Bodice: Gusarji in navadni ničvredneži

So športni baroni, ki so dobesedno ugrabili svetovno odbojkarsko ligo (in s tem mimogrede povzročili nepopravljivo škodo slovenski odbojki), gusarji, lopovi, razbojniki ali čisto preprosto ničvredneži?

V vsakem, ki ga žene sla po oblasti, denarju, moči, je nekaj gusarskega. Ni važno, ali so to tisti strašni bradati možje s črno obvezo čez oko ali sedanji gusarčki, ki jih lahko prepoznamo po Armanijevih oblekah. Ti so seveda drugačni: ne boste jih videli jurišati na nasprotnikov krov s sabljo v eni in z nožem v drugi roki, raje se bodo poskrili nekam v podkrovje in čakali, da najhuje zdrvi čeznje.

In vendar so zgodovino ustvarjali prav gusarji, lopovi, tatovi, predrzneži, morilci, asasini in nasploh izmečki vseh vrst. Ste, na primer, prepričani, da bi bila Velika Britanija tako dolgo svetovna velesila, če ji ne bi k temu pomagal gusar Francis Drake? Drake je že prej plenil španske ladje, tako da si je pri Špancih prislužil naziv Morska pošast, potem pa mu je uspelo nekaj nezaslišanega.

Skozi Magellanov preliv se je prebil v Pacifik z eno samo ladjo (od petih), toda na zahodnih obalah Južne Amerike ga je čakala »mizica, pogrni se«: nepripravljene španske ladje v pristaniščih, do vrha naložene z zlatom, s srebrom, z diamanti in dragocenostmi. Toda to ni bilo vse. V Limi je izvedel, da je izplula z zlatom obložena velika galeona; dohitel jo je, toda vzel je samo še zlato in diamante.

Ob Drakovi vrnitvi je v Londonu zavladalo nepopisno navdušenje, v Madridu pa velikansko razburjenje, saj so bili na tekočem o celotnem obsegu gusarjevega plena. Kraljica Elizabeta I. je hitela kralja Filipa II. prepričevat, da o vsem skupaj ni imela pojma. Mimogrede: v tistih časih so še zelo previdno tipali, ali naj bo gusarstvo zakonito ali ne, »izsledkov« pa se ne bi sramovala niti razvpita čikaška šola.

Polovico tistega, kar je bil pritovoril Drake, so Elizabetini zakladniki namenili gradnji novih ladij in tako se je začel zaton španske hegemonije na svetovnih morjih. Toda tudi za kraljico je ostalo nekaj drobiža: Drake ji je izročil veliko zlato skledo, polno čudovitih draguljev. To je naredilo na Elizabeto silen vtis in takoj si je dala narediti novo krono s tremi največjimi smaragdi – Draku pa je navzlic vse bolj zategnjenim odnosom v Španijo podelila viteški naziv.

Se vam zdi, da vse to z Drakom, Elizabeto in ladjami zlata nikakor ne bi moglo soditi v 21. stoletje? Saj zdaj smo menda civilizirani, mar ne, v 16. stoletju pa v Londonu še niso poznali vilic in žlic. In vendar ima človeška narava močnejši skelet, kot si mislimo, zlasti ko gre za denar in z njim povezane vse tiste dobro znane »neprijetne« značilnosti človeške duše. Tako se je zaradi denarja te dni zgodila še ena umazanija, tokrat na žalost v športu – zaradi denarja, zaradi česa pa?

Slovenska odbojkarska reprezentanca je v kvalifikacijah za svetovno ligo igrala imenitno in potolkla vse nasprotnike. Ko so se fantje že veselili svetovne elite, pa nenadoma šok! – ligo so športni baroni v krovni organizaciji (FIVB) čez noč, tako rekoč tajno ukinili, namesto nje pa so si zamislili komercialno ligo skrbno izbranih držav; tri četrt jih bo »aboniranih« za sedem let naprej, ne glede na dosežene rezultate; iz tega izbora pa so izpadle državice, ki baronov in kapitala ne zanimajo.

Tu že lahko prepoznavamo obrise »nove« in »stare« Evrope, Evrope dveh ali treh hitrosti, popolne nadvlade »atlantske« birokracije nad srednje- in vzhodnoevropsko itd. Skratka, nekakšen politični apartheid, ki se hitro širi in poglablja, in to vse manj sramežljivo. Enakopravnosti ni več (če je sploh kdaj bila), o tem se ne splača več debatirati, zato se raje omejimo samo na diskriminacijo v športu.

Ste kdaj pohajkovali po Ženevi? Če vas zanima šport, niste mogli videti dosti, kajti palače mednarodnih športnih zvez in organizacij so se umaknile v najbolj diskretne kotičke na obrobju in se od tam lahko samo zmrdujejo nad banalnostjo kakega Beverly Hillsa. Čemu sta se vsa svetovna športna aristokracija in mediokracija zgrnili prav v Švico? Jasno, v Švici je banka v vsaki ulici, tam so za denar najkrajše bližnjice med trezorji, računi in mahinacijami. In seveda velja tudi za šport.

So torej športni baroni mednarodne odbojkarske zveze (FIVB) na svojo roko ukinili svetovno ligo in stuhtali nekaj bolj »perspektivnega«? To se ne zdi ravno verjetno, ker bi se sicer po tej logiki lahko kmalu komercializirale celo FAO, Unesco, Rdeči križ itd. – če bi bil pohlep kapitala dovolj silovit. No, pustimo se presenetiti, morda pa se bomo nekega jutra res zbudili, ko bodo uspehi neoliberalizma vidni tudi že v porodnišnicah, umobolnicah in na pokopališčih.

Kakorkoli že, naši športni baroni si bodo morali priznati, da z ukinitvijo svetovne lige razgrajujejo šport kot tak, predvsem pa ideale Pierra Coubertina, ki je gradil na postulatih antike. V ozadju nove, komercialne lige (verjetno po vzoru ameriških NBA in NHL) je kajpak kapital, ki ga še ne znamo definirati, je pa povezan z oglaševanjem, s tv-prenosi in z vso tisto ropotijo, ki jo pač poznajo le posvečeni. Liga bo velika malha, ki jo bodo morali igralci polniti z denarjem. Dvakrat, trikrat tedensko, kot novodobni gladiatorji.

Zato naj si gospodje ob Ženevskem jezeru kar zapomnijo: nič drugega niso kot gusarji, pa še brez sleherne vesti so. Kakšna pa je navsezadnje razlika med Francisom Drakom, ki je Elizabeti napolnil zlato skledo z dragulji, in njimi, pomembneži, ki bodo polnili račune še bolj brezimnih lastnikov v ženevskih bankah? In še svoje žepe.

Če odštejemo vnebovpijočo krivico, ki so jo naredili slovenskim odbojkarjem, je ta »epizoda« predvsem pokazala, kako malo štejejo športniki v sobanah oligarhije – nič ali skoraj nič. Zato razpada Evropska unija (čeprav tega nočejo opaziti) in zato razpada tudi šport kot tak. Tu se je športna birokracija močno približala bruseljski, obe pa se vsaka po svoje udinjata korporacijam in spirala gre le še navzdol.

Vrzite pogled na zemljevid velikih športnih dogodkov v prihodnjih letih: že na prvi pogled se bo skoraj vse bistvenega zgodilo v »stari« Evropi, mi bomo pobirali le drobtinice. Kajti športni dogodek je pač velik denar in posvečeni v Ženevi denarja pač ne morejo zaupati nekomu, ki še ni bil povabljen v naš golf klub. To seveda še ni apartheid, je pa že neke vrste segregacija (izločanje, oddaljevanje, razločevanje), brez katere neoliberalna ekonomija še ne more uspevati. Tudi v športu.

In še nekaj: zahodnoevropske države je nekdanji kolonializem tako razvadil, da še zdaj ne zmorejo brez svojega peskovnika, takšnega ali drugačnega. In seveda tudi ne brez drobnih laži: da njihovega kraljestva ni dvignil na noge gusar, Portugalci in Španci pa bodo seveda tudi trdili, da niso nikogar oropali in oplenili.