Goli in bosi po rosi

Leta 1852 je na Bled prispel mlad Švicar, ki se je leta otepal težke griže in vnetja popljučnice. Na avstrijskem Koroškem, kjer je z bratoma vodil barvarno, katere proizvodnja je bila tudi vzrok njegove bolezni, so mu svetovali, naj gre na Bled, kjer se bo v tamkajšnji klimi ob čistem jezeru zagotovo pozdravil.

Tridesetletni Arnold Rikli, ki je že doma v Švici proučeval zdravilno moč narave, se je na Bledu ne le otresel bolezni, ampak tudi barvarskega poklica. Z ženo in otroki se je preselil na Bled in v njegovem osrčju leta 1855 ustanovil Naravni zdravilni zavod ter ga izjemno uspešno vodil pol stoletja. Riklijeva pionirska zdravilna metoda, ki je temeljila na prepričanju: Voda koristi, zrak še bolj, najbolj pa svetloba, je v drugi polovici 19. stoletja postala velika zgodba, ki je poleti privabljala petičneže od Dunaja, Londona, Pariza in Zagreba.

Riklijeva revolucionarna zdravilna metoda ni navdihovala le njegovih posnemovalcev in drugih naravnih zdravilcev, ampak je z življenjskim slogom, ki je vključeval arhitekturo lesenih zračnih ut, vplivala na utopično komuno Monte Verità nad Ascono ob švicarskem delu jezera Maggiore, kjer se je na začetku 20. stoletja srečevala zelo raznolika druščina družbenih reformistov, od aristokratov, komunistov, filozofov do umetnikov. Riklijeve zgodbe in metode, ki jo danes le redki ohranjajo pri življenju in je skoraj nerazumljivo spolzela iz širšega zgodovinskega spomina, se je režiserka Amalija Jelen Mikša lotila v delno igranem dokumentarnem filmu Arnold Rikli, ki je bil junija premierno prikazan v spremljevalnem programu blejskega filmskega festivala.

Hidroterapija

Arnold Rikli se je rodil 23. februarja 1823 v švicarskem mestecu Wangen ob reki Aari v družini bogatega tovarnarja in uglednega politika Abrahama Friedricha, ki se je več generacij ukvarjala z barvanjem bombažnega prediva, najprej v temnih barvah in kasneje v zelo cenjeni turški rdeči. Barvarstvo, ki je vključevalo zelo občutljive postopke, je bila strupena in negotova panoga. Arnold je kot otrok čutil nenavadno željo po plavanju v potočku Mühlbach in reki Aare. V enem svojih številnih pisem je zapisal, da je bila zanj v strogi protestantski družini najhujša kazen začasna prepoved kopanja. Pri štirinajstih letih ga je družina poslala v vzgajališče v Ludwigsburg severno od Stuttgarta, kjer je imel najraje matematiko in kemijo, po koncu dveletnega šolanja, ki ga je opravil z odliko, pa ga je oče določil za svojega naslednika in ga poklical domov.

Abraham Friedrich je bil trd do svojih treh sinov in treh hčera. Naj se je še tako trudil, Arnoldu ni uspelo očarati očetovega pogleda niti takrat, ko se je pri šestnajstih letih po vrnitvi domov iz Ludwigsburga pohvalil, da je pot v šestih dneh v celoti prehodil in potrošil vsega le 72 starih bacnov, kar je tedaj pomenilo drobiž. Pri dvajsetih letih je v domači tovarni prevzel mesto delovodje in med izobraževalnimi potmi po Evropi naletel na knjigo Hidroterapija dr. Charlesa Mundeja. Ta mu je začela spreminjati življenje. V domačem laboratoriju barvarne je začel proučevati vplive svetlobe, zraka in vode na človeško telo ter njihove terapevtske učinke preizkušal na delavkah barvarne, ki so zbolevale zaradi proizvodnje turške rdeče barve iz korenine zelo strupenega pravega brošča (Rubia tinctorum).

»Odkar sem pozimi leta 1842/43 v Heidenschaftu spoznal prvo delo dr. Mundeja Hidroterapija, sem ga pridno študiral in vedno znova raziskoval novejša dela o tej novi, mladi znanosti. To je bil poleg barvarstva moj najljubši študij. Tako sem začel našim bolnim delavcem deliti nasvete o različnih načinih zdravljenja z vodo … Zelo dobri učinki so mi v okolici kmalu zagotovili dobro ime zdravilca z vodo,« je zapisal Rikli.

Zaradi očetove gospodovalnosti so se vsi trije sinovi v 40. letih 19. stoletja preselili na Milsko ob Miljsko jezero na Koroškem in ustanovili svojo barvarno. Posli so tekli slabo. Po besedah režiserke Amalije Jelen Mikša so dosegli pravo rdečo barvo šele po šestih letih, saj je bilo v vodi, kot je ugotovil Arnoldov brat, premalo karbohidratov. Rikli se je v svojih pismih pritoževal nad finančnimi stiskami in nato vse bolj nad boleznimi. Da bi ga ozdravila tedanja medicina, ni verjel. Prepričan je bil, da razlog njegove bolezni tiči v zastrupljenosti telesa, ki ga je mogoče najučinkoviteje razstrupiti z naravnimi metodami.

Rdeča preja

Amalija Jelen Mikša je petintrideset let zaposlena na Televiziji Slovenija, kjer je bila sprva novinarka v uredništvu notranjepolitičnih in gospodarskih oddaj, kasneje je bila urednica, novinarka in voditeljica oddaj Alpe–Jadran, Naš kraj in Po Sloveniji. Kot novinarka TV Tednika je za prvi prispevek o slepih in slabovidnih v 80. letih po izboru gledalcev prejela tedenskega viktorja revije Stop, v svojih dokumentarnih zgodbah pa se loteva zlasti socialnih vsebin. Vmes je z možem, diplomatom Francem Mikšo, štirinajst let preživela v tujini. Trenutno živita v Bernu, kjer Mikša opravlja delo slovenskega veleposlanika v Švici.

Ko je lani med obiskom župana Bleda Janeza Fajfarja in tedanje direktorice Turizma Bled Eve Štravs Podlogar v Krajevnem muzeju v Wangnu v vitrini odkrila svitek turško rdeče preje, je v mislih že začela nizati nosilne sekvence za film o Rikliju. Rdeča nit dokumentarca sta deklica in mlada ženska v rdečem, ki gledalca v mehki findesieclovski atmosferi asociativno napeljujeta na barvarstvo in na Riklijevo ženo Marie, ki jo sicer v pismih omenja, a je z izjemo enega samega družinskega portreta na fotografijah odsotna. Idejo o snemanju dokumentarca so z navdušenjem podprli družina Rikli, ki je Amaliji odprla domače arhive, blejski župan Janez Fajfar in župan občine Wangen an der Aare, Fritz Scheidegger; občini, z blejske strani Zavod za kulturo Bled, sta film, posnet z minimalnimi sredstvi, tudi sofinancirali. Roko ji je podal dr. Leopold Zonik, riklijanec in direktor Zdravstvenega doma Bled, ki je med drugim »nabral« domačine za vloge »Riklijevih nagcev«, producentsko izvedbeni del pa je prevzel direktor fotografije in snemalec Janko Badovinac.

»Osemmesečno delo scenaristke, režiserke in montažerke – samo v vseh treh vlogah hkrati najlažje filmsko pripovedujem – sem podarila občinama Wangen in Bled,« pravi Amalija Jelen Mikša. Arnolda Riklija pokomentira takole: »Med zbiranjem gradiva in prebiranjem njegovih pisem sem imela občutek, da se pogovarjam z zelo trdim človekom, a obenem neverjetno osebnostjo, tudi raziskovalcem, ki je pred poldrugim stoletjem razmišljal o makrobiotiki in predsodke do golote odpihnil v korist naravnih zdravilskih terapij.«

Voda–zrak–sonce

Medtem ko je omenjeni, subtilno posneti enourni dokumentarec prvi daljši film o Arnoldu Rikliju, je o njem v slovenščini izšlo dober ducat knjig. Riklijev Naravni zdravilni zavod opisuje tudi Božo Benedik, pokojni dolgoletni predsednik Turističnega društva Bled v knjigi Bled nekoč in danes. Nasproti sedanjega Park hotela, kjer danes stoji igralnica Casino, je Rikli leta 1859 postavil leseno kopališče v švicarskem slogu. V pritličju je bila kopališka dvorana, nad njo spalnica ter na jezerski strani pokrita lopa in galerija za sončenje. Na jezerski obali je pred današnjim grajskim kopališčem postavil 38 tristranih lesenih zračnih ut z ravnimi strehami, ki so bile skromno opremljene in so imele eno ali dvoje ležišč. Namesto sprednjih sten, obrnjenih proti jezeru, so imele ute zavese, s katerimi so pacienti v nočnem času zagrnili sobe. Leta 1895 je tik pod blejsko cerkvijo postavil novo vilo z jedilnico, kuhinjo in upravnimi prostori. Ta Riklijeva vila, ki je bila na začetku 90. let minulega stoletja razglašena za kulturni spomenik, stoji še danes oziroma, natančneje, se v rokah sedanjega lastnika dobesedno in dosledno podira. Poleg tega si je Rikli na lokaciji današnje Poslovne šole Bled postavil še vili Mon plaisir in Mon repos.

Dnevni red v Naravnem zdravilnem zavodu je bil špartanski. Pacienti so vstajali ob sončnem vzhodu, nato pa so se moški in ženske ločeno povzpeli na okoliške griče ter na vmesnih postajah v zračni kopeli telovadili v predpisani opremi: moški so bili skoraj goli, odeti le v nekakšne spodvite predpasnike okoli genitalij, ženske so nosile lahke srajce oziroma oblekice, ki danes spominjajo na kostume začetnice modernega plesa Isadore Duncan. Toda Američanka Isadora Duncan je bila rojena šele dvajset let po ustanovitvi Riklijevega centra, po preselitvi v Evropo pa je v začetku 20. stoletja obiskovala utopično švicarsko komuno Monte Verità.

Rikli je izbral več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah in tamkaj postavil rekreacijske objekte, med drugim igrišča za balinanje in kegljanje. Na vrhu Straže (646 m) tik nad jezerom, ki ga je poimenoval Riklikulm (Riklijev vrh), je dal ograditi prostor, kjer so se moški lahko sončili goli. Daljša ženska tura je dnevno vodila nad vrh Hom nad zaselkom Podhom, krajša pa na Pecovce nad današnjo osnovno šolo. Pohodniki so pozajtrkovali šele po tem, ko so se razgibali in predihali. Okoli desetih dopoldne sta bili na vrsti sončenje in kopanje, sledil je sprehod in malo pred poldnevom lahko kosilo, po katerem so si pacienti do druge ure privoščili počitek. Popoldne so znova sledili kopanje, sončenje in sprehodi vse do glavnega dnevnega obroka ob pol šestih, po katerem so bili pacienti prosti in so jim bili na voljo tenis, kolesarjenje, veslanje, telovadba in glasba.

Prehrana je bila vegetarijanska in količinsko skromna. »Civilno prebivalstvo živi glede na svoje omejene fizične napore preobilno, uživa preveč koncentrirane hrane in pijač, preštevilne obroke in preveč jedi med istim obrokom, kar pri mnogih povzroči prekomerno hranjenost, ki se največkrat odraža kot debelost ali zamaščenost posameznih organov. Tudi pri pacientih, ki ne izkazujejo pretirane maščobe, organizem bremeni presežek snovi, ki se označuje kot bolezenska snov in se mora zmanjšati, razgraditi in izločiti,« je zapisal Rikli. Zajtrk je vključeval mleko, kavo, sir, sadje in črni kruh. Beljakovinski vir so predstavljale stročnice, med glavnimi obroki so meso lahko uživali le pacienti, ki so slabo presnavljali zelenjavo, pa še pri njih je to pomenilo vmesni korak do vegetarijanstva. Pacientom je predpisoval pitje sveže vode na prazen želodec; če so imeli s tem težave, v začetku pitje po žličkah, na »žejne dneve« pa so se ob pitju vode in lahki zelenjavni prehrani postili. O alkoholu so utrujeni pacienti v nočnem hladu svojih ut lahko zgolj sanjali.

Vodne kopeli so izvajali v jezeru in kopališču, kjer so se moški in ženske kopali ločeno v posebnih kadeh. Rikli je priporočal od pet- do petnajstminutno sprehajanje v sandalih oziroma bosih nog, v popoldanskem času naj bi pacienti čim več hodili po toplih cestah ter s tem dosegli čim boljšo prekrvavitev in odpravili znojenje nog. Boleče telesne dele je zdravil z obkladki, bolečo hrbtenico in vretenca tudi s hladnimi kopelmi od 16 do 18 stopinj, prehlajeni in kašljajoči pa so dopoldne in zvečer grgrali in pili hladno vodo. Program je vključeval masaže, predvsem pa je bil zasnovan individualno za vsakega pacienta posebej. V spisu o atmosferskem zdravljenju je Rikli med drugim zapisal: »V primeru težav (trpljenja) erotične narave spodnjega dela telesa, kakor pri bolečinah v križu, išiasu, črevesnem katarju, težavah z mehurjem, maternico ali pri draženju hrbtenjače itd., trebuh in križ ne smeta priti v stik s hladnim umivanjem.«

»Rikli je vedel, da kemija ljudem škoduje,« pravi dr. Leopold Zonik, »in je iskal način, kako z naravno metodo iz telesa odplaviti strupe ter s hidro-, helio- in fototerapijo organizem dodatno okrepiti. Ne vem, ali se je zavedal, da je s svojo terapevtsko metodo dejansko krepil imunski sistem, ki ga je dražil s paro, toplo in mrzlo vodo, soncem, svetlobo in z rekreacijo. Organizem je treba spodbujati, sicer se zakisa. Zato je treba nenehno spodbujati cirkulacijo srčno-žilnega sistema in vseh žlez z notranjim izločanjem. Rikli je z naravnimi faktorji organizem tako zdravil, kot krepil.«

Njegova terapija je trajala več tednov, lahko tudi mesecev, saj ni šlo le za trenutno zdravljenje oziroma krepitev organizma, ampak za spremembo življenjskega sloga. »Na Bled je privabljal goste od vsepovsod z enim samim skupnim imenovalcem – imeli so veliko pod palcem, saj je bila njegova kura strahovito draga,« v dokumentarcu pove župan Bleda Janez Fajfar. »Bili so neke vrste avanturisti, ki so želeli nekaj, česar dotlej ni bilo. Da hodiš gol po naravi, ne ješ mesa in ne piješ alkohola in si za vse to pripravljen še ogromno plačati, je v tedanjem letoviškem turizmu pomenilo revolucijo.« V tekstu, leta 1898 objavljenem v The Royal Magazine, avtorica Mary Fermor navaja, da je stala enomesečna terapija od 12 do 15 britanskih funtov. Za primerjavo – leta 1880 sta bila britanski bančni uslužbenec in trgovec zadovoljna s funtom na teden, letna delavska plača pa je znašala okoli 20–30 funtov. Dvomesečna Riklijeva terapija bi tako v drugi polovici 19. stoletja požrla celoletno angleško delavsko plačo.

Pacienti se nad ceno niso pritoževali, Riklijeva kuratura je vredna zlata, v omenjenem tekstu zapiše avtorica. Svojo blejsko izkušnjo v članku Nenavadno zdravljenje, objavljenem leta 1898 v londonskem ilustriranem mesečniku The Strand Magazine, je opisal avtor J. Russell: »V 48 urah smo preko Pariza, Züricha, Innsbrucka in Toblacha prispeli do Beljaka. Potem smo plačali še nekaj šilingov in vlak nas je pripeljal v vasico Bled … skoraj tisoč milj od doma in le sto milj od Adriatika … čisto ter suho ozračje, domnevna odličnost vod in vsesplošna milina okolice vsako poletje na Bled privabijo ogromno utrujenih Dunajčanov. V skladu s pravili igre smo vsako jutro vstali nekaj po peti uri in se sprehodili, midva s prijateljem na 'hrib moških', najini ženi na 'hrib žensk', v skromnih oblačilih, komajda skladno s tem, kar še imenujemo spodobnost. Po nenavadni zračni kopeli na vrhu hriba smo se odpravili do naslednje čudne kopeli ob vznožju, kjer smo samo z zakritimi glavami več kot dobro uro poležavali na goli poševni strehi v popolnem sijaju sonca … Prav navdihujoča izkušnja je doživeti Bled v vsej njegovi poduhovljenosti, čeprav le za kratek čas.«

Riklijeva terapija na Bledu ni padla v prazen prostor. Pred njegovim prihodom so od 15. stoletja Marijino cerkev na otoku od vsepovsod obiskovali romarji. Število »posvetnih« gostov in izletnikov pa se je po Fajfarjevih besedah povečalo po zemljiški odvezi leta 1848, ki je pomenila konec fevdalnega družbenega reda in je ljudem omogočala svobodno izbiro poklicev, med drugim ukvarjanje s turizmom, ki ga je spodbujala tudi vzpostavitev železniških povezav. Z Riklijem se je v drugi polovici 19. stoletja spremenila podoba Bleda. Postal je mednarodno prepoznaven in izjemno priljubljen. Janez Fajfar pove, da so si zlasti Dunajčani in Tržačani pa tudi Zagrebčani in Ljubljančani med svojim drugim terapevtskim obiskom že ogledovali lokacije in si nato postavili vile.

Rikli, ki ni bil zdravnik in je po tedanji zakonodaji v svojem centru moral imeti zaposlene zdravniško osebje, ni dopuščal odstopanj. Skoraj devetdesetletna slikarka Melita Vovk v dokumentarcu pove zgodbo, ki jo je njen stari oče Anton Vovk pripovedoval njenemu očetu. Ob večerih, ko so imeli pacienti prosto, si je Arnold Rikli na glavo poveznil belo čepico in po blejskih gostiščih na skrivaj izvajal inšpekcijo. Pacientu, ki se je mastil z zrezkom ali užival ob pivu, je naslednje jutro brez pregovarjanj izročil odpustnico. Ker pa se »riklijanski odpadniki«, ki so večinoma prihajali od daleč, niso želeli kar tako posloviti od blejskih naravnih lepot, so gostilničarja Antona Vovka nagovorili, naj vzpostavi Rikliju vzporedni in zlasti milejši zdraviliški sistem. Vovk je v bližini današnjega hotela Astoria postavil v primerjavi z Riklijevimi celo bolj ljubke lesene ute, organiziral kopališče in v bližini poiskal sprehajališča. Kar sam je vsak dan moške vodil v boršt oziroma gozdič in ženske na Čukce, »pacienti« pa so si zvečer prislužili krepčilen mesni obrok in ga poplaknili z vincem, pivcem ali šilcem.

Riklijev vpliv na Goro resnice

Lani avgusta je v Neue Zürcher Zeitung izšel eden redkih tekstov o Riklijevem vplivu na znamenito utopično komuno Monte Verità (Gora resnice) ob jezeru Maggiore, ki ga na rahlo osvetli tudi omenjeni dokumentarec: »Štirje obiskovalci Riklijevega sanatorija, ki so v kočah nad Blejskim jezerom preživeli tedne in mesece, so leta 1900 kupili Monte Menesco pri Asconi in ustanovili sanatorij, imenovan Monte Verità. Ida Hofmann (nemška pianistka in feministka), Henry Oedenkoven (sin industrialca iz Antwerpna) in brata Karl in Gustav (umetnik) Grässer, ki so na Bledu dolgo razpravljali o degeneraciji sodobne civilizacije, na hribu niso postavili vil, ampak po zgledu Riklijevih zračnih ut preproste lesene koče.«

Utopična komuna je temeljila na kooperativnem sistemu. Tamkajšnji dolgolasi prebivalci in občasni obiskovalci so delali na vrtovih in poljih, njihov svetovni nazor o spremembi sveta je vključeval emancipacijo žensk, vsakdanjik pa kultiviranje duha in telesa, in sicer z vegetarijanstvom, izpostavljanjem golega telesa svetlobi, soncu, zraku in vodi, s sproščanjem v plesu, z razpravami in študijem. V prvi polovici 20. stoletja so med teozofi, anarhisti, aristokrati, komunisti, filozofi in umetniki v komuni Monte Verità živeli oziroma jo obiskovali ruski plemič in anarhist Peter Kropotkin, nemški judovski pesnik Eric Muhsam, ki je Ascono razglasil za Republiko brezdomcev, avstrijski psihoanalitik in kasneje anarhist Otto Gross, ustanovitelj socialdemokratske stranke v Nemčiji August Bebel, avstrijski marksist Kart Kautsky, nemški komunist Otto Braun, judovski filozof Martin Buber, pisatelji Hermann Hesse, Franziska Gräffin zu Reventlow, Else Lasker-Schüler, D. H. Lawrence, koreografi in plesalci Isadora Duncan, Mary Wigman in Rudolf von Laban, umetniki Hugo Ball, Hans Arp, El Lisicki, Marianne von Werefkin, Aleksej von Javlenski in mnogi drugi, nekateri pisci med obiskovalci navajajo tudi Lenina in Trockega.

»Medtem ko je arhitektura v Berlinu in Parizu na začetku stoletja temeljila na ostankih historizma, je bila v gorah na preizkušnji nova arhitektura. Monte Verità in Davos sta se razvila v laboratorija umetnosti … Sanatorij v šlezijskem Görbersdorfu je leta 1860 ponudil terapijo s svetlobo in zrakom, ki jo je pred tem razvil in uveljavil švicarski naravni zdravilec Arnold Rikli, ki je na Bledu na Gorenjskem postavil zdravilišče. Kar še danes velja za merilo gradnje zdravih bivališč, je bilo zamišljeno in preizkušeno v laboratorijih modernizma pri Arnoldu Rikliju in drugih.«

Rikli, ki je z družino pozimi živel v Ljubljani, je bil za tedanje prebivalce Bleda čudak, za kar ni bila kriva le njegova prevratna metoda, ki je vključevala goloto, ampak tudi sam. Domačinom je očital, da se napačno in preveč prehranjujejo. Podobno kot nad delavci v koroški barvarni se je tudi na Bledu pritoževal na svojimi zdraviliškimi delavci, predvsem pa je Blejcem očital, da se ne zavedajo izjemnosti prostora, kjer živijo. Domačinom se je zdel »Švajcer« aroganten, zlasti pa so mu zamerili, da se v pol stoletja ni naučil slovenščine. Konfliktno razmerje je Rikli imel tudi z mnogimi drugimi, tako s svojimi posnemovalci, ki jim je očital krajo idej, poleg tega ga je doletelo sedem tožb zaradi njegovih zdravilnih metod, a je bil zaradi zaledja svojih zaposlenih zdravnikov vseh oproščen. Razlog njegove značajske trdote so bile tudi osebne tragedije. Od desetih otrok jih je v otroštvu zaradi posledic nesreč oziroma bolezni umrlo kar sedem. Dejstvo, da mu je uspelo pomagati mnogim, ne pa tudi svojim otrokom, je doživljal kot osebni poraz. Leta 1906 se je preselil k enemu svojih treh sinov na Koroško v St. Thomas in dve leti kasneje pri 83 letih umrl.

Sodobno riklijanstvo

Vsako prvo julijsko nedeljo na Bledu poteka Riklijev pohod, ki ga v sodelovanju z blejskimi hoteli in gostišči za udeležence brezplačno organizira občina Bled. Med 120 letošnjimi riklijanci z vseh koncev Slovenije so prevladovali vitalni šestdesetletniki, nekateri so že globoko zakoračili v osemdeseta leta, nekaj je bilo mlajših, tudi družin z dojenčki v nahrbtnikih, in dva psa. Med merjenjem krvnega sladkorja in krvnega tlaka ena od simpatičnih medicinskih sester zdravstvenega doma z Bleda pove, da v sedemnajstih letih Riklijevega pohoda ni niti enkrat deževalo. Ko dr. Lepold Zonik predstavi Riklijevo terapevtsko idejo, se pohodniško konvencionalno opremljena skupina povzpne na Stražo, kjer na zeleni ravnici dr. Zonik svetuje, naj si moški slečejo zgornji del, ženske pa, kolikor si pač upajo. Po telovadbi »bosi po rosi« sledi vzpon na vrh Straže, kjer pohodnike pričaka riklijanski zajtrk. Skupina se je nato spustila do zaselka Mlino in se ob jezeru osvežila z brezalkoholnimi napitki, se zatem vzpela na Osojnico in pohod končala v kampu Zaka, kjer so riklijance čakale voda, zelenjavna juha v temno kruhovih posodicah in lubenice.

Dr. Zonik, ki je kot športni zdravnik sodeloval tudi s športnimi klubi, se od prihoda na Bled leta 1980 posveča zdravstveni preventivi. Ko mu je Božo Benedik tik pred smrtjo predal Riklijevo terapevtsko dediščino, je ugledal priložnost za razvoj rekreativno-zdravstvenega turizma na Bledu. V 80. letih je začel spodbujati blejske hotele Toplice, Golf, Park in Jelovica, da so poleg bazenov vpeljali vse Riklijeve terapije, od pare, kopeli, sončenja do masaž. Po besedah nekdanjega receptorja v hotelu Park je bilo tamkaj v večernih urah organizirano tudi golo kopanje v bazenu. V hotelu Golf, pravi dr. Zonik, so izvajali programe zdravljenja po Riklijevi metodi, kar pa se je izjalovilo, ko je večino blejskih hotelov prevzela Sava Kranj, d. d. A kljub temu da danes v blejskih hotelih ni zdravnika, ki bi delal po tej metodi, so korenine ostale, poudarja dr. Zonik. V blejskem zdravstvenem domu skozi vse leto uporabljajo Riklijeve terapije, organizirajo telovadbe in paciente vodijo v naravo ter skrbijo za njihovo pravilno telesno maso in prehranjevanje.

Riklijev sodobnik je bil bavarski duhovnik Sebastian Kneipp, ki je svojo metodo zdravljenja z vodo povezal z zeliščarstvom. A medtem ko je knajpanje širše poznana praksa in ima korporacija Kneipp s sedežem v Würzburgu izpostave na vseh koncih sveta, Riklijevo metodo sicer navajajo nekatere strokovne in zgodovinske študije, prakticira pa jo le peščica na Bledu. »Želimo si, da bi se blejski turistični ponudniki zavedali neverjetne dediščine tega kraja. Ta je napisana, tu živijo ljudje, ki jo temeljito poznajo. Občina Bled si je v načrtu razvojnih programov zadala nalogo, da spet postane vrhunska turistična destinacija. Po najboljših močeh sledimo zastavljenemu programu, mali in veliki turistični ponudniki pa v prvi vrsti težijo h takojšnjemu zaslužku za vsako ceno. Dokler skupaj z državo ne bomo zgradili obeh obvoznic in se bo ves promet proti Bohinju in Pokljuki valil skozi Bled, so naši načrti težko uresničljivi!« pravi Janez Fajfar.

O sobivanju mladih in divjih ter starejših in umirjenih blejskih gostov ima vizijo: »Bled je danes drugačen v primerjavi z 19. stoletjem, ko je bil ponoči tu mir. V Toplice, Park in Golf še zmerom prihajajo ugledni in petični stalni gostje, nedaleč proč pa v hostlih letuje vse več mladih, ki se šele opolnoči odpravijo ven. Zdravilni terapevtski programi in dvesto mulcev, ki ob treh ponoči goli skačejo v jezero, pač ne gre skupaj. Zato se mi zdi ob jezeru najprimernejša lokacija za izvajanje Riklijevih programov Vila Bled, ki je med vsemi turističnimi objekti najbolj odmaknjena in ima velik vrt z gozdno površino. Predvsem pa je treba razumeti Riklijev zdraviliško-turistični nauk – Arnold Rikli je odlično tržil doživetje.«

A ne le turistični, tudi življenjski nauk, s katerim dokumentarec zaključi Amalija Jelen Mikša: »Rikli je razmišljal o zdravem načinu življenju pa tudi o boljšem delu in je svoje sanje v družbi svetlobe, zraka in vode tudi živel.«