Hiromi: Igram klavir, tako kot jem ali spim

Hiromi v japonščini pomeni darežljiva lepota. Morda bi ravno s to sintagmo, ki znova potrjuje znani rek, da je nomen res omen, najlažje opisali nastop japonske pianistke Hiromi Uehara. Veselje in toplina, ki se razlijeta z odra med občinstvo, sta poleg brezhibnosti izvedbe in virtuoznosti presežek in redkost. S tehnično preciznostjo in čistostjo prinaša v jazz disciplino klasične pianistke – nekakšno nadzorovano ekspresijo.

Avtorske skladbe izvaja igrivo, hudomušno in lahkotno, čeprav njeni prsti po vsej dolžini klaviature koncertnega klavirja znamke Yamaha linije CFX drsijo s svetlobno hitrostjo in z dosledno natančnostjo – tudi takrat, ko po tipkah udarja s pestmi in komolci. Glasbeni okus pianistke, rojene leta 1979 v mestu Hamamacu, v prefekturi Šizuoka na Japonskem, se razteza od Rahmaninova do Franka Zappe, in ko se spominja posameznih dogodkov v svojem življenju, večkrat reče, da se ji vse skupaj zdi kot sanje.



Kakšni ste bili kot otrok?

Hm ... Bila sem radovedna deklica. In precej neustrašna. Bila sem tiste vrste otrok, ki kar skoči v bazen z drugimi otroki, čeprav ne zna plavati, samo zato, ker so vsi v bazenu videti veseli in se zabavajo. Rekla sem si, to mora biti nadvse zabavno, in skočila. Potem me je oče moral reševati iz vode.

To vas sprašujem, ker je videti, da se na odru neskončno zabavate. Očitno ste znali obdržati otroka v sebi.

Res se zabavam. Ko vidim kaj zanimivega, skočim noter. Morda imate prav, da mi je to ostalo od otroštva.

Na materino pobudo ste prvič sedli za klavir pri šestih letih. A najbrž si ni mislila, da boste tudi v glasbo skočili tako resno?

Mama je imela rada glasbo in želela je, da bi vsaj jaz igrala klavir, če že njej to ni bilo dano. Klavir je postal moja prva ljubezen in je ljubezen, ki še kar traja. Da se hočem z igranjem ukvarjati profesionalno, pa sem začutila pri dvanajstih letih, ko sem šla prvič na pot: na otroški glasbeni festival na Kitajskem. Prvič sem bila v tujini sama, nisem govorila ne razumela jezika, vedela sem samo to, da ko me bodo pocukali za rokav, moram na oder. Sedla sem torej za klavir in začela igrati, izbrala sem svoji dve avtorski skladbi. Ko sem končala prvo, sem se šele ozrla po občinstvu in videla vse tiste nasmehe na obrazih. Takrat sem vedela, da so me razumeli, čeprav nisem govorila njihovega jezika. Takrat sem spoznala, kakšno moč ima glasba in da ne pozna meja. Spoznala sem, da se lahko z glasbo sporazumevam v katerem koli jeziku in narišem ljudem nasmeh. Pomislila sem, saj to je sanjska služba!

Čeprav ste začeli »delati« že pri šestih letih, je bila služba najprej igra. Učiteljica klavirja vas je spodbujala k temu, da ste glasbo doživljali tudi skozi barve.

Prva leta sem igrala samo klasično glasbo in učiteljica mi je, da bi lažje razumela oznake za dinamiko, glasnost in tempo, to ponazorila z barvo. Pianissimo mi je na primer podčrtala z modro barvo, forte pa z rdečo. Tako sem takoj, ko sem videla rdečo barvo, vedela, da je to nekaj strastnega, gorečega, da moram igrati ognjevito. Ob modri barvi sem igrala bolj mehko, melanholično. Mislim, da prek take sinestetične razlage otroci lažje in bolj naravno dojamejo glasbo.

Vam ta metoda tudi danes pomaga pri igranju, skladanju ali tedaj, ko hočete svojim kolegom v bendu kaj pojasniti?

Niti ne. Včasih vidim barve med koncertom, no, odvisno od dneva, ampak včasih se mi kakšen del skladbe obarva.

Torej niste bili deležni rigorozne discipline, ki je sicer značilna za šolski sistem na Japonskem?

Ne, nikoli. Obiskovala sem glasbeni pouk v javni šoli. Šele pri dvajsetih letih sem se vpisala na pravo glasbeno šolo, na Berklee College of Music v Bostonu.

No, virtuoznost vašega tipa pač ne pride sama po sebi. Očitno imate disciplino prirojeno. Poznam klasičnega pianista, ki intenzivno vadi po osem ur na dan. A da se ne bi »samoogoljufal«, čas osredotočene vaje meri s šahovsko uro. Takoj ko mu pozornost pade, ustavi čas. Tudi vi ste glede tega nekoč dejali, da se vztrajnost splača. Koliko časa na dan posvetite vaji?

Veliko vadim. No, morda nisem ravno tako striktna kot vaš znanec. Ko nisem na turneji, vadim vsak dan po več ur. Igranje in vaja sta zame namreč ločeni stvari. Ko vadim, se osredotočam na konkreten problem ali del skladbe, ki se ga hočem naučiti. Igranje pa je igranje. Seveda je eno z drugim povezano. Zato da bi igrala, moram vaditi. Čas, ko igram, ne štejem v čas za vajo. Ni pomembno, ali sem tisti dan imela koncert ali ne, vedno ta dan še vadim. Ampak to rada delam, zato mi ni težko. Igram klavir, tako kot jem ali spim. To je ena od primarnih potreb, tako rekoč. Nekaj, kar preprosto moram početi.

Da ste s sanjsko službo tudi kaj zaslužili, pa ste najprej ustvarjali avize za reklamne oglase na televiziji. Je bil to kompromis?

Ko sem prvič nekemu novinarju omenila, da sem pisala glasbo za reklame, nisem vedela, da bo to zvenelo tako neustvarjalno in komercialno. Ni šlo za kompromis in denar, šlo je bolj za izkušnjo. Dela ne bi sprejela, če v njem ne bi uživala. Predstavljala sem si, da pišem glasbo za kratki film, tak, ki traja le nekaj deset sekund. Spomnim se oglasa za avtomobilsko znamko Nissan, v katerem je nastopal Mr. Bean. Moja naloga je bila, da glasba odraža njegovo osebnost. Zelo sem se zabavala, ko sem ga gledala in njegovo mimiko poskušala ujeti na klavirju – kot bi spremljala nemi film. Pri drugem oglasu za kremo za telo pa so me prosili, naj ustvarim »hidratantno«, vlažno ozračje, kot bi tekla voda. Sama tega dela nikoli nisem jemala kot kompromitiranje svojega umetniškega izraza. Gre le za drugačno obliko glasbenega ustvarjanja.

V svet jazza vas je vpeljala vaša prva učiteljica klavirja na Japonskem. Vanj ste vstopili prek pianistov Errolla Garnerja in Oscarja Petersona, ki sta zaznamovala vaše dojemanje glasbe, morda bolj kot Bach in Mozart.

Prvič sem njuno glasbo slišala, ko mi je bilo osem let. Odtlej sem neprestano zamaknjeno poslušala njune plošče. Pri učenju glasbe gre za podoben princip kot pri učenju jezika. Ko si čisto majhen, ponavljaš zloge in besede za starši, ko prideš v šolo, se trudiš govoriti kot tvoji prijatelji, če imaš kakšne vzornike, začneš uporabljati iste besede in fraze kot oni. Tako si širiš besedni zaklad. Podobno je v glasbi. Ko slišim nekaj, kar mi je všeč, poslušam to neštetokrat in si sposodim kakšno »besedo« tu in tam. Počasi se ti izrazi zasidrajo v podzavest in se zmešajo skupaj z drugimi tvojimi izrazi. Ko jih govoriš dolgo časa, postanejo tvoji. Gre za proces iskanja svojega izraza. Tako kot z branjem knjig bogatiš svoj besedni zaklad, glasbeno izrazoslovje bogatiš s poslušanjem plošč. Še vedno veliko poslušam glasbo. Zagotovo pa sta Garner in Peterson hrbtenica mojega glasbenega besedišča.

Tega je nekoliko kasneje dopolnil še veliki pianist Ahmad Jamal. Njega niste samo poslušali, ampak ste ga celo spoznali. To mora biti še posebej dragoceno doživetje.

Brez dvoma. Zgodilo se je, ko sem študirala na Berkleeju. Diplomirala sem iz kompozicije in aranžiranja glasbe za velike orkestre, torej nisem pisala samo za klavir. Moj tedanji profesor me je spodbujal, naj pišem originalne kompozicije. Nekoč me je vprašal, ali lahko sliši, kar sem napisala. V učilnici sem mu predvajala posnetek neke skladbe, ki sem jo želela prirediti za večji ansambel. Bila mu je všeč in vprašal me je, kdo igra klavir na posnetku. Skoraj ni mogel verjeti, ko sem mu povedala, da igram jaz. Poznal me je namreč kot študentko kompozicije in ne kot pianistko. Rekel je, da bi rad posnetek predvajal svojemu dobremu prijatelju ...

… ki je bil po naključju ravno Ahmad Jamal.

Tako je. Profesor mi je kasneje povedal, da se je Ahmadu, ko ga je poklical, ravno nekam mudilo, zato mu je moj posnetek zavrtel kar po telefonu. Po pol minute poslušanja je Ahmad rekel: »Ok, rad bi spoznal to dekle.« Kakšen teden kasneje sva se srečala in od takrat se je začela sanjska zgodba. Predstavil mi je založbo in menedžerje in mi pomagal zagnati profesionalno kariero. Sicer je večen vir navdiha. Že samo to, da mi stoji ob strani, je navdihujoče. Zelo me spodbuja. Vedno mi pravi: »Samo nadaljuj to, kar počneš.« Vedno, ko sem v New Yorku, pride na moj koncert in vsakokrat sem zelo počaščena, da je med občinstvom. Še danes včasih sploh ne morem verjeti, ko ga vidim sedeti v dvorani. Neznansko me osrečuje s svojo navzočnostjo in pozitivno energijo.

Očitno navdih ne poteka samo v eni smeri. Kot gospoda Jamala ste tudi Chicka Coreo popolnoma prevzeli s svojim igranjem, in to že pri sedemnajstih. Kje vas je slišal igrati?

V Tokiu sem obiskovala zasebne ure klavirja in po naključju – to se mi nenehno dogaja, včasih se mi zdi kot sanje – je v isti zgradbi pred koncertom vadil Chick Corea. Ko sem to slišala, sem ga šla pozdravit. Predstavila sem se mu in malo sva se pomenkovala o improvizaciji, potem pa je rekel, naj sedem za klavir in mu kaj zaigram. Sedel je poleg mene in igrala sva štiriročno. Potem je vstal in mi rekel: »Kaj ko bi se mi jutri pridružila pri eni skladbi na koncertu?«

Očitno ste ga zelo impresionirali.

Chick z mlajšimi rad deli svoje znanje in izkušnje. Vedno spodbuja mlajše pianiste in jim rad da priložnost. Zato sem prepričana, da je tako gesto ponovil že večkrat po vsem svetu. Vesela sem, da sem ena teh srečnežev. Dobro se spomnim tistega koncerta. Sedela sem ob Chicku Corei in improvizirala. Že samo to, da sem lahko njegove roke opazovala tako od blizu, me je neznansko osrečilo. Prevzel me je občutek, da sem sama kot knjiga, on pa je cela knjižnica. Vse tiste njegove ideje, besednjak, neverjetno! Tako sem sedela tam, stara sedemnajst let, in poskušala vzpostaviti dialog z njim prek klavirja. Zaradi tega dogodka sem spoznala, koliko se moram še naučiti, in to mi je dalo zagon, da se v glasbo potopim še bolj. Bolj ko koplješ, bolj zanimivo postaja. To je čudovito potovanje, ki traja vse življenje.

Deset let pozneje sta skupaj posnela duet. Vajina izvedba uspešnice Spain ima na youtubu dva milijona ogledov ...

Drugič sva se srečala na Tokio Jazz Festivalu in spet igrala skupaj. Takrat sva se tudi dogovorila, da posnameva duet. Srečna sem bila, ko sem ugotovila, da se lahko z njim zdaj veliko bolje »pogovarjam« kot pred desetimi leti. Dobila sem potrditev, da sem na dobri poti k uresničenju svojih ciljev. Trudim se, da bi se lahko čim bolje izrazila. Ne samo kot pianistka, ampak tudi kot oseba. Glasba in moje osebno življenje sta zelo prepletena.

Najbrž je zato v ozadju vaših albumov vedno neka osebna zgodba. Album s triom Move odseva dogodke v enem dnevu, solo plošča Place to Be je posvetilo vašim dvajsetim letom in vsem, ki so vas navdihnili na različnih koncih sveta. Mimogrede, ste že našli svoj prostor pod soncem?

Ker veliko potujem, se mi vse bolj dozdeva, da je prostor, ki je najbolj moj in kjer se najbolje počutim, kar oder.

Iskra, V transu, Odpelji me proč, Čudežna dežela, Predajanje užitkom, Dilema, Kar bo, pa bo, Zbudi se in sanjaj, Vse je v redu so naslovi pesmi na novem albumu Spark, ki ga tokrat predstavljate na turneji. Občutja, ki si sledijo od ideje do realizacije? Lahko poveste več o tem konceptu?

Zdi se mi, da v življenju zanetimo veliko isker. In iz vsake se rodi neka zgodba. Proces nastajanja te zgodbe se mi je zdel zanimiv in hotela sem ga pretvoriti v glasbo.

Pri tej zgodbi sta z vami prav posebna glasbena veterana. Basist Anthony Jackson je podpisan pod albume Dizzyja Gillespieja, Paula Simona, Pata Methenyja, Roberte Flack, Madonne, Chicka Coree in je med drugim zaslužen za udarno bas linijo skladbe For the Love of Money skupine O'Jays. Bobnar Simon Phillips pa je bil dolgoletni član skupine Toto, igral je z Jeffom Beckom, The Who, Judas Priest, Tears for Fears ... Iz priloženega je razvidno, zakaj ste ju izbrali. Pa vendar, vas je poleg zvenečih imen še kaj drugega prepričalo, da ste ravno njiju povabili v svojo redno zasedbo?

Anthony Jackson je kot gost odigral nekaj skladb na mojih prvih dveh albumih. Želela sem si, da bi še kdaj sodelovala, in o tem sva se vedno pogovarjala, ko sva se srečala na kakšnem festivalu ali v New Yorku, kjer živiva. Leta 2010 je čas dozorel in poklicala sem ga, naj se mi pridruži. Takrat še nisem vedela, kdo bo bobnar. Ko pa sem začela pisati skladbe, je postajalo vse bolj jasno, kakšnega bobnarja bi zasedba potrebovala. Takoj sem se spomnila na Simona, ker mi je bil od nekdaj všeč njegov zvok in stil. Anthony je bil nad idejo navdušen, saj je s Simonom že igral v različnih zasedbah. Moja menedžerka ga je poklicala, jaz pa sem ravno zbirala svoje cedeje, da bi mu jih poslala, ker nisem vedela, ali pozna mojo glasbo. Menedžerka ga je najprej previdno vprašala: »Ste že slišali za Hiromi?« On pa: »Hiromi? Ravno sem gledal njen video s Chickom Coreo, ki mi ga je poslal prijatelj.« Bila je usoda! Če bi ga klicala dan prej, sploh ne bi vedel, kdo sem! Takoj je sprejel povabilo. Prvi album smo izdali leta 2011, od tedaj smo posneli štiri.

Trio je najbolj klasični format v jazzu. Kakšen izziv vam predstavlja?

Skupaj smo odigrali že nešteto koncertov, a več ko igramo, boljši smo. Glasbeno se zelo dobro razumemo in dopolnjujemo. Radi imamo izzive in radi tvegamo. Na neki način ima naš trio samo ene možgane, ne treh. Ko igram z njima, se počutim kot na lovu za zakladom. Vsi trije iščemo dragocenosti. Potem eden med nami zakliče »tukaj je zaklad!« in druga dva skočita k njemu. Nato skupaj kopljemo. Vsi trije si zaupamo in se spoštujemo in ni nas strah, če bi morda med kopanjem ugotovili, da tam ni nobene dragocenosti. Včasih se namreč zgodi tudi to.

Radi imate metafore …

Včasih se mi zdi, da je skupno igranje kot plezanje po gorah, kjer si za svoj trud nagrajen z lepim razgledom. Nekega dne uzreš prelep slap, ki ti vzame sapo. A ko ga še enkrat obiščeš naslednji dan, ni več tako osupljiv kot prvič, ko te je pogled nanj presenetil. Zato imam rada ob sebi ljudi, ki se ne bojijo tvegati in se poženejo v skalovje, čeprav tam morda ne bodo našli ničesar. Ampak skupaj se zaganjamo naprej in v tem je lepota.

Nekoč ste igranje v triu primerjali z nogometom. Kaj natanko ste mislili s tem?

Mislim, da se je vprašanje nanašalo na to, kakšna je razlika med igranjem v triu in solo. Igranje v solu je kot boks ali judo. Boriš se sam. Trio pa je ekipna igra. Imaš soigralce, s katerimi si uigran in jim lahko zaupaš, da ko boš nekomu podal žogo, jo bo ta prevzel in zabil gol. Kot sem rekla, mislimo z enimi možgani.

Vaše skladbe so žanrsko precej dinamične. Zdi se, kot bi vaše glasbene ideje silile izven okvirjev in presegale zakonitosti enega žanra.

Nikoli nisem razmišljala o žanrih na tak način. Ne izogibam se tega ali onega žanra, ko pišem, vse poteka naravno. Pišem in igram, kar čutim. Drugi potem poimenujejo to, kar slišijo, jaz pa ne znam nadeti kategorije svoji glasbi. V Italiji sem nekoč med koncertom v prvi vrsti opazila dečka morda sedmih, osmih let.

Moral je igrati klavir, saj je premikal prste, kot da bi spremljal moje igranje. Poleg njega je sedela elegantna starejša gospa v kostimu z ogrlico iz biserov. Zraven nje pa je sedel dolgolasi fant v majici z napisom Iron Maiden. To je moje občinstvo. Mislite, da poslušajo isto glasbo? Da. Mene. Le da jo zaradi svoje osebne zgodovine in glasbenih preferenc dojemajo vsak po svoje.

Zanimivo bi bilo slišati, kako bi ti trije opisali vašo glasbo.

Da, morala bi jih vprašati. Škoda, ker jih nisem. Morda dolgolasec uživa v rokerskih odtenkih moje glasbe, gospa z ogrlico sliši mojo jazzovsko plat, fantku pa je mogoče zanimiva klasična virtuoznost mojega igranja. Prelepo je, da ena glasba lahko združi tako različne ljudi.

Res pišete nekakšen glasbeni dnevnik?

Vsak dan poskušam pisati glasbo. Seveda ti zapiski odsevajo moje počutje na posamezen dan, zato bi temu lahko rekli tudi dnevnik. Skladam že od šestega leta in to zelo rada počnem. Zapisujem si domislice, seveda pa nimam vsak dan genialne ideje.

Vas bomo lahko v prihodnosti slišali tudi z velikim orkestrom?

Napisala sem več skladb za orkester in klavir. V mislih imam projekt, ki bi ga lahko izvajala po svetu z različnimi nacionalnimi simfoničnimi orkestri. Če bi bili vaši filharmoniki za to, se lahko dogovorimo za koncert.