Iluzija dela

Ko berete ta časopis, se zelo verjetno igrate tudi s pametnim telefonom, preverjate, ali je kaj novega na facebooku ali twitterju, vmes pošljete še kakšen e-mail, si izmenjate­ sliko po snapchatu in podobno. Z vprašanjem, kako v današnjem času pametnih telefonov ohraniti pozornost, se že dolgo ukvarjajo psihologi. Delodajalci bi radi vedeli, kako nadzorovati, kaj na internetu počnejo zaposleni. Zdaj so se s tem začele ukvarjati tudi mnoge univerze.

Predavatelji so že nekako navajeni, da le redki študenti poslušajo, kaj govorijo, in da je njihova pozornost pogosto usmerjena na pametne telefone. Pomanjkanje pozornosti mnogokrat moti tudi študente. Nekoč sem doživela, da je študentka, ki je predstavila seminarsko nalogo, kako tehnologija vpliva na psiho ljudi, pred nastopom dejala kolegom, naj za pol ure odložijo telefone, zaprejo računalnike in jo poslušajo, ne da bi ob tem počeli še kaj drugega. Na koncu je pozvala kolege, naj zapišejo, kako so se počutili, ko niso bili priklopljeni na sodobne naprave. Večina je opisovala občutke tesnobe, vznemirjenosti in strahu pred tem, da kaj zamujajo. Nekateri so priznali, da pogledajo na telefon vsakih deset minut, da ga imajo vselej pri sebi in da, tudi ko spijo, ni daleč od postelje.

Univerze po svetu se na različne načine lotevajo problema pozornosti študentov. Vprašanje, ki si ga zastavljajo, ni le, ali študenti sledijo predavanjem, ampak tudi, ali se dovolj učijo v prostem času. Ker je študij v mnogih državah zelo drag, je vprašanje, ali študenti kar najbolj optimalno porabijo čas, namenjen za učenje, povezano z zahtevo, da investicija v učenje v čim hitrejšem času prinese želeni rezultat.

V želji, da bi bili potrošniki učnega procesa – študenti in njihovi investitorji, denimo starši – čim bolj zadovoljni z izkupičkom izobraževanja, so nekatere ameriške univerze začele s posebnimi metodami nadzorovati, kako študenti študirajo za izpite.

Študenti imajo možnost, da se jim na pametne telefone naloži posebna aplikacija. Ta s pomočjo GPS-tehnologije spremlja, koliko časa je študent preživel v knjižnici, koliko časa je bil v telovadnici, kdaj je šel na sprehod in, celo, koliko časa je prebil v svoji sobi. Ker aplikacija zaznava tudi zvok, se ve, koliko časa je študent spal, gledal televizijo, igral videoigre in se zabaval. Posebna obdelava teh podatkov naj bi že v prvem tednu študija precej natančno napovedala, ali bo študent glede na svoje delovne navade naredil letnik. Če temu dodamo podatke, kako redno je obiskoval predavanja, naj bi se dalo precej natančno­ napovedati celo, s kakšno povprečno oceno bo izdelal letnik. Tovrstni podatki naj bi bili na voljo mentorju in drugim odgovornim na univerzi, da bi posredovali takoj, ko opazijo, da študent ne dela dovolj oziroma porablja preveč časa za dejavnosti, ki niso povezane s šolo.

Tudi Open University v Veliki Britaniji, ki ponuja izobraževanje na daljavo, se je odločila, da bo poskusila nadzorovati čas za učenje. Začela je uporabljati poseben program, ki meri, koliko časa študenti porabijo za prebiranje gradiva, ki jim je na voljo na univerzitetnem računalniškem portalu, in za reševanje nalog.

Zagovorniki tovrstnih nadzornih naprav poudarjajo, da v času, ko je izobraževanje zelo drago, podatki o študijskih navadah omogočajo univerzam, da študentu ponudijo pomoč, če opazijo, da v študij ne vlaga dovolj časa. Ker mnogi študenti trpijo za depresijo in tesnobo in ker nekateri zaradi psihičnih težav in pritiskov, povezanih s študijem, naredijo tudi samomor, naj bi nove metode nadzorovanja omogočale univerzam tudi, da hitreje opazijo takšne težave in ponudijo psihološko pomoč.

V javnih razpravah o tovrstnem nadziranju študentov se kot prvi problem postavlja vprašanje zasebnosti. Študenti se morajo strinjati, da bo njihovo delo nadzorovano prek pametnih telefonov in računalnikov. Nihče jih ne sili v to, in ko jim namestijo nadzorovalne programe, z univerzo podpišejo dogovor, da podatkov, ki jih bo pridobila, ne bo posredovala naprej ali prodajala za komercialne namene. Mnogi se vseeno upravičeno sprašujejo, ali je zlorabe res možno preprečiti in ali univerze res lahko zagotovijo, da se do podatkov ne bodo dokopale različne državne ali zasebne ustanove. Kritiki prav tako ne verjamejo, da univerze zanima le to, da bi študentom čim bolj pomagale uspešno končati študij. Mnogi študenti, ki ne naredijo letnika, zapustijo študij in to pomeni izpad denarja za univerze. Za željo pomagati študentom se kaj lahko skriva želja po tem, da univerza ne izgubi šolnin.

Nad idejo nadzorovanja študentov na daljavo niso najbolj navdušeni niti profesorji. Po eni strani jim je naloženo novo delo, po drugi strani pa se zavedajo, da bodo univerze prej ali slej podobno nadzorovale tudi njih. Doslej so merile njihovo uspešnost prek objav, števila študentov, ki obiskujejo njihova predavanja, in podobno, kaj lahko pa se kmalu zgodi, da bodo pod pretvezo pomoči pri boljši organizaciji časa tudi profesorji povabljeni, da si na pametne telefone namestijo orodja, ki bodo merila, koliko časa posvečajo delu.

Obdobje, ko se človek odloči za študij, je bilo nekoč pomemben mejnik v osamosvajanju. Bruc, ki se odseli od doma, se mora naučiti skrbeti zase, pravilno razporejati denar in poskrbeti, za kaj bo porabil čas. Nadzorovanje študentov na daljavo mladim to osamosvajanje onemogoča. Nad njihovim časom ne bodo bedeli le birokrati na univerzi, ampak tudi starši.

Obsedenost z nadzorovanjem študentov je treba pogledati tudi v širšem kontekstu. Ideologija sodobne potrošniške družbe temelji na ideji, da moramo biti nenehno produktivni. To naj bi dosegli s tem, da si čim bolje organiziramo čas. Že v šestdesetih letih je britanski zgodovinar E. P. Thompson analiziral, kako je razvoj kapitalizma bistveno povezan z novim razumevanjem časa in delovne discipline. Nekoč smo verjeli, da bo napredek prinesel skrajševanje delovnega časa, zgodilo pa se je ravno nasprotno – delovni čas se podaljšuje. Čeprav za izdelavo potrošnih dobrin danes potrebujemo veliko manj časa kot pred desetletji, delamo dlje.

Švedski sociolog Roland Paulsen v knjigi Empty Labor: Idleness and Workplace Resistance pokaže na kontradikcije današnje obsedenosti z delom. Ljudje so prisiljeni v službi preživeti dolge ure, dejansko pa za opravljanje dela sploh ne bi bilo treba tako dolgo viseti na delovnem mestu. Od ljudi, ki so nizko na hierarhični lestvici, se zahteva, da dolge ure trdo delajo, tisti malo višje morajo prav tako v službi prebiti ure in ure, velikokrat pa pravzaprav nimajo kaj početi. Paulsen je naredil intervjuje z mnogimi ljudmi, ki se v službi neskončno dolgočasijo, in to ne zato, ker bi bili leni, ampak ker je delo slabo organizirano in ker nimajo delovnih nalog. Obiskal je delavca v zavarovalniški firmi, ki je specializiran za obliko zavarovanja, ki zanima le redke, zato cele ure čaka, da bi se mu prikazala kakšna stranka. Neki švedski bančni uradnik je Paulsenu priznal, da v službi aktivno dela le kakšnih petnajst minut. Ko je nadrejenega prosil, naj mu naloži več dela, mu je ta dal le eno majhno zadolžitev, ki mu spet vzame le 15 minut.

Po Gallupovi raziskavi iz leta 2013 je v 142 državah le približno 13 odstotkov delavcev res zavzetih za delo. Dvakrat toliko jih je popolnoma nezavzetih – mnogi od teh so celo izrazito negativno nastrojeni do organizacije, v kateri delajo. Večina delavcev pa je mentalno nekako odklopljena. Mnoge ameriške raziskave so pokazale, da povprečen delavec na delovnem mestu brska po internetu med uro in pol in tremi urami. Šestdeset odstotkov vseh internetnih nakupov naj bi bilo narejenih med delovnim časom in sedemdeset odstotkov obiskov pornografskih spletnih strani naj bi se dogajalo med 9. in 17. uro. Paulsenova teza je, da naša ekonomija ne producira le neenakosti v zaslužku in varnosti zaposlitve, ampak tudi to, ali ima nekdo stimulativno delo ali ne in ali v svojem delu vidi smisel. Ogromno ljudi je danes brez dela, tisti, ki ga imajo, pa v tem, kar delajo, ne vidijo posebnega smisla. Od dolgih ur, ki jih preživijo na delovnem mestu, pridejo domov mentalno izčrpani, od tega, kaj podjetje trži ali proizvaja, pa imajo dobiček predvsem lastniki kapitala.

Steve McKevitt v knjigi City Slackers svetuje delavcem, da v družbi, kjer je najpomembnejše to, kako nekaj izgleda, sploh ni važno, kaj delaš, ampak se moraš predvsem delati, da si zelo zaposlen in težko dosegljiv.

Študenti, katerih produktivnost bodo nadzorovale univerze, bodo kmalu ugotovili, kako se bodo delali, da se učijo. Univerzitetni birokrati se bodo potem zdolgočaseni v svojih pisarnah delali, da delajo. Oboji se bodo od nestimulativnega početja odpočili tako, da bodo malce pobrskali po internetu. Če bodo na spletu še kaj kupili, pa bodo sploh pomagali ekonomiji k rasti.