Tiskane izdaje
Slovenci o sebi mislimo, da smo sposoben narod. Da nam lahko uspe v vsem in povsod. Naši poslovneži so (nekateri) že skoraj milijarderji, naši športniki tudi svetovni prvaki, naši znanstveniki vse bližje nobelu, nekaj slovenske krvi je že potovalo v vesolje, umetnike klešejo na kulturniški Olimp, nekateri zdravniki so že v tujini bogovi … Skratka, zelo nadarjen in učinkovit narod. Samo nekaj mu manjka.
Sreče? Pameti? Samozavesti? Organiziranosti? Ali širine, poguma, skromnosti, pokončnosti in vztrajnosti? Ko ne najdemo pravega vzroka za neizkoriščen kadrovski potencial, se odgovor ponudi sam. Krivec za neizkoriščen nadpovprečen slovenski kadrovski potencial je politika. Ali imamo slovenskega politika, ki bi ga svet uvrstil med deset ali vsaj sto najboljših na svetu?
Besedo smo dali predstavnikom uspešnih in posebnih Slovencev. Tistim, ki so se nedvomno dokazali v svetu. Kaj oni pravijo o slovenskem kadrovskem potencialu? Je ta res nadpovprečen? Je res tak, da se lažje dokaže na težkem tujem terenu? Mar pregovor Nihče ni prerok v domovini res še toliko bolj velja v Sloveniji? In kaj je potem narobe, da nadarjenost, talent, sposobnost, delavnost, pridnost … v Sloveniji ne dajejo takega rezultata, kot bi ga pričakovali od naroda sposobnih kadrov? Zakaj živi v Sloveniji 1,9 milijona povprečnežev in 300.000 revežev? Zakaj je življenjski standard tako nizek? Je sploh kaj višji kot leta 1994? Pričakujemo preveč, je naša predstava o nas samih previsoka? Ali pa nam res manjka samo nekdo, ki bi nas spravil v red, nas organiziral in za začetek poskrbel, da ne bi bilo lačnih?
Morda pa je naše izhodišče zgrešeno. In nismo tako uspešni, kot si domišljamo in govorimo. In je položaj, v katerem smo, logična posledica celotnega narodovega žitja in bitja, posledica naše celovite narodove povprečne nadarjenosti, povsem realen domet naših sposobnosti, ki dopušča samo tolikšen življenjski standard, zgolj to, kar imamo. Stanemo, kolikor tehtamo. Ali drugače: če bi imeli še deset Tin Maze, bi bili vnovič potrjeno odlični smučarji, ampak nam to ne bi pomagalo kaj prida pri osvajanju Lune ali Marsa. Kaj so nam o teh dilemah, o svojih izkušnjah in pogledih povedali povabljeni?
Nulla salus sine unitate*
»Če bi hoteli pomagati slovenskemu narodu pri reševanju države, bi to lahko dosegli samo z enim: s sporazumom o enotnosti. Brez enotnosti nam ostane ena sama poguba. Ne vem, ali se sploh še izplača izgubljati besede. Seveda soglašam, da si ta narod zasluži več. Kdo pa je odgovoren za to? Na kateri naslov bi naslovili to odgovornost? Pisali bomo v časnik. To je vsem in nikomur. Na koga naj se obrnemo? Na parlament, vlado, predsednika države, na ljudstvo?« poudarja Boris Pahor, pisatelj iz Trsta.
»Ponavljam, reši nas lahko le 'pakt', sprava. Da se zberejo odgovorni in rečejo: od danes se glede temeljnih državnih vprašanj ne bomo več ločevali. Državo želimo rešiti. Nočemo, da izgine, da gre k hudiču, kot zdaj kaže. Nekaj takega kot Osvobodilno fronto med drugo svetovno vojno. Pa še v OF ni sodelovala Cerkev. Redek primer, ko so v parlamentu soglašali vsi, je bil, ko so me vsi slovenski parlamentarci lani podprli za evropsko nagrado državljana Evrope. Če bi ta enotnost veljala za temeljna državniška vprašanja, ne samo za podporo meni, bi bilo to za Slovenijo neprimerljivo pomembnejše.
Razdvojenost je največja slovenska hiba, je tisto, kar nas vsak dan pokopava. Prvak italijanskih komunistov Palmiro Togliatti je že takoj po vojni poskrbel za splošno amnestijo. O tem sem večkrat pisal. V Sloveniji sta spravo nekako zastavila Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar. V zraku je visela amnestija. Če se odkrivajo grobovi, je mrtve treba pokopati, jim dati posmrtno domovino, izkazati spoštovanje. To bi moral nujno biti del sporazuma, brez razprave. Namesto da bi se ob spravi odločili za svobodo in gradnjo države, so svobodo razumeli kot priložnost za krajo. To je bila najslabša možna 'svoboda', ki je doletela slovensko državo. Slovenija ne bi smela imeti revežev, ljudi, za katere je treba zbirati pakete. To je sramota za slovensko državo. Ob vsem denarju, ki ga imajo eni čez glavo, drugi pa so ga nesli v tujino in ga skrivajo.
Italija je tudi razdeljena med 'fašiste' in 'komuniste', ampak ko gre za pomembna vprašanja, za temeljne interese, te razklanosti ni več. Ko je bilo treba sprejeti zakon o fojbah, so se takoj poenotili vsi, levi in desni, proti Slovencem. Pri nas pa se vsakič, ko odkrijejo povojna grobišča, odpre novo poglavje o ločitvi. Zamolčevanje fašističnih zločinov sploh ne zanima slovenske države, raje je tiho in poudarja prijateljstvo z Italijo. Ko mi je leta 2013, ob moji stoletnici, čestital italijanski predsednik Napolitano in pri tem poudaril, da sem bil proti vsem diktaturam, sem mu rekel: 'Gospod predsednik, meni bi bilo veliko ljubše, če bi omenili fašizem, ki mi je uničil mladost, kot to, da sem bil proti vsem diktaturam.'
Poglejte, kako živi po osvoboditvi Nemčija, kako Francija, ki je imela generala Petaina, Italija fašizem ..., vsi so našli enotnost, vsi nekako funkcionirajo. Čeprav vse pesti kriza, državniška enotnost ostaja. Slovenija nima spoštovanja do sebe. Samo priklanjati se je pripravljena levo in desno. Časti se res ne meri po številu prebivalstva, ampak po spoštovanju samega sebe. Danes je samo egoizem posameznika, egoizem strank, egoizem tistih, ki so si nagrabili dovolj, da lahko živijo. Za Slovenijo je zato zdaj ključen pregovor Nulla salus sine unitate [Ni rešitve brez enotnosti].«
Slovenska medicina ni na evropski ravni
Igor Gregorič je eden vodilnih slovenskih zdravnikov na svetu. V Houstonu je pomagal več kot tisoč slovenskim študentom medicine pri študijskem izpopolnjevanju v ZDA, vsem specializantom s področja kardiokirurgije in zdravnikom specialistom različnih drugih usmeritev, je sodelavec vseh pomembnejših bolnišnic in obeh medicinskih fakultet v Sloveniji.
»O teh vprašanjih veliko razmišljam. Motijo me stvari, za katere vidim, da bi jih razmeroma lahko rešili. Ni treba, da bi Slovenija postala Amerika, ampak da bi pri nas vzpostavili boljše življenje za širšo populacijo. Nikakor ne vidim, da bi bilo v Sloveniji dovolj skrbi za razvoj gospodarstva. Država je še mlada, potencial ima, smo pridni in delavni, ne znamo pa se organizirati in voditi. Tu nimamo izkušenj, ker nam stoletja tega ni bilo treba, vodili so nas drugi. Nastala je anarhija v slovenski politiki, kaos, ki vodi k banalizaciji vsega. Namesto da bi skupaj gledali, kako bi se iz tega izvlekli, da bi složno nastopili z dobro politiko in projekti za boljši jutri, vsi nekaj vrtičkajo. Brez primerno vodenega gospodarstva si ni mogoče predstavljati blaginje. V Sloveniji prevladuje negativen duh: če kdo v zasebnem podjetju dobro posluje, je že sumljiv. Razmere v politiki se zmeraj odražajo v gospodarstvu. Tudi v medicini bi bilo mogoče marsikaj drugače zastaviti. Dolge čakalne vrste, dolgotrajne gradnje onkološkega inštituta, pediatrije ...
Slišim, da gre od vsega zdravstvenega denarja v Sloveniji skoraj pol milijarde evrov za korupcijo. Ko to povem kolegom, mi odvrnejo, da je korupcija tudi v ZDA. Seveda je. Toda tam so kazni za koruptivna dejanja takšne, da si storilec teh dejanj, ki ga dobijo, nikoli več ne opomore. V Sloveniji jih malo dobi po prstih in dela podobno naprej. Premalo je pravne države, še zmeraj. Državljani na volitvah niso dovolj seznanjeni s programi, pa tudi nihče ni sankcioniran, če ne izvaja obljubljenih programov. Neuspešne politične stranke propadajo, isti politiki pa v drugih strankah vodijo državo dalje. Zdi se mi, da smo Slovenci preveč ponosni, da bi prevzemali politične modele od tam, kjer politika deluje uspešno. Namesto zgledovanja imamo v politiki preveč samozadostnosti in neutemeljene samozavesti.
Igor Gregorič: Država je še mlada, potencial ima, smo pridni in delavni,
ne znamo pa se organizirati in voditi. Foto Dragica Bošnjak
Tudi na področju medicine je v Sloveniji učinek slabši zaradi neustrezne organiziranosti. Slovenske medicine po svetu skoraj ni opaziti, absolutno nima nobenega vpliva. Tu in tam se pojavi kak članek ali predavanje slovenskih zdravnikov. Veliko stvari bi se dalo izboljšati razmeroma preprosto. Argument, da je slovenska medicina podobno učinkovita kot ameriška, čeprav daje več kot pol manj BDP za zdravstvo, je demagogija. Jaz pravim, da teh dveh zdravstvenih sistemov ni mogoče primerjati. Veliko ljudi bo kritičnih do teh mojih besed, češ, v Sloveniji da je vsak zavarovan, v ZDA pa ne. Tudi to je demagogija. Slovenske medicine ne primerjamo z Afriko ali nerazvito Azijo, ampak z evropsko in ameriško medicino. Slovenska medicina ni na evropski ravni, čeprav nekateri menijo, da je. Aparature so večinoma zastarele. Tiste, ki jih imajo, niso izkoriščene, kot bi morale biti, zaradi organizacije dela. Finančno je težko priti do novih investicij v nove prostore ...
Tudi slovenski zdravniki niso ustrezno izkoriščeni. Po eni strani manjka vsaj štiristo zdravnikov, po drugi pa govorijo, da jih je štiristo brezposelnih. Tega paradoksa ne razumem. Finančna struktura slovenskega zdravstva je katastrofalna. Po moje bi se morali dogovoriti za višji delež sredstev za zdravstvo, poleg tega bi morali ustaviti monopol zavoda za zdravstveno zavarovanje in dati več prostora zavarovalnim družbam, v katerih se ljudje zavarujejo po konkurenčnejšem ključu in točno vedo, kaj bodo za to dobili. Poleg osnovnega zdravstvenega zavarovanja bi morali ljudje imeti možnost dodatnega zavarovanja, ki bi prinašalo prednosti. Zdravniki so izobraženi in ambiciozni, vendar teh individualnih sposobnosti ne morejo v celoti izkoristiti, da bi lahko to reševalo posledice vseh drugih sistemskih slabosti v zdravstvu.
Če bi dobil priložnost, bi poskrbel za spremembo zakona o zdravstvenem varstvu, poskrbel bi za privatizacijo medicine, ki bi postala konkurenca državni, odpravil bi koncesije (ali si zasebnik ali delaš v državnem zavodu), popolnoma bi prestrukturiral zavod za zdravstveno varstvo in postavil vsaj par zavarovalnih družb, ki bi bile med seboj konkurenčne,« pravi Igor Gregorič.
Ali bi bil pripravljen prevzeti kakšno pomembno funkcijo v Sloveniji? Bi res pustil tako zahtevno delo na znani kliniki v Texasu? »Absolutno bi bil pripravljen priti nazaj. In me zagotovo ne bi bilo škoda. Takih strokovnjakov, kot sem jaz, je v ZDA veliko in bi šel ta razvoj v zdravstvu tudi brez mene naprej. V Sloveniji bi se dalo nekatere stvari preurediti. Če bi Slovenija rada prišla na zdravstveno zeleno vejo, bi morali povsem spremeniti razmišljanje, preustrojiti politični odnos do zdravstva in zavihati rokave. Odgovornost bi sprejel, odvisno od tega, kaj bi ponudili, za kaj bi šlo. V principu sem še vedno Slovenec in ne Američan. V Sloveniji so človeški viri izjemen potencial, pomanjkanje denarja in politična atmosfera pa delujeta negativno,« je dejal Gregorič, ki je o svojem nadaljnjem delu vseeno dejal, da namerava do konca vrhunske kariere, bodisi sedem bodisi osem let, delovati na kardiokirurgiji v Houstonu.
Država, ki ubija sanje
»Čeprav več kot pol leta živim v tujini, se še nisem vdal in v svoji glavi še zmeraj živim v Sloveniji, v Las Vegasu pa sem samo na delu. Podjetniki smo bolj ali manj samo prtljaga podjetja: kamor se seli podjetje, tja gremo tudi mi. Vsi bi bili čim dlje doma. Ambiciozni načrti nas kmalu pripeljejo do spoznanja, da je ves planet premajhen za te ambicije. Podjetniki smo kot lačni volkovi sredi zime. Ne razmišljamo, kje bomo našli hrano, razmišljamo izključno o tem, da jo moramo najti. Moja idealna slika o življenju je podobna kot od večine Slovencev: živeti v Ljubljani, vikende preživeti na morju ali na smučanju in imeti štiri delovne dneve v tednu,« razmišlja Joc Pečečnik, lastnik Interblocka.
Čeprav smo zamenjali zastavo in potne liste, še ne pomeni, da smo spremenili pogled na državo. Slovenija ima iste težave, kot jih je imela Jugoslavija po Titu. V Sloveniji nemalokrat živimo z utvaro, da smo evropska velesila, da se vsa evropska intelektualna kultura vrti okoli nas, in se nam zdi, da smo pomembni, čeprav nas v resnici nihče ne opazi. Mladi naredijo vse, kar se od njih zahteva, zgodi se pa nič. Družba jih enostavno zavrže, kot smeti. Kmalu ugotovijo, da so jim ušle sanje, da so starševski nasveti brez vrednosti in da je država virtualna. Skratka, da ne bo nihče poskrbel zanje, čeprav so naredili vse. Bežijo v tujino, iz razočaranja. Nikoli več se ne bodo vrnili.
V Sloveniji je preveč tistih, ki mislijo, da imajo posebne pravice izkoriščati državo, samo zato, ker so se tukaj rodili, in izkoriščajo tudi tiste, ki skrbijo sami zase. Veliko denarja se nekontrolirano porabi za zamegljene namene. Za tiste, ki jih res potrebujemo, pa ga zmanjka. Primerjajte finance, o katerih so se pogajali sindikati, z zneski, ki jih bomo zapravili za TEŠ. To je smešno. Mi imamo tako prijazne sindikate, da bi jim, če bi jaz vodil državo, lahko v eni minuti zaprl usta, saj bi jim lahko dal vse, kar zahtevajo – to je minimum človeške eksistence. Policisti, gasilci, zdravniki, medicinske sestre, učitelji ... so stalno na tapeti, a prav oni predstavljajo ogledalo naše družbe in merijo njeno socialno raven.
Joc Pečečnik: V Sloveniji je preveč tistih, ki mislijo, da imajo posebne pravice izkoriščati državo,
samo zato, ker so se tukaj rodili, in izkoriščajo tudi tiste, ki skrbijo sami zase. Foto: Leon Vidic
Na drugi strani poglejte agencijo za okolje (Arso), gradi si novo stavbo, ker so zaposlili preveč ljudi in je premajhna. Nas, državljane, odvračajo od tega, da bi kaj naredili. Pri bežigrajskem stadionu so ubili sanje 800 mladim ljudem, ki bi tam dobili službo. Ubili so prihodke države, ubili so sanje norega podjetnika, ki je z denarjem, za katerega je v tej državi plačal že vse davke, hotel narediti javni prostor in kakovosten puzzle v mozaiku glavnega mesta. In oni so plačani iz naših in mojih prihodkov oziroma prispevkov. Tukaj se začne nova država. Država bi morala biti enostavnejša in glede na našo velikost bi morali zmanjšati državni aparat vsaj na pol. Arso je problem te države. Pa ne zato, ker ubija mene. Ubija na tisoče podobnih. Na tisoče projektov stoji. Če bi jaz vodil državo, bi bil Arso v službi ljudi in odgovoren, da najde pot, da bi investitorji lahko gradili in obnavljali. Ne pa, kot je zdaj, da skriti paraziti zavirajo procese, ker je investitor druge politične opcije, ker uradnikova mama živi v soseski ali ker mu ni všeč, da investitor ne deluje s kuvertami ...
V Sloveniji si želim politične ekipe, ki bi imela realen načrt vodenja države. Država s tako majhnimi prihodki in praktično enakimi državnimi stroški kot Avstrija je zelo dovzetna za vse turbulence. Slovenci vedno izbiramo nove barbike in verjamemo vsakemu, ki vsaj malo diši po upanju na bolje. Nobena nova vlada ni prišla s tako konkretnim programom, da bi lahko vedeli, kaj nas zares čaka in kaj bo naredila. Slovenski ključ do volilnega uspeha je, da nam je kandidat všeč na sliki in da je v predvolilni tekmi dovolj obljubljal (čeprav ne realno) ter preživel napade medijev. Nihče ni rekel, če me izvolite, bom naredil takšno Slovenijo, tako da bom zvišal standard, takšno bo šolstvo, kultura, zdravstvo, takšne bodo javne službe in toliko bo denarja za socialne transferje. Take načrte delamo v podjetjih vsako leto. Če vidimo, da ne bomo mogli zagotavljati istih prihodkov kot prejšnje leto, začnemo odpuščati, če imamo več naročil, zaposlujemo na novo. Državo bi moral bolj približati lokalnemu okolju in jo narediti podjetno.«
Za uspeh je treba
»K uspehu sta pripomogli predvsem moja predanost delu, ki ga opravljam, in strast. Ta je prvi pogoj za ta zelo emocionalni poklic. Imeti moraš tudi osebno vizijo, cilj in biti pripravljen zanj narediti več kot drugi. Biti moraš pripravljen delati več od povprečja. Uspeh pride sam. S Slovenijo nimam neposredne povezave. Večina ljudi si o delu, s katerim služim kruh, ne zna predstavljati nič konkretnega. Kot avtomobilski oblikovalec sem še vedno in povsod nekakšen eksot. Ker pa večini Slovencev avto kot tak še vedno pomeni veliko, jih verjetno vedno več ve zame in da sem na čelu Exterior Designa pri Mercedesu.
Robert Lešnik: V Sloveniji imam pogosto občutek, da se velika večina
enostavno ne upa pogledati čez rob krožnika oziroma meje. Foto: Gašper Boncelj
Velika prednost današnjega časa in okolja, v katerem, na srečo, živimo, je, da so nam meje odprte in možnosti v tem novem globalnem okolju tako rekoč neomejene. Od vsakega posameznika je odvisno, kje in kako bo izkoristil te možnosti. V Sloveniji imam na žalost pogosto občutek, da se jih velika večina enostavno ne upa pogledati čez rob krožnika oziroma meje. Osebno lahko le pozdravim pripravljenost vsakogar, ki v svojem okolju ne najde dovolj možnosti za osebni razvoj, da se odpravi v svet. Dokler se bom poklicno ukvarjal z oblikovanjem avtomobilov in delal za najboljšo znamko na tem področju, ne vidim možnosti za vrnitev v Slovenijo,« je povedal dizajner Lešnik in se izognil vprašanju o tem, kako živi preostali del (ne)uspešne Slovenije.
Trening, trening
»V Avstriji sem doživel šok, ker je za vse tako urejeno in teče vse po logiki stvari. Če narediš napako, te ta napaka stane. Ljudje so prijazni in ti dajo vedeti, da ravnaš narobe.
Robert Berič: Nekateri smo res odšli zaradi lastnih ambicij, mnogi pa so bili v to prisiljeni,
in ne verjamem, da si ravno želijo stran od doma. Foto: osebni arhiv
V Sloveniji vendarle nismo tako urejeni, kot o sebi mislimo, da smo. Verjetno je za vse to najbolj odgovorna politika, za katero se sploh ne zanimam, ampak zdi se mi, da prav način političnega dela najbolj ovira slovensko državo pri razvoju in blaginji, pri tem, kakšne možnosti daje mladim. Mnogi moji vrstniki so prisiljeni oditi na delo v tujino in jim to seveda ni prav. Tega si Slovenija in njeni državljani ne zaslužijo. Nikoli si nisem mislil, da bo postalo življenje v naši državi tako težko in zapleteno, kot je zdaj. Ampak to zdaj niti ni moja skrb. Imam druge cilje v življenju. Domovino imamo vsi radi, ravno zato si tako želim igrati za reprezentanco. Verjamem, da se mi bo ta želja uresničila,« razmišlja nogometaš Berič.
Preobremenjeni z majhnostjo
»Predstavljajmo si švicarskega znanstvenika, ki je po končanem univerzitetnem študiju v Zürichu in nekaj postdoktorskih mestih v ZDA in Evropi pristal na profesorskem mestu v Berlinu in ga nekega dne pokliče novinar Neue Züricher Zeitunga ter ga vpraša, zakaj vendar ni ostal v Švici, ali mu ni bila dovolj dobra, mu ni ponudila dovolj možnosti za raziskovalno delo, zakaj se je odločil za tujino namesto švicarskih hribov. Naš znanstvenik bi verjetno precej debelo gledal. Kje človek konča v znanstveni karieri, je odvisno od mnogih dejavnikov. Od tega, kje so sploh odprta delovna mesta na določenem področju, kje na svetu so centri za izbrano področje, saj v današnjem času hiperspecializiranosti ni mogoče, da bi vse univerze pokrivale vsa področja, do osebnih razlogov, kot so jezikovne preference, partnerjeva služba itd. V vsakem primeru je domovina faktor, ampak še zdaleč ne med najbolj važnimi. Mislim, da se Slovenija po nepotrebnem obremenjuje z majhnostjo in nepomembnostjo, kar se odraža v nenehnem samoizpraševanju o svoji vrednosti,« pravi Anže Slosar, astrofizik in kozmolog iz Brookhavenskega nacionalnega laboratorija v Uptonu v New Yorku.
Diametrija Slovenija – tujina je umetna. Večina ljudi se v današnjem globaliziranem svetu počuti bolj ali manj povsod enako doma, vsaj znotraj zahodnega sveta. Pa tudi Kitajska in Japonska nista več tako eksotični, kot sta bili včasih. Ker je pač Slovenija fizično toliko manjša, je že zgolj zaradi tega bistveno manj možnosti, da se bodo vse osebne okoliščine sestavile prav v Sloveniji. Če si nekdo v nekem trenutku močno želi živeti v velemestu ali če si preprosto želi poskusiti življenje v drugačni kulturi, Slovenija pač odpade. Mogoče si bo ta ista oseba čez nekaj časa želela živeti v srednje velikem mestu ali pa ponovno govoriti slovensko vsak dan – in potem naenkrat postane Ljubljana zelo atraktivna. V vsakem primeru je narobe interpretirati take osebne odločitve kot dokaz, da je s Slovenijo nekaj narobe.
Anže Slosar: V grobem Sloveniji nič ne manjka. Življenjski standard je bistveno višji, kot si ljudje doma domišljajo [...] To seveda ne pomeni, da ni veliko stvari, ki bi jih lahko izboljšali. Foto: osebni arhiv
V grobem Sloveniji nič ne manjka. Življenjski standard je bistveno višji, kot si ljudje doma domišljajo in kot bi sklepali iz golih številk bruto domačega proizvoda. Pa tukaj ne mislim na črno ekonomijo, ampak predvsem na to, da BDP ne poda celostne slike dejanske kakovosti življenja. To seveda ne pomeni, da ni veliko stvari, ki bi jih lahko izboljšali. Predvsem bi morali povečati neodvisnost treh vej oblasti, zmanjšati korupcijo, zmanjšati davke in hkrati utajo davkov, preprečiti dodaten razpad zdravstvenega sistema (kot nekdo, ki je izkusil ameriško zdravstvo, mi je pomembnost kvalitetnega javnega zdravstva bolj jasna kot kadarkoli prej), izenačiti delovne razmere v javnem in privatnem sektorju in odpreti vrata za imigracijo visoko kvalificirane delovne sile. In predvsem nehati jamrati. Ampak, za to res ne potrebujete nasvetov iz tujine.«
* Ni rešitve brez enotnosti.
