Hasan Hasanović: Molim za mir na Balkanu, kjer je prepogosto tekla kri

Pred dvajsetimi leti ga je preganjala samo ena misel: kako bo povedal svoji materi, kje sta njegova brata. Smrt dveh mlajših sinov bi dokončno strlo njeno že tako strto srce. Mlajšega brata Hajra je že pustil v srebreniških gozdovih. Če bi pustil tudi Hasiba, materi ne bo ostalo nič več od življenja. Piše avtobiografijo, ki se začne z rojstvom in konča s Srebrenico. »Popisati hočem vse, kar sem videl,« pravi.

V begu po srebreniških gozdih do svobodnega ozemlja, ki je bilo pod nadzorom vojske Bosne in Hercegovine, je poleti 1995 življenje izgubilo mnogo ljudi. Hasan je bil del prve najmnožičnejše kolone, ki se je prebila do svobodnega ozemlja. Na poti skozi gozdove smrti jih je srbska vojska obstreljevala z granatami. Hasan in Hasib sta naletela na minsko polje. Oba sta bila ranjena. Hasan se je odločil, da bo hudo ranjenega Hasiba, ta je kmalu podlegel poškodbam, na hrbtu prenesel do svobodnega ozemlja. V njegovem pripovedovanju ni zaznati sovraštva in želje po maščevanju.

Kdaj ste se odločili, da spregovorite o genocidu v Srebrenici?

Pred šestimi leti, in to zato, ker so takrat našli posmrtne ostanke mojega mlajšega brata v dveh množičnih grobnicah. Zgornji del telesa so našli pol leta pred dženazo [pokopom identificiranih trupel v Srebrenici], spodnji del telesa, noge in kolke, pa mesec in pol ali dva meseca pred dženazo leta 2009. Vodjo komisije za iskanje pogrešanih v BiH Amora Mašovića – brez njega verjetno veliko ljudi ne bi našli – sem vprašal za nasvet, ali naj govorim ali molčim. Rekel mi je, če bomo molčali, se bo ponovilo, če bomo govorili, bo ostalo v spominu. Zato sem spregovoril. V bosanski javnosti me poznajo kot edinega, ki mu je uspelo prinesti truplo na osvobojeno ozemlje.

Kaj vam pomeni, da ste lahko prvič javno spregovorili zunaj Bosne?

Prvič sem javno spregovoril zunaj BiH, ker sem dobil povabilo. V Sloveniji nas je sprejel tudi slovenski predsednik, nam postavil nekaj vprašanj in nam z razumevanjem prisluhnil ter sprejel kot protokolarno darilo cvet Srebrenice, ki bo krasil njegovo delovno mizo. Hvaležen sem njemu in vsem ljudem, ki so nam prisluhnili. V Srebrenici se šele pripravljajo na 20. obletnico genocida, v Sloveniji pa prvič vidim, da se ljudje že pred 11. julijem spominjajo in opozarjajo na ta simbol groze.

Kako vas dvajset let po genocidu sprejemajo v Bosni?

Ponekod ne smem niti govoriti o tem, kaj sem preživel. Nekateri pravijo, saj ni čisto pri sebi, spet drugi so mi hvaležni, ker sem spregovoril, tretji pa se me spominjajo iz kolone beguncev. Nekdo me je posnel s kamero. Po njegovi zaslugi je ostala fotografija, na kateri se vidi, kako sem nesel mrtvega brata. Posnetek še danes vrtijo v spominskem centru v Potočarih, vrti pa se tudi po svetovnih televizijah. Na začetku mi ni bilo všeč, zdaj pa se mi zaradi brata zdi prav, da je fotografija ostala kot pričevanje o grozotah. Žal mi je, da v centru ni bratove slike, vendar se še renovira, tako da bo morda prej ali slej tudi njegova slika pričevala o storjenih zločinih. To sem povedal tudi v Srebrenici. Ne gre zame, temveč za prvo truplo, ki je bilo prineseno na osvobojeno ozemlje. Čeprav mnogi občudujejo mojo vztrajnost, sploh nisem razmišljal o tem, ali bom preživel.

V smrtni nevarnosti je bil tudi vaš komaj rojeni sin ...

Imel sem 14 mesecev starega sina, ki so ga skupaj z ženo sneli z avtobusa v mestu Tišća. Ker je imela žena v rokah otroka moškega spola, se ji je prvi približal vojak Dražen Erdemović. Haaško sodišče ga je obsodilo na pet let zapora, kasneje pa je kot priča tožilstva v procesu zoper generala Ratka Mladića izpovedal, da je sodeloval pri usmrtitvi okoli tisoč moških v Srebrenici. Čeprav je po nacionalnosti Hrvat, je hotel zaklati mojega sina. Sodišče mu je zaradi pričevanja najprej zmanjšalo kazen na tri leta, nato pa ga je oprostilo. Danes živi veliko bolje kot večina preživelih iz Srebrenice. Če bi mi umrl sin, mislim, da tudi jaz ne bi bil več živ. Tega ne bi prenesel, čeprav bi tako pomagal uresničiti cilje svojih nasprotnikov.

Preživeli pričakujete, da bo zadoščeno pravici ...

Preživeli ne zahtevamo, naj nam kdo kaj da, pričakujemo pa, da se ne bo pozabil genocid, v katerem je bilo ubitih 8372 ljudi. Po mojem je bilo število žrtev še večje, čeprav se je na spomeniku znašlo tudi nekaj imen ljudi, ki so domnevno še živi. Njihova imena so zbrisali. Izgubil sem dva brata in očeta, ki je že leta 1993 v starosti 43 let umrl v Srebrenici zaradi lakote. Srebrenica enajst mesecev od začetka vojne ni dobila niti kilograma moke iz humanitarne pomoči, ki je prispela do Bratunca, kjer so jo ustavili in vrnili.

Kakšen odnos ima BiH kot država do Srebrenice in ali sploh pomaga preživelim in svojcem žrtev?

Na žalost živimo v državi, kjer so na oblasti tako tisti, ki ohranjajo spomin na genocid, kot tudi tisti, ki ga zanikajo. Država tako pomaga le pri financiranju gradnje spominskega centra in spominskih slovesnosti. Poskuša zgraditi tudi muzej z obeležji, ki so bila najdena v grobnicah. Kot je znano, so številne najdene predmete zažgali z utemeljitvijo, da so bakteriološko kontaminirani. Ne glede na to, da so nam pomenili več, kot bi nam pomenilo, če bi našli zlato ali nafto. Kljub temu lahko rečem, da se oblast trudi ohraniti spomin na genocid, medtem ko se pomoč ljudem v Srebrenici zlorablja – to počnejo tako mednarodne organizacije kot lokalne oblasti. Vsi dajejo ljudem obljube, a jih ne bodo nikoli izpolnili.

Zakaj se po vojni niste vrnili v rojstno vas?

Rojen sem v vasi Likari pri Potočarih. Zaradi šoloobveznih otrok in službe živim v Tuzli. Ne bi mogel vsak dan potovati iz Srebrenice. Če bi se vrnil v rojstni kraj, bi mi morda zgradili hišo, potem pa bi bil prepuščen sam sebi. V mojo vas Likari se je tako vrnila ena družina, tam že skoraj šest let živi brez elektrike. Njihove težave naj bi zdaj rešil avstrijski humanitarni sklad, lokalna oblast pa družini ni bila pripravljena priskrbeti niti električnega agregata.

Ali je haaško sodišče izpolnilo cilj, zaradi katerega je bilo ustanovljeno?

Za storjene zločine bi morali odgovarjati vsi zločinci, ne glede na njihovo nacionalno pripadnost, ali so Bošnjaki, Hrvati, Srbi ali pripadniki drugih narodov. Haaški tribunal ni zadovoljivo opravil svoje naloge, ker je zločince obsodil na prenizke kazni in ker njegovi mlini meljejo predolgo, tako da so številne matere iz Srebrenice umrle, ne da bi dočakale, da bi bili rablji obsojeni. Njihova obsodba bi jim veliko pomenila, tako kot pomeni tudi meni. V Srebrenici je umrl moj oče, v šestih dneh pa sem izgubil dva brata in 32 moških članov širše družine, za kar mora nekdo odgovarjati. Babica moje soproge je pri Prijedorju izgubila šest sinov. Dvajset let je dolgo obdobje. Haaško sodišče bi moralo soditi hitreje in zločine strožje kaznovati. Če je nekdo sokriv za smrt tisoč ljudi, ne more biti obsojen na dve ali tri leta zapora.

Srečujete na ulici ljudi, ki so krivi za pokol v Srebrenici ali zločine med vojno v Bosni?

Nisem poznal ljudi, ki so krivi za genocid v Srebrenici, prvič pa sem slišal tudi za imena mnogih, ki so sedli na haaško zatožno klop, tako tudi za Dražena Erdemovića. Kljub strahotam, ki sem jih preživel, nikogar ne sovražim. Zahtevam samo pravico in molim k Bogu, naj nam in našim otrokom zagotovi mir. Molim za mir na Balkanu, kjer je prepogosto tekla kri. Boga tudi prosim, naj ne utone v pozabo najhujši zločin na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. S skupnimi močmi si moramo prizadevati, da se kaj takšnega nikoli več ne ponovi.

Niste poskušali prikriti, da ste bili med obleganjem Srebrenice vojak ...

Bil sem vojak enote v Srebrenici, brez uniforme in vojaških čevljev ter brez puške, ker v Srebrenici ni bilo dovolj orožja za vse. Nobene možnosti nismo imeli v boju z JLA, ki je bila peta najmočnejša vojska v Evropi in sedma na svetu. Na posnetku, ki me prikazuje z mrtvim bratom, se jasno vidi, da sem bos in oblečen le v belo majico brez rokavov. Reševal sem lahko le lastno glavo.

Se je bilo mogoče izogniti padcu enklave, ki je bila varovano območje Združenih narodov?

Če bi Združeni narodi hoteli, kar dokazujeta Goražde in Bihać, bi lahko preprečili padec Srebrenice. Nizozemski pripadniki modrih čelad pod poveljstvom polkovnika Tona Karremansa, ki je bil celo odlikovan, niso opravili svoje naloge, tako kot so jo njihovi kolegi v Goraždu in Bihaću. Ko smo spoznali, da Natova letala ne bodo posredovala, smo vedeli, da bo enklava padla. Izgubili smo upanje, ker nam je postalo jasno, da nam ne bo nihče pomagal. Nismo pa mogli predvidevati, da bodo srbske sile pobile vse moške, tako mladoletne otroke kot osemdesetletne starčke. Zločinci so se sami snemali in tako sami poskrbeli za materialne dokaze ter se obsodili, čeprav so poskušali svoja dejanja zanikati.

Kdaj ste zbežali iz Srebrenice?

Mesto sem zapustil 11. julija, in sicer uro ali dve, preden so srbske sile v celoti zavzele Srebrenico. Takrat sem menil, da je to najtežji trenutek v mojem življenju in da se mi ne more zgoditi nič hujšega. Posloviti sem se moral od žene in sina, ki se je zdrznil, čeprav je imel 14 mesecev, zaradi vsakega strela ali eksplozije granate. Sin se tega ne spominja, kar pa ne pomeni, da nima posledic. Še težje pa mi je bilo, ko sem moral izkopati bratovo truplo iz zemlje. Upal sem, da mi bo lažje, ko ga bom znova položil v grob v Potočarih, vendar sem takrat moral pokopati dva brata, kar je bilo najhuje, kar se mi je doslej zgodilo. Nikomur ne želim, da bi moral doživeti takšno bolečino, niti četnikom, ki so nas pobijali.

Ali vas te podobe spremljajo v sanjah?

Spat grem s Srebrenico in prebudim se s Srebrenico. Ko sem buden, se trudim, da o tem ne bi razmišljal, podobe pa se včasih prikradejo same od sebe. Ne vem, ali je to travma ali strah. Spominjam se, kako sem zadnje dni spraševal dragega Boga, kdaj bo prišla vrsta name. Pričakoval sem smrt, ker sem bil prepričan, da bomo vsi umrli in da je Bog sklenil, da mora naš narod izginiti. A preživel sem in se odločil, da bom pričal o zločinih, ne da bi pretiraval ali molčal o tem, kar sem videl na lastne oči. Velike je še zločinov, ki jih sam nisem videl, kot so bila številna posilstva, poboji otrok, klanje ... Ženske še molčijo, ker je o teh zločinih težko govoriti. Predstavljajte si mater, ki bi izpovedala, kako so njenemu dojenčku izvlekli čreva pri živem telesu. Lahko verjamete, da so se dogajala tudi takšna grozodejstva. Posilstva so v BiH še vedno tabu, o tem se ne govori. Navsezadnje tudi zato, ker je šlo v večini primerov za mlada dekleta, ki so se po vojni poročile in jih je strah, da bi izgubile svoje družine.

Kako ste se prebijali skozi gozd smrti?

Še vedno o tem težko govorim. Spominjam se, da sem se vrnil po mlajšega brata, ki je umrl že 12. julija zjutraj. Imel je 18 let. Pokril sem ga z vejami. Poskušal sem se izogniti zasedam, ko sem hodil čez Kameničko brdo pri Bratuncu, kjer so bili po vojni najdeni posmrtni ostanki 900 ljudi, planino Udrč in Zvorničke Kamenice do osvobojenega ozemlja Nezuk blizu Tuzle. Hasiba sem nosil na ramenih več kot 20 kilometrov. Čeprav je bil hudo ranjen, je živel še devet ur. Na desetine ljudi je vsak dan umiralo in smrt je postala del vsakdana. Nisem si predstavljal, da bom preživel. Vendar sem upal, da mi bo lažje, če prenesem brata do svobodnega ozemlja. Lastno telo mi ni pomenilo nič. Nisem se zavedal niti tega, da sem nenehno hodil bos, saj nisem imel čevljev ...

Je strah še vedno tudi vaš sopotnik?

Ko grem v Srebrenico, me je strah. Vsi ljudje so mi sumljivi. V vsakem vidim potencialnega morilca, čeprav nisem nikomur v Srebrenici skrivil niti lasu. Lahko hodim ponosno in tako tudi hodim, vendar se ne morem otresti strahu. Ljudje v Srebrenici se niso spremenili, v njih je še več sovraštva, kot ga je bilo prej. Dokaz je 12. julij, ko je dan za spominsko slovesnostjo v Potočarih parada gibanja srbskih četnikov Ravne gore v Srebrenici, kar si je težko predstavljati.

Kaj vam je povrnilo voljo do življenja?

Morda bo kdo mislil, da gre za nacionalizem, vendar ni tako. Rešila me je vera v Boga. Nobena vera ne uči, da je treba ubijati, uničevati in si podrejati druge narode. Vera mi je vrnila voljo do življenja. Nikogar nisem zasovražil in nikogar ne sovražim. Če me ne bi rešila vera, bi verjetno že bil v zaporu, ker bi se hotel maščevati. Bog je oprostil nam in mi moramo oprostiti drugim. V Tuzli imam svojo hišo, v njej živim s soprogo, sinom, hčerjo in materjo. To je vsa moja družina. Če ne bi imel sina, bi verjetno izumrla moja družinska veja. Bog daje in Bog jemlje.

Se je bilo težko upreti sli po maščevanju?

Nikogar ne gledam kot na sovražnika, gledam le na to, kdo je zločinec in kdo ne ter kdo je človek in kdo ni. Še vedno obstajajo ljudje, čeprav je danes težko biti človek. Ko ljudje danes gledajo zločince na haaškem sodišču, ne vem, kako bi se izrazil, jih preprosto ne morejo opisati. Niti kot monstrume niti kot zločince ali živali, ker verjetno ne obstaja beseda, s katero bi jih lahko opisali. Če bi bil moj oče zločinec, bi se ga sramoval.

Se o Srebrenici pogovarjate tudi z otrokoma?

Sina in hčer učim, naj nikogar ne sovražita. Imata veliko prijateljev drugih veroizpovedi. Vzgajam ju tudi, naj se ne ozirata na veroizpoved, temveč naj bosta pozorna, kdo je človek in kdo ni. Z njima govorim tudi o Srebrenici. Poskušam jima prikazati golo resnico brez olepševanja, pogovor o tem pa najtežje prenaša moja mati. Ko kdo omeni Srebrenico, začne jokati in postane histerična. Tako kot rečemo, da se je zgodil Auschwitz in da vemo, kdo je kriv, je treba reči tudi: Zgodila se je Srebrenica in ve se, kdo je kriv.

Kako ste sinu in hčeri pojasnili povojne razmere v Bosni, ki se izgublja v političnem močvirju brez prave perspektive?

Otrokoma pripovedujem tudi o razpadu nekdanje SFRJ in kako lepo se je živelo v nekdanji državi, glede na to, da je danes v Bosni težko zaslužiti že za kilogram kruha, kaj šele za kaj več. Vsi smo imeli vsaj delovna mesta in streho nad glavo, če že ne ničesar drugega. Bosna je potegnila najkrajši konec in dobila najslabšo politično ureditev. S politiko se ne želim ukvarjati, a politikom predlagam, naj sedejo za isto mizo in se dogovorijo brez vmešavanja tujcev za bolj učinkovito državno ureditev. Medtem ko čakajo na podporo EU, Bosna samo še globlje tone. Vsi že počasi dvigajo roke od Bosne in pravijo, naredite še vi kaj sami zase. BiH je edina država, ki ima 180 ministrov na manj kot štiri milijone prebivalcev. Elita na oblasti sledi svojim interesom, ljudje pa so lačni.

Ali vam gre pisanje knjige težko od rok?

Ko začnem pisati, napišem dva ali tri stavke. Nato grem iz hiše in naredim nekaj krogov okrog nje, žena pa me sprašuje, kaj delam. Ne morem se pomiriti, ker se med pisanjem knjige natančno spominjam vseh podrobnosti. Ničesar ne želim poveličevati ali zmanjševati pomena. Popisati hočem vse, kar sem videl s svojimi očmi. Pišem avtobiografijo, ki se začne z mojim rojstvom in konča s Srebrenico.

Ko se bom vrnil domov, bom potreboval teden dni, da uredim misli v glavi. Ne bom mogel spati. Ne zaradi travm. Razmišljal bom o pozitivnem in o negativnem. Pozitiven je bil sprejem v Sloveniji, negativno pa je podoživljanje zame groznih dogodkov. Ko jih izpovem, imam občutek, da me posluša nekdo, ki me podpira.