Grozno, vrnitev rdeče zvezde!

V sveto slovensko zemljo se je vrnila rdeča peterokraka zvezda. Grozno. Grozljivo. Ta simbol totalitarizma – kot bi zmogla pošast definirati Eva Irgl – je spet tu, kot aids, ebola, ošpice. Kaj narediti, kako ukrepati? Očitno bo treba spet poklicati na pomoč ustavno sodišče, da bo prepovedalo tisto rdečo zvezdico na Heinekenovih steklenicah piva, zvezdice, ki so, mimogrede, zaščitno znamenje tega nizozemskega giganta. Bogseusmili, rdeče zvezde! Mar niso pri nas prepovedane?

Prodaja Pivovarne Laško Nizozemcem je pravzaprav obstranski dogodek, ampak o tem pozneje. Bolj je zanimivo, kako se nam neka ideološka prenapetost utegne vrniti kot bumerang – in sicer v najbolj sarkastični različici. Uporabo rdeče peterokrake zvezde (kaj bi bilo, če bi bila šestero- ali sedmerokraka?) so nekateri dovedli na rob kriminala ali celo zločina proti človeštvu; zdaj pa jim ta »totalitarni« simbol vrača v naročje neka multinacionalna kompanija, ki menda obvladuje več kot sto pivovarn. Kar se mojega umevanja tiče, je Heineken bolj totalitarna združba kot karkoli na območju rajnke Jugoslavije. Morda Heineken ne premore ravno Golega otoka, gotovo pa imajo kaj drugega. Sicer ne bi mogli biti tako močni.

No, paradoks je, da v sveto slovensko zemljo vrača pošast, rdečo peterokrako zvezdo, prav najbolj divji kapitalizem. Nizozemski, ki je bil vselej hujši celo od britanskega. Se spomnite Van den Broeka, kako je divjal po komaj osamosvojeni Sloveniji, ker se ob cestah ni hitro našlo prostora za njihove črpalke Shell? Da ne obujamo spominov na Južno Afriko, Afrikanerje, apartheid, Nelsona Mandelo itd. Vse to sodi pod blagovno znamko NZ, čeprav je čas seveda izničil že vse zamere.

Rdeče peterokrake zvezde – razen na partizanski kapi mojega očeta! – nismo nikoli jemali tako resno, da bi mogla učinkovati kot kljukasti križ. Primerjava bi bila, ker bi rekli pravniki, preprosto »nesorazmerna«. Celo v najbolj »svinčenih« časih smo se zmogli simbolom rogati in se jim smejati, zdaj pa bi jih razne tercialke spet pošiljale v peklenski ogenj. Recimo: v brigadirskih časih se je pelo: U tunelu usred mraka sija zvezda petokraka … Pozneje smo v JLA peli: U tunelu usred mraka sija boca od konjaka, a na boci sitno piše, da konjaka nema više …

Za mojo generacijo prevod ni potreben, za naslednje pa lahko na kratko povem, da smo zvezdo preprosto »predelali« v prazno steklenico konjaka. Očitno smo predvideli celo »drobni tisk« (da konjaka »ni več«), ki ga tedaj na steklenicah in konzervah še ni bilo, bil je pa naravnost ubijalski v naslednjih krizah, ko je sistem tako in drugače izžemal ljudi.

Če se vrnemo k rdeči peterokraki zvezdi, ki nam jo je nazaj zalučal sedmeroglavi Heinekenov kapitalizem, se bo, žal, verjetno treba vrniti kar k Janezu Janši, okoli katerega se je vse začelo. Gospod, tedaj nekakšen predsednik vlade, prej pa obramboslovec z rdečo zvezdo, je menda organiziral vse, da se iz državice »sistemsko« izžene komunizem, kar se je dalo narediti s čistko po nekaj največjih državnih podjetjih.

Čisto na kratko: gospod Janša si je menda zamislil prodajo Mercatorja, kupila pa naj bi ga Istrabenz in Pivovarna Laško; rezultat te gigantske ekonomske operacije, katere žrtvi sta tudi Delo in Večer, je znan; Mercator je zdaj hrvaški; Istrabenz je globoko pod gladino; Laško je prodalo vse, od Fructala do Radenske, in je naposled še samo končalo pod rdečo zvezdo. V maloro so šle vse blagovne znamke, od barcaffeja do cockte, radenska je češka, Fructalovi sokovi so srbski in tako naprej.

Pred časom se je na moje nerganje v časopisu odzval Igor Bavčar in mi približno takole odgovoril: Ni res, da bi bile vse dragocene blagovne znamke Droge in Kolinske izgubljene; so pač le v tuji lasti!

No, akterji te krasne »prerazporeditve« nacionalnega premoženja so ta trenutek na teh šahovskih pozicijah: Bavčar je menda na bolniški in domnevno ne more v zapor; Boško Šrot je menda v zaporu, če ni na bolniški ali na zaporniškem dopustu; Janeza Janšo je ustavno sodišče, kot kaže, osvobodilo za vse večne čase, ker naj bi bil nepogrešljiv za demokracijo na Šentflorjanskem. Itd. Manj pomembnih kriminalcev ne bi niti omenjali, ker jih sproti spuščajo z Doba kot razigrane psičke.

Te dni sem si dovolil »nasvet« nekemu pomembnemu sodniku: Varujte pravosodje! Varujte ga najprej pred ustavnim sodiščem!

Rdeča zvezda (Pivovarna Laško, Istrabenz, Mercator etc.) in sistematična razgradnja pravosodja, ki poteka zdaj z več, zdaj z manj ihte, sta namreč vezni posodi, pri čemer je še najbolj navdihujoče, da s to kemijo manipulira obsojenec – pravnomočni obsojenec, ki bi kot vsak moral odslužiti svoje, vendar so ga vrnili v kraljevsko ložo. In zdaj od tam moralizira o tožilstvu, sodiščih in takih rečeh. Da bi kaj rekel čez ustavno sodišče, ga še nismo slišali, čeprav se je ustavno sodišče, oprostite, edino od vsega vrnilo v čase političnih sodišč. Ustavno sodišče bi si tam na čudoviti lokaciji ob Ljubljanici lahko mirno obesilo tablo s Heinekenovo rdečo zvezdo.

Politizacija ustavnega sodišča, ki niti ni del pravosodja, je morda ta hip najpomembnejši problem na Šentflorjanskem. Imamo politično sodišče, inkvizicijo ali kaj tretjega?

Ja, tu je pravzaprav štos. Sodišče, ki je prepovedalo Titove in podobne ulice, se bo moralo nekega dne izreči, ali Heineken s svojo rdečo zvezdo na steklenicah deluje protiustavno ali ne. Sodnicam in sodnikom tega prečastitega sodišča bi priporočil štos iz nacističnih časov (ko so se, mimogrede, za razliko od nas še znali domisliti kaj duhovitega):

Hitler obišče norišnico in pacient, ki ga sreča na hodniku, mu salutira. Ko gre naprej, mu salutirajo tudi ostali, dokler ne pride do nekoga, ki tega ne stori. »Zakaj ne salutiraš kot vsi drugi?« vpraša Hitler.

»Moj firer, jaz sem bolničar, nisem nor.«

Šikalo bi se, da bi naši veljaki kdaj zakorakali po kaki norišnici.

V seveda povsem normalnih šentflorjanskih razmerah se kajpada moramo vrniti k našim grozno resnim stvarem. Recimo k rdeči peterokraki zvezdi. Kajti čez nekaj dni bodo na vrsti 27. april, 1. maj in podobni nevarni prazniki. Vsi prazniki so tako ali drugače nevarni. Za 27. april, nekdanji dan OF, pišejo Franc Rozman, Vasilij Melik in Božo Repe približno takole: dan OF so začeli proslavljati že v partizanih, po vojni je bil sprva eden najpomembnejših slovenskih praznikov, dokler v jugoslovanskem vodstvu niso ugotovili, da zaradi (pre)zgodnjega datuma »štrli« iz zasnove praznovanja po drugih republikah, kjer niso poznali množičnih političnih organizacij.

Kako bomo partizanske praznike proslavljali brez rdeče zvezde, ki so jih tedaj šivala dekleta – in tedaj niso pomenile prav čisto nič »sovjetskega«?

Ja, mora z Zahoda priropotati kak tank Heinekena z rdečo zvezdo, da se zdrznemo in zamislimo, kako je z našo pametjo.