Goli v savni, oblečeni na internetu in solidarni do taksistov

Nemci so res neverjetni, se je pred štirimi leti pridušal ameriški publicist in tehnološki navdušenec Jeff Jarvis. V savni so goli in namrščeno gledajo vsakega obiskovalca, ki intimne dele zakriva z brisačo. V javnosti pa jih moti, če jih posnamejo Googlove kamere in jih Facebookovi algoritmi prepoznavajo na fotografijah.

Ta nenavaden pojav je poimenoval »nemški zasebnostni paradoks« in z njim zelo slikovito opisal občutke ameriških tehnoloških podjetnikov, ko se srečajo z nemškimi zakoni za varovanje zasebnosti.

Zaradi nemškega paradoksa je moral Google omogočiti izbris hiše ali stavbe iz storitve street view. Facebook ni smel uvesti storitve za samodejno prepoznavanje in označevanje obrazov na fotografijah in delodajalci niso smeli brskati po osebnih profilih kandidatov, ki so se prijavili na delovni razpis. Podobne težave so imeli ameriški varnostni svetovalci, ko so izvedeli, da Nemčija ne bo dovolila uporabe telesnih skenerjev na letališčih, saj potnikom preveč vsiljivo kukajo pod obleko. Prejšnji teden pa je ameriške in britanske tehnološke komentatorje presenetila še ena nemška posebnost. Nemški državljani in sodniki niso občutljivi samo na zasebnost, ampak resno obravnavajo tudi zakone, sindikate in delavske pravice.

Deželno sodišče v Frankfurtu na Majni je upoštevalo pritožbo nemškega združenja taksistov in izdalo začasno odredbo, s katero je prepovedalo delovanje aplikacije uber – priljubljene mobilne storitve, ki povezuje iskalce in ponudnike prevoza. Elektronska storitev za posredovanje prevozov je evropske taksiste zmotila že pred nekaj meseci, saj so z množičnimi protesti začasno ustavili promet v Londonu, Berlinu, Barceloni, Parizu, Rimu in drugih evropskih mestih, kjer je začelo obratovati ameriško podjetje. Trdili so, da pomeni Uber nepravično konkurenco, saj priložnostnim voznikom ni treba pridobiti drage licence za taksiste, ki lahko stane tudi do 200.000 evrov. Vozniki Uberja ne rabijo zdravstvenega pregleda in izpita za prevoz potnikov s prilagojenimi potrebami, cene prevozov nihče ne nadzoruje, minimalno obdavčeni dobički se stekajo na nizozemsko podružnico.

Kljub vseevropskim protestom je taksistom doslej prisluhnilo šele nemško sodišče. Sodniki so ugotovili, da je Uber v Münchnu, Düsseldorfu, Frankfurtu in Hamburgu kršil zakon o prevozu oseb, zato v Nemčiji začasno ne sme ponujati storitve, sicer jih čaka 250.000 evrov kazni na vsako vožnjo. Predstavniki podjetja so napovedali, da nimajo namena spoštovati odredbe in se bodo nanjo pritožili. Člani združenja taksistov pa so zagrozili, da bodo začeli preganjati in prijavljati Uberjeve voznike, če bo vodstvo Uberja še naprej spodbujalo kršenje pravil.

Taksisti proti algoritmom

Vojna nemških taksistov proti ameriškemu tehnološkemu podjetju kaže, da si taksisti in programerji zelo različno predstavljajo prevažanje potnikov po velikih mestih.

Za človeške taksiste je prevažanje potnikov zahtevna obrtniška veščina in poklic. Taksisti stavijo na dobro poznavanje mesta in njegovega dnevnega utripa – kje in kdaj nastanejo zastoji, kako poiskati bližnjice in katere mestne znamenitosti svetovati naključnemu potniku. Dolga leta so spoznavali mestne ulice in človeško naravo, preden so pridobili vozniške izkušnje in si zaslužili ekskluzivno pravice do opravljanja storitve.

Ustanovitelji podjetja Uber, nasprotno, vidijo prevažanje potnikov le kot eno izmed številnih področij, kjer je mogoče udejanjiti načelo »izmenjalne ekonomije«. V mestu je veliko potencialnih uporabnikov prevoza, a tudi veliko voznikov, ki so ga pripravljeni ponuditi. Zato so razvili elektronsko platformo, ki poveže potnike z vozniki. Potnik sistemu sporoči svojo lokacijo in naslov, kamor je namenjen, aplikacija mu poišče primernega prostega voznika in izračuna ceno prevoza. Voznikom se ni treba ukvarjati s pravili, ki urejajo delo uradnih taksistov, potnikom pa ni treba skrbeti, da jim bo voznik preveč zaračunal vožnjo ali jih ozmerjal, če mu niso plačali dovolj napitnine.

Predstavniki nemške podružnice Uberja so prepričani, da njihova aplikacija ponuja boljšo storitev za ugodnejšo ceno, zato ne razumejo, kako lahko nemško sodišče upošteva pritožbo neke interesne skupine, ki se na račun potrošnikov »upira napredku« in »brani stare privilegije«. Vendar nemški komentatorji ugotavljajo, da arogantni nastopi uberjevca Michaela Doermerja niso naredili dobrega vtisa na nemške sodnike in javnost. Njegove trditve o »neustavljivi« rasti uporabnikov je nekoliko umirila raziskava združenja Bitkom, ki je pokazala, da je samo 14 odstotkov Nemcev pripravljenih uporabljati Uber in podobne mobilne storitve. Tudi zato, ker velik del nemške javnosti povezuje ameriška informacijska podjetja z »divjim kapitalizmom«, ki uničuje delovna mesta in jih nadomešča z začasnimi, slabo plačanimi in brezpravnimi zaposlitvami.

Platformni kapitalizem

Ameriški in britanski komentatorji so do odločitve frankfurtskega sodišča pokazali približno toliko razumevanja kot nekoč Jeff Jarvis do nemškega zasebnostnega paradoksa.

Britanski Economist je nemško »nadlegovanje« ameriških tehnoloških podjetij opisal kot kratkovidno in samouničujoče. Nemčiji so svetovali, naj raje izboljša poslovno okolje, da bodo lahko tudi pri njih uspevala enako inovativna tehnološka podjetja, kot je kalifornijski Uber. Podobno kritična je bila odhajajoča podpredsednica evropske komisije in komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes, saj je za Financial Times izjavila, da bi se morala Evropa odpreti priložnostim, ki jih prinašajo nove tehnologije, namesto da jih poskuša onemogočati na sodiščih.

Na kakšne priložnosti je mislila komisarka? Primer Uber je v Spieglu morda najbolje povzel nemški bloger in internetni aktivist Sascha Lobo, za katerega je izmenjevalna ekonomija le drugo ime za novo obliko kapitalizma - kapitalizem platform. Zanj je značilno, da ustvarjena vrednost ni enakomerno porazdeljena med vsemi udeleženci izmenjevalne ekonomije, ampak skoraj vse poberejo lastniki platforme, ki postavljajo pravila trgovanja in razdeljevanja vrednosti. Na facebooku noben posamičen uporabnik ne more zaslužiti veliko denarja, a podjetje kljub temu ustvari za več kot dve milijardi dolarjev prihodkov. Vsak uporabnik uberja lahko postane voznik in prejme delež plačila od vsake vožnje, toda v njihovem poslovnem modelu ni prostora za socialne prispevke, zavarovanje, bolniško, plačan dopust, pokojnino in druge pravice, ki jih delavcem omogoča redna zaposlitev.

Med velikimi informacijskimi platformami ni nobene, ki bi udejanjala bolj »evropski« ali socialno pravičnejši poslovni model. Knjige, filme in glasbo je po spletu vse težje kupiti brez posredovanja Amazona in dovoljenja globalnih kartičnih korporacij. Platforme za elektronsko komunikacijo obvladujejo tri velika ameriška podjetja, ki so razvila operacijske sisteme za računalnike, mobilnike in tablice: Google, Apple in Microsoft. S sorodniki in znanci nas povezuje Facebook, na cestah nas usmerja peščica velikih lastnikov elektronskih zemljevidov. Državljani Evropske unije imamo na teh platformah približno toliko »priložnosti« kot uporabniki storitve uber: smemo jih uporabljati po načelih izmenjevalne ekonomije, ki ustreza poslovnemu modelu in strateškim interesom njihovega lastnika. Tem načelom pa se ne upremo niti takrat, ko so v očitnem nasprotju z zakoni in pridobljenimi pravicami, ki veljajo v Uniji in njenih članicah. Edina izjema ostajajo »neverjetni Nemci«.