Glas dam demokraciji

Kaj je v igri pri predsedniških volitvah?

Objavljeno
03. november 2017 12.43
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Marca 2019 bo predsednik republike imenoval novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije. Že leto dni pred tem bo imenoval dva namestnika predsednika KPK. Komisijo čaka resno delo. Še v letih, ko je KPK vodil Goran Klemenčič, komisija največjemu investicijskemu projektu 21. stoletja, novi termoelektrarni Šoštanj, ni namenila zadostne pozornosti. Osebnost, ki bo aprila 2019 prevzela vodenje KPK, bi morala zagotoviti vsaj to, da bo naslednji veliki investicijski projekt, gradnja drugega tira, postavljen pod protikorupcijski mikroskop. Bolj ambiciozen predsednik KPK bi se lotil tudi pisanja poročila, kaj je šlo narobe pri Teš 6. Imenovanje šefa KPK je ena zelo redkih oblastnih nalog predsednika republike, kjer ta odloča povsem samostojno. Kdo bi imenoval bolj primerno osebnost za šefa KPK, Borut Pahor ali Marjan Šarec?

Aprila 2019 bo predsednik republike v parlament poslal predlog, kdo naj bo novi šef centralne banke. Od tega, kdo bo guverner Banke Slovenije, je odvisno, ali se bo država v vrtincu morebitne nove finančne krize ravnala po logiki neizprosnega zategovanja pasu. Od guvernerja je v marsičem odvisno, kako bo ravnal ob morebitnem novem napadu finančnih morskih psov. Guverner ima ščepec moči celo pri oblikovanju evrske denarne politike. Kdo bi predlagal bolj primerno osebnost za guvernerja Banke Slovenije, Šarec ali Pahor?

Februarja 2019 bo parlament glasoval o predlogu predsednika republike, kdo naj bo novi varuh človekovih pravic. Naslednji predsednik republike bo v državni zbor poslal tri predloge za nove ustavne sodnike. Kdo je bolj primeren za nominacijo varuha človekovih pravic in varuhov ustavnosti?

Že poleti 2018 predsednik republike ne bo užival v brezskrbnih počitnicah, pač pa se bo ukvarjal z vprašanjem, komu naj podeli mandat za sestavo vlade. Tako kot reči kažejo v tem trenutku, bo mandatarja iskal v strankah, katerih kratica se začne s črkami SD. Volilno telo bo ob odločitvi, ali mandat za sestavo vlade dobi vodja SD ali SDS, Židanove socialne demokracije ali Janševe slovenske demokratske stranke, opravilo glavnino dela. Vendar oblastna vloga predsednika republike, ki mu pogosto pripisujemo zgolj ceremonialno težo, ne bo majhna. Ker maja ali junija 2018, ko bodo parlamentarne volitve, nihče ne bo dobil prepričljive večine, bo o konfiguraciji oblastne strukture v marsičem odločal predsednik republike.

Ker tradicija govori o tem, da se lahko pred volitvami pojavi še kakšno politično gibanje, so razmerja na politični šahovnici zamegljena. Dinamika znotraj strank, ki ležijo desno od centra, ni predvidljiva. Predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak je nekajkrat omenila, da si ne predstavlja koalicijskega sodelovanja z Janševo SDS. Vendar je njen položaj v stranki zaradi slabega izida na predsedniških volitvah negotov. Kako se bi v primeru nejasnega volilnega izida odločala Erjavčeva stranka upokojencev, Desus? Na volitvah, ki bodo naslednji teden, gre tudi za vprašanje, kdo bo sedel v sobanah na Erjavčevi ulici, kjer bo sprejeta odločitev o kandidatu za mandatarja.

Predsednik predstavlja državo. Predstavlja torej vse nas, državljanke in državljane. Poveljuje obrambnim silam. In ko je skupnost pred resno dilemo, se spodobi, da gre predsednik v državni zbor in pove, kaj si sam misli o problemu. Kaj si, denimo, predsednik misli o pravici katalonskega ljudstva do samoodločbe? Kaj meni o pobudi, da svet poslej ne bi bil več posejan z jedrskim orožjem? Čigavo analizo o možnih smereh razvoja Evropske unije bi raje slišali? Šarčevo ali Pahorjevo? Kdo naj kot predsednik republike pove, kaj meni o odnosih s sosednjo Hrvaško, Pahor ali Šarec?

To je nekaj vprašanj, ki si jih velja zastaviti v naslednjih dneh. In za to gre pri letošnjih predsedniških volitvah.

Obstaja pa še en element. Demokracija nikakor ni samoumevna družbena ureditev. Ne gre le za to, da je demokracija v deželah na periferiji svetovnega sistema zelo krhka naprava. Celo države, ki so spoštovane članice Evropske unije, na pravico ljudi, da na miren način izrazijo svojo politično voljo, občasno odgovarjajo z nasiljem. Avtoritarni režim je, ko gre za organizacijo družbe, manj zahteven od demokracije. Zato ima sodelovanje na volitvah tri dimenzije. Po eni strani nam je na volitvah dana moč, da prispevamo k izbiri. Če je ponudba katastrofalno slaba, lahko glas uporabimo, da preprečimo izbiro večjega zla. Konkretno: na volitvah lahko podpremo Nepahorja ali Nešarca. In tretjič: s sodelovanjem na volitvah – tudi če oddamo neveljaven glas – sporočamo, da se tej pravici nikakor in v nobenih okoliščinah nismo pripravljeni odreči.

Če bi se kdaj pojavile ideje, da bi veljalo demokracijo suspendirati, ker ta ni učinkovita, bi se pobudnik te ideje gotovo skliceval tudi na domnevno nizko volilno udeležbo. Glas na volitvah je zato tudi glas za demokracijo kot obliko vladavine.