Tiskane izdaje
Alexander Van der Bellen, ki so ga Avstrijci minulo nedeljo izbrali, da bo naslednjih šest let njihov predsednik, ima, kakor sam priznava, dve slabosti. Stripe, v katerih nastopa Disneyjev junak Racman Jaka, in kajenje. »Nekoč sem nehal kaditi za štiri mesece. Zakaj bi mučil sam sebe v tej starosti?« je povedal 72-letni doktor ekonomije, ki se bo 8. julija vselil v nekdaj dunajsko cesarsko, zdaj pa predsedniško palačo Hofburg. Tudi s predsedniško kampanjo in tem bolj kot ne simboličnim vodenjem države, saj je vloga in moč predsednika v Avstriji precej podobna kot v Sloveniji ali Nemčiji, se mu ne bi bilo treba mučiti, ker se je že februarja 2009 upokojil. Toda dolgoletni profesor ekonomije, sprva v Innsbrucku, nato na Dunaju, ki je bil najprej član socialdemokratov, nato pa se je v politiko aktivno vključil kot član zelenih in jih je več kot desetletje tudi vodil, se je bil odločil, da se bo kot neodvisni kandidat pomeril na volitvah za avstrijskega predsednika.
Po prvem krogu, ki je bil zgodovinski že zato, ker je prvič po drugi svetovni vojni iz igre izločil oba uradna kandidata iz doslej vedno zmagovalne dvojice socialdemokratske in ljudske stranke, je Van der Bellen pristal na drugem mestu s precejšnjim zaostankom za vodilnim in precej mlajšim svobodnjaškim kandidatom Norbertom Hoferjem. Toda kakor je bil pravilno napovedal na koncu zmagoviti »gospod profesor«, so se karte v drugem krogu na novo pomešale in veliko volivcev je, kakor so pokazali odgovori na vprašanja na vzporednih volitvah, zanj glasovalo zgolj zato, ker ni bil Hofer. Ta mu je v razvpitem televizijskem soočenju brez voditelja in vnaprej določenih tem, med katerim sta kandidata začela bevskati drug na drugega, očital pokroviteljski in vsevedni »predavateljski slog«, iz katerega so se že posmehovali tudi v javnosti. A to, da se je tudi sam zavedal, kako ni priljubljen med vsemi, je treba priznati novemu avstrijskemu predsedniku, ki je pred drugim volilnim krogom pozval »vse tiste, ki me ne marate, a imate morda Hoferja še manj radi«, naj na glasovnicah obkrožijo njegovo ime.
Predsedniškim volitvam Avstrijci običajno ne posvečajo pretirane pozornosti, a letos je bila na njih udeležba rekordna, glasovanje pa je razcepilo državo. Van der Bellen se zaveda, da bo moral kot predsednik biti na čelu tudi druge polovice Avstrijcev, ki zanj niso glasovali, a kakor je pred dnevi povedal v pogovoru za ameriško televizijo CNN, je »poenotenost« prebivalstva mogoča le do neke mere, saj njegovo državo bogati prav raznolikost. Lep primer tega je že on sam, ki ima, kakor sam rad pove, »imigrantsko ozadje«. Njegovi predniki izvirajo iz Nizozemske, od koder so se na začetku 18. stoletja preselili v carsko Rusijo, od tam pa je del družine pred oktobrsko revolucijo zbežal v takrat še samostojno Estonijo. Ko je to aneksirala Sovjetska zveza, so se njegovi starši najprej preselili v Prusijo, po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji pa na Dunaj, kjer se je leta 1944 Saša, kakor ga še vedno kličejo prijatelji, tudi rodil. A to ni bil njihov zadnji beg pred boljševiki. Ko je konec druge svetovne vojne Rdeča armada začela prodirati proti avstrijski prestolnici, so se zatekli na Tirolsko, kjer je Alexander v dolini Kaunertal preživel srečno mladost in obiskoval tamkajšnje šole. Leta 1970 mu je disertacija z naslovom Skupna gospodinjstva in podjetja za javni servis: problem njihove koordinacije prinesla naslov doktor ekonomije. Tako kot oba od staršev je imel najprej estonsko državljanstvo, državljan Avstrije pa je postal šele z desetimi leti.
Rezultat nedavnega spopada med »levim« oziroma »zelenim« Van der Bellnom in »desnim« oziroma »modrim« Hoferjem je bil na koncu zelo tesen, na končni izid pa je bilo treba čakati še dan po volitvah, ko so preštevali odločujoče glasove po pošti. Bilo je le za kako »zadnjično luknjo« razlike, kakor se je slikovito izrazil zmagovalec, ki je bil v zadnjih dnevih v središču svetovne medijske pozornosti. Ta pozornost je bila razumljiva ne le zaradi napetega boja med netradicionalnima kandidatoma, temveč zlasti zato, ker je bil eden od njiju razglašen za skrajno desnega, kar je za mednarodno skupnost še posebej občutljivo v deželi, kjer se je pred davnimi leti rodil Hitler. A če se ne bo pripetilo kaj domnevno nepredvidljivega, kakor so na primer kakšne predčasne zvezne parlamentarne volitve, se bo o Alexandru Van der Bellnu v bližnji prihodnosti po svetu najbrž govorilo tako »obširno in pogosto« kot o njegovem socialdemokratskem predhodniku Heinzu Fischerju. V siju medijskih žarometov se bo nemara spet pojavil šele čez dobri dve leti, ko bodo avstrijski volivci izbirali nove poslance za zvezni parlament in se novi predsednik utegne znajti v položaju, da bo moral izpolniti svojo najbolj odločno predvolilno obljubo. Tisto obljubo, da ne glede na volilni rezultat ne bo dal mandata za sestavo vlade svobodnjaški stranki, ki bi po javnomnenjskih raziskavah v tem trenutku na volitvah gladko zmagala. Tisto obljubo, zaradi katere ga je Hofer razglasil za »fašističnega zelenega diktatorja«.
Van der Bellen, ki se je šele decembra lani poročil s sedanjo ženo Brigitte, a ima iz prejšnjega več kot petdesetletnega zakona dva sinova, se označuje za proevropskega politika. Je odločen zagovornik istospolnih porok. Je tudi optimist. Nadeja se uspehov doma, ki jih napoveduje prenovljena zvezna vlada. Prav tako je prepričan, da bo sčasoma po vsej stari celini uspelo zajeziti razmah ksenofobije in negativnega razpoloženja do pribežnikov. »Ta vzpon renacionalizacije, ki je zdaj na vrhuncu, se bo v naslednjih letih umiril,« je pred dnevi potolažil novinarko CNN Christiane Amanpour.
