Humanizem, kdo bo tebe branil?

Macron je napovedal, da hoče obrniti novo stran v francoski zgodovini, kar naj bi pospremila upanje ter zaupanje.

Objavljeno
12. maj 2017 20.24
Milena Šmit
Milena Šmit

Predsedniške volitve so bile zgolj prvo dejanje. Drugo, ki bo pravzaprav odločilo, ali bo Emmanuel Macron lahko res vladal Franciji, bo potekalo junija na parlamentarnih volitvah. Mu bo uspelo zbrati zadostno parlamentarno večino?

Zgodilo se je v Saint-Nazairu na severu Francije, na proslavi v počastitev žrtev in herojev deportacij med drugo svetovno vojno. Govornica Christine Cabalé, 93-letna nekdanja interniranka v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, je ogorčeno pozvala predstavnike Nacionalne fronte, naj zapustijo slovesnost, češ da tam nimajo kaj početi, z besedami: »Sram vas bodi! Pojdite ven!«

Kot kažejo ankete, je na francoskih predsedniških volitvah v prvem krogu volilo Nacionalno fronto le približno 10 odstotkov ljudi, starejših od 65 let. Poraz predsedniške kandidatke Marine Le Pen v drugem krogu je dokaz, da je v francoski družbi še živ spomin na zlo fašizma in da so tudi mlajše generacije še zmeraj dovolj prepričane, da je tako prav.

Marine Le Pen je kljub očitnemu porazu lahko zadovoljna z rezultatom, saj je že v prvem krogu dobila dosti več glasov kot pred petimi leti. Za razliko od očeta Jean-Marieja Le Pena je bila pred drugim krogom volitev deležna celo soočenja s protikandidatom, četudi je med volilno kampanjo ponovila, da vichyjevska Francija ni bila odgovorna za najbolj množično protijudovsko racijo julija 1942 na pariškem velodromu. Prav to soočenje je dokončno odstranilo grožnjo njene zmage.

Francoska »teleta«

Zaradi možnosti, da bi lahko postala prva ženska predsednica v Franciji prav Marine Le Pen, so se v Franciji čutile prizadete mnoge pripadnice tega spola. Televizijsko novinarko Audrey Pulvar, ki je podpisala peticijo žensk, ogorčenih nad tem, da se Marine Le Pen razglaša za feministko, je, denimo, njen delodajalec suspendiral do konca predsedniških volitev.

Institucija koristnega glasovanja, vote utile, ki sicer ni v skladu s političnim prepričanjem volivcev, a lahko pripomore k odvrnitvi nesprejemljive kandidature, je na zadnjih predsedniških volitvah še enkrat uspešno odigrala vlogo v zavzemanju za skupno družbeno dobro. Šlo je za rešitev republike in njenih vrednot, so v en glas poudarjali številni volivci, politiki in komentatorji.

Vendar je hipnemu olajšanju, ki ga je prinesel izid volitev, takoj sledilo nelagodno vprašanje: Kako dolgo še? Ena od karikatur, ki so skušale ujeti ozračje po neuspehu predsedniške kandidatke, kaže jezno Marine Le Pen, ki pravi: »Bolj ko je trd pristanek, bolj strašna bo (moja) vrnitev.« Ali je na prihodnjih volitvah res prav Nacionalna fronta edina opcija, če Macronova vlada ne bo uspešna?

O tem, kako trdno je še prepričanje, da v francoski politiki na najvišji funkciji v državi ni prostora za kandidatko skrajne desnice, pričajo tudi ostre reakcije na odločitev suverenista Nicolasa Dupont-Aignana iz konservativne in evroskeptične stranke, da bo v drugem krogu podprl Marine Le Pen. Usklajene obsodbe so prihajale z obeh političnih polov, po katerih si je zaslužil oznako izdajalca, pétainista, pravega kolaboracionista in nečastnega človeka. Po drugem krogu pa je Dupont-Aignan objavil, da ga ne bo v zavezništvu z Nacionalno fronto, ki po besedah njene predsednice namerava oblikovati širšo fronto na desnici. Nacionalna fronta doslej nikoli ni imela političnih zaveznikov.

Če govorimo o politični časti, je zlasti zanimivo, kako so se letošnji predsedniški kandidati, ko so hoteli še posebej poudariti svojo patriotsko in republikansko zavest, plebiscitarno sklicevali na generala Charlesa de Gaulla, češ, kaj bi rekel in česa ne bi nikoli dopustil. Iz tega je mogoče sklepati, da za francoski politični razred državnik, ki je med drugo svetovno vojno iz Londona organiziral upor proti okupatorju, kasneje pa kot vehementni predsednik ozmerjal Francoze s »teleti«, ni le zgodovinska legenda, temveč še vedno živ in navdihujoč vzor za odlično državniško umnost in pogumno patriotsko vedenje tudi v sedanjosti.

»Vznak padli mrlič«

Po objavi izidov v nedeljo zvečer, ko je bil spomin na verbalno nasilje predsedniške kandidatke med zadnjim televizijskim soočenjem še zelo živ, so prve evforične ugotovitve komentatorjev odražale olajšanje, da se ni zgodilo najhujše. V ospredju je bila nesporna zmaga Emmanuela Macrona, ki je dobil skoraj enkrat več glasov od kandidatke Nacionalne fronte.

Prepričljivost njegove zmage pa je zasenčilo dejstvo, da je bilo rekordno število tistih, ki so bojkotirali drugi krog volitev – dvanajst milijonov volilnih upravičencev. Če k temu prištejemo še štiri milijone volivcev, ki so prišli na volišča, a so oddali prazne ali neveljavne glasovnice, in še tako imenovane koristne glasove, je jasno, zakaj strokovnjaki menijo, da je legitimnost novega predsednika šibka.


Voditelj gibanja Nepokorna Francija Jean-Luca Mélenchona. Foto: Reuters

Strategija Jean-Luca Mélenchona, voditelja gibanja Nepokorna Francija, ki je svoje volivce jasno pozval, naj nikakor ne glasujejo za Marine Le Pen, obenem pa jim ni dal napotila, naj volijo Emmanuela Macrona, se je izkazala za učinkovito. Dejanje volilne abstinence, ki je doslej v Franciji veljalo kot nedostojno zavednega državljana, je ta pristni levičarski intelektualec in politik v situaciji, ko ogromno volivcev ni bilo naklonjenih nobenemu od obeh kandidatov, spremenil v premišljeno izbiro s pomembnim političnim sporočilom.

Dejanska moč in pooblastila francoskega predsednika ne izhajajo iz izrečnih določil francoske ustave, temveč jih je ustoličil prav general de Gaulle, ki je ukrojil funkcijo po svoji osebnosti. Ko je bil na začetku tega stoletja z referendumom sedemletni predsedniški mandat skrajšan na pet let, se je skupaj z dinamiko vzporedne parlamentarne večine še bolj utrdila vladarska moč najvišje funkcije. Od takrat, ko se je z vnovično izvolitvijo predsednika Chiraca začel izvajati petletni mandat, ni bil noben od kasnejših predsednikov (Sarkozy in Hollande) ponovno izvoljen. Neuspeli predsedniški kandidat Mélenchon je v svojem programu med drugim predlagal oblikovanje drugačnega razmerja moči med parlamentom in predsednikom, in to v prid parlamentu.

Zdaj je torej na vrsti odločilna bitka za parlamentarno večino. V politični kakofoniji, ko se je po fiasku Françoisa Fillona tradicionalna desnica znašla brez legitimnega vodstva, tradicionalna levica pa je podobna »vznak padlemu mrliču«, kot se je že pred leti o francoski socialistični stranki izrazil politični filozof Bernard-Henri Lévy, se je že začelo oportunistično premeščanje k zmagovalnemu centru. Binarni strankarski sistem je postal obsoleten in celo škodljiv, ugotavljajo vsi po vrsti. Okrog Macronovega gibanja En Marche se že zbira nova stara republikanska sredina, v katero se želijo umestiti mnogi znani obrazi z obeh tradicionalnih političnih polov. Jean-Luc Mélenchon, ki se zavzema za večinsko levo povezavo, računa, da bodo volivci podprli njegovo doslednost in program, v katerem igrata ključno vlogo človeško dostojanstvo in ekologija.

Naravovarstvenik in nesojeni predsedniški kandidat Nicolas Hulot je z razočaranjem ugotavljal, da na zadnjem soočenju predsedniška kandidata nista namenila niti besede podnebnim spremembam. Novoizvoljeni predsednik Macron je ta manko vsaj nekoliko ublažil, ko je v govoru obljubil, da bo država spoštovala sprejete obveznosti glede razvoja in podnebja.

Globoke spremembe za modernizacijo javnega življenja Francije, ki se jih namerava lotiti, so ogromna naloga, ki bo od novega predsednika poleg vizije zahtevala tudi neznansko mero politične spretnosti, ki jo premorejo le veliki državniki. Mu bo uspelo združiti desnico in levico vsaj pri projektih nacionalnega pomena?

Politični boter

Novi predsednik je napovedal, da hoče obrniti novo stran v francoski zgodovini, kar naj bi pospremila upanje ter zaupanje. Kako razumejo to njegovo namero socialna gibanja, so pokazale že dan po njegovi izvolitvi ostre ulične demonstracije v Parizu. Sporni zakonik o delu, ki je že nekaj časa predmet vsesplošnega ljudskega nezadovoljstva, se je namenil uveljaviti kar z dekreti in mimo parlamentarne razprave, zaradi česar bo že na začetku mandata naletel na velik odpor, ki je vse prej kot pomiritev nasprotij.

In kakšno Evropo vidi Emmanuel Macron, o katerem je nemški minister za zunanje zadeve Sigmar Gabriel dejal, da predstavlja nov veter v jadrih EU? Pravi, da bi jo rad potisnil naprej, predvsem pa govori o krepitvi kolektivne varnosti v močnejši Evropi, o boljšem nadzoru na schengenskih mejah ter o fiskalni in socialni konvergentnosti in o pravi politiki investicij v evrskem območju. Prevladujoči toni v njegovi fiskalno-monetarni govorici sprožajo vprašanje, v čem naj bi bil njegov pristop drugačen ali boljši od sedanjega stanja.

Za zdaj je jasno vsaj to, kdo je resnični politični boter Emmanuela Macrona, saj je celo papež nedavno izjavil, da ne ve, od kod prihaja. Četudi je odhajajoči predsednik Hollande med volilno kampanjo leta 2012 neprevidno izjavil, da je njegov edini sovražnik svet financ, je bančnika Macrona izbral za svojega ministra za gospodarstvo in »blagoslovil« njegovo predsedniško kandidaturo, obenem pa odtegnil podporo Benôitu Hamonu, demokratično izvoljenemu predsedniškemu kandidatu svoje stranke.

»Macron, to sem jaz,« je bilo Hollandovo priznanje, ki ga je izrekel tako mimogrede, vendar ni ušlo budnemu ušesu Mondovih novinarjev Gérarda Davida in Fabricea Lhomma, ki sta na podlagi ekskluzivnih pogovorov s predsednikom lani objavila knjigo Česar ne bi smel reči nekdo, ki je predsednik. Proslavo v čast neznanemu junaku, ki je bila dan po drugem krogu volitev in na kateri je François Hollande javno priznal svojega političnega »posvojenca«, je pospremila Plantujeva karikatura z zgovornim besedilom Hommage neznanemu predsedniku.

In za konec še o humanizmu. Novoizvoljeni predsednik Emmanuel Macron v nagovoru nacije ni pozabil poudariti, da so Francozi dediči humanizma in da je to sporočilo treba najprej in predvsem prenesti na svoje otroke. Kako to razumejo mnogi mladi ljudje, je morda najbolj razvidno iz izjave nekega 28-letnega uglaševalca glasbil, ko je že pred prvim krogom volitev povedal, da bo zanj najtežje, če bosta v drugi krog prišla Marine Le Pen in Macron, saj ne bi volil nobenega izmed njiju. Zakaj? Njegov odgovor je bil jasen: »Ker nisem niti desničar niti levičar, temveč – humanist.«