Tiskane izdaje
Po lanskih menjavah na državnem holdingu in slabi banki je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo vladajoča koalicija prevzela popoln politični nadzor tudi na famozni točki nič slovenske ekonomije, Novi Ljubljanski banki. In zdaj se je to res zgodilo: prek prenovljenih kadrovskih kanalov SDH smo dobili temeljito rekonstruiran nadzorni svet banke, ki je z načinom imenovanja in sestavo dvignil veliko prahu v javnosti, za nekatere tudi zaradi kar trojice upokojenih predstavnikov stare bančne garde, s pomembnimi zgodovinskimi zvezami v NLB.
Zdaj čakamo še na sklepno dejanje lastniško-nadzorniške sage v NLB: popolnitev/zamenjavo preostale uprave – v odločilni fazi pred vstopom banke v privatizacijo. Akterji skrbno načrtovanega bančnega kadrovskega inženiringa izbora prihodnjega prvega moža NLB zagotovo niso prepustili naključju; smo pa novinarji od prvega moža SDH Marka Jazbeca ta teden izbezali napoved, da bodo nadzorniki novega predsednika uprave NLB poiskali z mednarodnim razpisom. Če tak razpis ne bo le demokratična kulisa – kot se je zgodilo že pri izbiri uprave SDH –, bi bil to lahko pomemben signal investitorjem, da ima cincava in izmuzljiva Cerarjeva vlada vendarle resne namene s privatizacijo banke.
In ker so Medjo formalno odnesli očitki, da je po dokapitalizaciji prepočasi klestil slaba posojila, bi bil SDH zdaj verodostojen in konsistenten sam s sabo le, če bi poskrbel, da bi upravo NLB popolnili strokovni in etični kadri, neobremenjeni s hipoteko preteklih slabih posojil. Svoje bosta ob tem rekli še Banka Slovenije in ECB. Kot kandidati za upravo NLB se sicer zdaj omenjajo zlasti nekateri, ki so blizu Gorenjski banki, Savi in Zavarovalnici Triglav; tja so se na rezervne položaje, še posebej po nastopu druge Janševe vlade, umaknili nekateri v preteklosti pomembni bančni kadri.
Ko bodo znani kandidati za novega predsednika in člane uprave NLB, bo javnost lahko sama preverila očitke Banke Slovenije, da se pri nas s položaji nagrajuje tiste, ki so nekoč že kopali bančno luknjo. V centralni banki dobro vedo, kdo so bili bančni podpisniki pod kriminalno slabo zavarovanimi posojili Istrabenzu, Viator Vektorju, Zvonovom, Vegradu, Merkurju, Pivovarni Laško in drugim finančnim holdingom itd. in kdo so bili njihovi nadzorniki v časih, ko so se posojila v naših bankah metala z lopato. In medtem ko so se tajkunski akterji teh zgodb znašli za zapahi, pa v bančni srenji ni prišlo niti do poskusa moralnega očiščenja in opravičila, kaj šele do kakšnega pravnomočnega sodnega epiloga, kot so ga po bančnem kolapsu zmogli na Islandiji. Pa bi se to moralo zgoditi: slovenski davkoplačevalci smo samo za zadnjo sanacijo bank odšteli vsaj štiri milijarde evrov (torej dva tisoč evrov na državljana), posledice slabega upravljanja državnega premoženja v letih 2007–2013 pa so vsakega prebivalca obremenile s kar 6600 evri. Korporativno upravljanje v NLB zato zahteva najvišje standarde profesionalnosti in preglednosti, so kadrovske intervencije državnega holdinga okrcali tudi v gospodarski zbornici.
In če se povrnemo k privatizaciji: z njo se zdaj kar mudi, saj mora biti po diktatu evropske komisije izpeljana do konca prihodnjega leta – in če banke ne bomo privatizirali sami, nas bo v to prisilila komisija, roki so zaradi poldruge milijarde državne pomoči banki jasno postavljeni. Jazbečev SDH, novi nadzorniki in uprava NLB v nastajanju imajo dobro poldrugo leto časa za prodajo najmanj 75 odstotkov minus ene delnice NLB.
Pod črto: državno korporativno upravljanje in izvedba privatizacije NLB (bo)sta osebna izkaznica Cerarjeve vlade. V njej imata očitno manjši partnerici, zlasti SD, precej bolj jasno profilirana stališča od mlahave, sicer visokim etičnim standardom zavezane SMC. Nameni so jasni: s privatizacijo banke se bo zavlačevalo do konca, država naj bi imela tudi pri njej še vedno ključno vlogo. Zanimivo bi bilo izvedeti, kaj si o tem misli finančni minister Mramor, ki je po moralni degradaciji po aferi z dodatki praktično izginil iz javnosti.
Gledano v celoti ta koalicija ne kaže nobene namere, da bi NLB privatizirali relativno hitro in najbolj učinkovito, z dobrim strateškim partnerjem – s čimer bi bil največji tudi izplen za davkoplačevalce. Že primer spodletele privatizacije Telekoma nam kaže, kako pomembno je državno lastništvo tudi kot orodje za vzdrževanje klientelističnih omrežij različnih vrst. »Naša« NLB pa vzbuja še toliko večje apetite po lahko dostopnih kovčkih evrov; če bi jo pametno in strateško privatizirali že pred desetimi ali petnajstimi leti, bi bila Slovenija zdaj lahko bolj normalna, zagotovo pa precej manj zadolžena država z večjim razvojnim potencialom. Veliko je zamujenega, priložnost za vsaj majhen popravni izpit morda vendarle še imamo.
