Tiskane izdaje
Zgodba o zapiranju rudnika živega srebra ni aktualna, temveč se vleče natanko štiri desetletja. A vendarle bo šele z likvidacijo rudniške družbe v teh dneh vsaj na simbolni ravni dejansko konec idrijskega rudarskega obdobja. Mesto je poltisočletno rudarjenje tako zaznamovalo, da je Idrija postala svetovni tehniški spomenik, tako pomemben za človeštvo, da ga varuje Unescova svetovna dediščina.
V zgodovini rudarjenja je bila Idrija eden najpomembnejših členov svetovne industrijske revolucije in tehnološkega napredka. Drugi največji rudnik živega srebra na svetu je pol tisočletja privabljal napredne mislece, inženirje in naravoslovce. Mesto danes ne šteje več kakor šest tisoč prebivalcev in nima tipične sive in nekoliko odbijajoče rudarske podobe in le mestoma posumimo na knapovsko zapuščino, ko ugledamo tradicionalno kladivo in macolo na visokih železnih stolpih nad nekdanjimi jaški. No, niti posebej prijetnega vtisa Idrija pravzaprav ne pusti. Toda njena zgodba je zgodba o njeni posebni ustvarjalni zgodovini, ki je navdušujoča in polna presežnikov. Na račun pregovorne idrijske iznajdljivosti, strokovnosti, kulturnega napredka, šolstva, današnje podjetnosti, pa tudi številnih rudarjev in rudniških delavcev, ki zaradi zastrupitev z živim srebrom prepogosto niso dočakali zrelejših let.
Čeravno so Idriji našli mesto ob rekah Idrijci in Nikovi, njen nastanek ni povezan s tradicionalno človeško naselitvijo ob vodotokih. Prvi prišleki s Škofjeloškega so se v idrijsko kotlino in okoliške planote v večjem številu naselili šele v 15. stoletju. Nekateri med njimi so tam izdelovali lesene škafe in sode zaradi bližine vinorodne Vipavske doline. Z idrijsko zgodovino je najprej povezan prav škafar, ki je po legendi leta 1490 v studencu nekje na območju današnje cerkve Svete trojice namakal svoje izdelke in v škafu opazil težko svetlikajočo se tekočino ter jo nemudoma odnesel k zlatarju v Škofjo Loko. Ko se je razširila novica o najdbi živega srebra, so tja najprej prisopihali rudarji iz Furlanije in nemških dežel.
Najdba še ni pomenila začetka idrijske zgodbe, saj so takratni rudarji skoraj dve desetletji kopali s precej spremenljivo srečo. Pravzaprav se je rudarska zgodba že končevala, nato pa so 22. junija 1508 z jaškom pod današnjim trgom svetega Ahacija zadeli bogato cinabaritno žilo, ki je pomenila razmah del in dvig proizvodnje. Z izkopavanjem podzemlja so rudarji postavili temelj rudarski prihodnosti mesta. Med prvimi rovi, ki je še danes v uporabi kot muzejski del rudnika, je bil Antonijev rov.
Živo srebro za zlato
Zaradi povpraševanja po živem srebru so se obdobja razcveta prepletala z obdobji krize, cena na trgu pa je nihala glede na porabo in ponudbo. Zaradi pomembnosti kovine je takratna habsburška monarhija rudnik v Idriji kmalu podržavila in posodobila proizvodnjo. Idrijsko živo srebro je prek Benetk, nemških mest in Amsterdama potovalo na Bližnji vzhod in predvsem v Južno Ameriko. Ob koncu 17. stoletja je v rudniku delalo približno tristo rudarjev. Najdaljše uspešno obdobje je bilo večdesetletno obdobje španskih dobav v 18. stoletju, ko sta sledila vsesplošen vzpon in razcvet mesta. Zaradi požara v največjem rudniku živega srebra na svetu v Almadenu so Španci zakupili celotno proizvodnjo v Idriji, saj so živo srebro potrebovali za pridobivanje zlata v ameriških kolonijah.
Postopek amalgamacije za pridobivanje omenjenih žlahtnih kovin so v Južni Ameriki prvič uporabili leta 1555. »Živo srebro je krojilo usodo pomembnega dela svetovnega gospodarstva, posledično pa tudi kulture, umetnosti in znanosti. Postopek amalgamacije s pomočjo živega srebra je namreč nepredstavljivo povečal gospodarski pomen te tekoče kovine in tistih, ki so jo proizvajali. Nova metoda pridobivanja žlahtnih kovin je pomenila neke vrste industrijsko revolucijo, ki je omogočila izjemen porast količine zlata in srebra na trgu ter s tem bogastva,« je na pomen idrijskega rudnika opozorila direktorica Mestnega muzeja Idrija Ivana Leskovec.
Bogastvo z druge strani zemeljske oble je na stari celini privedlo do razmer, ki so spremenile družbeno strukturo, potrebe in vrednote, pomembno vlogo v tem procesu je odigrala tudi Idrija: »Da je lahko rudnik tako uspešno nastopal na trgu, je moral nenehno posodabljati proizvodne procese in obrate. Za to je skozi zgodovino resnično skrbel. V Idrijo so prihajali najboljši mojstri in veliki strokovnjaki, ki so z izboljšavami naprav in proizvodnih postopkov ali celo izumi prispevali, da je bil rudnik v svojem času gospodarsko uspešen in da imamo v Idriji danes izjemno in v marsikaterem delu enkratno dediščino.«
Tehnološki napredek (rudnik se je povečeval, poskrbel za velikopotezno plavljenje lesa, izboljševal žgalne peči in uredil prvo prevozno cesto do Vrhnike) in razsvetljenska miselnost 18. stoletja sta Idrijo precej spremenila. Tržno naselje je dobilo mestne pravice, s približno 3600 prebivalci pa postalo drugo največje naselje na Kranjskem. Podjetje je takrat zaposlovalo že 1350 delavcev, ki so pridobili do sedemsto ton živega srebra na leto. Idrijsko živo srebro je takrat prispevalo kar pet odstotkov celotnega proračuna dunajskega dvora, ki je del zaslužka vendarle namenil tudi mestu – za lepšo urbanistično podobo. Rudnik je bil do prve svetovne vojne eno najbolj donosnih državnih podjetij in leta 1913 dosegel proizvodni rekord z 820 tonami pridobljenega živega srebra. Idrija je imela takrat že šest tisoč prebivalcev.
Živo srebro in ruda. Foto: Uroš Hočevar
Vrhunec in konec
Zlati časi so se nato počasi iztekli. Najprej so rudarji porabili skoraj pet let, da so po zračnih napadih spomladi leta 1945 izpeljali obnovitvena dela za vnovičen zagon proizvodnje. Takrat so pridobivali od štiristo do petsto ton živega srebra in v naslednjih dveh desetletjih proizvodnjo opremili z najsodobnejšimi odkopnimi, transportnimi in žgalniškimi napravami. Po drugi svetovni vojni je bilo živo srebro namenjeno fitofarmacevtskim zaščitnim sredstvom, s katerimi so zatirali škodljivce, a so kmalu ugotovili, da to ni zdravo. To je bilo obenem zadnje obdobje visokih cen. Sicer se je živo srebro uporabljalo tudi za izdelavo barv za zaščito ladij, predvsem pa kot katalizator v elektrolizah klora in natrijevega hidroksida. Uporabljala ga je tudi vojaška industrija pri izdelavi razstreliva. Nazadnje je bil menda posel precej donosen tudi zaradi vietnamske vojne.
Na padec cen živega srebra v sedemdesetih letih preteklega stoletja je vplivala okoljska ozaveščenost, še posebej po ekoloških katastrofah na Japonskem in v Iranu. Zaradi zavedanja o strupenosti te tekoče kovine je industrija začela iskati manj strupene nadomestke in znova predelovati odpadke, ki so vsebovali živo srebro. V šestdesetih letih je rudnik zadnjič posodobil proizvodnjo, vendar se je optimizem o dolgotrajnih zlatih časih kmalu razblinil. Cena za dobrih 34 kilogramov težko jeklenko živega srebra se je z osemsto dolarjev spustila pod sto.
»Glede na to, da z vsemi možnimi ukrepi ni bilo mogoče znižati lastne cene proizvodnje živega srebra pod 400 dolarjev, je rudnik pridelal veliko izgubo. Vodstvo je iskalo možnosti, kako bi z dodatno dejavnostjo, predvsem s področja kovinskopredelovalne industrije, izboljšalo rezultat poslovanja. Delno je to uspevalo, vendar so bili učinki premajhni za pokrivanje tako velikega izpada prihodkov od prodaje živega srebra na svetovnem trgu. S prodajo živega srebra ni bilo mogoče pokriti niti materialnih stroškov,« se spominja Ivica Kavčič, ki je v najbolj kriznih časih prevzela direktorske dolžnosti. »Položaj je bil vse bolj brezupen, morala nas, zaposlenih na rudniku, pa na dnu.«
Strokovni kolegij rudnika je 10. marca 1977 sprejel sklep o ustavitvi proizvodnje rude v jami. »Peči smo pustili obratovati še toliko časa, da smo požgali vso že odkopano rudo. S 1. aprilom 1977 smo ustavili tudi obratovanje peči v topilnici. Po 487 letih od začetka obratovanja rudnika se je prvič zgodilo, da je bilo treba sprejeti tak ukrep. Mišljeno je bilo, da je ustavitev proizvodnje le začasna, vendar se je kasneje izkazalo, da je bila dejansko dokončna,« je opisala. Še istega leta je rudnik prezaposlil skoraj 500 delavcev v druga podjetja.
V začetku osemdesetih let se je pojavil kanček upanja, da bi proizvodnjo obnovili. »Kakšen entuziazem nas je rudarje takrat zajel! Polni upanja na boljše čase smo krenili na delo, ampak ... zgodba se ni mogla nadaljevati. Ko smo leta 1991 začeli potapljati jamo, smo si priznali, da je konec rudarjenja v Idriji neizogiben,« je priznal upokojeni rudar Jože Pavšič, zdaj vodnik po muzejskem delu rudnika.
Nobena študija o vnovičnem zagonu ni upravičevala vlaganja v posodobitev proizvodnje, pri kateri bi zgolj naložbe v ekologijo predstavljale polovico stroškov. Usoda je bila s tem zapečatena, zato je padla odločitev o postopni, popolni in trajni ustavitvi pridobivanja živosrebrove rude, kar je 24. septembra 1987 potrdil sprejeti zakon o preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku živega srebra Idrija. Začela so se zapiralna dela s postopnim opuščanjem proizvodnje – zadnje kapljice živega srebra so v Idriji pridobili 7. novembra 1995, potem pa so peči za vedno ugasnile. »To je bil povsem navaden delovni dan. Na koncu sem pač ustavil peči in odšel. Ne vem, ali sem se odtlej vrnil tja. Bil sem že tri mesece v pokoju, zato so preostala dela opravili drugi,« se brez posebne nostalgije spominja takratni kurjač Boris Jordan, ki je tam delal od leta 1983.
Skozi dolgo zgodovino so v Idriji pridobili 107.000 ton živega srebra, kar predstavlja 13 odstotkov svetovne proizvodnje. V globinah pod Idrijo po ocenah strokovnjakov ostaja še dobrih deset odstotkov svetovnih zalog živega srebra.
Pionirska zapiralna dela
Zapiranje rudnika je bil izjemen strokovni izziv. Mesto je imelo pol tisočletja srečo, da je lahko pod lastnimi temelji kopalo za drago kovino, na koncu pa mu je ostalo sedemsto kilometrov labirinta rovov in prezračevalnih jaškov, ki bi brez skrbne sanacije požrli naselje nad seboj. To je bil prvi primer zapiranja tako velikega rudarskega objekta neposredno pod mestom. Osnovna zahteva pri izdelavi projekta je bila, da morajo biti zapiralna dela izvedena tako, da pozneje ne bo posledic za mesto in prebivalce.
Nekdanji rudniški geolog in koordinator zapiralnih del Bojan Režun je pojasnil, da bi se v mestu objekti pogrezali in rušili, če bi jamo preprosto opustili: »Utrjen betonski zasip, injektiranje in zalitje z vodo po fazah od spodaj navzgor so bili pravi ukrepi, pomembno je nenehno spremljanje tal, ki nam pove, kakšni so učinki. To so bila pionirska dela, ki so jih v prirejeni obliki uporabljali tudi pri zapiranju drugih rudnikov.«
Dela so po sprejetju prej omenjenega zakona končali šele leta 2009. V tem času so rudarji izdelali 61 kilometrov vrtin za injektiranje in vanje vtisnili 132.000 kubičnih metrov injektirne mase iz zmesi kamene moke, cementa in vode ter s 173.000 kubičnimi metri siromašnega betona zasuli 29 kilometrov rovov. Zgornjih štirih obzorij rudnika zaradi specifične sestave tal in posledične nevarnosti zdrsov pobočij nad mestom ne bodo zalili, ampak jih bodo vzdrževali in odvodnjavali – za vedno. Za zapiralna dela je Slovenija porabila več kot devetdeset milijonov evrov in dodatnih šest za odpravo rudarske škode v mestu.
Ribe so zdrave, a ne v Idriji
Zgodovina Idrije in njenega donosnega rudnika ima seveda tudi temačnejšo plat zaradi toksičnosti živega srebra. Okoljevarstvo je bila resnejša tema šele v zadnjih desetletjih, čeprav so škodljive vplive dimniških plinov v okolici topilnice opazili že v 17. stoletju. Rudnik je prvič prepoznal škodljive vplive na okolje leta 1788, ko je začel izplačevati odškodnine. Sistematične preiskave ožjega in širšega območja Idrije so sledile šele v sedemdesetih letih preteklega stoletja predvsem zaradi ekološke katastrofe z živim srebrom v japonski Minamati.
Težava Idrije so nasipi žgalniških ostankov. Ravnica v mestu je namreč posledica odlaganja odsluženega rudniškega materiala. Današnje staro mestno jedro je bilo v 16. stoletju kar šest metrov nižje. Ostanke so nasuli na skoraj 300.000 kvadratnih metrih površine, na kateri je približno pol milijona kubičnih metrov primarnih žgalniških ostankov, jalovine in drugega materiala. Na njih stoji približno polovica mesta, kar sicer ne bi bila težava, če bi v topilnici rudo izkoristili stoodstotno. V okolju se je iz teh ostankov pojavil radioaktivni plin radon, ki s svojimi potomci v neprezračenih prostorih lahko povzroči tudi pljučnega raka.
Padec koncentracij živega srebra v Idriji je povzročila že dokončna prekinitev proizvodnje leta 1995. »S koncem zapiralnih del v jami so te koncentracije na ravni urbanih naselij, kot sta Ljubljana in Kranj. Ostaja tudi problem vezanega živega srebra v zemlji, ki ga voda spira v Idrijco, s čimer povzroča onesnaženje reke Soče predvsem ob zajezitvah in v Tržaškem zalivu, kjer se pretvarja v strupeno metil živo srebro,« je izpostavila Tatjana Dizdarevič, direktorica Centra za upravljanje dediščine živega srebra (CUDHg) Idrija, ki je prevzel naloge vzdrževanja jame. Strokovnjaki ocenjujejo, da Idrijca iz rudniških ostankov in zaradi samorodnega živega srebra v okolici na leto proti Tržaškemu zalivu odplakne skoraj tono živega srebra. »Z različnimi posegi v okolje, predvsem z novimi izkopi za različne objekte, se bomo zaradi žgalniških ostankov tudi v prihodnje srečevali z občasno povišanimi koncentracijami živega srebra v zraku. Ob tem ne smemo pozabiti, da na območju Pronta na površino prihaja karbonski skrilavec s samorodnim živim srebrom, ki ob posegih v ta prostor predstavlja potencialni vir emisij živega srebra v okolje,« je dodala.
Z nekaterimi posledicami se bodo morali Idrijčani preprosto sprijazniti. Koncentracije živega srebra v pitni vodi danes sicer ne presegajo dopustnih vrednosti, vendar je priporočeno omejeno uživanje rib iz tamkajšnjih voda – enkrat ali dvakrat na mesec. Prav tako posamezna mestna območja niso primerna za vrtnarjenje.
Ne rudarjenje, ampak žgalništvo
Tehnološki napredek rudnika niso bili postopki pridobivanja rude, temveč pridobivanje živega srebra iz nakopane rude. V petsto letih so ga pridobivali na deset načinov, ki so nadgrajevali prvotne še precej primitivne postopke žganja rude v kopah. Najbolj sta na razvoj tehnologije žganja rude in pridobivanja živega srebra vplivala postopka žganja v španskih in Čermak-Špirekovih pečeh – idrijskemu tehnološkemu izumu, ki je rudniku služil od leta 1886 do 1974, ko so se že vrtele dovršene rotacijske peči. »Pri prvem je šlo za prehod od žganja v manjših pečeh, pri katerih so majhne količine rude do šestih kilogramov nalagali v retorte, do žganja v jaških, kamor so lahko naložili enajst ton rude. Najbolj izpopolnjene in domiselno konstruirane so bile peči čeških inženirjev v idrijski žgalnici Josipa Čermáka in Vincenca Špíreka. Na dan je skozi peč v tankem sloju drselo 110 ton rude in se tako dobro prežgalo,« je pojasnila kemijska inženirka Ivica Kavčič, sicer tudi nekdanja vršilka dolžnosti direktorja rudnika v njegovih najbolj kritičnih letih.
Razvoj se je končal z uvedbo rotacijskih peči leta 1961 z zmogljivostjo žganja do 250 ton rude na dan. Idrijski rudnik je bil poseben tudi v tem, da je takrat naročil največjo rotacijsko peč na svetu, ki je merila 36,6 metra v dolžino in imela premer 2,1 metra. Zadnje peči so končno imele zadovoljiv izkoristek, saj so iz rude iztisnile do 96 odstotkov živega srebra, medtem ko so z drugimi postopki iz rude dobili zgolj od šestdeset do osemdeset odstotkov živosrebrnih kapljic.
Objekti, izumi
Sprehod po Idriji potrdi občutek, da je mesto svojčas imelo nekaj več, čeprav je urbana podoba večjega dela mesta, ki je nastajalo po drugi svetovni vojni, precej neposrečena v primerjavi z ličnim starim mestnim jedrom, v katerem se je vsaj za trenutek dokaj enostavno preslikati v času. Ob mestni hiši je klekljarska šola – svojevrsten poklon idrijski čipki. Izdelovanje čipk je tristo let stara idrijska obrt in za rudnikom največja znamenitost mesta. Čipki v čast občina vsako leto priredi poseben festival. Mestni magazin je mogočna stavba, ob kateri sameva prvo gledališče na Slovenskem.
Nedaleč stran v Mejci stoji bržkone največji spomenik slovenski tehniški dediščini. Črpanje vode iz jam je bilo ključno za delo v rudniku, zato so v času velikopotezne posodobitve rudnika po podržavljenju zajezili Idrijco nad Divjim jezerom in izdelali 3,5 kilometra dolg kanal za pogon kamšti – vodnega lesenega kolesa za črpanje vode. Današnjo kamšt so postavili leta 1790, obračala pa se je do leta 1948. Kolo ima premer 13,6 metra in slovi kot največje leseno kolo v Evropi. Sicer je zgolj del velikanskega dovršenega črpalnega sistema, ki je iz globine 283 metrov črpalo do tristo litrov vode na minuto. Svojo zgodbo razkrijejo tudi bližnje lokomotive in vagoni ob nekdanjem jašku Jožef. Tam med drugim stojijo najstarejši ohranjeni železniški vagon konjske železnice v Sloveniji in dve najstarejši električni lokomotivi pri nas.
V stavbi jaška Frančiške ob današnji upravni stavbi rudnika je razstavljenih 29 eksponatov, ki vsak po svoje potrjujejo zgodbo o idrijskem tehniškem napredku. Osrednje mesto pripada restavrirani črpalki Kley s parnim pogonom, ki je največji ohranjeni rudniški stroj in največji ohranjeni parni stroj v Sloveniji ter najverjetneje tudi v Evropi. Rudnik ga je nabavil po nenadnem vdoru jamske vode leta 1885, dotok je bil takrat večji od zmogljivosti razpoložljivih črpalk. Parno črpalko so izdelali v češkem Plznu, nato pa posamezne dele pritovorili po železnici do Logatca, naprej pa s konjsko vprego. Delovati je začela šele desetletje po vdoru vode, zadnjič pa so jo pognali leta 1948.
Izjemna poraba lesa za rudnik je zahtevala bistro rešitev, ki so jo na Idrijskem našli v obliki gradenj klavž. Visoke rečne pregrade za plavljenje lesa so postale prepoznavne kot slovenske piramide. Prve – lesene – so postavili že leta 1589 na Zali, v 18. stoletju pa so jih povsod nadomestili z zidanimi. Prve zidane klavže je načrtoval domačin Jožef Mrak in jih postavil v »idrijskih« dimenzijah. Široke so 41 metrov in debele 18, pri vrhu pa 11 metrov. Jez je bil dolg kar 785 metrov, voda pa je skozi kanala odtekla v dobrih petnajstih minutah in les odplavila do dvajset kilometrov oddaljene Idrije. Poleg omenjenih idrijskih so obnovljene in ohranjene še kanomeljske klavže ter Brusove in Putrihove klavže na Belci.
Etnološko dediščino predstavlja muzejska rudarska hiša. Včasih je bilo mesto posejano z arhitekturo rudarskih visokih hiš s številnimi manjšimi okni in belo fasado. Na žalost je ta idrijska zapuščina danes le še prisrčna redkost, v nasprotnem primeru bi lahko mesto na Unescovem seznamu pristalo že zaradi rudarskih hiš. Včasih je v eni hiši živelo približno šestnajst ljudi, lastnik pa je v njej oddajal vsaj eno stanovanje.
Adijo, knapi
Knapi so stoletja rudarili in se zastrupljali v nemogočih razmerah. Merkurializem jih je kosil, pa so vseeno brez večjih skrbi ponosno in vneto kopali. Prve znane pisne podatke o posledicah zastrupitev z živim srebrom v Idriji je zapisal znameniti zdravnik in reformator medicine Theophrastus von Hohenheim - Paracelsus, ki se je v mestu mudil leta 1523 ali 1524. V knjigi o rudarskih boleznih je posebej omenil Idrijo in zapisal: »Vsi, ki tam žive, so skrivljeni in hromi, delno nadušljivi, delno prezebli, brez upanja, da bi bili še kdaj popolnoma zdravi.«
Delo v žgalnici je bilo stoletja zdravju nevarno zaradi zastrupitve s hlapi živega srebra. »Bolj ko so bili postopki primitivni, več živega srebra je uhajalo v okolje, kjer so delali žgalničarji in vdihavali tako kontaminiran zrak. Seveda je živo srebro prehajalo tudi v širšo okolico in ogrožalo prebivalstvo Idrije, vendar se to ne da primerjati z nevarnostjo ob pečeh v žgalnici. Pri nekaterih postopkih so žgalničarji težko zbolevali že po enem ali dveh dneh dela v takem okolju,« je pojasnila Ivica Kavčič.
Stanje se je izboljšalo le malo pred zaprtjem rudnika po ustanovitvi obratne ambulante za rudarje leta 1964, ki jo je uspešno vodil dr. Alfred B. Kobal, ter uvedbi programa za varovanje zdravja delavcev, izpostavljenih živemu srebru. »V povojnem obdobju pa do zaprtja rudnika so delavci pogosteje obolevali zaradi poklicnih bolezni, zlasti zastrupitev s hlapi živega srebra in silikozo pljuč. Ob tem sta se med rudarji pojavljala tudi pljučni rak in tuberkuloza. Pogoste so bile tudi poškodbe, zlasti pri delu v jami, ter poklicna prizadetost sluha in vibracijska bolezen, ki so se pojavljale predvsem pri delavcih, ki so redno uporabljali vrtalna kladiva,« je naštel. Razvada pri rudarjih – pogosto uživanje alkohola po delu – je običajno pospešila pojavljanje škodljivih učinkov. »Ugotovili smo tudi povečano umrljivost zaradi samomorov, kar kaže na povezanost z depresijo zaradi dolgotrajne povečane izpostavljenosti živemu srebru,« dodaja zadnji rudniški zdravnik, ki ostaja jezen, ker se kljub strokovnim naporom danes nihče ne zmeni posebej za zdravje nekdanjih rudarjev. »Raziskave so pokazale, da je bilo med odraslimi prebivalci v Idriji rakavih obolenj več kot v povprečju v Sloveniji. Kljub našim pobudam doslej ni bilo pravega odziva niti na ravni občine niti države. Z onesnaženjem okolja so bili prebivalci v Idriji že večkrat seznanjeni. Nosečnice in otroci so tiste skupine prebivalcev v Idriji, ki naj ne bi uživali zelenjave z vrtov okrog topilnice in rib iz spodnjega dela Idrijce.«
Jože Pavšič je bil zadnjič na jamskem »šihtu« novembra 1981: »Čeprav ni bilo vedno lepo, smo se v jamo vračali zaradi tovarištva in druženja. Posebne romantike nikoli ni bilo. Živo srebro je resda zanimivo, toda vražje. No, pa tudi plača je bila dobra. Edini smo imeli trimesečne obračune in trinajsto plačo. Kar veliko denarja se je nabralo za življenje, čeprav vse skupaj ni dolgo trajalo, kot nobena dobra stvar v življenju.« Veliko idrijskega bogastva se je zlilo tudi po grlu. Da bi pregnali tegobe, so rudarji pili geruš, pijačo iz pelina, špirita in vode. »Življenje s šihta v oštarijo in neupoštevanje uporabe zaščitne opreme sta bila vzrok za to, da je bilo v mestu kar veliko vdov. A vendar nismo bili čisto nič drugačni knapi od ostalih. Morda smo uporabljali drugačne kletvice,« se je nasmehnil Pavšič.
Od vseh rovov jaškov je danes prehodnih še približno pet kilometrov rovov nad tretjim obzorjem do globine 122 metrov. Podzemlje trenutno vzdržuje sedem rudarjev in drugih delavcev, ki so z likvidacijo rudniške družbe postali javni uslužbenci. V povprečju na dan izčrpajo 2400 kubičnih metrov vode in skrbijo, da so premiki na površini kvadratnega kilometra vplivnega območja minimalni. »Naše delo je vedno enako. Za vekomaj bo treba tukaj preprečevati dostop vodi do nestabilnih tal, saj bi se v nasprotnem mesto preprosto pogreznilo samo vase,« je napovedal tehnični vodja rudnika Robert Majnik. Tako se idrijska rudarska zgodba, ki se je zaključila, pravzaprav nadaljuje.
