Imeti rad ljudi – to največ šteje

Čeprav meni, da z žanri sicer ni nič narobe, je že pred časom, v pogovoru z Jano Zupančič Grašič, dejal, da je za DG pravzaprav najboljše to, da ne delajo žanrske muzike. Tokrat je med drugim dodal, da je ustvarjanje glasbe nekaj najboljšega. Nekaj, kar »polni vreče zadovoljstva«. Pri teh letih. Štirinajstega maja bodo Demolition Group na koncertu v Kinu Šiška predstavili najnovejši album Zlagano sonce.

Govorila sva o glasbi, a ne največ. Tudi ne veliko o rečeh, ki se je neposredno tičejo. Bolj o človeku, ki bedi blizu nje. Goran Šalamon se samo zdi tih in zadržan človek. Na vprašanje lahko odgovarja tudi sedem minut. Včasih ne odgovori, pogleda in se zasmeje. Bolj kot večerni somrak, ko se aviacija spravlja spat, so mu bližja jutra, kadar se ta s petjem prebuja. Pogovarjala sva se na pol poti med enim in drugim.


Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v rokenrolu?

Koncerti. Ne morem si predstavljati drugega, kot da se ljudje ukvarjamo z rokenrolom prav zaradi tega. Klubski špili še posebej. Biti tako blizu občinstva, da znoj šprica nanj, to je lep občutek. Tretja najboljša stvar je bolj specifično povezana z DG, da lahko delaš glasbo, pa da osebne finance niso povezane s tem. Hočem reči, tako se z rokenrolom ukvarjajo člani naše skupine in to je ok. Vidim, da sem že malce preobrazil vaše vprašanje. Ampak na kratko: nastopanje pred ljudmi. Koncerti, rokenrol so koncerti. Če nujno potrebujem pet stvari, potem sta to še dva koncerta. Klubska.

Statika?

Statika je znanost, ki se ukvarja s tem, kako prelisičiti silo teže. Se pravi matematika, fizika, prebrisanost, iznajdljivost, vztrajnost, borba.

Kaj je v vašem življenju najbolj statično?

Najbolj statično, najbolj trdno in odporno je ... Zvediva statičnost na odpornost na nekaj ali odpornost proti vplivom: morda je to pri meni težnja in stremljenje, v vsakem trenutku, v vsaki stvari, pri vsaki misli, spoznanju – ohraniti distanco kritičnosti, rahle nejevere in nazadnje vseeno se opredeliti za stvari, ki so zame veljavne in ki jih v življenju spoštujem. Vse drugo izločim.

Ste že zelo zgodaj v življenju vedeli, od česa se je treba distancirati, ali se je to zgodilo takrat, ko ste pobliže spoznali rokenrol?

Ha, verjetno je bilo tako. Čeprav mislim, da glasbe ne kaže vzeti kot nekaj, s čimer etiketiramo ljudi, jih predalčkamo. Zelo nevarno je, da pop glasba, katere del smo tudi mi, vsiljuje neke točke, reference, oporne točke nestrpnosti. Tega se je treba paziti. Vsekakor pa je glasba ena od oblik razmišljanja, kontemplacije, koncentracije, meditacije ... Ko se enkrat spraviš v takšno stanje, gre za nekaj, kar koristi razmišljanju in premišljevanju o svetu in življenju okrog nas.

Kako kot glasbena skupina s šestimi, sedmimi člani detektirate nevralgične točke v družbi, o katerih nato razmišljate v glasbi in besedilih?

V delitvi dela je to moja naloga. Seveda pa je prisoten vpliv vseh članov, vsega, o čemer se pogovarjamo, kar nas zanima, provocira k razmišljanju. Besedila so najbolj neabstraktni del glasbe. Glasba sama po sebi je izjemno abstraktna nefigurativna zadeva. Skladbe nastajajo na podlagi skupnega preigravanja, meditacije. Gotovo je ogromno zunanjih vplivov iz okolja, zato se vsak od nas v igranju ali petju izrazi na točno določen način. Dodati slikice, simboliko v to abstraktno župo je moja naloga. Besedila v prvi fazi napišem precej intiutivno.

Kako?

Najprej v sebi sprovociram določene »slikice«. Ko se pojavijo, nastopi obrtniško, fizično delo, kako sliko spraviti v besedo, da se ujame z melodijo in ritmom skladbe. Pisanje besedil za glasbo je predvsem rokodelstvo, če le ne gre za šansone. Pri DG se besedila prilagajajo glasbi.

Kako začeti dan brez obžalovanja?

(smeh) Mislim, da je človek v tem smislu na pravi poti ...

... ko gre miren spat?

O, ne. Iti mirno spat in se zbuditi brez obžalovanj je posledica napake, miselne motnje, ki je spet posledica ideološke propagande, ki vsak dan deluje na nas. Če se to zgodi, pomeni, da je vladajočemu razredu uspelo vse nas potisniti v splošno psihično stanje občutka krivde za to, kar se nam dogaja. Kar spet pomeni, da smo za vse, kar nam gre v življenju narobe, krivi izključno mi sami. Poskus odganjanja tega občutka, ki ni resničen in pravilen, sploh pa ni zdrav, je ravno to, da si dneve in življenje zastavimo brez obžalovanja tistega, kar smo naredili, preden smo šli spat. Brez vsakodnevne izpovedi. Brez nenehnega samokaznovanja in zagrenjenosti. Vse to je namreč samo produkt ideološke propagande, ki je ves čas na delu. Za vse trpljenje smo si krivi izključno sami.

»Domovina, slab si gospodar,« pravite v eni od skladb z najnovejšega albuma. Kako gre naprej?

»Domovina, varuh moj, slab si gospodar, al vseeno rad te imam, slab sem tudi jaz ...«

Problem domovinskosti, patriotizma, vse od zlatih let Novega rocka dalje, ni bil pogosto tematiziran v slovenski pop/rocku glasbi. Zakaj?

Prva iskrica za nastanek te skladbe in besedilo, ki ste ga izpostavili, je bila cinična. Izhaja iz slovenske neoliberalistične mantre, da moramo vse prodati, ker smo slabi gospodarji. Drugi razlog za to, da sem se odločil, da bo šlo besedilo v to smer, pa je bil ravno v tem, kar ste omenili: nota domovinskosti, moment domoljubja, v močni funkciji ohranjanja in utrjevanja, branjenja skupnosti. Patriotizem je v tem duhu uporništva, rokenrola, panka in ostalega veljal za prepovedan pojem, ker je veljal za sinonim tega, da sprejemaš obstoječo državno ureditev. Danes smo na poziciji, da moramo braniti državo pred razprodajo, pred predajo v roke globalnemu kapitalu, pred izbrisom, pred uničenjem. Ker nam ta naša država v dobršni meri zagotavlja uresničevanje nacionalne samostojnosti, kulturnega obstoja, gospodarske in kmetijske neodvisnosti, je patriotizem nujen za ohranitev skupnosti, ki jo označujemo s slovenstvom, slovenskim. Ko pred vse našteto ne bomo več mogli napisati slovensko, bo to propad celotne naše skupnosti in zgodovine. Patriotizem in nacionalna zavest je v funkciji ohranjanja skupnosti, zato ju je treba izpostavljati. Prav krepitev skupnosti je glavni zid obrambe pred popolno nadvlado kapitala nad ljudmi.

Lahko torej rečeva, da je Zlagano sonce državotvorni album?

Ha, v tem trenutku me ne bi bilo sram, če bi bilo tako. Kot sem rekel, boril bi se za vse, za karkoli, kar lahko organizira, izraža ali definira in krepi kakršno koli skupnost ljudi. Če je to država, pa naj bo država.

Kakšno je zlagano sonce?

Zvezda, ki greje življenje na Zemlji, je grozljivo nevarna in zlagana. Ta zlaganost je povezana recimo, med drugim, z bliščem potrošništva, ki nam laže o tem, da smo srečni in imamo vse na razpolago, da je okoli nas neskončna izbira neštetih stvari na dosegu roke in nam bodo prinesle in vedno znova zagotavljale srečo in zadovoljstvo. Kakšna laž.

Obstajajo še večje.

Zame je gotovo ena izmed bolj nepojmljivih, da živimo v najboljšem možnem času in sistemu, kjer ni alternative. Če se prav spomnim, je bilo ob koncu socializma razglašeno, da je konec zgodovine. Grda laž. In bog ne daj. Nenavadno in grozljivo je tudi to, da ta družbeni sistem oziroma ideologija argumentacijo, dogme svoje zveličavnosti prodaja kot znanost, kar ni, ker vse izkušnje kažejo, da za sabo pušča poglabljanje revščine za večino in večanje profitov privilegiranih. Same in očitne laži. Toda vsi verjamemo tem ekonomskim teorijam glede kapitalizma in tržnega gospodarstva. So kje resnično dale rezultate? Niso. Obstaja večja zlaganost?!

Kitare v nekaterih komadih na Zlaganem soncu zvenijo, kot bi bile tiste skupine Megadeth …

(smeh) Mogoče. Nisem preveč doma v metalu in tudi sicer ne poznam veliko glasbe. Vem samo, da so prave, odigrane in posnete. Niso »semplane«.

In hvala bogu, da obstaja saksofon.

Se strinjam. A če se vrneva, naš basist in bobnar sta precej vezana na metalsko izročilo, kitarist bistveno manj, če sploh, z Jocotom pa tudi nisva ravno metalska fanatika. Noise nam je seveda všeč …

Je skladba Kaplja že radijska uspešnica?

Morda je še malce prezgodaj govoriti o tem, čeprav se ne borimo proti temu.

Gre pa v uho. In ob njej se bo marsikomu zareklo o vaši romantični duši.

Prejšnji album Planet starcev je bil izrazito konceptualno protikapitalistično nastrojen.

Mar ni podobno tudi z Zlaganim soncem?

Je, večina osnovnih gradnikov miljeja in vzdušja, ki naj bi vladalo med ljudmi, je zajetih na njem. Pri Planetu starcev sem mislil, da bo to sporočilo koncepta bolj prišlo poslušalcem do živega. Pa sem bil malce razočaran. Zato sem bil kar lep čas po izidu prejšnje plošče trdno prepričan, da se naslednji album v ničemer ne bo ukvarjal z družbeno situacijo, ampak enostavno ne gre brez tega. Je pa na njem res nekaj skladb, za katere lahko rečemo, da so bolj romantične, bolj ljubezenske kot družbenopolitične. Ne nazadnje in na koncu smo vsi politične živali. Ampak obenem smo DG tudi veliki romantiki.

Predvsem vi?

Ne bi sebe posebej izpostavljal. Smo kar vsi. Najbolj uživam, ko delam nekoristne stvari. Ne sramujem se čustev. To je v času, ko vlada preračunljivost in šteje samo tisto, kar se splača, romantika. Verjamem v moč razuma in znanja. V znanost. To je v času, ko se vsiljuje prepričanje, da je vsa znanost, razmišljanje in znanje v službi proizvajanja profitov korporacij, romantika. Sem ateist. Verjamem, da se svet spreminja, in to brez že zdavnaj izdelanega načrta, včasih po naključju, včasih kaotično, predvsem pa je tako in še bolj nepredvidljivo naše življenje. To je v času, ko vsak dan vznikajo nove religije in nas obsevajo božanske in kozmične, večne in dokončne energije, romantika. Občudujem nepredvidljivo in nepopolno, spreminjajočo se in večno lepoto narave in človeškega telesa. To je v času, ko vladajo skrajno stroge in uniformne modne smernice lepote, romantika. Skratka. Romantika in romantično je vse, kar ni tako, kot bi moralo biti. Kot se pričakuje, da je.

Kako danes živeti romantiko?

Tako, da ti je lepo in da uživaš v romantiki in romantičnem. Čutiš mravljince in te obliva prijetna toplota, ko ni vse tako, kot bi moralo biti.

Kateri del ustvarjalnega procesa nastajanja glasbe je za Gorana Šalamona najzahtevnejši?

Snemanja, delo v studiu. To je najbolj mučno.

Zakaj?

Dolgo traja. Osredotočanje na izvedbo brez napak je utrujajoče. Na koncertih, na primer, to sploh ni bistveno, zato jih imam tako rad. Tam se marsikatero napako lahko skrije v vzdušje obreda, rituala, slovesnosti … Seveda ne govorim o ignorantskem ali namernem diletantizmu. Bil sem presenečen, ko smo izdali ploščo Na živo. Ko smo posneli koncert od začetka do konca v živo. Po našem mnenju, po občutku, to niti ni bil izrazito dober koncert. Ne, izrazito dobro odigran. Pa je vse zvenelo tako, da je prav. Skoraj dve uri brez napak. Zanimivo. Na koncertu igrati brez napak ni utrujajoče, v studiu pa je. Ne vem. Ne razumem.

Kaj naj bi bil izrazito dober koncert?

Občutek evforije, ki se ga ne da opisati. Še jaz, ki pišem besedila, ga ne znam opisati. Kako je šele preostalim v bendu. Predvsem občutek, da si zadovoljen, kar si naredil na odru, da so tudi drugi člani benda zadovoljni s tem, kar so naredili na koncertu, da je štimala tehnika, da je prišlo veliko ljudi in da se čuti, kako uživajo …

Kdaj se glasbena skupina odloči, da je pravi čas, da se praznuje 33-letnica delovanja?

(smeh) Recimo takrat, ko naredi novo ploščo, pa potrebuje dodatni moment, zgodbo za promocijo. Mislim, da smo blizu te letnice. Matjaž pravi, da je to celo točen podatek, in ni razloga, da mu ne bi verjel (smeh). Mar ni bolje, da slavimo tretjino stoletja kot pa nekaj, kar ima na drugem mestu ničlo ali petico?

Si lahko zamislite zadnjo tretjino stoletja, ne da bi se vam zgodil Demolition Group?

Ne, si ne. Definitivno je bilo fajn, ne morem pa reči, da ne bi preživel, če jih ne bi bilo.

Pomeni vaš vzdevek Friški svež?

Da, se navezuje na ta pojem.

V redu, ne bom spraševala dalje.

(smeh)

Težki časi zahtevajo težko glasbo?

Pop industrija zagovarja stališče, da je v težkih časih treba ljudi razbremeniti z lahkotnostjo, ublažiti vse udarce. Da pozabimo, da nam je hudo. Predvsem pa, da pozabimo, da ne dojamemo, zakaj nam je hudo. Toda lahkotnejše zadeve vedno meglijo situacijo. Če so časi težki, naj bo tudi muzika težka. Naj se zavedamo, da je težko.

Povejte kaj o Brežicah.

Brežice ležijo na obrobju Panonskega morja, kar pomeni, da so obmorsko mesto, ki je ostalo brez morja. Mislim, da je bila o tem naravnem fenomenu že napisana pesem. Morda Balašević? Ležijo na sotočju dveh večjih rek, Save in Krke. Sava je bila na tem območju vedno mejnik: med Štajersko in Dolenjsko, med vojno celo med Italijo in Nemčijo. Za čas, v katerem živimo, pa je precej definiralo Brežice, da so takšne, kot so – govorim o Brežicah moje generacije –, dejstvo, da smo imeli vojaško letališče v Cerkljah ob Krki. V majhno mesto se je naselilo še enkrat toliko ljudi, kot je tu živelo staroselcev. Z vseh mogočih koncev nekdanje države. Pa v Brežicah ni bilo veliko vojske, v glavnem oficirji. Šlo je za aviacijo. To ni isto kot pehota, velik delež ljudi je bil šolan, po srednjih šolah, akademijah. Dobro, sicer po vojaških, ampak bil je šolan. Različni vplivi in kulture in različni zgodovinski spomini so pripomogli k zanimivosti tega mesta in njegovih prebivalcev, morda celo k večji širini. Imam lepe spomine na te čase in tudi DG smo bili od začetka mešanica različnih narodnosti, vplivov in okolij in s tem se je dalo zelo lepo živeti. V skupini smo bili Črnogorec, Hrvat, Slovenci, Slovenec, ki je velik del otroštva preživel v Makedoniji in BiH. Pisano. Delali pa smo vsi skupaj in še delamo slovenski rokenrol. To so Brežice moje mladosti.

Ta slovenski rokenrol je celo nastopil na Sanremu. Kako to?

Imeli smo srečo. Bili smo na nekem festivalu mladinske ustvarjalnosti, v Barceloni. Šlo je za nerazumljivo uspešne špile. Direktno iz te evforične slike nas je snel in zagrabil lastnik italijanske založbe Cruisin'Hiara. On, založba in menedžerka so nas spravili tudi do Sanrema.

Kako pa je bilo nastopiti tam?

Nič posebnega. Lahko pa rečem, vsaj za naš del, tisti del Sanrema, ki je bil posvečen rokenrolu in ne popevki, da to ni koncert, čeprav se igra v živo. Šlo je za snemanje tv-oddaje. Vse je bilo podrejeno temu. In ko se nekaj ni posrečilo s kamerami, z zvokom, smo ponovili. Vse pred občinstvom.

O čem navadno sanjarite?

Uf, o tem pa je težko govoriti v mojih letih.

Zakaj?

Toliko sem že star, da lahko počasi začenjam nabirati material za vrečo zadovoljstva s svojim življenjem. Ko bom izpolnil to vrečo, bom lahko pomirjen umrl. To je še moj cilj. Dokončno bom pa pomirjen, če bom umrl v socializmu. Prej ne umrem. Častna beseda (smeh) … S skupino smo imeli prav zaradi velikih pričakovanj, morda sanjarjenj, nekaj težkih obdobij. Ko živiš pod težo velikih pričakovanj, prihaja do ustvarjalnih blokad, ob katerih se nabirajo raznorazne napetosti, ki potem eksplodirajo na zelo neprijetne načine. Boleče. Za pozabiti. Ne polni vreče zadovoljstva (smeh).

Ko ste odraščali, je glasbo v veliki meri odrejal radio. Kaj ste poslušali vi?

Verjetno je tako. Televizije so bile redke, programi pa še bolj. Gramofoni so bili na radijskih aparatih, so pa plošče bile velik luksuz. V osnovnošolskem obdobju zagotovo nisem poslušal ne radia ne glasbe na splošno. V mojem otroštvu smo ves dan bili zunaj. Drugače od današnjih časov, ko se muči s tem, kako otroke prelisičiti, da jih spraviš iz hiše na prosto, so starši z nami vsak dan bili bitke, kako nas zvečer poloviti in spraviti v hišo. Včasih je šlo zlepa, včasih zgrda. Ne spomnim pa se, da bi starše zaradi občasnih nujnih trših vzgojnih prijemov zapirali ali vlačili po sodiščih. Srednješolsko obdobje sem tudi preživel v Brežicah. Tu ni bilo ne študentov oziroma bistveno manj kot sedaj ne Radia Študent. Niti ni bilo sosednje Italije ali Avstrije za gramofonske plošče. Recimo, da je bil vrhunec stika z drugačno glasbo lovljenje kakih tujih radijskih postaj. Pa to, če iskreno gledamo nazaj, so postaje, ki so imele tako močne oddajnike, da so segli do nas, bile verjetno zelo komercialne postaje, ki so vrtele najbolj komercialno in popularno pop glasbo. Jaz nisem ponoči naskrivaj poslušal, mislim, da se je poslušal Radio Luksemburg ali nekaj podobnega. Ko sem bil v srednji šoli, so tudi v Jugoslaviji že izdajali rok plošče. Deep Purple so mi bili takrat najbolj simpatični. Nisem pa bil velik navdušenec za kakršno koli glasbo. Vse do prvega albuma Buldožerjev, Pljuni istini u oči. To je bila ena tistih stvari, ki pljune direktno v oko, te vrže z nog in za katero rečeš: To je to. Vse skupaj, album, ovitek, zajebancija. Če bi se moral kdaj opredeliti za najboljšo ploščo, me ne bi bilo treba dolgo mučiti, da bi priznal, da mi je ravno ta.

Nedavno ste vi ali nekdo od članov DG na predstavitvi albuma izjavili, da z glasbo ne mislite delati revolucije, bi pa bilo to zanimivo videti. Toda mar ni tako, da je človek, ko gre za revolucije, navadno ali premlad ali prestar?

Odlična ugotovitev (smeh). Zelo pripravna. Univerzalno udobna. Nas odreši vseh dvomov, črvov in razmišljanj o tem, ali imamo kot posamezniki odgovornost za stanje in moč za spreminjanje družbe, sveta na bolje. In to za vse življenje. Nazaj in naprej. Ni pa brezpredmetno. V dani situaciji, ko poleg slabega in slabšajočega se ekonomskega stanja za zdaj še ni katastrofalnih zunanjih okoliščin, kot je bila na primer svetovna vojna, verjamem, da je ljudi strah nasilja, ki revolucijo, v pomenu hitrih sprememb, nujno spremlja. Iz tega strahu izhajajo izgovori za nemoč in neukrepanje. Za nenasilno spremembo razredne delitve pa bosta potrebna izjemno dolg čas in izjemen napor. Konec koncev je celoten zakonodajni sistem in sistem vladanja izdelan tako, da servisira interese in zagotavlja profite razreda lastnikov kapitala. Težko si predstavljamo, kolikšen napor bo potreben, da bi prepričali mase za spremembe, zlasti če vemo, da za interese vladajočega razreda in za visoko plačilo dela večina najsposobnejših in najbolj izšolanih ljudi na svetu. Verjamem, da se mlad človek težko pripravi do tega, da bi svoje sanje in pričakovanja za prihodnost vložil v borbo proti temu grozljivo ogromnemu aparatu. In nič nenavadnega ni, da smo stari, ki se nam je uspelo dokopati do neke stopnje ugodja, v obdobju, ko nam moči pešajo, zadovoljni s tem, da to ugodje ohranjamo. Izgovor o premladih in prestarih za revolucijo je za večino sprejemljiv in uporaben. Ampak ker se bo plenjenje nenasitnega finančnega kapitala nadaljevalo brez usmiljenja, bo plena začelo zmanjkovati. S tem se bo v borbi za preostale drobtine nasilje kapitala stopnjevalo. Vse do vojne. Takrat ne bo nihče gledal na to, ali smo premladi ali prestari. V nasilje bomo porinjeni vsi. Takrat bi morda bilo dobro, da bi vedeli, zakaj smo v vojni in pobijanju in da se hkrati z borbo za končanje vojne borimo tudi za to, da spremenimo svet tako, da ne bo mir, ki bo sledil, le obdobje čakanja do naslednje vojne. Ni vabljiv scenarij. Če se razmerja delitve med razredi ne bodo spremenila. Če se pohlep bogatega, vladajočega razreda ne bo umiril. To lahko dosežemo le tako, da se mu ves čas upiramo in da se nenehno borimo za pravičnost in pravice ljudi, ne kapitala. Stari in mladi.

Če človek kje največkrat in najbolj dosledno doživlja zdrse v življenju, je to prav pri poskusih socializacije. Imate podobne izkušnje?

Aa, seveda. Še posebej če si bolj čustven in evforičen tip (smeh). Če te ob tem v evforijo spravljajo neobičajne, nepovprečne stvari, pa sploh, takrat so socializacijski zdrsi zagotovljeni. Ampak ok. Imam to srečo, da sem poleg naštetega tudi dokaj prilagodljiv in toleranten tip. In da sem edinec, tako da sem bil navajen preživeti sam v svoji družbi. Recimo tudi takrat, ko sem doživljal razočaranja ali pa sem bil žalosten zaradi tega, ker nisem našel sogovornika, sonavdušenca za tisto, kar me je najbolj navduševalo, sem lahko preživel ob podpori zanesljivega prijateljstva s sabo. Naslonil sem glavo in se zjokal na lastnem ramenu (smeh). To, kar zdaj odgovarjam, ne pomeni, da nisem imel prijateljev. Imel sem jih in jih imam še danes. Je pa intenzivnost prijateljevanja različna v različnih obdobjih življenja, vezana na v posameznem obdobju prevladujoča področja zanimanja. Kar ne čutim kot nekaj, kar bi bilo narobe. Nikoli se nisem izogibal socializacijskim aktivnostim, ker bi se bal bolečih izkušenj. Ali pa zato, da bi se skozi njih čutil ogroženega. Sicer pa, ja. V mojih letih intenzivne socializacije ni prevladovala ideologija, ki bi načrtno vzpodbujala individualizem in nestrpnost tako kot današnja, neoliberalna. Odklanjanje in zaničevanje socializacije je veliko slabše kot morebitne boleče izkušnje, ki jih lahko tu in tam izzove. Socializacija je vezivo skupnosti, kulture, znanja, razvoja. Individualizacija to vezivo razkraja. Bolje je biti razočaran nad družbo kot pa biti brez nje.

Povedali so mi, da ste eden boljših statikov v Sloveniji. Kako se to postane?

Malce mi je nerodno, da ste me to vprašali. Veliko je dobrih, veliko jih je boljših. Nimajo pa te sreče, da bi peli pri Demolition Group in prek tega prejeli javno pohvalo v časopisu. Zelo godi, ko slišiš pozitivno naravnano vprašanje v zvezi z gradbeništvom, glede na to, da je v zadnjih letih skoraj vse, kar je povezano z gradbeništvom, stigmatizirano. Če si iz gradbene stroke, takoj smrdiš po tem, da si rojen kriminalec, tat, goljuf. Pa ne krade stroka, ampak kapital, obešen na njo.

Kako postaneš dober?

Verjetno velja podobno kot za vse. Vedno je treba biti pripravljen na učenje. Sprejeti to, da je, ne glede na to, kolikor veš, vedno več tistega, česar ne veš. Treba je poslušati in upoštevati izkušnje mojstrov, starejših in mlajših. In ob tem nikoli skrivati svojih izkušenj. Dobiš jih lahko le, če si pripravljen deliti. Nikoli se tudi ne sme pomisliti na to, da naloge ne boš opravil najbolje, kot zmoreš, ker se ne splača ali ker nimaš časa. Glede na to, da je projektiranje timsko delo, je treba biti pripravljen poslušati druge in nikoli ne biti prepričan, da si najpametnejši v timu. Če pa se izkaže, da si, pa nikoli popuščati tistim, ki to niso (smeh). Vedno, vedno in ves čas, pa je treba imeti rad in spoštovati ljudi okoli sebe, uživati v tem in biti srečen, da jih imaš. Da si del skupnosti. To je v današnjem svetu ultimativnega diktata individualizma najpomembnejše!