Hegemon je utrujen. To ni nujno dobra novica

Ekonomski in borzni cikli ne povedo dovolj, če ne poznamo tudi zgodovinskih ciklov. V tem obdobju se en zgodovinski cikel bliža koncu, sledile bodo negotovost, živčnost, valutne in trgovinske vojne, na ekonomske trende bodo močno vplivala politična tveganja.

Ljudje vedno lažje opazimo nenadne kot širše spremembe, ki se razvijajo počasi, a vztrajno. Ekonomisti tako govorijo o gospodarskih ciklih, ki jih sestavljata recesija in konjunktura, borzni analitiki pa o borznih ciklih, ki jih sestavljata pozitiven bikov in negativen medvedji trend. Prvi v ZDA trajajo v povprečju med pet in šest let, drugi pa s tem časovnim obdobjem z zamikom sovpadajo oziroma so ponavadi še krajši. Vsekakor vlagatelji v življenju občutijo veliko gospodarskih in borznih vzponov in padcev. Torej, jih tudi bolje poznajo.

Toda v resnici obstajajo tudi zgodovinski cikli, ki pa trajajo bistveno dlje. Te cikle diktira svetovni hegemon, tako na področju ekonomije in vojske kot tudi ideologije. Vsi ti trije elementi so ključni in se med seboj prepletajo. Teorija v ozadju je, da hegemon s svojo uspešno rastočo ekonomijo ustvarja tudi privlačno ideologijo. Vsi želijo slediti uspešnim. Obenem pa se s tem zagotavlja dovolj premoženja za močno in razvojno usmerjeno vojsko. Na drugi strani hegemon za uspešno ekonomijo in močno vojsko potrebuje tudi ustrezno ideologijo, ki navdušuje oziroma motivira zaposlene in vojake. Konec koncev pa močna vojska zagotavlja varnost oziroma stabilnost ekonomije ter ščiti ali širi ideologijo. Težko je verjeti v ideologijo, ki je ves čas ogrožena. Zgodovinski cikel pa ima glede na knjigo The Rise and Fall of the Great Powers (Paul Kennedy, 1987) štiri faze: stopnjo prevlade hegemona; stopnjo izzivanja oziroma obdobje prvih težav, a tudi vrha hegemonije; stopnjo propada oziroma razdiralnega tekmovanja, ko hegemonija slabi; in na koncu stopnjo oziroma obdobje, ko hegemona ni.

Več kot jasno je, da smo bili po turbulentni prvi polovici 20. stoletja v ciklu ameriške hegemonije. Toda ali to še velja? Delež ZDA v globalnem outputu glede na pariteto kupne moči se je po daljšem obdobju znižal pod 20 odstotkov (vir: Deutsche Bank, Long Term Asset Return Study), delež BDP pa se je znižal pod 10 odstotkov (vir: BCA). V vzponu je Kitajska in več drugih bolj enakomerno močnih centrov ekonomske moči. Torej o ekonomski hegemoniji ZDA vse težje govorimo.

So pa ZDA in bodo še naprej močan ekonomski igralec. Tudi o ideološki hegemoniji vse težje govorimo. To dobro občuti vsak Evropejec, saj smo vajeni na vsakem koraku kritizirati ZDA. Tudi v Združenih državah je vse manj enotnosti, saj so ideološke razlike med republikanci in demokrati vse večje. Popularnost Donalda Trumpa bi lahko opisali kot vzpon »nestrankarskih« kandidatov, katerih trend obstaja tudi v Evropi. Prebivalstvo ZDA pa ima tudi manj aktivno voljo širiti ideologijo, ne glede na ekonomsko ali vojaško ceno. Torej tudi ideološko hegemonijo so ZDA že zgubile ali pa so vsaj na zelo dobri poti, da jo izgubijo.

Ostane le še vojaška hegemonija, saj njihova poraba za vojaške namene znaša okoli 35 odstotkov vse svetovne porabe za vojaške namene (vir: Deutsche Bank, Long Term Asset Return Study). A tudi v ZDA se obseg vojaških stroškov umirja. Obenem pa je jasno, da ob zgornjih dejavnikih ameriška vojaška nadvlada ne bo taka, kot smo je bili vajeni v preteklih desetletjih. To je konec koncev dokazalo leto 2015, ko so ZDA le omejeno posegale v spopad z Islamsko državo. Na podlagi povedanega lahko torej sklenemo, da smo v poznem tretjem delu cikla ameriške hegemonije.

Sledi četrti del cikla, ko ni očitne prevlade oziroma hegemonije, ZDA pa ostajajo le zelo pomemben in velik svetovni igralec. In čeprav se marsikomu zdi ta ideja odlična, še posebej kar zadeva posamezne ponesrečene akcije ZDA, pa to ni dobra novica. Gre za fazo negotovosti, preobratov, napetosti in spopadov.

Zadnje leto to dobro dokazuje. Migrantska kriza trenutno bolj preizkuša Evropsko unijo, kot jo je finančna kriza okoli leta 2010. Pred nami je morebiten Brexit, pat poziciji v Ukrajini ne kaže konca, napetosti na kitajskem morju naraščajo. Saudska Arabija se vse bolj zapleta v spopad z Iranom, teroristična grožnja pa je vse večja. Svetovni dolg je od leta 2007, glede na dokument McKinseyja, narasel za 40 odstotkov in dosega že 286 odstotkov bruto domačega proizvoda. To pomeni večjo živčnost prezadolženih subjektov in s tem trgovinske in valutne vojne pa tudi želje po preusmeritvi pozornosti. Pač veliko bo treba postoriti v razmišljanju in težave končno začeti reševati in ne odlagati ter jih populistično izkoriščati.

Vlagatelji se bodo morali na te politične negotovosti navaditi. Pri tem ni nujno, da so donosi v času večjih političnih pretresov visoko negativni. Med prvo svetovno vojno je denimo ameriški borzni indeks S&P 500 zrasel za okoli tri odstotke, med drugo svetovno vojno pa za 24 odstotkov. Res pa je, da so bile ZDA v obeh vojnah na zmagovalni strani, moč države (tudi ekonomska) pa je rasla. A prav tako je res, da so in bodo te napetosti povzročale nadpovprečno volatilnost (nenadna rast ali padec cen delnic) na prepletenih kapitalskih trgih. Še toliko bolj, ker v času pozitivnega in relativno stabilnega bikovega trenda vlagatelji pogosto preslišijo politična tveganja ali pa njihov pomen podcenjujejo, kar se je v zadnjih letih dobro pokazalo. Vsa navedena tveganja so vlagatelji dokaj hitro pozabili, čeprav so ostala nerešena. Toda ta stabilni bikovski trend je očitno vse bliže koncu. Zato se bo t. i. premija za politično tveganje v očeh vlagateljev zvišala, vlagatelji pa jo bodo tudi bistveno bolj upoštevali.

Skratka, razmerje med donosom in tveganjem utegne biti v prihodnjem desetletju slabše, volatilnost višja, pravilna regijska in splošna alokacija premoženja pa ključna za solidne donose vlagateljev. Le upamo lahko, da bodo vlagatelji in politiki začeli pri svojem razmišljanju bolj upoštevati širši kontekst, realno stanje in dolgoročnost posameznih potez.

Sašo Stanovnik je glavni ekonomist Skupine Alta in vodja oddelka analiz v družbi Alta Invest.