti ogrožajo, jim moramo utrditi percepcijo, da so oni tisti, ki vse nadzirajo. Utrditi moramo razmišljanje, da jaz nadziram stroj, ne pa da stroj nadzira mene.

Poznamo primere sabotaže, ko je človek zaradi strahu, da ga robot ogroža, pokvaril robota. Raziskovalci smo potem vprašali delavca, zakaj je povzročil sabotažo. Odgovoril je takole: »Ne maram robota zato, ker nikoli ne naredi napake.« Kaj nam sporoča tak odgovor? Morda to, da bi tudi robot lahko včasih naredil kakšno napako ali da robot ne bi delal ves čas istega opravila.

Zanimiv je tudi pojav oziroma problem, ko je robot po videzu podoben človeku, kar pri ljudeh sproža različne reakcije. Profesor robotike Masahiro Mori je ta problem imenoval uncanny valley ali v dobesednem prevodu grozljiva dolina.

Kje tiči problem v tej teoriji?

Čim bolj je robot podoben človeku, bolj je sprejemljiv zanj. Če humanoidni robot doseže 80-odstotno podobnost, da je videti kot na primer Terminator, še ni sprejemljiv. Sprejemljivost se začne dvigati šele, ko je podobnost robota s človekom 95-odstotna. Sprejemljiv je tudi, če je samo malo podoben človeku, ker vemo, da je stroj. Ko pa preskočimo vmesni prepad med videzom, ki je še vedno bolj podoben stroju, in videzom, ki je zelo blizu človeka, pa je zadeva bolj zapletena.

Japonci so poskusno namestili dva humanoidna robota kot receptorja v hotelu. V trgovinah imajo robota, ki je velik komaj en meter in deset centimetrov. Ljudje se ga ne bojijo, ker so višji od njega. Če bi se robotu, denimo, »utrgalo«, bi ga človek z lahkoto dvignil in odložil na stran. Višina robota je zelo pomembna, kar so potrdile tudi študije. Če imate na primer robota vojaka, ki je visok dva metra, je naš odnos seveda spet drugačen.

Podatek o sprejemljivi višini humanoidnega robota je verjetno pomemben predvsem za izdelovalce?

Raziskave so pokazale, da v Aziji, kjer so ljudje nižje rasti, humanoidni roboti ne smejo biti višji kot 120 centimetrov, v Evropi pa naj ne bi presegali višine 150 centimetrov. Vprašanje višine robota je prav tako del teorije uncanny valley. Najprej moramo idenificirati različna vprašanja o robotih, da lahko poiščemo odgovore.

Nekaterih rešitev še nimamo, denimo o zakonski regulaciji robotike. Avtonomni avtomobili se še ne morejo uveljaviti v Evropi, ker ni pravno določeno, kdo je odgovoren, če se zgodi prometna nesreča. Za zavarovalnice je zakonska rešitev problema zelo pomembna.

Dunajska konvencija je nedavno oblikovala nekatera temeljna pravila tako, da lahko trdimo, da smo vprašanja o robotih spravili v bazen, ki je obvladljiv. Ker želimo osvetliti vse vidike robotike, smo angažirali strokovnjake različnih ved, tudi filozofe, sociologe, pravnike, ekonomiste in druge. In za to gre pri vsem skupaj.

Strokovnjaki pogosto omenjate robotsko revolucijo. Ali ta zadeva samo udomačitev robotov v industriji ali kaj več?

Ne govorimo le o eni robotski revoluciji, ampak o štirih. Model štirih robotskih revolucij smo razvili skupaj s kolegi v Kuki, a je že postal splošno sprejet v strokovni skupnosti za robotiko.

Najprej smo se ukvarjali s projekcijami o prihodnosti in poskušali razumeti trende, natančneje, kakšen bo svet čez petindvajset let. Pogledali smo potrebe ljudi in trga, predvsem pa, kako bi lahko roboti pomagali ljudem. Prepričan sem, da bi morali pripraviti belo knjigo o tem, kakšen bo v prihodnosti svet z roboti.

Zakaj je projekcija sveta čez petindvajset let tako pomembna?

Če razumemo, kakšen bo svet čez petindvajset let, lahko napovemo, kaj bodo ljudje takrat potrebovali in kako bi jim lahko roboti pomagali pri njihovem delu in doseganju ciljev.

Hitro naraščanje deleža starejših ljudi v evropski družbi nas sili v simulacije prihodnje družbe in iskanje rešitev že danes. V Nemčiji, denimo, bo do leta 2020 že več kot polovica prebivalcev starih nad 50 let.

In posledice tega?

Naj nadaljujem z napovedjo Volkswagna. Skrbi ga, ker se bo leta 2030 upokojilo 30.000 od 200.000 Volkswagnovih delavcev. Problem pa je, da na trgu delovne sile zaradi nizke rodnosti in premajhnega prirastka ne bodo mogli najti dovolj novih delavcev za nadomestitev upokojenih.

Ampak to je problem razvitih držav.

To ni res. Združeni narodi so konec lanskega leta izdali poročilo, da bo do leta 2060, kar je sicer šele čez dobrih štirideset let, pomanjkanje delovne sile postalo globalni problem. Prizadel bo tudi Kitajsko zaradi dolgotrajne politike enega otroka. Celo Indija in Afrika bosta po napovedih ZN občutili posledice nižanja prirastka na trgu delovne sile. Skratka, povsod po svetu bo primanjkovalo ljudi za delo. Svetovalno podjetje Gartner je leta 2014 napovedalo, da bodo v naslednjih desetih letih roboti vplivali na vse panoge, tudi na banke. Sestavili so graf, iz katerega lahko razberemo, kdaj in v katerih panogah bodo doseženi vrhunci. Podjetje Gartner, ki svetuje multinacionalkam iz nabora Fortune 500, je opozorilo vodilne ljudi, da se morajo že danes pripravljati na to, da bodo čez deset let roboti del zaposlitvene strukture podjetja. Robotski sodelavci ne bodo samo v industrijski proizvodnji, ampak tudi v storitvah, celo v bankah.

In kaj lahko storimo danes, da preprečimo morebitne črne scenarije?

Res je, da ne potrebujemo več mišic kot v času industrijske revolucije, toda še vedno potrebujemo pamet in izkušnje ljudi. K sestavljanki o naši prihodnji družbi moramo k problemom zaradi pomanjkanja delovne sile dodati še eno zgodbo. To je naša življenjska doba. Živimo namreč precej dlje, kot so živeli nekoč. Po napovedih Združenih narodov naj bi bila leta 2040 povprečna življenjska doba v Evropi 92,4 leta. Vsak tretji Evropejec bo star več kot sto let.

Če sodim po teh podatkih, že danes slutim, da bom moral delati do 75. leta, naslednjih trideset let bom pa upokojenec. Toda hkrati si želim, da bi upokojensko dobo preživljal aktivno, kvalitetno in polno v lastnem domu, ne pa v domu za ostarele. Kakšna bi po takšnih napovedih lahko bila rešitev zame, ko bom star? Vidim jo v robotskem pomočniku, ki bi mi pomagal, da ostanem samostojen, aktiven in mobilen.

Je robotski pomočnik že del druge robotske revolucije?

Težko je natančno razmejiti, kdaj bo nastopila posamezna faza v razvoju robotike, ker se med sabo prekrivajo. Lahko pa trdimo, da robotska revolucija poteka v štirih valovih. Prvi val se je začel v 60. letih z avtomatizacijo in robotizacijo proizvodnje, traja pa seveda še danes.

Zdaj smo v drugi robotski revoluciji, ki se je začela pred tremi leti. Razvili smo tehnologijo senzorjev in jo integrirali v robote, da lahko zaznavajo stvari. Industrijski robot prej ni znal postaviti svinčnika v luknjo, zdaj, ko je opremljen s senzorji, pa to zmore.

Zaznavanje pomeni tudi varnost. Robot zaradi senzorjev zazna človeka, zato se ga ne bo dotaknil. In prav to zaznavanje nam je omogočilo, da smo lahko izpustili robote iz kletke. Stari industrijski roboti so delali ograjeni v kletkah kot v živalskem vrtu. Zdaj pa lahko skupaj delata človek in robot, sta sodelavca.

Kdaj bomo vstopil v tretjo robotsko revolucijo?

Tretja faza bo takrat, ko bodo roboti postali mobilni. To pomeni, da bo robot sam stopil do določenega mesta, kjer bo potreben sestavni del, in da ne bo več čakal na enem mestu, da mu ta del dostavijo. Robotski sistemi, ki se bodo premikali, bodo v naslednji fazi lahko delovali tudi v trgovinah in pisarnah.

S kombinacijo robotike in umetne inteligence pa naj bi se začela četrta robotska revolucija. Inteligentni roboti bodo programirani tako, da se bodo učili iz tistega, kar so zaznali in prepoznali. Če bo robot zaznal rumen svinčnik, zatem pa rdečega, bo vedel, da je tudi to svinčnik.

Najvišja stopnja so torej inteligentni roboti. Je že zelo blizu?

To je odvisno od marsičesa, pri čemer se približujemo tudi polju filozofije, predvsem pa definiciji inteligentnosti. Med filozofi in tehnologi so se razvile dolge razprave o tem, kdaj se lahko začnemo pogovarjati o samozavedanju, spoznanju (cognition) in inteligentnosti. Vprašanje je, ali bodo roboti in umetna inteligenca kdaj takšni, kot smo ljudje. Ali bo robot sploh kdaj prepoznal sebe v ogledalu? In ali se bo kdaj zavedal samega sebe? Tega danes še ne vemo, ampak to bi bil znak njegove inteligence.

Zaznavanje in dojemanje pomeni, da nekaj vidim in to informacijo tudi razumem. Da robot prepozna kak predmet, ga mora človek najprej programirati. Česar ni v njegovem programu, tega ne bo prepoznal, ker nima nobene informacije.

Naslednji razvojni korak robota pa je znanje (knowledge), da se iz določenih informacij nekaj nauči. Poglejmo kozarec. Na začetku robot prepozna samo isti kozarec, če pa se lahko uči, bo prepoznal kozarce različne velikosti, velikega in majhnega. Vedel bo, da sta oba predmeta kozarca.

Kakšni so konkretni rezultati znanstvenih testiranj robotske inteligentnosti?

Najbolj znan je test, ki ga je razvil eden od pionirjev računalniške znanosti Alan Turing. Že leta 1950 ga je zanimalo, ali lahko tudi stroj razvije inteligentno vedenje, podobno človeškemu. Turingov test je prvič opravila robotinja Eliza v 80. letih in se pretvarjala, da je psihoterapevt. Ko so se ljudje z njo pogovarjali, so verjeli, da je na drugi strani človek, ker je postavljala drugačna vprašanja, ko se je nekdo počutil slabo, in drugačna, ko se je počutil dobro. Eliza je bila v resnici inteligenten računalniški sistem, ki je bil programiran tako, da je znal simulirati pogovor glede na razpoloženje človeka. Čeprav so jo ljudje dojemali kot osebo, težko trdimo, da je bil ta robot resnično inteligenten, samo njegovo vedenje je bilo podobno kot pri človeku.

Ste videli znanstvenofantastični film Ona? V zgodbi se Theodore zaljubi v Samantho zato, ker ga prevzamejo njeni inteligentni odgovori, toda Samantha je samo ženski glas računalniškega sistema, s katerim se on pogovarja. Film načenja vprašanje, kje moramo ljudje potegniti črto in se zavedati, kdaj je sistem resnično inteligenten ali pa se nam samo zdi, da je inteligenten.

Dvomite, da bodo stroji sploh kdaj inteligentni tako kot človek?

Verjamem, da bodo roboti dosegli stopnjo učenja in da bodo morda nekoč celo inteligentni, ne vem pa, ali bodo kdaj imeli tudi osebnost (personality). Ne vem, ali bi s kopiranjem možganov lahko sestavili inteligentnost ali samozavedanje ali celo osebnost robota. Te lastnosti so namreč glavne značilnosti človeka. Verjamem sicer, da bomo dojemali robote kot inteligentne, toda za vse drugo sem precej skeptičen.