Identifikacija z nasiljem

Konec novembra je Robert L. Dear vkorakal v center za načrtovanje rojstev v Colorado Springsu in začel streljati. Ubil je tri ljudi, ranil pa jih je devet. Ko se je te dni Dear pojavil pred sodiščem, je krivdo za zločin takoj priznal, precej razburjen pa je začel razlagati, da je velik borec za dojenčke, saj se zavzema za to, da nerojeni otroci ne bi bili razkosani. Na sodišču je razlagal, da mu nihče ne verjame, kakšno grozo je videl v centru za načrtovanje rojstev, in da je bilo tam vsepovsod polno krvi.

Mnogi ameriški komentatorji so opozorili, da se je Dear močno identificiral s propagandnim filmom, ki so ga poleti začeli prikazovati nasprotniki abortusa in ki bombastično prikazuje, kaj naj bi se dogajalo s fetusom med abortusom. Potem ko je ta spretno zmontiran film začel krožiti po spletu, so se v ZDA zgodili kar štirje napadi na centre, ki izvajajo abortus.

Ob raznih oblikah nasilja, ki se dogajajo v zadnjih tednih, se postavlja vprašanje, kaj nekoga potisne čez rob, da poseže po orožju in začne streljati naključne ljudi. V ZDA se je v zadnjem letu zgodilo več kot 350 množičnih umorov, v katerih so bili ubiti ali ranjeni štirje ljudje ali več. Povprečno se takšen umor zgodi vsak dan. V številnih primerih teh zločinov gre za družinske umore, ko posameznik pobije več članov svoje družine. Povod za takšno dejanje je lahko družinski spor, konec ljubezenske zveze, izguba službe in kaj podobnega. V zadnjih letih pa se povečuje tudi število pobojev, ko posamezniki streljajo na neznane ljudi – npr. v šolah, nakupovalnih središčih, kulturnih ustanovah itd. V mnogih od teh primerov je dejanje storil t. i. volk samotar, posameznik, ki je bil navzven videti vključen v družbo, v bistvu pa je bil socialno izoliran. Mnogi imajo občutek, da se je družba zarotila proti njim, da so v življenju za nekaj prikrajšani ali pa da se morajo za določene nepravičnosti, ki so se jim zgodile, maščevati.

Predpostavljamo lahko, da je pri nekaterih od teh napadalcev šlo za t. i. nesproženo psihozo. Posameznik je imel psihotično strukturo, navzven pa ni kazal znakov delirija, zato drugi njegovih notranjih zagat niso opazili. V primerih, ko je pri posamezniku zaznati očiten delirij, se ta velikokrat kaže tako, da oseba sliši neki glas ali pa ima občutek, da ga preganja neki pogled.

Tanya Luhrmann, profesorica antropologije z univerze Stanford, je postavila tezo, da so halucinacije, ki jih doživljajo ljudje z resnimi psihičnimi težavami, bistveno povezane s kulturnim miljejem, v katerem živijo. Luhrmannova je analizirala, kakšne glasove psihotiki slišijo v ZDA ter kakšne v Indiji in Gani. Zanimalo jo je, kaj je za psihotike najbolj strašljivo pri glasovih, ki jih slišijo, ali jih dojemajo kot dobre ali slabe in ali jim glasovi govorijo kaj v zvezi s seksom ali bogom. Intervjuvanci so precej podobno opisovali, kako so glasovi, ki jih slišijo, mnogokrat dobri in slabi, kako jim včasih šepetajo, včasih pa agresivno ukazujejo. Nekateri imajo občutek, da glas, ki ga slišijo, prihaja od boga, drugi pa, da jih ta glas napada oz. celo bombardira.

V raziskavi se je pokazala zanimiva razlika med zahodnim in preostalim svetom, saj so ljudje v Afriki in Indiji imeli precej bolj pozitivne izkušnje z glasovi kot v ZDA. Medtem ko Američani razlagajo, kot da gre za nekakšno vojno v glavi, ko glasovi nanje vpijejo in jih mučijo, Indijci slišijo precej bolj mile glasove. Slednji imajo velikokrat občutek, da jim prek glasu v glavi neki družinski član naroča, da morajo narediti kakšen opravek, ali pa, da so z njimi v stiku magične sile ali duhovi, ki večinoma niso agresivni, ampak precej igrivi. Tudi Afričani so v večini poročali o tem, da slišijo predvsem dobre glasove, ki so do njih prijazni.

Luhrmannova poudarja, da v ZDA in Evropi ljudje sebe dojemajo kot individue z lastno identiteto, medtem ko drugod ljudje mnogokje dojemajo svoj jaz in svojo psiho kot povezano z drugimi in definirano z medosebnimi odnosi. V izjemno individualizirani družbi, kot je ZDA, postanejo glasovi dojeti kot napad na zasebni mentalni svet, v manj individualizirani družbi, kot sta Indija in Gana, pa so glasovi dojeti bolj kot družbene vezi. V teh državah so zato ljudje glasove interpretirali kot prijazne, in ne kot nasilje nad njihovo psiho.

Tej analizi je treba dodati, da je v ZDA obramba individualizma zelo vezana na pravico do posedovanja orožja. Ker si je orožje zelo lahko pridobiti, ni čudno, da toliko posameznikov s psihičnimi težavami poseže po njem in začne streljati nedolžne ljudi. Nekdo, ki se v glavi spopada z agresivnim glasom, s pomočjo orožja tako kaj lahko svojo zagato eksternalizira in začne agresijo zganjati nad ljudmi okoli sebe.

Čeprav so mnoge od množičnih umorov storili ljudje z mentalno boleznijo, pa ne moremo reči, da se je v ZDA nasploh povečalo število takšnih ljudi. Še posebej pa ne smemo na splošno predpostavljati, da za nekoga, ki npr. trpi za psihozo, obstaja večja nevarnost, da bo storil zločin.

Raziskovalci fenomena množičnih pobojev poudarjajo, da igra pri porastu teh zločinov v ZDA pomembno vlogo t. i. fenomen copycat – namreč to, da ljudje kopirajo drug drugega. Ko v javnosti začne odmevati kakšen množični poboj, je velika možnost, da bo nekdo drug storil nekaj podobnega v naslednjih dveh tednih. Enako pomembno vlogo ima tudi želja pa slavi. Ker se množičnim pobojem namenja veliko medijske pozornosti in ker je slava v današnjem času tako zelo cenjena, nekateri najdejo užitek v tem, da postanejo slavni tako, da naredijo grozljiv zločin.

Če se ZDA na eni strani spopadajo s porastom množičnih pobojev, pa se na drugi strani soočajo z razmahom političnega diskurza, ki razpihuje sovraštvo in izumlja vedno nove sovražnike. Predsedniški kandidat Donald Trump je s svojimi skrajnimi izjavami le vrh ledene gore. Uredništvo New York Timesa je guvernerje 31 zveznih držav ZDA, ki so se odpovedali temu, da bi sprejeli sirske begunce, nedavno poimenovalo »os ignorance«. Diskurz, ki spodbuja sovraštvo do muslimanov, ki mehiške priseljence naziva s posiljevalci in poziva k novim vojnim intervencijam, ustvarja ozračje nestrpnosti, kar močno vpliva na to, kako se posamezniki soočajo s psihičnimi težavami.

Robert L. Dear bo na sojenju morda spoznan za neprištevnega, kajti mnogo znakov kaže, da trpi za psihično boleznijo. Ko je na sodišču poudarjal, da je treba pobiti ubijalce otrok, pa se s svojim diskurzom ni veliko razlikoval od mnogih borcev proti abortusu, ki so že večkrat javno pozivali k linčanju zdravnikov, ki abortuse opravljajo, in katerih gibanje podpira precej republikanskih kandidatov za predsednika ZDA.

V ozračju nestrpnosti, ki se danes tako zelo širi med ljudmi, se je dobro spomniti misli Maye Angelu, da je sovraštvo povzročilo že mnogo problemov po svetu, nobenega pa še ni rešilo. ●