Tiskane izdaje
Ierissos je počasno in kronično zaspano obmorsko mestece z infrastrukturo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, na grškem turističnem trgu ni konkurenčno. Kljub peščenim plažam, neskončnemu gozdu, bližini svete gore Atos in številnim pravoslavnim samostanom Ierissos v zadnjih letih obiskujejo le turisti iz bližnje Srbije in Bolgarije, mestece pa je bilo do leta 2012 skoraj popolnoma anonimno. Sledila je budnica.
Leta 2003 je takratna grška vlada brez javnega razpisa rudnike v Halkidikiju za enajst milijonov dolarjev prodala družbi Hellas Gold, ki jo je ustanovil grški gradbeni in medijski mogotec Giorgos Bobolas, sicer še danes eden najbogatejših in najbolj vplivnih oligarhov v državi. Večinski lastniški delež (95 odstotkov) je pripadal kanadskemu podjetju Goldfields, preostanek pa Bobolasovemu gradbenemu podjetju Aktor.
Leta 2011 je Goldfields prevzela kanadska rudniška korporacija Eldorado Gold s sedežem v Vancouvru in prek Hellas Gold, katerega večinska lastnica je postala, kupila tri rudnike zlata (in bakra) v gozdovih Halkidikija. Tedanja grška vlada je Kanadčanom podelila koncesijo za rušenje 320 kvadratnih kilometrov gozda, izkopavanje zlata in gradnjo treh jezov ter predelovalne tovarne. Pri tem »poslu« s kanadsko multinacionalko sta z roko v roki z vodilnim grškim oligarhom kot predsednika vlade sodelovala tako George Papandreu kot Antonis Samaras.
Grške oblasti so pod pritiskom varčevalnega memoranduma trojke posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad) velike zaloge zlata dobesedno izročile kanadskemu podjetju. V nedrju Halkidikija je v rudnikih Skouries in Olympias, po ocenah strokovnjakov, kar osem milijonov unč zlata. Eldorado Gold naj bi po odprtju rudnikov leta 2016 zaslužil pol milijarde evrov na leto. Kanadska korporacija, ki slovi po nizkih stroških izkopavanja zlata in temu primerno nizki ceni dela, v Grčiji pa namerava izkopati skoraj tretjino »svojega« zlata, se je v petletni shemi zavezala, da bo grškim oblastem na leto plačevala tri milijone evrov. To je za zdaj vse. Ko se bo – če se bo – začelo izkopavanje zlata, se bo ta znesek gotovo povečal. A ni še znano, za koliko.
Toda stvari so se zapletle. Prebivalci mesteca Ierissos so gradnjo zlatokopa namreč razumeli kot vojno napoved.
Izkopavanje zlata je začasno »zamrznjeno«
Grške oblasti so skupaj s svojimi kanadskimi »partnerji« prevzem rudnikov zlata poskušale prikazati kot rešitev za visoko brezposelnost v ekonomsko šibki regiji, kjer ta presega 35 odstotkov. Takoj po začetku del – v drugi polovici leta 2012 – je Hellas Gold zaposlil 1600 delavcev, od tega 90 odstotkov domačinov. Zdaj, skoraj tri leta pozneje, ima službo v tukajšnjih rudnikih okoli 2000 ljudi. Če bodo posli stekli, kot je predvideno, naj bi Kanadčani v severni Grčiji dolgoročno ustvarili okoli 5000 delovnih mest, vključujoč vse podizvajalce z gradbeniki na čelu, med katerimi ima seveda glavno besedo Hellas Gold.
Eldorado Gold je od nakupa grških zlatokopov pred tremi leti v projekt vložil skoraj pol milijarde dolarjev. Celotna investicija naj bi znašala 1,1 milijarde dolarjev.
A stvari so se – kar se Kanadčanov in njihovih grških podizvajalcev tiče – zapletle. Marca letos je po volilni zmagi levičarske Sirize grško ministrstvo za razvoj, energetiko in okolje namreč začasno razveljavilo dve licenci, ki ju je Eldoradu Gold podelila prejšnja vlada. Zato na območju prihodnjih rudnikov uradno potekajo le nujna dela. O prihodnosti odprtega izkopavanja zlata bo odločalo grško vrhovno sodišče. Ni še znano, kdaj.
* * *
Najvišjo ceno naj bi zaradi intenzivnega rudarjenja po napovedih ekologov in lokalnih aktivistov plačalo okolje. Zeleni borovi gozdovi, turkizno morje in ozke, divje soseske; bogat živalski in rastlinski svet. V najbolj spornem rudniku Skouries že nastaja odprti kop, za okoljevarstvenike najbolj sporen del projekta, zaradi katerega bo moralo rudarsko podjetje dobesedno izpodjesti celotno planino Kakavos, o čemer sem se v dolgem pohodu po rudniku in njegovi okolici, ki je sicer strogo varovana, prepričal na lastne oči. Videl sem, da je bil poseg kanadske korporacije v okolje že do zdaj silovit. Dnevni kop na oko deluje kot krater, ki ga je povzročila velikanska bomba. Jez, ki ga delavci gradijo v bližini in za katerim bodo odlagali odkopano zemljo, bo visok 150 metrov. Dela na jezu, ki se kot globoka rana zareže v gozd in ozko sotesko, potekajo nemoteno. Tudi gradnja predelovalne tovarne se nadaljuje. Skozi nepregledne gozdove je kanadsko podjetje speljalo desetine in desetine kilometrov cest, asfaltnih in makadamskih. Po njih se vozijo veliki tovornjaki in vozila zasebnih varnostnih služb, ki oprezajo za nepovabljenimi gosti, zato se domačini zelo neradi odpravijo v gozdove, kjer so prvi dve leti po začetku projekta drevesa rušili z neverjetno hitrostjo. Med drugim so porušili del gozda, kjer so bila nekatera drevesa stara tudi petsto let. Zaradi sodelovanja v protestih proti gradnji zlatokopa so številnim prebivalcem okoliških krajev prepovedali približevanje rudnikom in celo – rudarjem. Da sem se približal gradnji zlatokopa, sem moral z aktivistoma iz bližnje vasi zato velik del dneva preživeti na skrivnih gozdnih poteh in se izogibati varnostnikom, ki so nam ves čas poskušali slediti. Le tako se je namreč mogoče približati velikanskemu gradbenemu in logističnemu projektu.
Neskončno gradbišče na prvi pogled deluje nadrealistično, kot podoba iz nočne more.
Darwinove nočne more.
Kar sem videl v zlatokopu in okolici, me je spomnilo na podobe iz Demokratične republike Kongo, Južnoafriške republike in nekaterih južnoameriških držav. Tu, na severovzhodu Grčije, država ne obstaja. Globalna korporacija je v spregi z lokalnimi oligarhi in politiko zasedla gozd in naravna bogastva iztrgala iz rok lokalnega prebivalstva. Spomnil sem se besed belgijskega vojaka, ki mi je pred leti v Kongu na vrhuncu državljanske vojne dejal, da so naravna bogastva prekletstvo lokalnega prebivalstva.
Foto: Boštjan Videmšek/Delo
»Naravna bogastva so prekletstvo
S profesorjem Kacifarakisom se v celoti strinja tudi Katerina Iglesi, ena vodilnih aktivistk gibanja SOS Halkidiki, ki je od konca januarja tudi Sirizina poslanka v helenskem parlamentu. »V Halkidikiju bi morali razvijati 'mehki turizem', ne pa dovoliti tujim korporacijam, da na račun okolja izkoriščajo naša naravna bogastva.«
Težka industrija
»Najhujše šele prihaja. Tu bo čez nekaj let neznosno smrdelo. Vodo bomo pili le še iz plastenk, jedli bomo hrano od drugod. Ostali bomo brez svoje zelenjave, sadja, rib in medu. Vzeti nam nameravajo tradicionalni način življenja. Naše mnenje jih nikoli ni zanimalo. Videli so nas kot oviro za uresničenje njihovega projekta, ki temelji na pohlepu. Imajo denar, veliko denarja, zato si v obubožani Grčiji, tako kot drugod v tretjem svetu, lahko privoščijo vse. Od podkupovanja politikov in sodnikov do množičnega zaposlovanja lokalnega prebivalstva, ki jih za 1150 evrov na mesec dobijo na svojo stran. Morda se zdi, da smo v tem boju nemočni, a do zdaj smo pokazali, da ni čisto tako. Volilna zmaga Sirize je pomenila veliko olajšanje. Res je, da računamo na izpolnjene obljube. Tu so bili zelo aktivni in še vedno so. Vem pa, da tudi nujno potrebujejo denar. Morda je rešitev vendarle v nekakšnem kompromisu …« Kakšnem kompromisu? »Da bi zagnali le stari rudnik in bi planino pustili pri miru. Nujno bi morali vedeti, koliko časa bo projekt trajal, in dobiti bi morali okoljevarstveno garancijo. Nismo proti rudniku in rudarjem. Smo proti dnevnemu kopu in uničevanju okolja ter korupciji, ki je jedro vse zgodbe. Upam, da bo hitro sprejeta končna odločitev,« odgovarja Kristos, ki razmere na območju Halkidikija primerja s podsaharsko Afriko. »Tako kot v, recimo, Kongu nas je globalna korporacija tudi tu razdelila na tiste, ki rudniku nasprotujemo, in tiste, ki gradnjo rudnika podpirajo. Razdelili so, da lahko vladajo. Ustvarili so konflikt, ki jim absolutno koristi, med nami pa so zagnali pravo malo vojno.«
Na »afriške« zgodbe iz Grčije se je odzval tudi Jamie Kneen iz nevladne organizacije Canada Mining Watch, ki gleda pod prste rudarskim podjetjem po vsem svetu. O projektu Eldorada Gold v Grčiji pravi, da je »morda celo legalen, toda nemoralno je, da se dovoljuje izkoriščanje naravnih virov kjer koli po svetu zgolj za dobro investitorjev«.
Kongo v Evropi?
Kmalu po tistem, ko so oblasti v Atenah sklenile kupčijo s kanadsko globalno korporacijo, ki ima rudnike zlata tudi na Kitajskem, v Braziliji, Turčiji in Romuniji, kjer so projekt (Cerej) prav tako obkrožali srditi protesti, so v Ierissosu izbruhnili prvi protesti. Prebivalci mesteca z okrog 3000 prebivalci so se hitro organizirali v gibanje SOS Halkidiki, ki je od začetka delovalo tako na okoljevarstveni kot na socialni in politični ravni. Na vrhuncu grške (vsesplošne) krize so protestniki iz krajev, kjer se je rodil Aristotel in so zlato za potrebe »financiranj« vojaških ekspedicij v Perzijo in Azijo kopali že v času Aleksandra Velikega, nemudoma vzbudili pozornost celotne grške javnosti. Tudi zato, ker je grška policija proteste proti zlatokopu in njegovim novim lastnikom ter lokalnim podizvajalcem poskušala z grobo silo že v kali zatreti.
Neuspešno.
Prvi množičen protest je izbruhnil 21. oktobra 2012. Pred prihodnjim rudnikom zlata se je zbralo okoli 2500 ljudi. Zahtevali so takojšnjo ustavitev vseh del. Letelo je kamenje. Kakih dvesto policistov je protest razbilo z grobo silo. A le nekaj dni kasneje so se protesti nadaljevali. Vrhunec so dosegli 16. februarja 2013, ko je štirideset zamaskiranih protestnikov vdrlo v sicer po »vojaško« zaščiteno in z bodečo žico in nadzornimi točkami obdano območje rudnika, ki so ga varovali tako policisti kot pripadniki zasebnih varnostnih podjetij. Protestniki so zažgali prostore in opremo podjetja Hellas Gold.
Protest proti rudniku zlata v Halkidikiju. Foto: John Kolesidis/Reuters Pictures
Zlata jama političnega aktivizma
Za prebivalce Ierissosa, ki se je enotno uprlo prihodnjemu zlatokopu na planini Kakavos (Skouries), se je začelo peklensko obdobje. Oblasti so aretirale ogromno ljudi. Proti tristopetdesetim so hitro spisali obtožnice, proti petdesetim na podlagi tako imenovanega protiterorističnega zakona. Med obtoženimi je tudi 76-letna ženska. V Ierissosu je zagorela policijska postaja. Policisti so se umaknili iz mesteca. Prebivalci so ob vhodu v mesto postavili »vaške straže« in povsem na novo organizirali življenje. Vodilne grške televizijske postaje, ki jih nadzirajo isti ljudje, ki nadzirajo največje posle v državi, so Ierissos predstavljale kot nekakšno leglo terorizma. Številnim protestnikom, aktivistom in tudi ljudem, ki s protesti niso imeli nobene veze, so policisti vzeli vzorce DNK. Štirje protestniki so bili obsojeni na štiri do šest mesecev zaporne kazni. Vsi drugi še danes – kljub zamenjavi oblasti – čakajo, da jih pokličejo na sodišče.
Eden izmed tistih, ki je moral na podlagi omenjenega protiterorističnega zakona v zapor, je bil 27-letni Dimitris. »Zaradi sodelovanja v kriminalni združbi«, kar je za bivšo grško vlado in pravosodje predstavljalo aktivistično gibanje SOS Halkidiki, je bil obsojen na štiri mesece zaporne kazni. Skoraj leto dni po tem, ko je odslužil kazen, se je Dimitris spet pridružil gibanju, ki je sicer po volilni zmagi Sirize nekolikanj zaspalo. V prvih mesecih po prihodu iz zapora je bil Dimitris »pasiven«, hkrati pa si ni smel privoščiti kršitve kakršnega koli zakona, saj bi se zato moral hitro vrniti v ječo. Ob tem mu je sodišče močno omejilo gibanje. Enkrat na mesec se mora oglasiti na najbližji policijski postaji. Grčije ne sme zapustiti. A zdaj spet tvega in se udeležuje protestnih akcij. Ni druge, pravi. Novinarjem se zaradi slabih izkušenj izogiba. V njegovi družini je bilo zaradi sodelovanja v protestih proti Eldoradu Gold in Hellas Gold obtoženih osem ljudi, tudi Dimitrisova mati Argiro. Družina je za odvetnike porabila ogromno denarja. Tistim, ki so jih zaprli, je denar za pravno pomoč pomagal zbirati celoten Ierissos, tudi brezposelni. Tisoč evrov na mesec za zaprtega soseda. Odvetniki, ki branijo obtožene pripadnike SOS Halkidiki, sicer zatrjujejo, da bo sodni proces proti obtoženim trajal najmanj deset let.
Sodni proces naj bi trajal deset let
»Pritisk je bil strašen. Lotili so se nas z vsemi sredstvi. Bili smo prva ovira, ki so jo morali odstraniti. A jim do zdaj ni uspelo. Kljub spremembi na oblasti pritisk še vedno obstaja. Nikakor se ne moremo sprostiti. Čakamo na sojenje. Vsi lahko končamo v zaporu, kadar koli. Policija je ostala ista. Sodstvo je ostalo isto. Kljub uradni zamrznitvi velikega dela projekta se dela na gori in v gozdu nadaljujejo, mi pa še naprej protestiramo,« mi je v Ierissosu povedala gospa Argiro.
Tudi njej so – tako kot večini obtoženih protestnikov – policisti vzeli vzorec DNK. Po njenih trditvah so vzorce DNK po protestih pred rudnikom s cigaretnih ogorkov in vodnih plastenk jemali tudi pripadniki zasebnih varnostnih služb, ki so jih zaposlili novi lastniki grških zlatokopov. »Ustrahovali so nas. Naš srdit odziv jih je presenetil. Prepričani so bili, da bomo popustili. A prvi val njihovega nasilja smo zdržali. Od Sirizine vlade pričakujemo, da bo preprečila nadaljevanja uničevanja naših gozdov. To je vse,« je odločna gospa v zgodnjih petdesetih letih.
Protestniki iz Ierissosa so – Zeitgeist – postali simbol boja proti rušilni moči neoliberalizma, proti vladni korupciji, proti globalnemu izkoriščanju in policijskemu nasilju. Protesti v podporo gibanju iz Ierissosa in proti kanadski korporaciji so se začeli tudi v bližnjem Solunu in Atenah, kjer je Siriza, vzpenjajoča se politična sila, nemudoma »posvojila« gibanje SOS Halkidiki in zaprtje rudnikov pred januarskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami uvrstila med programske prioritete.
* * *
Ierissos je v boju proti kanadski korporaciji in neoliberalizmu našel svojo novo identiteto. Povsod visijo aktivistične zastave in napisi. Denimo: »Vse zlato na tem svetu ne more kupiti vode!« »Zlatokopi so prekletstvo vsake nacije.« »Svoje prihodnosti ne bomo prodali za pest zlata!« Lokali ponujajo aktivistične koktejle. Ne molotove, da ne bo pomote. V trgovinah s spominki je mogoče kupiti majice z napisom SOS Halkidiki.
Bes na drugi strani zaliva
Možnost (množičnega) zaposlovanja na eni in možnost velike ekološke katastrofe na drugi strani sta v krajih, katerih prihodnost je tako ali drugače povezana z rudniki zlata, ustvarili velik razkol. Najhujši, tako rekoč »asteriksovski« spopad poteka med turističnim Ierissosom in sosednjo, rudarsko vasico Stratoni, od koder prihaja glavnina rudarjev. Aprila letos je na protestih pred vhodom v rudnik Skouris, ki so jih po odločitvi Sirizine vlade o začasni zamrznitvi dela rudniških projektov organizirali rudarji, skoraj izbruhnil velik obračun. »Nas, nasprotnikov rudnika, je bilo le okoli sto. Z vseh strani smo bili obkroženi z rudarji in policisti. Prvič v življenju sem pomislila, da bi lahko umrla nasilne smrti. Res je bilo strašljivo. A k sreči do nasilja ni prišlo. Rudarje na neki način razumem, a razmišljajo kratkoročno. Ne borim se proti njim, ampak zanje! Kaj se bo zgodilo, ko se bodo rudniki, kot so se že nekoč [leta 2003 – zaradi okoljevarstvenih razlogov], znova zaprli? Kaj bo ostalo od njihove vode, rib, zemlje, gozda, živali in zdravja? Res je, napetosti med nami in njimi so zelo velike. Odnosi so sovražni. Skoraj ni komunikacije, pa živimo v neposredni bližini,« mi je v družinski gostilni povedala Marina, ena vodilnih članic gibanja SOS Halkidiki, ki prav tako kot drugi obtoženi aktivisti čaka na začetek sojenja. Tudi Marina, ki je končala študij zgodovine in ima dva magisterija, je med obtoženimi. Močno jo skrbi, da se je gibanje preveč »navezalo« na Sirizo, v njeno gostilno pa lokalni rudarji, ki so se v zadnjem času pridružili kanadski multinacionalki, nimajo vstopa.
Tudi na drugi strani dolgega zaliva, v Stratoniju, domujeta jeza in manko razumevanja za »nasprotno stran«.
Deli in vladaj, tukaj in zdaj.
Mihalis Teodorakopoulos, glavni menedžer podjetja Kassandra Mines, je o protestih proti rudniku in medsebojnem sporu lokalnega prebivalstva pred časom izjavil, da gre za politične igrice. »Investirali so v strah, v laži, v paniko. Situacija v regiji je mikrokozmos dogajanja po vsej Grčiji,« o protestnikih meni eden vodilnih ljudi novodobnih grških zlatokopov. Rudarji na svojih shodih, ki potekajo tudi v Solunu in Atenah, medtem vzklikajo: »Mi pravimo da razvoju!« Protestnike obtožujejo, da jim kradejo kruh in prihodnost. Ni jih težko razumeti. »Družine in tudi drugi ljudje so se vrnili v našo vas, ko je kanadsko podjetje začelo projekt. Sem se je vrnilo življenje. Če bo vlada dejansko ustavila projekt, bo to za nas katastrofalno,« pravi Janis Markojanis iz sosednje vasice Stratoniki, kjer večinoma živijo samo rudarji, vasica pa je bila zgrajena prav za potrebe starega rudnika zlata. Stari rudnik je prav tako upravljalo kanadsko rudarsko podjetje – TVX.
