Ilona Staller - Cicciolina: Od pornografije ni še nihče umrl

Najbolj znana pornozvezda in bivša italijanska poslanka o Madžarski, Italiji, seksualni svobodi in pornoindustriji nekoč in danes.

Objavljeno
17. november 2017 12.56
Patricija Maličev
Patricija Maličev
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila najbolj znana pornozvezda na svetu. Leta 1987, potem ko se je pridružila radikalni stranki Marca Pannelle, je bila za pet let izvoljena v italijanski parlament. Poročena je bila z umetnikom Jeffom Koonsom in rodila sina Ludwiga. Kmalu po njegovem rojstvu sta se razšla. Njun boj za skrbništvo nad sinom je trajal nekaj let in požrl nekaj milijonov evrov. Zdaj živi v Rimu.

Govori se, da v Rimu živi predvsem od oddaje stanovanj, ki jih ima v lasti, in od tri tisoč evrov pokojnine, ki so jo – kljub spremembi zakona, ki pa ni retroaktiven – začeli dobivati italijanski poslanci, ko so dopolnili šestdeset let. Ter seveda od svojih nastopov v klubih in diskotekah in od prodaje umetniških izdelkov in modnih dodatkov, ki so del njene linije Cicciolina Make Art.

Napisala je tudi avtobiografijo Per amore e per forza (Zavoljo ljubezni in zaradi nuje), posnela avtobiografski dokumentarec in v načrtu ima nove filme, tudi tiste za svoje dolgoletne oboževalce ...

Pri legendah, ki krožijo o Cicciolini in ki jih pogosto sama širi, nikoli ne veš, kaj je res in kaj ni. Vse je lahko res in hkrati tudi malo manj res. Nekaj drži: še vedno se ima za seksualno ikono planetarnih razsežnosti.

Vemo, kdo je Cicciolina, kdo pa je Ilona Staller?

Rodila sem se v Budimpešti, v astrološkem znaku strelca, in strelci smo zvesti, radodarni, neodvisni in energični ljudje. Znamo se boriti za svoj prav. Madžarske tudi po tridesetih letih, kolikor živim v Rimu, nisem pozabila. Madžari dobro vedo, kaj je spoštovanje, so izjemno gostoljubni, mladi so zelo dobro izobraženi in državo odlikuje neokrnjena narava. Madžarska me še vedno ima za svojo hčerko, in če sem iskrena, mi v Italiji vedno manjka nekaj madžarskega …

Odraščala sem v Kőbányi, najbolj revnem predelu Budimpešte, v majhnem dvosobnem stanovanju. Starši, mama in očim, mi niso mogli dati veliko, a sem ob obeh razumela, kaj je iskrenost in ljubezen. Živeli smo zelo skromno, in sicer od prihodkov mame, ki je bila babica v porodnišnici, in pokojnine stare mame. Takrat sem bolj kot v kogar koli verjela v Boga.

Je še tako?

Ja, je. Že kot deklica sem si vstavljala cvetove v dolge pšenične lase, včasih tako velike, da bi me z vetrom lahko odnesli daleč stran, pokleknila in molila … Pri petih letih sem v dar dobila punčko. To je bila v tistih časih velika stvar, kajti večinoma smo se punce igrale s punčkami, ki smo jih izdelale iz volne. Spomnim se prababice, te dobre stare ženice, pri kateri sem v Miskolcu preživljala počitnice, se igrala ob jezeru.

V srednji šoli sem se izučila za medicinsko sestro, hotela sem tako kot moja mama Ilona postati babica. Vpisala sem študij arheologije, pa me je od resnejših rezultatov odvrnilo žurersko življenje, takrat so me zanimali samo fantje in koncerti.

Na Madžarsko se pogosto vračam, še posebej na kraje mojega odraščanja. Rada se igram z nečakinjama in vedno se neizmerno razveselim sestre Valerije, ki je še vedno moja najboljša prijateljica.

Zakaj ste odšli v Italijo?

Zato ker nisem hotela več živeti v bedi. Tudi če bi doštudirala, bi si težko omogočila dostojno življenje. Zato sem se ravnala po instinktu, privarčevala nekaj denarja, sedla na vlak in odpotovala proti Milanu.

Ilona Staller- Cicciolina Foto: Ilona Staller Productions

Gotovo vam je kdo pomagal pri tem?

Ja, je, pomagal mi je gospod, ki mu bom za vedno hvaležna. Takoj ko sem stopila na peron milanske železniške postaje in se ozrla naokrog, sem videla prešerne obraze ljudi, ki so se vračali z dela, izložbe, polne dobrot. Bilo mi je jasno, da sem prišla nekam, kjer ne bom nujno lačna. To je bila Italija sedemdesetih let, gospodarsko cvetoča, ljudje so imeli službe, ni bilo brezposelnosti, bilo je eno samo veselje, pica in špageti, ljudje so prepevali in se veselili prihodnosti … V nekaj mesecih sem spoznala, da bo Italija moja druga domovina in da bom v njej tudi ostala.

Če tisti čas primerjam z današnjim, mi je žal mladih. Zato jih pozivam, naj ne nehajo sanjati, sanje so del uresničenja življenjskih načrtov vsakega od nas.

Ste uresničili svoje?

Sem. Uresničila sem sanje, da ne bom revna, da bom naredila nekaj dobrega za ljudi, kar tudi sem. Morda celo več, kot bi naredila kot medicinska sestra v kakšni od boga pozabljeni bolnišnici. A o tem je težko soditi, vsak bolan človek mora dobiti tolažbo, stisk tople roke, besede spodbude, objem.

Kako ste izbrali svoje ime?

Bila sem gostja oddaje Voulez-vous coucher avec moi? (Bi spali z menoj?) Radia Luna, kultne nočne oddaje, ki je imela na tisoče poslušalcev, cicciolin in cicciolinov, kot smo jih imenovali. Bilo mi je všeč in sem ga prevzela. Sicer pa so zaščitni znak postali tudi moji blond lasje in krona, spletena iz cvetov rož.

Kakšno je bilo sporočilo vašega imidža takrat, ko ste postali širše prepoznavni?

Predstavljala sem romantično kmečko delovno dekle, ki si je želelo boljše prihodnosti in seksualne osvoboditve za vse ljudi. Moje erotične provokacije in ekscesi so imeli samo en namen: osvoboditi ljudi kakršnih koli spon.

Zakaj ste se odločili za vstop v politiko?

Politika je bila od vedno moja strast. Obenem pa sem po babici podedovala občutek za ljudi, njihove stiske, potrebe, hitro sem zaznala krivice. Leta 1979 sem postala zaščitni znak novoustanovljene stranke Partito del Sole, ki je bila prva politična stranka zelenih v Italiji. Predlagala sem davek na uporabo avtomobila zaradi onesnaževanja …

In od takrat naprej je šlo samo navzgor, vse do leta 1987, ko sem bila na listi radikalne stranke v italijanski parlament izvoljena z več kot 20.000 preferenčnimi glasovi. Več glasov je dobil samo predsednik stranke, nepozabni Marco Pannella.

Razmišljate o vnovični kandidaturi?

Razmišljam. Nočem se še izjasniti glede tega, naj bo presenečenje … Moja stranka DNA (Democrazia Natura Amore, Demokracija Narava Ljubezen) je še vedno aktivna.

Zdi se, da ste v petih letih, kolikor ste bili poslanka v italijanskem parlamentu, še največ naredili glede sproščanja morale in sproščene spolnosti.

Seveda. Resnično sem si želela nekaj spremeniti, spremeniti ta ukoreninjeni občutek za sram, hotela sem, ko je šlo za seksualno svobodo, podreti vse bariere, cenzure.

Sem proti kakršnemu koli nasilju, da ne bo pomote, seksualnemu ali tistemu z orožjem. Še vedno sem otrok cvetja, za vse ljudi, ki živijo radostno življenje brez kompromisov, ostajam frajerka. Zaradi tega, kar sem bila, in zaradi tega, ker sem takšna ostala. Vse, kar sem počela, sem počela vsem na očeh …

Zaščitni znak: krona iz cvetja Foto: Ilona Staller Productions

… dobesedno.

(Smeh.) Ja, dobesedno. Zato sem tudi ponosna na to, da sem ikona seksualne svobode in izbire. Veste, pornografija je samo manifestacija lastnih seksualnih fantazij. Ampak pri ljubezni je drugače: pri pravi ljubezni postane spolnost nekaj čudovitega, sublimnega …

Seveda od pornografije ni še nihče umrl in pornografija tudi ne boli. Vsi mi smo bili spočeti v trenutkih brez sramu … Sram in čistost, če hočete, so uvedli čistuni, zato ponavljam, da se raje ljubimo, in ne vojskujmo!

Danes je v italijanski politiki vseeno manj tabujev, kot jih je bilo v mojem času. Pred tridesetimi leti je bilo precej več obsojanj: takrat se je način življenja in navade sodilo predvsem z vidika morale. Spomnim se, kako se nekateri poslanci nasprotovali institutu ločitve zakoncev, pa so bili sami ločeni in so živeli v novi partnerski skupnosti, ne da bi jo legalno sklenili …

Vaša avtobiografija ima naslov Per amore e per forza. Katero odločitev ste, glede svojega življenja, doslej najtežje sprejeli?

Mislim, da sem v življenju doživela prav vse, kar sem lahko, ničesar ne bi spreminjala ne za nazaj in niti v sedanjosti ne. Zato ne razmišljam več o odločitvah, ki sem jih bila primorana sprejeti, ničesar ne obžalujem. Ničesar. Storila bi vse še enkrat in vse od začetka, da bi postala svetovna ikona, kakršna sem postala.

Najbolj sem ganjena ob sončnih vzhodih, gledati, kako se sonce prebuja in kako prebuja svet, je nekaj najlepšega.

Človek seveda vedno pomisli najprej nase, kako bo preživel dan, izpolnil svoje načrte. A zdi se mi pomembno, da vsak dan nekaj dobrega naredimo tudi za druge. Ne samo z besedami. Jaz še vedno aktivno podpiram tri organizacije, ki zbirajo finančna sredstva za raziskovanje virusa hiv, aktivno sodelujem pri kampanjah o seksualnem ozaveščanju italijanskih srednješolcev in študentov. Sem botra več zavetišč za živali, bojujem se za zaščito živali in proti izkoriščanju njihovih teles za poskuse in njihove kože za potrebe modne industrije.

Prav zaradi tega, ker se vsa ta leta borim za iste pravice ljudi in živali, sem prepričana, da je moje potencialno volilno telo še kako živo in lačno mojih predlogov. Pravzaprav bi danes ob kandidaturi predstavila isti politični program, kot sem ga pred tridesetimi leti.

V uvodu v svojo knjigo zapišete citat iz Lukovega evangelija: »Njeni mnogi grehi so odpuščeni, ker je mnogo ljubila.« Zakaj ste ga izbrali?

Zato ker je ljubezen nad vsemi grehi. Veliko sem ljubila in veliko sem se ljubila z drugimi, veliko sem dala. Svojih grehov nisem nikdar sovražila, zato ker jih nikdar nisem skrivala pred Bogom, pred nikomer! Zato sem izbrala to vrstico iz evangelija.

V času poslanskega mandata ste, kot pravite, uspešno predlagali oziroma dali pobudo za spremembo osmih zakonov. Katerih?

Popravek zakona iz leta 1975, ki ureja aktivnosti zapornikov – predlagala sem uvedbo prostorov, ki omogočajo mešano druženje zapornic in zapornikov, brezplačna kontracepcijska sredstva za zapornike in zapornice. V italijanskih zaporih je v najbolj nemogočih razmerah zaprtih več kot petdeset tisoč ljudi. Ti poleg svobode pogosto izgubijo partnerke ali partnerje in tudi ti, tako kot mi vsi, potrebujejo telesno ljubezen svojih dragih; intimnost mora biti v zaporih omogočena, sicer gre za kratenje osnovnih človekovih pravic.

Zavzemala sem se za odprtje hiš ljubezni, bordelov, obvezen pouk o spolnosti v srednjih šolah, uvedbo davka na motorna vozila zaradi onesnaževanja, prepoved reklamiranja tekstilnih izdelkov, ki so bili narejeni iz kož živali, eksperimentiranja na živih živalih …

Vse od prihoda v Italijo sem se zavzemala za seksualno svobodo, za izobraževanje o spolnosti v šolah, za večjo svobodo zapornikov, amnestijo za zapornike, ki so zakrivili manjše prekrške …

Zavzemala sem se za podporo najšibkejšim s socialnega dna, bila sem proti kakršni koli cenzuri v umetnosti, filmski industriji, gledališču.

Kakšna so bila vaša poslanska leta?

Kakšna? Garaška. V poslanskih klopeh sem se iskreno in za boljše življenje italijanskih državljanov trudila vsak dan posebej. Le redko sem manjkala na sejah, v nasprotju z mojimi številnimi kolegi. Zjutraj sem sedla v svojega peugeota in se sama brez šoferja odpeljala v službo in se zvečer vračala domov. V tistih petih letih me je zanimalo samo moje delo poslanke in nič drugega.

V poslanskih klopeh Foto: Ilona Staller Productions

Danes je drugače: poslanci buljijo v prenosne računalnike, kdo ve, v kaj v resnici, in mnogi si med delovnikom privoščijo tudi drugačne vrste sprostitev …

Kaj je danes seksualna svoboda?

V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih se je seksualnost precej spremenila, nekaj tabujev je bilo odplaknjenih. Seks se je osvobodil in prestopil meje spalnic zakonskega para. Danes ljubezen med istospolnima partnerjema ni več kaznovana in to je velik napredek.

Tudi pornozvezde danes niso več, kar so bile …

Vsako leto jih vzcveti kar nekaj, zelo hitro se povzpnejo na vrh in hitro jih tudi pozabijo. Razlog je enostaven: posel produkcijskih hiš v pornoindustriji je neusmiljen in danes je bolj kot pornoigralka pomemben žanr, v katerem nastopa. Vse so postale zamenljive. Jaz ne. Cicciolina ostaja legendarna pornozvezda in moje ime ostaja eno od bolj iskanih imen na googlu.

V svetu pornoindustrije se je marsikaj spremenilo, tudi tukaj je nadvlada interneta absolutna, tako v ekonomskem smislu kot tudi v načinu uživanja v njej. Pornografiji se je zgodilo nekaj podobnega, kot se je zgodilo glasbi, z nosilcev glasbe se je preselila na spletne strani. Povpraševanja je ogromno, kar pomeni, da ima pornografija še vedno velik vpliv na ljudi. Po drugi strani skoraj ne najdemo več pornografskih časopisov, ki so bili včasih vir naslade, še v obdobju, ko je prodirala VHS-pornografija.

In na žalost so se spremenili tudi okusi in želje porabnikov, v ospredju ni več zgodba, ampak samo konkretne scene, in sploh ni nujno, da so ne vem kako raznolike, več ko je v njih skrajnosti, več klikov bodo imele. Hočem reči, pomen predigre se je popolnoma izničil, odlaganje užitka prav tako, nekateri pravijo, da v porničih ni več romantike, in jaz jim pritrjujem.

Filmi, v katerih sem nastopala, zdaj že kultni porniči, La conchiglia dei desideri (Školjka poželenja), ki se dogaja na enem od rajskih otokov Maldivov, je, na primer, hkrati z odkrivanjem lepote človeškega telesa odkrival tudi lepote narave. Orgia atomica (Atomska orgija), še en pornič, ki je nastal v zadnjem obdobju hladne vojne, je svaril pred nevarnostjo jedrske katastrofe. V njem sem igrala dekle, ki se je po naključju rešila pred radioaktivnim vetrom, ki je pokosil človeštvo. Preživeli smo tako, da smo se zaprli v sobo in odživeli postapokaliptično orgijo.

Kakšen odnos imate do svojega telesa? To le ni isto vilinsko telo, kot je bilo nekoč.

Seveda ni. Imam svoj način, kako biti lepa. Ko se sprehajam po Rimu, se moški obračajo za menoj. Prava lepota ni v tem, da zadostuješ estetskim idealom, ampak da se imaš rad takšnega, kot si. Moje telo je še vedno zelo čutno …

Ne dvomim.

Polno strasti, še vedno pripravljeno za poziranje najboljšim svetovnim fotografom.

Pred berlinskim zidom leta 1987 Foto: Wolfgang Kumm/Reuters

V avtobiografiji omenite, da ste sredi sedemdesetih spoznali Silvia Berlusconija in da vas je leta 1974 na enega od grških otokov odpeljal z zasebnim letalom.

Takrat je bil Berlusconi še navaden, a že uspešen podjetnik, Mediaset še ni bil njegov. Imel je še svoje lase, bil je zanimiv in zabaven moški.

O čem sta se pogovarjala?

Nisva se veliko pogovarjala (smeh). Tudi zato ker sem v Italijo prišla samo nekaj mesecev prej in sem se italijanščine šele učila.

Bili ste poročeni z umetnikom Jeffom Koonsom. Zakaj sta se razšla?

Moj nekdanji mož je del preteklosti. Ne želim mu nameniti niti najmanjše pozornosti. Izkoristil je mene in moje ime, zaradi njega sem v pravnih postopkih proti njemu – šlo je za dodelitev skrbništva nad mojim sinom Ludwigom – izgubila ogromno denarja. Govorim o sedemmestnih številkah.

Danes je moja največja sreča sin Ludwig Koons, ki študira na akademiji lepih umetnosti v Rimu. Zaljubljen je v umetnost, kot njegovi starši. Zanimata ga tako slikarstvo kot film. Zagotovo bo imel eno osrednjih vlog v mojem naslednjem avtobiografskem filmu.

Česa pri moških ne marate?

Zahrbtnosti in hipokrizije.

Kaj hočejo?

Ko gre za ženske, si moški od nje želi predvsem tega, da bi ga ljubila zaradi tistega, kar je. Ko pa gre za dva, ki sta že dolgo skupaj, že stara modrost pravi, da je edini način, kako narediti skupno življenje znosno, ta, da drug drugega sprejmeta takšna, kot pač sta.

Kaj pa hočejo ženske?

Pri mojih letih in z mojimi izkušnjami bi rekla, da ženska hoče moškega, ki dobro ve, zakaj je izbral njo. Moškega, ki jo bo ščitil, hoče tudi lepega, postavnega moškega (smeh), ki zaupa vase, moškega, na katerega se bo lahko vedno zanesla. Prav to zadnje se mi zdi ključno.

Razgaljeno oprsje je bilo vaš simbol, zaščitna gesta v času predvolilne kampanje in tudi kasneje, ko ste že postali poslanka. Kakšen je bil njegov politični pomen?

Prsi sem vedno rada nastavljala vetru. Še danes se živo spomnim, kako sem se leta 1987 v oprijeti roza tuniki pojavila na Piazza del Popolo, z razgaljenima dojkama, na veliko veselje italijanskih in tujih fotografov. To je bilo za tisti čas nekaj nezaslišanega, a tudi že nekaj, kar je napovedovalo drugačno prihodnost, pogled na žensko telo, seksualno svobodo, toleranco, spoštovanje različnih in drugačnih, če hočete … Vsak, ki mi je obljubil volilni glas, je lahko od blizu pogledal, kar mi je bilo od matere narave dano.

Sprašujete me o simboliki: ja, to je bil simbol svobode, brez tabujev, brez laži in skritih namenov. To je bil simbol politike, ki je naravna, polna ljubezni do vseh Italijanov, državljanov Italije, bila sem njihova mama, vsak se je lahko privil k mojim prsim in se nahranil.

S katerimi italijanskimi politiki tistega časa ste se najbolj razumeli?

Z vsemi. Med nami je vladalo spoštovanje, ne glede na politične barve, vsak je trdno verjel, da dela za dobro ljudi. Bilo je precej manj političnih špekulacij, kot jih je danes.

Razmišljate o tem, da bi se znova podali na politični parket, v Italiji ali na Madžarskem? Vmes vam je namreč že spodletelo.

Morda. Moja politična stranka DNA, ki sem jo ustanovila skupaj s prijateljem, odvetnikom Luco Di Carlom, je še vedno aktivna.

Komu ali čemu v italijanski politiki najbolj verjamete?

Na to vprašanje ne bom odgovorila.

Ste od strankarskih in poslanskih kolegov kdaj prejeli nespodobna povabila?

Ne, v tistem času ne. Danes pa seveda brezsramno prihajajo povabila iz poslanskih pa tudi ministrskih vrst, ki si me želijo za dvajset tisoč evrov na noč. Samo sanjajo lahko, na kaj takega se ne bom nikdar odzvala.

Radi se pohvalite, da ste samski.

Drži, sem srečno samska, čeprav mi dvori na tisoče oboževalcev. V ljubezni sem doživele vzpone in padce, še dobro, da sem se naučila, kako preživeti, ko sem na dnu. Sem zelo romantične sorte.

Zakaj ste se začeli ukvarjati s sodobno umetnostjo, če temu lahko tako rečemo?

Zato ker imam rada umetnost, ustvarila sem nadrealistično serijo Cicciolina Make Art (CMA), ki pravzaprav upodablja mojo osebnost, moje življenje. Veste, prava umetnost je življenje vsakega izmed nas. Pri CMA gre za dela različnih formatov, ki imajo za osnovo barvne kolaže …

Zelo pisane reči.

Skušala sem poudariti senzualnost, vitalnost, so po moje začinjene, če lahko tako rečem. V prihodnjem letu pripravljam večjo samostojno razstavo v Rimu, z veseljem pa jih pripeljem v katero od galerij tudi v Ljubljano. V zadnjih tednih se ukvarjam predvsem s tem, kje najti kakovostne proizvajalce za mojo linijo Art In Bags in mojo različico punčke, ki je bila od vedno moj zaščitni znak.

Na veliko oglašujete Love Tour 2017–2018. Za kaj gre?

Predvsem so to gostovanja po večjih klubih in diskotekah, kjer se pred oboževalci predstavljam s performansom in mojimi glasbenimi uspešnicami Muscolo rosso, Inno alla trasgressione, Political Woman in drugimi. Vse v imenu čudovitega revivala osemdesetih in devetdesetih, kot vidite.

Povejte kaj o skladbi Muscolo rosso (Rdeča mišica).

Genitalije so same po sebi vedno presenečenje. Tisto, kar jih naredi lepe in privlačne, je oseba, kateri pripadajo. Pri desetih letih sem s prijateljem prvič listala Kamasutro, te čudovite ilustracije. Takrat sem prvič videla ... Ostalo lahko bralci preberejo v moji avtobiografiji.

Vemo, kakšni so bili vaši nastopi pred občinstvom v devetdesetih. Kakšni pa so danes?

Poleti leta 1987 je veliko prahu dvignil moj pornografski spektakel v zelo znanem italijanskem klubu, kjer so moje točke bile na sporedu že veliko prej. Tisti večer me je prišlo gledat več kot 2000 ljudi in ostaja nepozaben. Tako mi je postalo jasno, da me ljudje radi gledajo v živo in se me dotikajo, raziskujejo moje telo …

Moja gibčnost na odru se z leti ni v ničemer spremenila, drugače je le to, da je šov morda malce manj drzen. Pri kreativni pripravi šovov mi pomaga moj dolgoletni sodelavec Gianni Domingo Bove. Toda še vedno sem ista neustavljiva Cicciolina z neustavljivo domišljijo. Zato me tudi vabijo v različne države, kjer oboževalci čakajo, prosijo, da jim izpolnim najbolj skrite želje … Še vedno sem boginja ekscesov, v osemdesetih me je na nastopih spremljal piton Pito-Pito, danes pa je z menoj moj roza plišasti medvedek …

Če me bodo dragi Slovenci in Slovenke povabili, z veseljem pridem in jih razveselim s svojim čarobnim in nepozabnim performansom.