Tiskane izdaje
Silvers je pri sedemnajstih vpisal študij prava na čikaški univerzi in se še isto leto kot predstavnik za stike z javnostjo zaposlil pri takratnem guvernerju Connecticuta, Chesterju Bowlesu. Po neuspešni vnovični kandidaturi leta 1950, ko ta ni bil izvoljen, so Silversa vpoklicali na služenje vojaščine, in to ne kamorkoli, temveč naravnost v Pariz, na takratni sedež Nata. Njegovi njujorški prijatelji pri založbi Noonday Press so mu bili pred odhodom naročili, naj se v Parizu malce razgleda po knjigarnah, založbah in presodi, ali bi bilo treba kaj prevesti.
»To sem navadno počel ob sredah, ko sem imel prost dan. Nekega dne sem si kupil Paris Review, zdel se mi je zanimiv. Obiskal sem sedež uredništva in spoznal slovitega urednika Georgea Plimptona. Govorila sva ure in ure. Povabil me je k sodelovanju in me kmalu imenoval za njihovega menedžerja.«
V Parizu, vmes je študiral še na Sorboni in pariškem Inštitutu za politične študije, je ostal do leta 1958, ko so ga povabili nazaj v New York, da bi urejal Harper's Magazine, skupaj z Barbaro Epstein. Vse drugo, kar se je zgodilo nekaj let kasneje, ustanovitev New York Review of Books med nekajmesečno stavko New York Timesa, je del zgodovine.
Ob petdesetletnici obstoja edicije se je dokumentarnega filma o NYRB lotil tudi njegov zvesti odjemalec, Martin Scorsese. »Ko se je približeval jubilej, se mi je oglasilo nemalo režiserjev, ki so hoteli posneti film o našem delu. Toda koliko so v resnici vedeli o njem? Poznam Martyjevo ženo in vem, da Scorsese bere NYRB od časa, ko je bil študent Univerze New York. Tako sem mu prek prijateljice poslal signal, da lahko začne snemati. Presenetil me je, kako natančno je poznal vsebino objavljenih tekstov izpred desetletij.«
V petdesetih letih je kot urednik, za mnoge najboljšega časopisa na svetu, objavil skoraj 20.000 tekstov s področja politike, filozofije, literature, antične zgodovine, poezije, glasbe, filma, umetnosti, sodobne zgodovine …
Vsakokratno srečanje z njim je pravo doživetje, konverzacija nelinearna, anekdotična, a vedno iskrena in človekoljubna. Spomnim se, ko sem mu ob najinem prvem pomenku rekla, kako to, da toliko stvari ve – naj je to notranja politika Turčije ali razvoj kakšnega dialekta v Furlaniji - Julijski krajini –, mi je odvrnil, da je imel dobre učitelje, od katerih se je učil iz prve roke, o postindustrializmu od Daniela Bella, o Freudu od Pulitzerjevega nagrajenca Sebastiana de Grazie, o antropologiji od Roberta Redfielda in o fiziki od samega Enrica Fermija.
Na čikaški univerzi je bil sošolec filozofa in pisatelja Georgea Steinerja in slovitega ameriškega pravnega strokovnjaka Roberta Borka. Nekoč je njegova nekdanja asistentka Alexandra Schlesinger, žena Arthurja Schlesingerja ml., povedala, da je ob rojstvu njenega otroka o neonatalni skrbi otroka vedel vse …
Silvers nima otrok, čeprav je dolgo verjel, da je oče Ivane Lowell, s katere materjo, pisateljico Caroline Blackwood, je imel razmerje. Na svoje in njegovo veliko razočaranje ob tem odkritju je napisala spomine Why Not Say What Happened?
Kdor spozna Silversa, ne more mimo tega, da ga ne bi vzljubil. Ob popolni odsotnosti kakršnekoli nadutosti ali oholosti se lahko pogovarja s komerkoli, o čemerkoli. Rad pripoveduje o drugih, manj o sebi. No, ob neki priložnosti mi je prišepnil, da je film Sokurova Ruski zaklad gledal petkrat. In potem sva diskutirala, vsebina in sporočilo katere sobane Ermitaža sta nama bila najbolj všeč. In zaupal mi je, kaj naredi dober tekst resnično dober, oziroma povedal, česa se gre resnično izogibati: minimalizma, površnosti, pomanjkanja strasti, pomanjkanja ekscentričnosti, pomanjkanja bogatega jezika, utrujenih metafor, moraliziranja … »Veste, kaj bo tekst naredilo resnično imeniten? Kompulzivna radovednost vašega uma, vedno seveda v mejah viktorijanske vljudnosti.«
Spomnim se, da ste pred leti, ko ste bili ravno zaključevali redakcijo edicije in je prišla vest o smrti Salingerja, na moj pobalinski izziv, kaj je imel J. D. Salinger – o mrtvih vse dobro – proti Twainu, rekli, da bi stvar zahtevala poglobljeno debato …
Ha, ha, res je. Težko ju vidim v istem svetu ...
Seveda, ko se je prvi poslavljal, je drugi šele prihajal.
Morda pa imate prav, Huckleberry Finn je ena od najpomembnejših ameriških knjig, če ne najpomembnejša, predvsem ko gre za jezik. Jezik, ki ga uporablja Finn, je zelo naraven, gre za govor mladega uporniškega fanta, nihče mu ne bi mogel tako naravno položiti besed v usta kot prav Twain. Prvič v zgodovini ameriške književnosti smo lahko prebirali tako naravno izražanje mladeniča … Čeprav so v zadnjih letih uredniki nekaterih založb nepotrebno posegli v Twainov izvirnik zaradi uporabe določenih besed za sužnje in temnopolte. A slednji ne razumejo, za kaj gre: Twainove knjige niso le literarni dokumenti, ampak tudi zgodovinski, in prav beseda črnuh zaobjema nasilnost suženjstva. Twain popiše, da je Huckleberry Finn na začetku rasist v rasistični družbi, a to družbo zapusti in spremeni svoje nazore. Namen literature ni v tem, da nas zavija v vato – in realist Twain je to odlično udejanjil s svojimi deli –, temveč v intenci, da nas izpostavi različnim idejam in obdobjem, ki ne bodo vedno prijazna in nenevarna. Tako bom rekel: v družbenem smislu so Dogodivščine Huckleberryja Finna zelo pomembna knjiga, v literarnem nepogrešljiva …
Lovec v rži pa je šarmantna knjiga svojega časa, ki se nas je dotaknila v obdobju povojne ZDA takrat zelo ambicioznih, konformističnih, vseželjnih, predvsem denarja željnih … Pričevala je o željah takratne mladeži in seveda požela takojšnje simpatije. Pomenila je pravo razkritje in obenem v smislu duhovne integritete navdih. Salingerju ne gre jemati genialnosti, a obenem je treba reči, da je zapadal v ustvarjanje lastnega mita. Bil je neverjetno povezan s svojimi junaki in njihovimi mikrokozmosi, ki jih je ustvarjal po podobi lastnega. Morda bomo celo doživeli, da bodo tisti, ki upravljajo njegovo zapuščino, poskrbeli, da bomo lahko prebirali teh petnajst knjig, ki naj bi jih imel vsa ta leta shranjene v predalih, češ da je veliko delal.
Ste ga poskušali prepoznati?
Ne, nisem. Upal sem, da mi bo sin kaj namignil o njegovem videzu, kako bi ga utegnil prepoznati – pa mi ni …
Kateri avtorji mlajše generacije ameriških pisateljev so vas v zadnjem času najbolj očarali?
Hm, ni jih veliko, priznam. Rad imam Kiran Desai, hčerko Anite Desai, ki ima indijsko-angleško-nemške korenine. Briljantna, zelo zanimiva. Precej inteligentno skuša predstaviti misli svoje generacije. Vsa ta digitalna orodja, ki so nam na voljo, v nas spodbujajo izkrivljeno vedoželjnost, kar naprej nas silijo, da se prisiljeno zavedamo drug drugega, da skušamo čim več in čim hitreje izvedeti vse drug o drugem. Prostor za introspekcijo je skorajda izničen. Nisem na facebooku ali my spaceu ali čem podobnem, moji asistenti pa. Kaj naj naredim?! Nič. Tako verjetno mora biti. Prepričan sem, da je elektronska intimnost naša prihodnost.
Kako strukturirate posamezno edicijo NYRB?
Imamo nekaj člankov, ki se ne ukvarjajo z literaturo.
Mnenjske članke, bi lahko rekli.
Tako je. Ko je treba o nečem pisati, o čisto določeni politični ali družbeni temi, najprej pomislim, kdo o tem največ ve, kdo bi bil najbolj primeren. Veste, vsi lahko pišemo o tem. Bistveno za urednika je, da izbere najboljšega. Najboljšega, ki bi lahko pisal o Ukrajini, na primer … Potem pa sledijo literatura, seveda, glasba, film, novi mediji, karkoli pravzaprav, kar bistveno zaznamuje naš vsakdan.
Kako izberete knjigo, ki jo je treba recenzirati?
Izberem tisto, ki se mi zdi zanimiva. To je vsa skrivnost NYRB. Pišemo o tistem in tistih, ki se nam zdijo zanimivi. To je vsa skrivnost.
Povejte kaj o skrivnosti …
Skrivnost je v tem, da je ni … Vas zanima budizem?
Ne zares.
Puškin?
Absolutno.
No, poglejte, pred časom sem hotel, da bi nekdo napisal tekst o šahu in računalniku. Kdo bi lahko bil pisal o tem? Dolgo sem razmišljal. Potem smo poklicali Kasparova. Imel je izkušnjo, kaj se zgodi med igro šahovskega mojstra z računalnikom. Storil je še korak dlje: popisal je, kaj se zgodi, ko igrata dva šahovska mojstra, vsak s svojim pribočnikom, računalnikom. Kasparov je v razmišljanju, pisanju šel korak dlje, kot Puškin … (smeh).
Kako izberete avtorje, ki bodo recenzirali knjige, oziroma kako izberete avtorje, ki pišejo za NYRB?
Izberem najboljše. Če ne dobim najboljših, izberem druge najboljše, če niso na voljo, pa tretje najboljše na svetu. Tudi to ni slabo. V resnici pa gre za to, da poskušam pritegniti k sodelovanju tiste, ki so najbolj senzibilni in imajo največjo sposobnost senzibiliziranja. Ne maram moralistov, cinikov, pametnjakovičev, faktografov. Hočem človeka s stališčem, ki se je sposoben vživeti v usodo drugega.
Omenjenih novinarjev, piscev, moralnih eksekutorjev – mediokritet je svet poln.
Saj za to gre, avtorje moram poznati ali pa jih spoznati, niso mi dovolj samo reference, bibliografije, priporočila … Če naj nekoga pooblastim, da bo pisal o tem in tem, moram sam najprej natančno vedeti, kako razmišlja, sicer ga bom povabil in prediskutirala bova zadevo … V današnjem preplašenem in podkupljenem svetu je zelo dobro, da premore tudi nekaj kritiškega poguma.
Je bilo težje urejati časopis v času Busheve ere ali zdaj, pod Obamo?
V času Busha smo veliko pisali o mučenjih, o Guantanamu, o ubijanju ljudi v Iraku in Afganistanu, o zavajanju ameriške vlade, češ da pobijajo teroriste, ob vsakem napadu pa so bile v resnici bolnišnice polne ranjenih otrok in žensk, nedolžnih …
Barack Obama vam je podelil national humanities medal.
Obama je človek šarma in premore precej intelektualne milosti, ki je mnogi voditelji ne, toda njegova administracija ni tisto, kar bi si želeli. O tem pogosto pišemo. Skušamo ga inteligentno kritizirati. Spomnim se njegovega govora, ko so mu podelili to nepotrebno Nobelovo nagrado, mimogrede, to govori več o odboru za Nobelovo nagrado kot o njem, no, ta njegov govor mi nikakor ni bil pogodu.
Zakaj?
Mislim, da ni govoril o pravih stvareh. Mislim, da bi morali danes v smislu vojn znova začeti govoriti o nevladnih organizacijah, o vzpostavljanju miru brez vojn, o vzdrževanju miru brez vojn. Obama je, ko gre za zunanjo politiko, politični kalkulant …
NYRB ste ustanovili v obdobju Kennedyjev. So vam bili pri srcu?
Nikoli si nisem prišel na jasno glede njih. Vedno se mi je zdelo, da so trdni, a imajo mrzlo srce. Potem sem se nekaj časa prepričeval, da so samo navzven delovali tako. In mnogi liberalci še danes prevzemajo to držo, kajti to naj bi jih zaščitilo pred ledenimi republikanci.
Povejte mi, kaj resnično menite o njih.
Zagotovo so veliko naredili v smislu boja za enakopravnost, toda zgodil se je Vietnam, ki se ne bi smel … Danes lahko rečem, da smo pričakovali, da se bodo v tistem času vzpostavili novi moralni politični standardi – a se niso.
In ko sva že pri politikih, Tony Judt je v NYRB ostro napadal Kissingerja in njegovo diplomacijo pod Nixonom in Fordom, in sicer tako kot nihče doslej v ameriškem tisku – in kot urednik ste ga podpirali.
Seveda, sem. In tudi Kissinger mu je v pismih ostro odgovarjal. Ko se ob kakšni priložnosti srečava, se med nama vzpostavi kratka, a živahna kurtoazija. In nič več kot to.
Vrniva se k vam. Kako urednik postane dober ali izvrsten urednik?
Dober urednik bo imel dobre pisce. Tako preprosto je to. Mora poznati njihovo delo, obenem pa mora biti previden pri izbiri novih. A obenem drzen. Jaz, na primer, sem pogosto skeptičen do zelo razvpitih avtorjev, ki imajo precejšen smisel za samopromocijo, njihovo pisanje pa iz meseca v mesec plahni, kot da so se njihove ideje utrudile, metafore ostarele, kot da nimajo več jasnosti izražanja. Tudi bralci se naveličajo. Vsak urednik pri sebi dobro ve, katere pisce bralci najbolj čakajo, si jih najbolj želijo brati. To niso nujno tisti, ki so na spletnih edicijah najbolj klikani …
Katere oziroma kakšne si torej po vašem mnenju najbolj želijo?
Takšne, ki znajo presenetiti, ki niso preveč staromodni, ki bralcu ponudijo pravo orodje za razumevanje stvari, ki niso bahavi in moralistično maziljeni. Predvsem pa ne plehki. To zadnje se mi zdi najbolj pomembno.
Kako veste, da je nekdo od vaših sodelavcev dober pisec? Po kakšnih standardih jih ocenjujete?
Mislim, da mora vsak članek imeti svojstven in jasen glas. Rad imam, če ima pisec svoj stil, če ima domišljijo, če je sposoben ubesediti svoje miselne preobrate, če zna povedati zgodbo in se ne skriva za preiskovalnim novinarstvom, ki je danes, ko gre za stvari notranje politike, postalo navadno tračarstvo in trobezljanje.
Kaj pa če med branjem teksta ni tako?
Potem pripišem pripombe in vrnem tekst avtorju.
Vau.
Zakaj?
Uredniki v dnevnem, tedenskem pogonu imajo redko čas za to. Sestanki, usklajevanja, birokaracija …
Vem, o čem govorite. Takrat je to težje. Mi smo samostojna edicija, imamo privilegij, da skrbimo samo zase, za svoje tekste, smo avtonomni in neodvisni.
Mislim, da vam gre prav to najbolj zavidati, ideološko in finančno neodvisnost.
To je bil naš osnovni cilj od zime leta 1963.
Koliko vas je v dnevnem pogonu pri časopisu?
Pomagajo mi štirje asistenti in trije izvršni uredniki, ki berejo rokopise in se ukvarjajo s faktografijo. Vsi ostali so, če lahko tako rečem, zunanji sodelavci. Od začetka je bilo tako. Vsak tekst sam naročim, se pogovorim z avtorjem, če je treba, in vse tekste urejam sam.
Zdi se, da ničesar ne prepuščate naključju?
Ničesar.
Kot urednik ne pišete veliko.
Nekateri uredniki so izjemni pisci, Cyril Connolly je bil eden takšnih, na primer. Jaz sem boljši urednik kot pisec.
Ne bi se strinjala …
(smeh) Verjemite, da če bi veliko pisal, bi bil NYRB na zgubi, v obeh smereh …
Kako se je začela vaša uredniška pot?
Med letoma 1954 in 1959 sem v Parizu urejal The Paris Review. Potem me je za delo pri Harper's Magazine najela Elizabeth Hardwick, žena mojega prijatelja Roberta Lowella. Na večerji s skupnimi prijatelji in sodelavci je oznanila, da je pisanje o knjigah v New York Timesu postalo površno, nepoglobljeno, dala nam je jasno vedeti, da potrebujemo nekaj novega in drugačnega. Napisala je znameniti esej The Decline of Book Reviewing, ki je pri urejanju tekstov še danes moje vodilo …
Potem se je leta 1962 zgodila nekajmesečna stavka pri NYT in skupaj z Lowellovima in Epstenovima ste dejansko ustanovili NYRB. Prodali ste sto tisoč izvodov prve edicije.
To nam je omogočila stavka, ljudje niso imeli česa brati, študentje in intelektualci tistega časa so bili v tem smislu podhranjeni.
Nekaterim pisateljem je NYRB pomagal, da so se uveljavili, nekateri so prvič začeli objavljati pri vas, potem pa jih je spoznal ves svet.
Od začetka smo glede tega imeli debelo srečo, prijatelji uredniki pri založbah so nam pri tem precej pomagali, tako da so za nas pisali, sprva nemalokrat zastonj, Gore Vidal, Philip Roth, W. H. Auden, Jimmy Baldwin, Mary McCarthy, Norman Mailer, Bill Styron … Drži, nekateri so si s pomočjo NYRB utrdili slavo, bili smo prvi, ki smo, na primer, objavili zgodnje zgodbe Oliverja Sacksa o nevroloških nenormalnostih, šele kasneje ga je svet spoznal. Meni je bil izjemno pri srcu Isaiah Berlin. Pisal je filozofske, politične, zgodovinske tekste, imel je enciklopedično znanje. Kakšen intelekt! Lahko je pisal dolge traktate o Perikleju, Machiavelliju, angleški zgodovini …
Ko se človek sprehaja po njujorških knjigarnah, ima nemalokrat občutek, da se v angleščino prevaja vse manj knjig.
Bi se kar strinjal. Gotovo je manj prevodov iz francoščine, italijanščine in nemščine. Manj kot v šestdesetih in sedemdesetih. Kot da bi bile v svetu literature ZDA ločene od Evrope. Po drugi strani sem prepričan, da evropski avtorji zelo natančno sledijo temu, kar se dogaja tukaj.
Zdi se, kot da smo na pragu nekakšnega novega načina mišljenja, v digitalnem svetu se ljudje sporazumevajo s pomočjo 140 znakov. Bi to lahko pomenilo tudi, da porabijo več časa za tvitanje in vse manj za branje knjig?
Imate prav. Stavki na tviterju so kratki in takšen kratek, predvsem pa hiter način komunikacije vpliva tudi na oblikovanje novega jezika. Nihče se zares ni lotil kritike digitalnega sveta v smislu jezika, čeprav je treba reči, da branje in pisanje po spletu narašča. Samo oblike se spreminjajo.
Kako to, da nikdar niste pomislili, da bi počeli še kaj drugega, kot bili urednik NYRB?
Zakaj bi? Mislim, da boljše uredniške službe, kot je ta, ne bi mogel dobiti.
Govorite o svobodi?
Seveda. Imamo svoje mnenje o vsem. Lahko ga imamo in izpišemo. To je največja svoboda.
Kaj pa politika?
Mislim, da smo edini ameriški tiskani medij, ki je bil dosledno kritičen do vseh ameriških vojaških posredovanj, vojn, česarkoli so se v Beli hiši domislili in v svoji nespametnosti ali nemoči izvedli, od Vietnama dalje. In še vedno smo.
Če sem prav razumela, ko mi je vaš prijatelj Jason Epstein razlagal, zakaj je NYRB vsa ta desetletja tako dokončno prirasel zvestim bralcem, se je to zgodilo zato, ker ste ob vseh krizah, kubanskih in drugih, kulturnih revolucijah, vojaških udarih, padcih totalitarnih režimov, invazijah, posredovanjih … tekste vedno oblikovali z mislijo na tiste, ki so takrat trpeli, na civiliste, nemočne, ujetnike, ranjene…
Drži in slednje ostaja naš cilj. Lahko rečem, da smo precej senzibilizirani do posameznikov in skupin, ki se na miroljuben način, seveda, skušajo upirati državi.
Leta 1960 ste iz francoščine v angleščino prevedli knjigo The Gangrene, ki govori o alžirskih ujetnikih, sedmih intelektualcih, ki jih je po pariških zaporih mučila francoska tajna policija.
Grozljivo. Svet je moral izvedeti.
Vaši nasprotniki, rekla bom konkurenca, pravijo, da je NYRB časopis elite in za elito, da predstavljate levi intelektualni šik blok, da ste seveda radikalni, a zaprašeni …
Ha, ha. Edina žaljivka med naštetim bi lahko bila ta, da smo elitni. To razumem tako, da ljudje, ki to pravijo, ne marajo ljudi, ki jih imamo mi radi. Pišemo o knjigah našega časa, o idejah in politiki našega časa tako, kot jih razumemo mi.
Hočete reči, da NYRB ni forum?
Ne, drugače od mnogih podobnih edicij NYRB ni forum. Najmanj, kar bi si želeli, je, da bi bili nevtralni.
Je bilo vedno tako?
Seveda. Imeli smo eno samo vodilo: da se lahko sami vzdržujemo in da smo neodvisni. Lowellova sta vzela štiri tisoč dolarjev iz svojega skrbniškega sklada, Barbara in Jason Epstein sta pri sponzorjih, Jason je bil takrat že ugleden urednik pri Doubledayu, nabrala petnajst tisoč ameriških dolarjev. Natisnili smo sto tisoč izvodov. Kmalu smo z vseh koncev ZDA začeli dobivati neverjetno pozitivne odzive.
Z oglaševanjem knjig smo dobili nekaj denarja, večinoma smo ga porabili za stroške tiska. Začetni kapital, ki smo ga vložili v ta projekt, je znašal okoli 140.000 ameriških dolarjev. Spomnim se, kako smo z Barbaro in Elizabeth, po tistem, ko smo naredili uredniški osnutek za prvo številko, neke noči šli v pisarne Harper'sa, vzeli nekaj knjig in jih naslednjega dne poslali v branje in recenzijo ljudem, ki smo jih resnično občudovali, in nekateri že dolgo niso bili napisali vrstice za časopis. Med njimi so bili Gore Vidal, Adrienne Rich, Norman Mailer, W. H. Auden, Susan Sontag, John Berryman …
Kako to, da se doslej NYRB ni zgodilo še nič hudega, v smislu finančnega pogroma, mnoge podobne edicije so se v entuziazmu rodile, v obupu obmolknile.
Pravzaprav ne vem odgovora na to vprašanje. Tudi glede tega lahko rečem, da to ostaja velika skrivnost. Ob začetkih nam je naš založnik rekel, da je naša naloga in edino upanje, da preživimo, da ugotovimo, kaj je bralcem povšeči, kaj bi radi brali … S sourednico Barbaro Epstein sva se temu takoj uprla, rekoč, ne, sama bova izbirala teme, ki jih je treba obdelati, in sama bova izbirala avtorje, ki bodo pisali o tem. Nisva prenesla nobenih sugestij. In še danes je tako. Mislim, da nam prav to pomaga ohranjati zanimanje za nas. Prodamo več kot 150.000 izvodov.
Vem, da imate v sosednji sobi, ki je hkrati garderobna omara, odlagališče, zložljivo posteljo, na kateri nemalokrat prespite do naslednjega jutra in znova sedete za delovno mizo. V redakciji ste več kot dvanajst ur na dan. Povedali so mi, da se zgodi, da si ob večerih nadenete frak, greste z vašo gospo v Metropolitansko opero, se vrnete nazaj, preoblečete in nadaljujete editiranje tekstov …
Moj način življenja mi to dopušča.
Ker je vaše življenje, ljubezen, NYRB …
Sploh ne morem reči, da gre resnično za ljubezen. Urejanje časopisa razumem kot reševanje problemov, ki pa, res je, traja in traja. Nikdar se ne konča. Toda to je zato, ker rokopisi kar naprej prihajajo in telefoni kar naprej zvonijo. Saj veste, da zaidem tudi na zabave … Ko Grace ni tukaj, delam. Ko imam čas, jo obiščem v Lozani.
Ure in ure, dneve in noči, tedne, mesece, desetletja sedite za svojo uredniško mizo, obkroženi s knjigami in fascikli. Se vam nikdar ni zazdelo, da življenje polzi mimo vas?
Ha, ne, ne, nikakor. Mnogi mislijo, da je miza, za katero kot kakšen goreči vernik sedim že petdeset let, postala moj edini oltar. Ne bo držalo. Rad imam življenje in polnokrvno ga živim. Najmanj enkrat na leto sem v Parizu, nekajkrat na leto v Švici, včasih se tudi zavrtim … Živeti v družbi knjig in tekstov imenitnih novinarjev me enostavno navdihuje. Njihovi avtorji zaradi kakšne osebnostne lastnosti precej manj. (smeh) Čeprav sem jim neznansko zvest, zvest sem njihovim mislim in idejam, želji po izboljšanju sveta, želji po vnovičnem najdenju tistega dobrega v nas, predvsem pa naših odločitvah.
Pisati za vas je čast.
O, hvala.
Se v dolgih večerih, nočeh, ob delu kdaj v vas prikrade – bi lahko rekli – častihlepen, a obenem upravičeno zadovoljstva poln občutek, da utegne tisti trenutek New York Review of Books na najbolj različnih koncih sveta brati nekaj deset tisočev bralcev?
(krohot) O, ne. Ne več. V zelo mladih letih so nas takšne misli preganjale, danes ne več. Užitek mojih misli je veliko polnejši med ustvarjanjem. Ko je pri kraju delo z urejanjem teksta, ki enostavno ne more biti boljše napisan. Še bolj pa sem srečen, da lahko pokličem avtorja in mu rečem, no, enostavno vrhunsko, prijatelj moj!
