Homeinijeva prerokba

Odločitev ustavnega sodišča, da dva zapornika, Krkovič in Črnkovič, pravnomočno obsojena v zadevi Patria, ostaneta v zaporu, je odprla vprašanje enakosti pred zakonom. Predsednik SDS Janša je bil na enako pobudo, v istorodni pravnomočni obsodbi, namreč 12. decembra lani iz zapora izpuščen. Razlike med njimi si pravzaprav ni mogoče razlagati drugače, kakor da je ustavno sodišče pomembnost politične in strankarske funkcije postavilo nad druge oblike življenja v državi. Ali pa da je vzvišenost statusa vezana le na predsednika SDS. Ob tej vzvišenosti preigrajmo nekaj misli.

Ko spregovori krivosodje

Za skorajda kultom, ki si ga je v slovenskem politikumu izposloval Janez Janša, je bržkone nekaj več kot le sposobnost ali karizmatičnost enega samega človeka. Tudi v dejstvu, da mu je v latentni grožnji po polni prevladi nad t. i. starimi silami skupaj z »njimi« uspelo t. i. izbrisane ohraniti izbrisane 23 let, je znamenje moči, ki presega zmogljivosti enega človeka. Do danes (v četrtek je bila 23. obletnica) iz njegovih ust ni bilo mogoče slišati besed opravičila ljudem, ki se jim je zgodila krivica, kar bi se ob tej klavrni obletnici za predsednika največje opozicijske stranke spodobilo.

Ob tem si predočimo usode celih skupin ljudi, ki so na slovenskem prostoru v novejši zgodovini poleg izbrisanih doživele travmatično politično izkušnjo, za katero niso mogli biti krivi, pri čemer bomo ob strani opustili travme ekonomskih emigracij. V mislih nimamo le prekmurskih Madžarov, ki so po podpisu trianonske pogodbe leta 1920 izgubili svojo matico, ali koroških Slovencev po plebiscitu istega leta, ki jih je izpostavil večdesetletni raznarodovalni politiki, tudi ne le primorskih Slovencev, ki so v prihajajočih letih trpeli pod rušilnim fašizmom. V mislih imamo tudi politično-civilno emigracijo po drugi svetovni vojni, ki se je raztepla po vsem svetu, po Evropi, Argentini in ZDA, in se jo je kar počez diskvalificiralo kot izdajalce in kolaborante z okupatorjem, čeprav se danes razkriva, da velika večina tega ni počela in da prisega Hitlerju na bežigrajskem stadionu ni bila njihovo mnenje. Danes je tudi povsem jasno, da izbrisani niso bili po samoumevnem ključu sovražniki slovenske osamosvojitve in da so jim bile v večini kratene temeljne človekove pravice, prav podobno kot nekoč večini slovenske politične emigracije.

V četrtek je v javnost prišla vest, da je vrhovno sodišče odpravilo poročilo protikorupcijske komisije (KPK) o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank v delu, ki se nanaša na predsednika SDS Janeza Janšo. To najbrž ne bo zadržalo ovadb in sodnih procesov na to temo, toda Janša je lahko doživel pošteno sojenje, ki zahteva formalno pravilnost (in pravičnost), in to na sodišču slovenskega pravosodja, ki ga je v razsežnih propagandnih akcijah SDS in njegovih propagandnih glasil, ki se izdajajo za neodvisna, povsem nedvoumno razglasil za »krivosodje«.

Zaradi višjih interesov

Tako je urbi et orbi znano, da je bil postopek KPK proti Janši peljan na napačen način, in iz razsodbe je razvidno, da so bile njegove ustavne pravice kratene, ker pred objavo »izvida« v roke ni dobil njegovega osnutka in nanj ni mogel dati svojih pripomb. Goran Klemenčič, tedanji predsednik KPK, bo, če bo to obveljalo, moral priznati svojo napako in vedelo se bo, da je šlo za napako. Tako namreč deluje pravna država in tako ni delovala, ko so se dogajali veliki obvojni politični pretresi, geostrateške kuhinje in premetavanja narodov in ljudi sem in tja, kar je imelo za posledico vse mogoče deviacije in podobne stvari, med drugim tudi ideološko zmešnjavo na ravni političnih strank v sodobni Sloveniji.

Slovenija je bila vedno na križpotju mednarodnih interesov, in to, kar se v obliki t. i. fundamentalističnega terorizma dogaja po sodobnem svetu, je bilo tu že videno v travmah druge svetovne vojne. Misli, ki jih je v že prejšnji teden omenjeni knjigi Izvoz svobode napletel Luciano Canfora, so nam dale idejo, mogoče celo pojasnilo, zakaj utegne biti tako. Poskusimo. Danes si katera koli politična stranka ali kateri koli politik težko domišlja, kar je bilo videti še leta 1991, da je bistveno pripomogel k osamosvojitvi in da se je za vedno z zlatimi črkami vpisal v zgodovino slovenske državnosti. Bolj kot kadar koli so danes nazorni geo- in politično-strateški interesi velesil in vedno neizpeto razmerje med ZDA ter Rusijo oziroma Kitajsko. Razpad Jugoslavije se, čeprav proti volji tedanje ZDA, kaže kot logična posledica vodenega razpada Sovjetske zveze, perestrojke, prav tako padec berlinskega zidu. In danes je nebrzdan pohod svetovnega kapitala refleks istega problema, ki je bil tedaj zapakiran v logiko hladne vojne. Današnja Grčija v logiki lastne korupcije in družbene laksnosti je logična posledica ravnanja z njo, ko so ji »zaradi višjih geopolitičnih razlogov« leta 1967 vsilili polkovniško hunto in ko se je nad njenim ozemljem in prebivalci na veliko barantalo o angleški ali sovjetski prevladi interesov. Jugoslovanski titoizem in Titov plejbojski socializem je bil omogočen z denarjem in interesi ZDA, ki je v posmeh demokratom v blokadi držal resne demokratične procese vse do Titove smrti, ko je v Sloveniji v partijski in podredni podjetniški strukturi že dodobra stekla notranja diferenciacija. Ne nazadnje je vodja največje opozicijske stranke Janša otrok natanko tiste ZKS, ki jo danes obtožuje demokratične herezije, in je svojo politično kariero začel v ozračju znotrajpartijske diferenciacije. Ta je bila prototip podjetništva politično odvisne in dogovorne ekonomije na splošnih tržnih načelih, kar je pravzaprav model, ki je vzdržal vse do danes, ko se je Slovenija zaradi korupcije in političnih levo-desnih blokad in nemoralnega privatizacijskega pohlepa skorajda sesedla vase.

Iz narobe v narobe

Verski muslimanski fundamentalizem, ki je nasledil erotično hladnovojno razmerje med SZ in ZDA, je logična posledica spodletelih iger in napačnih zastavitev družb po drugi svetovni vojni. Komur to ni jasno, si lahko prebere presunljivo in nadvse poučno Homeinijevo pismo, ki ga je ta kot iranski ajatola poslal 1. januarja 1989 Mihailu Gorbačovu in v katerem napoveduje konec komunizma in prihod islama. (Luciano Canfora ga je objavil v Izvozu svobode.) Danes je bolj kot kdaj prej jasno, kako je na svetovni ravni treba na novo izumiti model vzdržne demokracije, da bo na novo nadgradil izhodišča, ki jih je v bran svobode državljanov suverenih držav postavilo moderno razsvetljenstvo. In če vlečemo vzporednice z veliko modernistično igro med SZ in ZDA, padcem berlinskega zidu in islamsko politično regresijo, bi z nekaj tveganja lahko predlagali analogijo v slovenskem političnem prostoru pred- in poosamosvojitvene Slovenije, ko smo doživeli tranzicijo iz »narobe« v »narobe«, podobno kot je na globalni ravni ta stekla iz totalitarnega socializma v vulgarni kapitalizem. Ne pozabimo: vse, kar so ZDA na Bližnjem vzhodu postavile proti SZ, je danes na udaru očitka o fundamentalističnem terorizmu. Od Afganistana, kjer so podpirali fundamentaliste proti SZ in jih leta 2001 končno srečali v New Yorku, prek Osame bin Ladna, ki je bil najprej zaveznik, pa Sadama Huseina, ki je iz zaveznika postal sovražnik, da ne govorimo o Pol Potu v Kambodži ter vojaških režimih v Čilu, Argentini in Grčiji. Kissingerjeve ZDA seveda ne govorijo o ZDA v celoti in za vse čase; tu je Obama, ki je te dni odrekel srečanje Benjaminu Netanjahuju. Ni jih mogoče poenostaviti, mogoče pa je videti, da posledice prve in druge svetovne vojne trajajo mnogo dlje kot (vsaka) po štiri leta in da današnji islamski teroristični fundamentalizem ni priletel z neba, temveč se kaže kot metastaza istih rakavih celic moderne civilizacije, ki ji je duh ušel iz steklenice.

In zdaj k uvodni poanti: dvigovanje politike nad druge segmente, izpustitev Janše iz zapora, ne pa Krkoviča in Črnoviča, je refleks, ki je potencialno žaljiv do izhodišč demokracije in enakosti pred zakonom predvsem zato, ker potencialno pritrjuje tezi o politični metafizičnosti predsednika SDS kot vzvišenemu modelu slovenske demokracije, kot conditio sine qua non njenega delovanja. Pogrošni toni o »krivosodju«, kar naj bi bilo po mnenju SDS pravosodje, rušenje avtoritete pravne države in splošna kultura diskvalifikacij in žaljivk v komunikaciji se v nevarni analogiji približujejo duhu predrazsvetljenskega fundamentalizma, ki v Sloveniji, analogno z globalno politično geometrijo, bolj kaže na logiko razpada logike hladne vojne na tem prostoru kakor na demokratično pobudo suverenih političnih subjektov v suvereni nacionalni državi. V to logiko je vgrajena napaka, ki se je ne sme spregledati.

Še drugače povedano: prostaški fundamentalizem, ki se kaže pri nekaterih strankah in političnih voditeljih po vsej Evropi, bržkone presega njih same in kaže na širši politično-civilizacijski problem.