Grimsove laži o azilnem pravu zastrupljajo ozračje

Res zavestne laži? Da ne gre morda le za nevednost, »podprto« z aroganco in domišljavostjo? Ne, če gre za človeka, ki se na seji državnega zbora, ki jo prenaša televizija, v razpravi o azilnem zakonu (4. marca) oglasi devetkrat in se pri tem zaničljivo do drugih baha, da je za informiranost o azilnem pravu pač treba pogledati v Wikipedio (!), v pravne učbenike in predvsem prebrati dublinsko uredbo – potem takemu človeku najbrž lahko očitam, da zavestno širi neresnice o tem, kaj dublinska uredba in azilno pravo res določata.

Težko je reči, kaj je huje: da imamo take poslance (v tem primeru zlasti Grimsa in Gorenaka), ki to zavestno počnejo, ali to, da v vseh drugih poslanskih skupinah ni enega samega, ki bi bil sposoben vsaj take očitne laži takoj javno razkrinkati. O tovrstnih »podvigih« obeh omenjenih poslancev SDS imam v arhivu že kar precej svojih v Delu objavljenih prispevkov, iz enega od njih (Ukana št. 30 po Schopenhauerju – v Grimsovi izvedbi, Delo, 7. 4. 2009) pa bom tu citiral nekaj o metodi, ki je bila uspešno (!?) uporabljena tudi tokrat: »Njeno bistvo je v tem, da se sklicuješ na čim bolj imenitne avtoritete ali na domnevno splošno znana dejstva ... – in vsi v zadregi obmolknejo, da se ne bi blamirali z ugovarjanjem nečemu, česar ne poznajo dovolj dobro ali pa sploh ne. Bolj ko samozavestno postaviš neko povsem izmišljeno trditev, 'podprto' s sklicevanjem na primerne avtoritete, manjša je verjetnost, da bi se med poslušalci našel kdo, ki bi to dovolj dobro poznal, da bi te lahko v trenutku postavil na laž. ... Kaj zato, če ukano potem, ko je svoj cilj že dosegla, razkrinkajo – saj se pri nas v politiki bolj ceni (uspešna) zvijačnost kakor (neuspešna) poštenost in podobna staromodna navlaka. Tako in tako pa že skoraj vsi mislijo, da vsi politiki lažejo – in če koga pri tem vendarle odkrijejo, ni to vendar nič takega, zaradi česar naj bi politik ne lagal, dokler mu to prinaša uspeh.«

No, jaz pa še vedno 'staromodno' mislim, da naj politiki ne bi lagali – in da jih je, kadar to počnejo, treba razkrinkati. Poglejmo konkretno, kako je »kulturo« našega parlamentarnega dialoga poslanec Grims obogatil tokrat.

Iz osmega nastopa

Začnimo s citatom iz njegovega osmega nastopa (od devetih) na tisti seji: »Predlagam, da se razdeli vsem ... celotno besedilo dublinske konvencije, kajti če se že nekdo sklicuje nanjo, jo je treba vsaj poznati in brati v celoti, kajti kaj ona pravi, citiram: 'Azilant se vrne v državo, v kateri je stopil v Evropsko unijo, v kolikor gre za azilantski shopping.' V tem primeru bi bila to Grčija.«

Dublinsko uredbo sicer dobro poznam že deset let, a sem šel iz previdnosti zdaj vendarle še enkrat skozi vseh njenih zapletenih 56 strani in 15.500 besed – a ne zgoraj »citiranih« ne njim vsaj smiselno enakih določb v njej seveda ni. Ravno nasprotno: vračanje v take države, kot je Grčija, je celo prepovedano! Toda Grimsa ni sram »citirati« iz uredbe, kar si je v resnici sam izmislil. V nadaljevanju Grims »naklada« še o tem, da lahko vsaka država EU prosilca za azil zavrne že kar na meji (in da to potem zavezuje tudi druge članice EU, npr. Slovenijo): v celoti izmišljeno! Ne na meji ne kasneje nobena država prosilca za azil ne sme kar »zavrniti« – ali da bi, kot je zahtevala SDS v tej razpravi, od Avstrije tako »zavrnjenim«, ki tam prošnje sploh niso vložili, potem Slovenija kar prepovedala vložiti prošnjo pri nas. Lahko le zahteva, in še to ne vedno, od prve države vstopa v EU (če to ne bila Grčija), da ona prevzame obravnavo prošnje – ampak če tista država v to ne privoli, mora država, kjer je bila prošnja vložena, sama izpeljati celoten postopek odločanja o prošnji. Nobenega samovoljnega vračanja dublinska uredba ne omogoča!

Peti in četrti nastop

Nadaljujmo s citatom iz petega Grimsovega nastopa. Tam si je med drugim izmislil, kaj da določa ženevska konvencija o beguncih: da ta »sploh ne zavezuje nikogar, nobene države, da sprejme enega samega azilanta – razen prve varne države«. Ravno nasprotno – vse države, ki so to konvencijo ratificirale, so se s tem zavezale, da bodo v obravnavo sprejemale prošnje vseh prosilcev za azil, ne glede na to, po kakšni poti so v to državo prišli. Kasnejši pravni akti, npr. uredbe in direktive EU, so temu temeljnemu načelu sicer dodali tudi razne koncepte poprejšnjih »varnih držav«, da bi se s tem azilsko breme ustrezneje porazdelilo – toda kot sem pojasnil že zgoraj, v vsako tako »varno državo« je prosilca možno poslati le, če ga ta država sprejme.

Spet malo drugače »naklada« naš poznavalec mednarodnega prava v svojem četrtem nastopu: »Po mednarodnem pravu samo pošljemo osebo v prvo varno državo, od koder je prišla. Prva varna država, mimogrede, je Turčija.« Ah, kako preprosto! Vse države na svetu, od Kanade do Nemčije in Slovenije, se mučijo z zapletenimi in dolgotrajnimi postopki po azilnem pravu – ker ne vedo, da imamo v Sloveniji strokovnjaka, ki zna to rešiti z eno potezo: vse, ki so najprej pribežali v Turčijo, se »po mednarodnem pravu« preprosto pošlje v Turčijo, in konec besedi! Manjši problem je samo v tem, da ta »konvencija« med Grimsom, Gorenakom in Vrtovcem iz NSi še ni registrirana pri OZN kot mednarodna konvencija. A nič skrbi – za Grimsa je to mačji kašelj.

Glavni šlager

Glavni Grimsov »šlager«, ponovljen in »zabijan v glavo« njegovim nevednim poslušalcem kar v šestih od njegovih devetih nastopov, tudi po večkrat v enem, pa je bil pouk o tem, kaj je »azilni shopping«, ki da se (po Grimsu) »po mednarodnem pravu preganja kot čisto navaden kriminal«! Kdor se uči mednarodnega prava po Wikipedii (ki na svojo nezanesljivost celo sama opozarja), izpita na fakulteti seveda ne bo naredil – očitno pa lahko s tem domišljavo briljira pred kolegi poslanci, pa čeprav so med njimi tudi pravniki in celo doktorji prava. (Take pravnike tam pač imamo.)

Ker tu ni prostora za prikaz vseh napak najprej v Wikipedii in nato pri Grimsovem razumevanju prebranega, naj opozorim le na najhujše, desetkrat ponovljeno Grimsovo zavajanje, za katero pa se niti na Wikipedio ne more izgovarjati, ker si je to povsem sam izmislil: da je ta »azilni shopping« (torej poljubno, tudi večkratno izbiranje države, kjer prosilec vloži prošnjo za azil, iščoč pri tem zase najugodnejšo) »čisto navaden kriminal«, ki da se celo »preganja po mednarodnem pravu«!

Najprej pojasnilo: tega »azilnega shoppinga« znotraj EU skoraj ni več, ker ga že dvajset let uspešno preprečuje prav dublinska uredba – s spremljajočo datoteko prstnih odtisov vseh prosilcev za azil. Če se prosilec na primer v Nemčiji zlaže, da poprej v EU še ni zaprosil za azil, ga takoj ujamejo na laži in pošljejo tja, kjer je res prvič zaprosil za azil, a potem od tam pobegnil ali kaj podobnega. V druge podrobnosti skrajno zapletenega »dublinskega« sistema se tu ne morem spuščati. Zdaj pa h Grimsovi naravnost neverjetni laži, da je ta azilni shopping »kriminal«, ki da se celo preganja kot kriminal! Naj Grims o pravu ve in razume še tako malo – to pa vendarle gotovo ve, da so kriminalci tisti, ki zagrešijo kazniva dejanja, in zato jih (če jih ujamejo) čaka kazenski postopek. Če nekdo vloži prošnjo za azil v več državah, pa to ni kaznivo dejanje. Sankcija za to ravnanje bo lahko zavrnitev njegove prošnje, morda celo v vseh teh državah, morda omejitev gibanja in še kaj, kaznivo dejanje pa to sámo po sebi ni. A Grimsu to prazno opletanje s pojmom kriminala ni bilo dovolj – teatralično je zatrjeval (zaradi večjega vtisa na poslušalce pri tv-sprejemnikih?), da je kriminalec tudi tisti, ki tako početje dopušča, in dodal: »Potem boste vsi tisti, ki boste glasovali proti temu amandmaju, v bistvu tudi naredili kriminalno dejanje. Malo premislite o tem.« Te »hude grožnje« se drugi poslanci sicer niso ustrašili – jasno in odločno odgovoriti na te neumnosti in neslanosti pa mu tudi ni znal nihče. Toda to, kar se govori v parlamentu, ni zasebni prepir med poslanci – to nam drugim poslušalcem parlamentarnih razprav kaže, kakšna je raven političnega dialoga in kakšni sta (ne)kvaliteta in (ne)argumentiranost zakonodajnega odločanja v našem državnem zboru. Žalostno.

Lajtmotiv

In na koncu še eno Grimsovo zavajanje, ki pa so ga v prejšnjih fazah sprejemanja tega zakona obilno uporabljali zlasti Gorenak in še drugi poslanci desne opozicije – in ki je sploh lajtmotiv njihove celotne antibegunske kampanje: »Tukaj nihče sploh ni begunec. Vsi so migranti, ilegalni migranti.« Še begunec iz Sirije naj bi bil po njihovem begunec samo do sosednje Turčije, od tam naprej pa le še ekonomski migrant. Ločevati ekonomske migrante od beguncev (tistih z vojnih območij še posebej, čeprav azilno pravo pozna tudi begunce pred drugimi oblikami hudih kratenj njegovih temeljnih pravic, tudi socialno-ekonomskih v najhujših primerih) je seveda upravičeno in tudi po azilnem pravu nujno – trditev naše desnice, da na balkanski migrantski poti beguncev sploh ni, pa je izraz njene hude ksenofobije in pravnega primitivizma oziroma potvarjanja prava.

Ali je tak človek upravičen do azila, se presoja po tem, kaj mu grozi v njegovi domači državi, če bi ga vrnili vanjo, in ne po tem, skozi koliko držav je (legalno ali ilegalno) pripotoval do države, v kateri je zaprosil za azil. To vedo vsi, ki se z azilnim pravom resno, praktično ali teoretično, ukvarjajo – za ksenofobno hujskanje proti vsem na balkanski poti, med katerimi so bili zaradi vedno ostrejše selekcije zadnje tedne sploh skoraj samo še begunci in skoraj nič več ekonomskih migrantov, pa so seveda nadvse dobrodošli »poznavalci azilnega prava« Grimsovega in Gorenakovega tipa. Bolj ko vpijejo, da beguncev v Sloveniji sploh ni in ne more biti, bolj jim tudi nekateri naivni in neinformirani ljudje verjamejo. In zato sem v nekem smislu še bolj kot nad omenjenimi političnimi hujskači, ki jih pač že dolgo poznamo, ogorčen in razočaran nad tistimi poslanci, ki bi vsaj po svoji izobrazbi morali biti sposobni taka nevarna hujskanja in zavajanja argumentirano in odločno zavrniti, pa molčijo. In nad Cerarjem, ki bi bil k temu prvi poklican, a ga tam sploh ni bilo.