Pomisleki: Iluzija (ne)zaupanja

Vse manj zaupamo v politiko, vse bolj se bojimo terorističnih napadov. V zasebnem življenju nenehno nadzorujemo sebe in svoje najbližje – s skritimi kamerami lahko opazujemo, kaj varuška dela z našim otrokom; če se bojimo, da nas partner vara, mu lahko sledimo z mobilnim telefonom; če želimo spremeniti svoje telo, lahko z različnimi »wearable technologies« sledimo sami sebi.

Prepričanje, da je zaupanja vse manj, se pokaže za neutemeljeno, če pogledamo današnjo ekonomijo delitve. Vse več sodobne menjave namreč temelji na zaupanju. Ko najamemo stanovanje prek Airbnb, vstopimo v odnos menjave na podlagi zaupanja. Bivali bomo pri nekom, ki ga nismo nikoli srečali. Ta oseba bo najbrž pustila v stanovanju ogromno svojih stvari, ki bi jih gost prav lahko uničil ali vsaj preiskal. Ljudje, ki v času počitnic menjavajo stanovanja prek raznovrstnih internetnih stani, prav tako izhajajo iz predpostavke, da lahko drugim zaupajo. Podobno se dogaja z nakupi prek eBaya – zaupamo, da nam bo prodajalec poslal izdelek, ki smo ga plačali.

Britanski ekonomist Tim Harford poudarja, da družbena prosperiteta temelji na zaupanju. Razvite družbe po njegovem naredijo vse za povečanje zaupanja. Ker imajo ljudje v razviti družbi dovolj vsega, imajo manj potrebe po kraji. Harfordova teza je, da imamo v družbi več zaupanja, kot si predstavljamo, ker večina ljudi niso barabe.

Z razvojem družbe je prišlo do depersonalizacije zaupanja. Če so v preteklosti ljudje zaupali predvsem ljudem, ki jih poznajo, so z razvojem vse bolj zaupali tistim, ki jih ne poznajo. Ko naredimo kakršnokoli transakcijo s kreditno kartico ali uporabimo bankomat, vstopimo v odnos zaupanja. Verjamemo, da bomo z novo tehnologijo s svojega bančnega računa dvignili denar in da nas pri tem početju ne bodo ogoljufali.

Zaupanje, na katerem temelji nova ekonomija delitve, močno temelji na sistemu ocenjevanja. Ko najdemo stanovanje prek Airbnb, bomo najprej pogledali, kako so stanodajalca ocenili prejšnji gosti; ko kupimo prek eBaya, bomo pogledali, koliko odstotkov zaupanja si je prodajalec prislužil s prejšnjimi transakcijami. Mnoge tovrstne ocene niso tako zelo vredne zaupanja, kot si naivno predstavljamo. Ljudje zelo težko negativno ocenijo nekoga, ki so ga komaj spoznali, in tudi če stanovanje, ki so ga najeli, ni izpolnilo njihovih pričakovanj, bodo iz vljudnosti pustili dobro oceno. K boljši oceni, ki bi jo sicer dali, bo prispevalo tudi to, da jih bo strah, kako jih bo lastnik ocenil kot goste. Večina ljudi pusti oceno pet zvezdic, tudi če s stanovanjem niso preveč zadovoljni. Tisti, ki se jim je zgodilo res kaj groznega, bodo pustili eno zvezdico, redko kdo bo pustil dve, tri ali štiri zvezdice. Ljudje bodo še posebno previdni pri dajanju negativnih ocen, če je bil lastnik z njimi prijazen, če jih je spraševal, ali se dobro počutijo. Če ni nič naredil, da bi na primer popravil razbito okno v sobi, bo dejstvo, da se je opravičil za zagato in je bil z najemniki ves čas v stikih, slednje prepričalo, da mu dajo boljšo oceno, kot bi mu jo dali sicer.

Raziskovalci z Univerze v Bostonu so se podrobno lotili analize na zaupanju temelječega skupnostnega trga. Analizirali so ocene 600.000 stanovanj na Airbnb.­ Ugotovili so, da je 95 odstotkov oglasov ocenjenih med 4,5 in 5 zvezdicami. Skoraj nihče nima manj kot 3,5 zvezdice, medtem ko se povprečna ocena hotelov na Tripadvisorju vrti okoli 3,8 zvezdice. Znano je, kako zelo so velikokrat manipulirane ocene na Tripadvisorju. In zakaj so ocene v ekonomiji delitve tako visoke? Če je na individualni ravni posameznik nagnjen k temu, da nekoga, s katerim je imel prijetno osebno izkušnjo, čeprav ta ni izpolnil njegovih »realističnih« pričakovanj, dobro oceni, je na ravni korporacije dajanje dobrih ocen ključno za njihovo poslovanje. V interesu Airbnb so visoke ocene, ker bodo le tako posamezniki plačevali za njene usluge. Zato ta korporacija nenehno izumlja oblike ocenjevanja, ki posameznike »vodijo« v dajanje dobrih ocen. Hkrati tudi stanodajalci, ki se bojijo negativnih ocen, uporabljajo raznovrstne strategije, kako se izogniti ocenam, ki bi lahko zmanjšale njihovo reputacijo, in če se je negativnih ocen nabralo preveč, svoj oglas preoblikujejo v novega.

Če je res, da nova ekonomija delitve močno temelji na zaupanju in če med »navadnimi« ljudmi, ki uporabljajo to ekonomijo, ni veliko kriminala, seveda ne smemo pozabiti na »požrešnost« korporacij, ki od te na zaupanju temelječe ekonomije največ zaslužijo. Če je res, da večina »navadnih« ljudi niso barabe, ne moremo reči, da slednjih ni v velikih centrih ekonomske moči.

S posebno zagato okoli zaupanja se v razgretem predvolilnem času ukvarjajo Američani. Hillary Clinton mnogim vzbuja nezaupanje. Njene vezi z Wall Streetom, uporaba zasebnega internetnega strežnika v času, ko je bila zunanja ministrica, in samo dejstvo, da je že desetletja del washingtonske politične elite, pri volivcih sproža dvom o njeni iskrenosti. Donald Trump, ki nima političnih izkušenj in gradi svojo kampanjo predvsem na podobi močnega poslovneža, ki zna rešiti probleme, v svojih govorih ves čas poudarja besede »zaupajte mi«. Njegove ideje o tem, kako bi se lotil problemov z imigracijo, mučenjem, Islamsko državo, atomskim orožjem so bombastične in strašljive. Ko ga novinarji prosijo, da svojo politiko podrobneje obrazloži, je njegov odgovor, da naj se mu zaupa, ker je vselej zmagovalec in bo zato stvari že pravilno izpeljal.

Trump upa, da mu bodo volivci bolj ali manj slepo zaupali, da naredi, kar on misli, da bi bilo treba za zaščito nacije. Toda tudi v krogu njegovih najbližjih beseda zaupanje ni nedvomno sprejeta. Njegova hči Ivanka, ki velja za njegovo najtesnejšo svetovalko, je v nedavnem članku v Newyorkerju označila trenutek, ko je bila kot devetletna deklica izpostavljena medijskemu bombardiranju ob ločitvi staršev in Trumpovi aferi z Marlo Maples, kot trenutek, ki jo je naučil, da ne sme nikomur zaupati. Od takrat naprej pravi, da nikoli več ničesar javno ne razkrije.

Britanska filozofinja Onora O'Neill v svoji knjigi o zaupanju poudarja, da zaupanje zahteva inteligentno presojo tega, ali je nekdo vreden zaupanja. Tisti, ki želijo, da bi jim drugi zaupali, morajo imeti neke kompetence, dajati morajo občutek, da se nanje lahko zanesemo in da so iskreni. In drugič, predstaviti morajo razumljive dokaze, da so vredni zaupanja, kar bo drugim omogočilo odločitev, ali jim res zaupajo ali ne.

Ljudje lahko zaupajo preveč ali premalo. Popolno nezaupanje lahko vodi v paranojo ali bolečo tesnobo. Popolno zaupanje pa v naivnost ali včasih v življenjsko filozofijo, ki je za nekatere zelo sproščujoča. Ko sem to poletje obiskala turistični otok, je lastnica hiše, kjer sem najela sobo, imela teorijo, da svoje hiše nikoli ne zaklepa. Tudi svoj stari avto je večinoma pustila z odprtimi okni. Njena teza je bila, da zaupa, da se lopovi ne bodo lotili odklenjene hiše in da zaklenjena hiša kaže, da je morda v njej kaj vrednega. Sem tej gospe zaupala? Načelno sem ji, toda po naključju (nezavedno?) sem prvi dan tako zaprla vrata svoje sobe, da se niso več dala odkleniti, in zato sem morala zlesti v sobo skozi na srečo odprto okno. Po tej drami sem se odločila, da ničesar več ne zaklepam. Kot je dejal Paul Theroux, večina potovanj, predvsem tistih najbolj doživetih, vključuje to, da smo odvisni od prijaznosti tujcev, da se prepustimo ljudem, ki jih ne poznamo, in jim zaupamo s svojim življenjem.