Ima kanclerka načrt?

Izjava nemške kanclerke, »Evropejci moramo svojo usodo resnično vzeti v svoje roke ... časi, ko smo se lahko popolnoma zanesli na druge, so nekako mimo«, je bila prelomna. »Tektonski premik,« je povzel New York Times. Dan, dva kasneje je Angela Merkel svoje besede precizirala: »Ostajam atlanticistka, transatlantsko partnerstvo je za vse nas izjemnega pomena ...« Ima kanclerka načrt ali improvizira?

Vedno previdna Angela Merkel je šla zelo daleč, objavila je tako rekoč konec Zahoda. Težke besede o Evropi, ki se mora postaviti na lastne noge, ker zanesljivih partnerjev ni več – na isto raven je postavila potrebnost »prijateljskih odnosov« z Združenimi državami, Veliko Britanijo in tudi z Rusijo –, je izrekla pod pivskimi šotori v Münchnu, namenjeni so bili notranjepolitičnemu ozračju predvolilne Nemčije. Pa vendar so odmevali povsod. Običajno je bila Francija tista, ki je govorila o »evropski moči«, to pravzaprav počne že pol stoletja, njen koncept zvečine zveni kot krik in bes, ostal je preslišan. Zdaj sta se vlogi zamenjali: atlanticistka Merklova, njen DNK je vzhodnoevropski, se distancira od atlanticizma, ki je zaznamoval Nemčijo ves čas po vojni. To je nova paradigma, nemara prvi korak doktrine. Medtem ko je novi francoski predsednik Emmanuel Macron po vrhu v Taormini označil Donalda Trumpa za »pragmatika«, ki je »voljan poslušati«, je na tiskovni konferenci izrazil prepričanje, da multilateralizem ostaja neokrnjen.

Najvplivnejša evropska političarka je po treh dneh transatlanskih srečevanj zaključila, da so razlike v stališčih o Natu, mednarodni trgovini in podnebnih spremembah predaleč vsaksebi in Trumpova Amerika preveč nezanesljiva, da bi Evropa nanjo še lahko računala. To nakazuje konec neke ere. Ostaja neskončno veliko vprašanj: Je postal Atlantik brezkončno širok? Ali Evropa lahko shaja sama? Je stara celina dovolj močna, da se lahko spopade s krizami in izzivi časa? Sploh lahko živi, preživi v položaju ekvidistance z velikimi, Združenimi državami, Rusijo in Kitajsko? Evropska osamosvojitev od Amerike je večni lajtmotiv, toda nazadnje se zoži na eno: na evropskih tleh je še vedno stacioniranih 100.000 ameriških enot. Ameriška vojaška navzočnost v Evropi ostaja, čeprav ni bilo nikoli mišljeno, kot piše Tony Judt v Povojni Evropi, da bi trajala neomejeno – vsi so se veselili dne, ko bi se lahko branila sama. Eisenhower je leta 1953 izjavil, da je ameriška navzočnost v Evropi mišljena kot »nekakšna vmesna operacija, ki naj prinese zaupanje in varnost našim prijateljem onstran Atlantika«.

Trump v praksi

Prva zunanjepolitična turneja ameriškega predsednika, začel je v Saudski Arabiji, vsaka naslednja postaja je bila bolj problematična, je bila polomija, tako po vsebini kot formi. Gledali smo Trumpa v praksi. Na začetku je bilo v zraku upanje, da ga bo okolje Ovalne pisarne na neki način »normaliziralo«, in vendar normalnosti skoraj ni opaziti oziroma je kratkotrajna. Gledamo kaos, amaterizem in »edinstveno nevarnost«, piše Foreign Affairs in problematizira vprašanja, ali lahko predsednik zakoraka v vojno, ali Združene države drsijo nazaj in ameriška demokracija ni več varna.

Predsednik je na sedežu Nata v Bruslju delil lekcije zaveznikom, zanj je Severnoatlanski sporazum transakcija, zanimajo ga denar in zapadli dolgovi. Niti George W. Bush ni na tak način zanikal transatlantske solidarnosti. Na srečanju najbogatejših držav na Siciliji se je spopadel z zahodnimi partnerji o trgovini in podnebnih spremembah, verjetno najbolj žgoči temi naše dobe. Celo britanska premierka Theresa May, po brexitu outsiderka med Evropejci, o teh vprašanjih deli stališča z EU. Nesoglasja je odrazila govorica teles, zavestna in nezavedna, zgovornejša od besed. V nekem simbolnem trenutku Trumpove osamljenosti se ta ni hotel pridružiti drugim voditeljem, ki so se sprehodili do hotela San Domenico, kjer so potekali pogovori. Namesto tega se je odpeljal sam v vozilu za golf. Običajno skrbno koreografirana predstava enotnosti je razpadala pred našimi očmi. Enkrat samkrat se je dvojica Trump-Merklova lepo ujela. Po koncu vrha v Taormini so se jima zdele vse nadaljnje besede odveč, prvič, odkar obstaja G7, ameriški predsednik in nemška kanclerka nista odgovarjala na novinarska vprašanja.

Ni torej veliko tega, kar bi EU in ZDA lahko naredili skupaj. Se nepogrešljivo zavezništvo razgrajuje in je multilateralni konsenz, ki je kot vozel držal skupaj mednarodne odnose vseskozi po drugi svetovni vojni, ogrožen? Predsednik je dal razmeroma nedvoumno vedeti, da je konec dolgega, petinšestdesetletnega zaupanja, ki je vladalo v mednarodnih relacijah. Demarkacijska črta je ostra, ozračje nabito z negotovostjo, to so razmere, ki škodujejo eni in drugi strani.

V takšnih okoliščinah je Angela Merkel usmerila pozornost k Evropi, rekla ji je »zaklad«, Evropejci naj se postavijo zase, poskrbijo tudi za lastno obrambno sposobnost. Distanciranje od Trumpove Amerike ni samo notranjepolitično motivirano, služi tudi strnjenju vrst. Evropski politiki so vedno izrabljali krize za zagon evropskih integracijskih procesov. Metoda Jeana Monneta, enega od ustanovnih očetov Unije, je bilo preoblikovanje velikih političnih konfliktov v tisto, kar je potiskalo Evropo naprej in obšlo nacionalna nestrinjanja. Ameriški predsednik je v tem smislu kot lepilo.

Emancipacija

Med združeno Evropo in Združenimi državami je vedno obstajal potencialen prelom. Evropa je nihala med tem, da bi postala bolj zunanjepolitično neodvisna, imela je možnost, da bi se na področju mednarodnih zadev pomaknila v smer, drugačno od ameriške. EU je vendar veljala za postmoderno, postsuvereno demokratično silo, v primerjavi z drugimi deli sveta je še vedno bistveno boljša družba, čeprav je njeno mehko moč, ki jo predstavlja socialni model, kriza močno spodjedla. Pred tem je velikokrat povedala, da hoče biti samostojen akter na svetovnem odru.

In vendar je nazadnje prevladala transatlantska smer, voljno je sledila ameriškim stališčem, in to ne velja samo za iraško vojno leta 2003, ko se je Evropska unija razklala na dvoje. Kljub vsemu ta odločitev ni nujno nespremenljiva. Stara celina je že v času predsedovanja Baracka Obame osuplo ugotavljala, da je Atlantik sčasoma postal vse globlji, svetovna moč se je prerazporedila in pomaknila proti Pacifiku. Evropa je izgubila strateško pomembnost, Washington je preusmeril pogled proti Kitajski, Indiji, Koreji, že Trumpov predhodnik je v to investiral del svoje zunanjepolitične strategije. S prihodom Donalda Trumpa so se razhajanja povečala, naravno je, da Evropa razmišlja, kako zelo, preveč je odvisna od Združenih držav. Čeprav jo z Ameriko druži več, kot bi rada priznala, piše Noam Chomsky, obojim sta skupna ista trenda: populizem in zaton demokracije.

Emancipacija je dobrodošla, vprašanje je, ali je izvedljiva. Po letu 2008 je Evropska unija izgubila velik del svoje specifične teže, zaprla se je vase, ni »mednarodni subjekt«, še vedno je močno naslonjena na zavezništvo Nato, predvsem Nemčija ostaja »okupirana« z ameriškimi vojaki. Vprašanje ostaja, ali dvomi kanclerke o Združenih državah in Veliki Britaniji pomenijo stvarno možnost evropske osamosvojitve. Ali namreč Evropa ima moč, da se postavi po robu Trumpu in prebavi brexit. Nima zunanje politike, ni je v Siriji, Libiji, Iranu, Ukrajini, nesposobna je urediti veliko humanitarno krizo na svojih mejah, ljudi, ki tonejo v Sredozemlju, ni znala poskrbeti za kak milijon beguncev in priseljencev, ki so po letu 2015 prišli na celino.

Ob srečanju zahodnih zaveznikov je bilo opaziti nemalo arogance in vendar tudi obupno šibkost. Šibak je predsednik Donald Trump, vprašanje je, ali se bo obdržal, in šibka je tudi Evropa. Ne vemo, ali model Macron deluje, osupljiva zmaga na predsedniških volitvah za zdaj ni več od obljub, dilema ostaja, koliko bo francosko-nemška dvojica preoblikovala EU in ali se v letu 2018 ne bo počasi izoblikovala jedrna Evropa, ki bo absorbirala del sedemindvajseterice v neko ožjo formacijo.