Tiskane izdaje
Blaž Kužnik je vsako jutro ob sedmih na svojem delovnem mestu. Dvainštiridesetletnik, ki pove, da je doma v Šentvidu, čez vikend pa v Dravljah, zadnje tri mesece dela v vložišču pri Elektru Ljubljana. Za to, da lahko hodi v službo, se je naučil voziti se z avtobusom. Je eden od šestih ljudi z downovim sindromom, ki sodeluje v pilotnem projektu inkluzivnega zaposlovanja, katerega cilj je sprememba zakonodaje za boljšo vključenost ljudi z motnjami v duševnem razvoju.
»Moje ime je Blaž Kužnik. Doma sem v Šentvidu v Vižmarjih, čez vikend pa sem doma v Dravljah v Šiški, pri bratu Iztoku in očetu Jožetu Kužniku. Tukaj sem zato, da vsako jutro prinašam pošto, naredim luknje v papirje in dam papirje v fascikle. Znam fotokopirati, štempljati po kuverti, kdaj pa kdaj grem v centralo pomagat Magdi, včasih pa tudi v klet pomagat Jankotu. Tam zlagava škatle in jih dajeva na police,« nam je dvainštiridesetletnik opisal svoje delo na Elektru Ljubljana. »Pridem ob sedmih in dobim kavo. Potem mi mentorica Venera pride povedat, kaj moram delati. Po kavi se lotim svojega dela. Kar mi bo Venera dala za delati, to bom delal. Zelo sem zadovoljen s sodelavci in tudi s svojim delom. Ob desetih imam malico, tukaj sem do pol treh. Ob pol treh grem na avtobusno postajo čakat avtobus. Ko pride osemka, Gameljne, grem gor. Nekam se usedem, gledam ven in se peljem proti Vižmarjem, pod mostom, pod klancem,« je dejal Blaž, ki bi zelo rad delal tudi v finančni službi. »Zelo rad bi računal številke. Na začetku nisem znal dobro, potem pa mi je mentorica Venera povedala, pokazala in razložila, tako da zdaj že znam.« Med dopusti je nadomeščal enega od kurirjev, izpolnjeval povratnice in raznašal pošto. »Zelo dobro smo se ujeli. Malo sva se učila tudi uporabljati program word,« ga je pohvalila Venera Panajotova.
Blaž Kužnik živi v bivalni enoti Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič: »V stanovanjski skupnosti, to je tak dom za odrasle z motnjami v duševnem razvoju, je nekaj čez 30 varovancev, tudi vozičkarjev. Rad bi se preselil v drugo bivalno enoto na Vodnikovi, kjer bo nova hiša in bo živelo samo 10 odraslih.«
Za to, da pride na delovno mesto, se je naučil, da se samostojno vozi z mestnim avtobusom. Pri tem mu je pomagal Rok Usenik. »Rok je moja podporna oseba in mi pomaga takrat, ko je treba, in mi kdaj pokaže, kar ne znam. Tudi na začetku tukaj v službi,« je svojega dobrega prijatelja predstavil Blaž.
»Vsaka taka stvar pri njih zahteva malo več časa in postopnosti. En teden sem ga spremljal, a sem videl, da tako hitro napreduje, da ne potrebuje toliko moje podpore. Za pot z avtobusom sva šla najprej trikrat skupaj celo pot, potem sem se nekajkrat z avtom peljal za avtobusom, da sem se prepričal, da je res prispel. Kasneje sem mu na telefon prenesel aplikacijo, da sem po GPS sledil, kje je. V vsem tem času se je samo dvakrat zapeljal mimo svoje postaje na poti domov, a je znal tudi tedaj sam odreagirati. S šoferjem se je dogovoril, da se z njim pelje nazaj. Ko smo zasnovali ta projekt, so nekateri imeli pomisleke, a se je izkazalo, da so naši strahovi odveč in da smo včasih preveč zaščitniški. Blaž se, na primer, boji mačk. Razmišljali smo, kako bi odreagiral, če mu kaka pride na pot. Tudi to smo preizkusili. Je pač počakal, da je šla mimo,« je razložil Rok Usenik iz CUDV Dolfke Boštjančič.
Samozagovornik
Blaž si malico včasih prinese v službo, včasih pa gre na burek. »Vsak dan se slišiva, tudi po večkrat. Dela, ki jih opravlja, pa zelo dobro obvlada. Pomembno je, da sam odloča o stvareh. Enkrat me je poklical sredi delovnega dne, če gre lahko na kavo. Odgovoril sem mu, da mu tega ni treba spraševati mene. Če si želi na kavo in mu delo to dopušča, je to njegova odločitev. Blaž ima več želja, ena med njimi je bila, da bi lahko šel na bankomat s svojo kartico. Natisnil sem mu ves postopek in prejšnji petek je prvič šel sam dvignit denar,« je povedal Rok Usenik.
Blaž Kužnik je že 14 let tudi samozagovornik, in to edini v Sloveniji. Sodeloval je na izobraževalnih seminarjih o pravicah ljudi z motnjami v duševnem razvoju, da vedo sami povedati, kaj bi radi, ne da drugi govorijo v njihovem imenu. Postal je inštruktor samozagovorništva, da druge osebe z motnjo uči, kako se zagovarjati. O tem je tudi že predaval. Rok in Blaž bosta v začetku oktobra odpotovala v Madrid na konferenco samozagovornikov.
Delo v Elektru Ljubljana ni njegova prva zaposlitev. Preizkusil se je tudi v gostilni Druga violina. »Tam sem zelo rad stregel gostom. Najprej sem jih sprejel, počakal, da se usedejo. Potem sem jih šel vprašat, kaj želijo, in to povedal gospodu natakarju. On mi je dal pijačo, da sem jo nesel na mizo. Ko so gostje odšli, sem za njimi pospravil,« se je spominjal Blaž in dodal, da je na obeh koncih, tako na Elektru kot v gostilni, »luštno« delati.
Pohvali se, da piše tudi pesmi. »Na roko in na roki. Pa tudi v zvezku in iz zvezka v blok. Znam napisati tudi pevce, ki pojejo, in ansamble, ki igrajo. To objavljam v mojem računalniku, pogovarjam se s prijatelji prek facebooka. Ko jim pošljem sporočilo, spodaj napišem tudi moj stavek. Na začetku nisem znal, zdaj pa.«
Izkušnje za naprej
Pilotni projekt inkluzivnega zaposlovanja, ki poteka pod okriljem ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), je del širših priprav na sistemske spremembe na tem področju.
»Center Dolfke Boštjančič je nastal leta 1984 kot center za usposabljanje otrok z motnjami v razvoju. Ti otroci so odrasli, zaključili so šolske programe. V procesu šolanja smo ugotovili, da so njihove sposobnosti precej večje, kakor se je pričakovalo od njih, zato smo začeli iskati različne zaposlitve. Za tiste, ki so težje pri miru, denimo delo na vrtu, delo z živalmi, čebelami, za druge pa bolj inkluzivna dela. V našem varstveno-delovnem centru nismo nikoli delali monotonih reči, ampak vedno lasten program, denimo različne izdelke iz stekla, gline, narisane,« je pojasnila dr. Valerija Bužan, direktorica CUVD Dolfke Boštjančič.
Sposobnosti, ki so jih varovanci pokazali, so vodstvo centra dodatno opogumile, da so pred tremi leti odprli gostilno Druga violina v Stari Ljubljani. »Zanimalo nas je, kako nas bo sprejela družba in tudi kako se bodo naši varovanci odzvali. S to gostilno smo želeli osvestiti javnost, da so ljudje drugačni, a veliko zmorejo. Izkušnje so zelo dobre. Moram se pohvaliti, da smo na spletni strani TripAdvisor blizu 10. mesta med 390 restavracijami v Ljubljani. Ne moremo računati na to, da je lahko zato, ker smo sociala, storitev kaj slabša. Ko pridete k nam na kavo, mora biti ta enako dobra, kot je pri sosedih, ali še boljša, da se boste vrnili. Zato se v gostilni trudimo, ljudje so to prepoznali.
Socialna podjetja in zaposlovanje drugačnih ne pomeni, da si lahko površen. Pomembno je, da ne računaš, da boš lahko delal s popustom. To je bistveno za socialna podjetja. Čeprav so naši varovanci sposobni delati manj časa in potrebujejo pri tem več pomoči, mora biti storitev enako kakovostna,« je prepričana Valerija Bužan. Fantje in dekleta, ki delajo v gostilni, se želijo naučiti tujih jezikov, ker je veliko gostov tujcev, pisati naročila, računati, kar spodbuja njihovo samozavest.
V šestih podjetjih
Blaž Kužnik je bil takrat, ko je postal polnoleten, na invalidski komisiji, ki mu je priznala status invalida in nezaposljivosti. To pomeni, da prejema podporo, vendar mu to, po zakonodaji iz leta 1983, onemogoča, da bi se »normalno« zaposlil, saj bi to pomenilo izgubo statusa in to, da bi bil ob izgubi dela postavljen v enak položaj z vsemi brez zaposlitve ter brez kake posebne pomoči. Namen zakona o socialnem vključevanju, ki se pripravlja, je, da bi bila normativna ureditev bolj življenjska. Preden gre v obravnavo, so želeli še preveriti, koliko je realen, in to prav s šestmesečnim projektom inkluzivnega zaposlovanja, v okviru katerega je MDDSZ centru Dolfke Boštjančič ponudilo, da šest uporabnikov vključijo v »normalne« službe – torej ne v invalidska podjetja ali kake posebne kvote, temveč v običajna podjetja v urbanem okolju. Zdaj delajo v knjižnici, domu za starejše, šoli, drevesnici in na Elektru.
»Gre za to, da jih preizkusimo in vidimo, na kaj moramo biti pozorni pri takih zaposlitvah. Naš cilj pa je, da se spremeni zakon o družbenem varstvu, ki jim je doslej onemogočal zaposlovanje, ker so jim pri 18 letih odvzeli opravilno sposobnost. Vemo, da ne zmorejo osemurne zaposlitve, kot jo vsi ostali, da morajo imeti malo več uvajanja pri delu in da je treba, preden pridejo, seznaniti delovno okolje, zaposlene. Včasih pri njih, tako kot pri vsakem, pride do krize in morajo imeti delodajalci nekoga, ki jim pomaga. Ne moremo pričakovati, da bodo vsa podjetja imela zaposlene defektologe, lahko pa nekoga, ki bedi zadaj in za katerega vedo, da ga lahko pokličejo, ko kaj ne gre. Treba jim je dati priložnost, da se naučijo, saj se želijo izkazati. Z dobrim vodenjem in pomočjo lahko veliko naredijo,« je povedala Valerija Bužan, ki je tudi članica delovne skupine za pripravo osnutka zakona. Projekt se bo zaključil oktobra.
Osveščanje zaposlenih
Partnerjev za izvedbo projekta na delodajalski strani ni bilo lahko najti. »Iskali smo normalna delovna okolja. Obrnili smo se na več podjetij, a so bili odgovori pogosto, da bodisi zelo dolgo traja proces, bodisi da nimajo možnosti, bodisi da so premajhni. Precej težko je bilo najti podjetje iz urbanega okolja, ki je bilo pripravljeno sodelovati,« je izpostavil Rok Usenik. Kontaktiral je celo vrsto potencialnih delodajalcev, med drugimi je poklical na dve banki, vzpostavil stik z več podjetji v BTC, kjer bi bile možnosti za različne vrste del, od čiščenja do pomoči v kuhinji, in še nekaj drugih. »Ena od firm, ki je privolila v sodelovanje, je ponudila delo med 5. in 9. uro zjutraj, kar je še za povprečnega delavca naporno, kaj šele za nekoga, ki potrebuje nekaj dodatne pomoči.«
Rok Usenik je poudaril, da daje takšno vključevanje posameznikom nove možnosti spoznavanja okolij in ljudi, na drugi strani pa pripomore k osveščenosti družbe in sprejemanju drugačnosti: »Študije iz tujine so pokazale, da je v službah, ki zaposlujejo ljudi s posebnimi potrebami, manj bolniških, ljudje si bolj pomagajo med seboj, na splošno, ne samo njim. Tudi drugi zaposleni so bolj povezani.«
Predsednik uprave Elektra Ljubljana Andrej Ribič je pojasnil, da so se odločili za sodelovanje pri projektu, ker se jim zdi družbeno koristno za vse. »Na splošno postajamo vse bolj zaprta in asocialna družba, zato se podjetje poskuša vključevati v te projekte, kolikor nam dopuščajo sredstva in čas. Po eni strani je to tudi osveščanje naših zaposlenih, da se srečajo z drugo platjo, s katero se sicer ne.«
Ali je Blaževa navzočnost vplivala na delovno razpoloženje? »Ne vem, koliko prinese k delovnemu ozračju, zagotovo pa pripomore k razmišljanju, da se odpira neko drugo vesolje v glavah nekaterih, da začnejo razmišljati tudi o stvareh, s katerimi se nočejo soočati in jih sicer ne vidijo. Vsekakor so pozitivni učinki za vse. Po mojem mnenju Slovenci na splošno ne sprejemamo drugačnosti, smo zaprti vase, samozadovoljni in zelo egoistični,« je odgovoril Ribič.
Korak k deinstitucionalizaciji
Slovenija je leta 2008 ratificirala konvencijo o pravicah invalidov, ki podpisnike zavezuje k deinstitucionalizaciji, s katero se enakovredno vključujejo na trg dela, stanujejo v urbanih okoljih, otroci obiskujejo normalne osnovne šole in niso segregirani pri pridobivanju osnovnega izobraževanja. Govori tudi o tem, da so enaki pred sodiščem, predvideva, da ni več odvzema opravilne sposobnosti in podaljšanja roditeljskih pravic. »Dejansko se do zdaj, ko smo leta 2015, ni v zakonodaji nič premaknilo. Pozitivno se mi zdi, da se je začelo,« meni Rok Usenik.
MDDSZ je imenovala delovno skupino, ki naj bi sprejela strokovna izhodišča za nov predpis, v drugi fazi pregledala osnutek s strani MDDSZ pripravljenega zakona ter se opredelila tudi do drugih sistemskih sprememb pri varstvu teh oseb. Ključne novosti novega predpisa bodo širitev kroga upravičencev do denarnih prejemkov in storitev (na osebe s poškodbami glave in avtiste, ki so bili do sedaj izpuščeni); prenovitev dveh denarnih prejemkov po zakonu (invalidnine in dodatka za pomoč in postrežbo), uvedbo novih, podpornih storitev (usposabljanje za samostojno življenje, samo/zagovorništvo), omogočiti prehajanje med statusi (zdaj oseba izgubi invalidnino, če se kakorkoli (delovno) aktivira) in pravno podpreti t. i. integrirane zaposlitve, torej delovno aktivnost vključenih v VDC na običajni trg dela.
Deinstitucionalizacija bo pomenila spreminjanje načina dela z ljudmi, ki potrebujejo podporo. »Veliko jih lahko živi v normalnih okoljih. Žal je pri nas pogosto tako, da jih svojci dajo v zavode, ko ne morejo več skrbeti zanje. Stanovanja prodajo, namesto da bi izpeljali tak proces, da bi ostali v svojih stanovanjih, kjer bi se jim priključili še en ali dva človeka in bi se ustanovila stanovanjska skupnost. Ni treba na novo graditi, ampak ustrezno uporabiti, kar imamo,« meni Valerija Bužan, ki iz izkušenj ve, da nekateri potrebujejo več podpore, drugi manj, ter da so okolja, ki so zelo vključujoča, in tudi taka, ki so strašno izključujoča. Zato bo potrebno še veliko osveščanja.
