Tiskane izdaje
Selfiji nemške kanclerke Angele Merkel z begunci v berlinskem Spandauu, fotografija naplavljenega dečka Ajlana Kurdija, smrt štirideset beguncev v tovornjaku na avstrijski avtocesti pri Dunaju ... Begunsko krizo v Evropi že od začetka spremljajo posnetki z bolj ali manj nedvoumno politično sporočilnostjo in razkrivajo vse njene razsežnosti. V zadnji fazi gledamo prizore beguncev, ki v Pireju zapuščajo velike trajekte. A iz Grčije, ki je v zadnjih dneh postala veliko zatočišče nesrečnih duš, ne morejo. Končajo pred bodečo žico v sramotni bedi tabora pri Idomeniju.
Preden se je Merklova pozno poleti v Spandauu fotografirala z begunci, je bil središče katastrofe sredi Evrope kolodvor Keleti v Budimpešti. Kanclerka in njen kolega z Dunaja Werner Faymann sta v nočnih telefonskih usklajevanjih z Viktorjem Orbánom omogočila, da so se begunci iz Madžarske lahko odpravili v Avstrijo in Nemčijo. Tam so bili pričakani s kulturo dobrodošlice. To na vzhodu EU razglašajo za veliko napako in neodgovorno vabilo migrantom. Nesrečniki iz Idomenija takšne človekoljubne geste ne morejo več pričakovati. V zadnjega pol leta se je zgodilo preveč stvari.
Dunaj, Ljubljana, Zagreb, Atene, Ankara. To so bile postaje Donalda Tuska na turneji po državah ob balkanski begunski poti. Predsednik evropskega sveta v rokah sicer nima taktirke, saj mora predvsem usklajevati stališča voditeljev članic, da se vrhi EU ne končajo v kaosu. Tudi ponedeljkov vrh, na katerem bo v prvem delu sodelovala še Turčija, bo še en v nizu kriznih ritualov na najvišji politični ravni. Kljub temu so s Tuskove poti prišla sporočila, v katerih se utegne skrivati scenarij preobrata. Do njega bi pripeljali majhni koraki na več ravneh. Brez velikih gest.
Tranzita beguncev od juga proti severu, iz ene države v drugo, je konec. Še Merklova kot dobra Evropejka, ki je razumela zgodovinskost krize, je beguncem, ki so prišli v Helensko republiko, svetovala, naj se raje nastanijo v razpoložljivih grških centrih. In čakajo na premestitev v druge članice. Humanitarna kriza v Grčiji, ki bo blažena z bruseljsko finančno pomočjo, je cinično »vzeta v zakup«. Za gospodarske migrante so se vrata že tako zaprla in Tuskov poziv, naj se sploh ne odpravijo na pot, ker ne bodo prišli nikamor, je bil le še uradna potrditev tega.
Vzpostavljanje nadzora zunanje meje v Grčiji bo – če se bo načrt izšel v praksi – naloga turške obalne straže, ki bo poskušala čim bolj zajeziti begunski tok. Skoraj neopažena je bila vest, ki nakazuje opazen premik. Grčiji je sredi tedna uspelo Turčiji vrniti okoli 300 gospodarskih migrantov iz Alžirije, Maroka in Tunizije. Če bo Turčija zajezila tok in sprejemala zavrnjene migrante, ki ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito v Evropi, se lahko začne uresničevati velika rešitev – neposredno preseljevanje beguncev iz Turčije v EU. Nejasno je le, kam bodo šli.
Širši položaj dobesedno sili Unijo, da krizo končno spravi pod nadzor, ne glede na ceno in humanitarne zadržke. Rusija je postala bolj agresivna, sosednje regije so destabilizirane, navznoter se trese celotna arhitektura EU. Na Otoku grozi brexit, Francija se ne more postaviti na noge. Na vzhodu sta v modi Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński. Posledice dolžniške krize se še čutijo. Institucije EU na čelu z evropsko komisijo še nikoli niso bile bolj nemočne in govorjenje britanskih evroskeptikov o bruseljskem totalitarnem molohu nikoli ni bilo dlje od resnice.
Naloga vseh nalog je reševanje schengna, ki je med begunsko krizo z uvajanjem nadzora na notranjih mejah pod pritiskom in bi bil z nadaljevanjem kaotičnih razmer res ogrožen. Njegovo delovanje ni le v neposrednem gospodarskem interesu članic. Še več, njegovo opuščanje je tudi velik poraz EU. V odzivanju je veliko dvoličnosti. Jasno je, da schengenski nadzor ne more delovati brez učinkovitega nadzora zunanje meje. A članice so doslej zavirale delovanje skupne mejne straže, zato je imel Frontex z omejenimi pristojnosti in kadrovski zmogljivostmi zvezane roke.
Podobno je z razvpitim dublinom, ki ga že pred Grčijo ni upoštevala niti Italija, ko se je spopadala z velikim valom prebežnikov iz Afrike. Oboje se je pometlo pod preprogo in se vsaj deklarativno vztrajalo pri spoštovanju črke zakona, ki ga že tako ni več nihče spoštoval. To je za Unijo, ki deluje kot skupnost prava, hud udarec. Namesto egoističnega soliranja je pred EU trda politika z več neprijetnimi prizori in tudi hladnega realizma. Z njim bo število beguncev, ki pridejo, sicer nižje in obvladljivo, a rešitve ne bo, dokler razlogi za beg iz Afrike in z Bližnjega vzhoda ne bodo odpravljeni.
Dotlej se bodo ljudje še odpravljali v Evropo. Namesto z ograjami, kaosom in prenašanjem na tuja bremena bo EU morala pokazati humanost z zagotavljanjem njihovega organiziranega prihoda.
