Gora, ki jo je težko preplezati

Dr. Janez Rugelj je tudi deset let po smrti še vedno najbolj znan slovenski psihiater.

sob, 10.02.2018, 06:00

Dr. Rugelj ni bil znan le zaradi uspešne terapevtske prakse, temveč tudi zaradi izjav v medijih, ki so le redko ostale neopažene. O sebi je vedno govoril, da ni klasični zdravnik, še manj psihiater, ampak da se je v desetletjih dela izoblikoval v specialnega inženirja za preoblikovanje lagodnih, zapitih, zadrogiranih, nesrečnih, izrinjenih in zakompleksanih ljudi. Na pot elitizma in samouresničevanja jih je usmerjal z lastnim zgledom in predanim delom.

Trikrat so ga prisilno upokojili, dvakrat vrgli iz službe, ga izključili iz zdravniškega društva, a nikoli se ni vdal. Ko je začel aktivno delati z ljudmi v stiski, torej na začetku sedemdesetih, je uvedel novo metodo zdravljenja z alkoholiki, ki pa ni bila »skladna« s tedanjo uradno doktrino. Njegove teze so bile za tedanji čas »preveč radikalne«. Na poskuse zatiranja njegove psihoterapevtske metode je dvakrat odgovoril z gladovno stavko. Med letoma 1969 in 1971 se je izobraževal pri alkohologu prof. dr. Vladimirju Hudolinu v Zagrebu, ki je razvil izredno uspešno metodo zdravljenja alkoholikov. Pri njem je leta 1979 tudi doktoriral, že prej pa je kot vodja oddelka centra za zdravljenje alkoholikov na Škofljici socialno psihiatrično metodo vpeljal tudi sam.

Leta 1974 so ga z mesta vodje suspendirali in nekaj časa je delal kot tradicionalni psihiater. Ilegalno je v enem tednu ustanovil štiri dispanzerske skupine zdravljenih alkoholikov. S pomočjo sodelavcev na terenu je ustanovil okrog sto tovrstnih klubov po Sloveniji. V njih je delalo okoli dvesto terapevtov in bilo zajetih več kot dva tisoč zdravljenih alkoholikov. Kljub nadvse uspešnemu delu je moral zaradi pritiskov tradicionalne psihiatrije klube razpustiti, a svoje terapevtske poti ni zapustil. Na koncu je podporo našel na inštitutu za varovanje zdravja, leta 1995 pa prešel med zasebne zdravnike. Zaradi bolezni se je po 62 letih delovne in petih letih beneficirane dobe upokojil.

Socialno-andragoška metoda zdravljenja, po kateri je dr. Rugelj deloval, je zelo intenzivna različica Hudolinovega modela (po isti metodi danes deluje dr. Andrej Perko, ki je bil dolga leta tudi sam vključen v skupino dr. Ruglja). Poleg skupinske psihoterapije vključuje še številna vzgojno-terapevtska sredstva, s katerim je svoje kliente na avtoritativen način in z osebnim zgledom aktiviral, da so premagali primanjkljaje, ki so si jih nabrali med zasvojenostjo, in opustili življenjski slog, ki jih je pripeljal v bolezen. Šlo je za aktivno in odprto samoanaliziranje ter samoizpovedovanje in komuniciranje v skupinah ter odločne konfrontacije s sprenevedanjem in lagodnostjo.

Njegov program zdravljenja ljudi v stiski je bil zasnovan antropološko. »Človeka so v preteklosti oblikovali delo, lov, partnerski odnosi, spolnost, glasba, umetnost ..., in kdor zaostaja za uspešnimi vrstniki, mora na vseh teh področjih teči življenjski maraton, da bi jih dohitel ali se jim vsaj približal,« je bil prepričan. Alkoholike je zdravil po načelu, da se lahko zares rešijo le, če se v procesu skupinskega urejanja vsestransko in dolgoročno aktivirajo na telesnem, intelektualnem, socialnem in duhovnem področju. Da z zakoreninjenjem v družini, poklicu in družbi, z ustvarjalnostjo in s samouresničevanjem postopoma presežejo nekdanji zdrs.

Metoda, ki jo je uporabljal pri delu, je vključevala tudi redno telovadbo, tek, planinarjenje, branje temeljnih humanističnih del in pisanje utrinkov o njih ter stalno izobraževanje. Vsi njegovi pacienti so za ozdravitev morali redno brati knjige in o njih pisati izpovedne utrinke, urediti slabe družinske odnose, se razviti v dobre partnerje in starše. Skratka, postati so morali vsestransko uspešni.

Iskanje samega sebe

Številni so mu očitali preveč drastične in konfliktne poglede na družbo. Odgovarjal jim je, da so bili ti namenjeni provokaciji oziroma prebuditvi ljudi iz apatije. Javne nastope je rad jemal kot provokacijo, s katero je želel prebuditi ljudi. Prepričan je bil, da jih je treba tudi kdaj prizadeti, užaliti, če sami ne uvidijo resnice. Sicer ni napredka. Javnosti je znan tudi po izjavah o ženskah, ki da v vlogi žena in mater »delajo« alkoholike na način, da jih prenašajo brez ponosa in dostojanstva. Trdil je, da brez krepitve ženskega ponosa ne moremo pričakovati spremembe družbenih odnosov. »Če bi žene premogle dovolj samospoštovanja, ne bi bilo niti enega poročenega moškega alkoholika,« je poudarjal. »S histeroidnim sitnarjenjem žene spremljajo alkoholični razkroj svojih mož, uničevanje svojih otrok in lastno usihanje, čeprav bi z odhodom in razvezo lahko že zdavnaj prekinile vzajemno uničevalni proces.«

Vsak udeleženec v programu se je moral odreči in posloviti od vseh negativnih zasvojenosti: alkoholne, nikotinske, narkomanske, sedativne, bulimične, hazarderske, televiziomanske, zasvojenosti od patološkega odnosa. Zdravljenje v njegovi terapevtski skupnosti je potekalo brez zdravil, brez bolniškega dopusta in brez bolnišnice. Kot terapevt je imel na voljo le svojo osebnost in svoj sistem skupin, klubov in terapevtske skupnosti, kjer ima poleg terapevta poglavitno vlogo tudi zdravo jedro ljudi.

Zagovarjal je prepričanje, da se pacient »izvleče iz težav« šele, ko najde in uresniči svojo osebnostno najglobljo poklicanost v življenju. Tu je mišljeno konkretno delo na nekem področju, ki se mu posvetiš z vsem svojim bitjem. Šele popolna predanost izbranemu interesnemu področju preusmeri posameznika iz zagledanosti vase in v svoje probleme navzven, v ustvarjalnost. Šele takšna življenjska naravnanost omogoča dokončen izhod iz patologije in egocentrizma. Posameznik se tako ne posveča nekemu delu, ker se »mora«, ampak ker se hoče – ker je v tem našel resničnega sebe.

Branje in pisanje

Ko ocenjujemo delo dr. Ruglja in njegovo alternativno terapevtsko skupnost, lahko mirno zapišemo, da je šlo za enkratno skupino ljudi, verjetno tudi v svetovnem merilu, ki so se s pomočjo programa povzpeli na visoko raven kakovostnega življenja. Njegovi rezultati dela so bili daleč nadpovprečni. Le redki alkoholiki so po opravljenem programu recidivirali, nevrotiki pa so se usmerili v zdrav življenjski slog in živijo bistveno bolj kakovostno življenje kot pred zdravljenjem. Člani so se v programu tudi vidno pomladili in se znebili bolehavosti.

Korenito urejanje ljudi v stiski je vključevalo zdravljenca in njegovo družino v vsestranski, intenziven in dolgoročen program spreminjanja življenjskega sloga, ki zagotavlja, da bo alkoholik ali narkoman trajno abstiniral in spremenil svoj slog od imeti k biti, v ustvarjalnost ter dajanje in vračanje. Program urejanja v njegovih skupinah je namreč zahteval temeljito in trajno spremembo življenjskega sloga. »V nasprotnem primeru alkoholik kaj hitro spet recidivira. Takšen človek se lahko učloveči samo, če se spremeni do temeljev. Tako preide iz motenega alkoholika v altruistično osebnost.« Ni trpel izgovorov. »Časa je vedno dovolj. Pomembna je želja. In dovolj volje oziroma sposobnosti za njeno realizacijo,« je govoril.

Pacientom je med terapijo priporočal v branje sociološke, filozofske in seksološke tekste. »Človek, ki od rojstva naprej ni ljubil pesnikov in jih s strastjo bral naglas, je namreč duhovno neprebujen.« Bistvo biblioterapije je videl v ozaveščanju človeka, ki mu literatura omogoča, da se poglobi vase, v svoje arhetipske usedline, izrinjene konflikte, plemenita doživetja, zatrte potrebe in želje. Da v tako ustvarjenem duhovnem nemiru utrjuje svoje odločitve za »spreminjanje« in prizadevanje k »dobremu«. Tako naj bi branje leposlovnih in filozofskih knjig postalo močna vsakdanja potreba nekoč otopelega in v kulturno barbarstvo pogreznjenega človeka, da se bo vračal h knjigam, s tem pa tudi k prvinskim virom svoje duhovnosti.

Testament na 1200 straneh

V spominu nam bo gotovo ostal kot trden, mogočen, zahteven in neusmiljen; kot gora, ki jo je težko preplezati. Tudi do sebe je bil tak. V svetovni naravnanosti se je zgledoval po velikih filozofih in mislecih, ki so poudarjali, da je sodoben človek izgubil smisel za bivanje, tako da le stežka razvije in uresniči lastno človeškost. »Ni več ideala, za katerega bi se mogli žrtvovati, saj so nam znane vse naše medsebojne laži, pa ne vemo več, kaj pravzaprav je resnica.«

Zagovarjal je prepričanje, da kot posamezniki lahko veliko napravimo zase in za svoje bližnje, če se potrudimo v skrbi za produktivne odnose v primarni in lastni družini, se vsestransko in trajno izobražujemo in smo usmerjeni v ustvarjalno delo in samouresničevanje. »Zaradi naraščanja brezposelnosti veliko ljudi nima več možnosti, da bi se tako uresničili. Ker takšne izgubljenosti sodoben človek ne more prenesti, beži v razne oblike omame, norost ali samomor,« je poudarjal. »Takšne patološke okoliščine pa usodno ogrožajo optimalni razvoj človeštva in veliko ljudi pehajo v razne stiske in bolezni: alkoholizem, nevrozo, duševne bolezni, narkomanijo, motene osebnosti, hazarderstvo, nasilje, kriminal ...«

Pot dr. Janeza Ruglja je bila in ostaja brezčasno zanimiva in samosvoja – partizan, zdravnik, psihiater in pozneje doktor znanosti ter prvi alkoholog na Slovenskem. Napisal je številna dela, Dolga pot, Alkoholizem in združeno delo, Uspešna pot, Zmagovita pot, Dramatična pot in Pot samouresničevanja, 1200-stranski priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje. Neumorni psihiater ga je kmalu po izidu razglasil za svoj testament, po katerem segajo številni bralci še danes.

Prijavi sovražni govor