Imigrantska pesem

Ah, ah, prišli smo iz dežele ledu, snega in polnočnega sonca, kjer bruhajo vroči vrelci. Kladivo bogov bo vodilo naše ladje v nove dežele …

- Led Zeppelin, Immigrant Song

Pred davnimi leti sem pod taktirko tedanjega glasbenega urednika Radia Koper Emila Zonte scopral kratko oddajo tedaj najbolj »udarne« glasbe, ki sem jo povezoval s svojim gimnazijskim znanjem filozofije. Začetni in najbolj udarni komad je bil prav Immigrant Song, čvrst rock, na besedilo pa niti nismo bili pozorni.

Mnogo let pozneje moramo ugotavljati, da imigranti nis(m)o iz dežele ledu, snega in polnočnega sonca, ampak prav nasprotno, s toplega juga, kjer smo si nekdaj zamišljali raj Adama in Eve. Tam menda rasejo pomaranče, dateljni in take dobrote, predvsem pa izjemne lepotice, seveda vse device.

Iz tega »raja« je izbruhnila begunska kriza, hujša od tiste po drugi svetovni vojni, ko so mnogi bežali, druge pa so tako ali drugače premeščali in selili politiki. Sedanja »selitev narodov« sicer še ni kataklizmična, postaja pa globalna – in ob tem se bo treba zamisliti. Namreč, ne gre samo za Evropo, tu sta tudi Afrika in Azija, da o mehiško-ameriški meji niti ne govorimo. Avstralija se že tako ali tako brani vsakogar, če ni vsaj strojni ali elektroinženir.

Menda je ta hip na svetu okoli šestdeset milijonov beguncev, kar niti ni dosti glede na svetovno populacijo, vendar gre trend hitro navzgor in vse skupaj utegne postati nepredvidljivo. Scenariji so znani: v newyorški ulici, kjer se tako ali drugače naseli nekaj neukih in celo nepismenih prišlekov, se »tradicionalno« prebivalstvo nemudoma izseli. Najprej odide srednji sloj, na katerem temelji kultura Zahoda.

Ja, profesor geografije na kalifornijski univerzi Jared Diamond piše (Propad civilizacij), da je najhujše probleme mogoče razporediti v dvanajst skupin; osem jih je igralo pomembno vlogo že v preteklosti, štirje (energija, zgornja meja fotosinteze, strupene kemikalije in spremembe v ozračju) pa so se pojavili šele nedavno. Štiri od dvanajstih skupin obravnavajo uničenje ali izgubo naravnih virov; tri se tičejo dejstva, da smo izkoriščanje naravnih virov že prignali do skrajne meje, pravi Diamond.

Dobro, to si bomo zapomnili, vendar gre bolj ali manj samo za »ekološko« interpretacijo zgodovine človeštva. Kaj pa vojne, verski fanatizem in podobne reči? V Iraku, na primer, je bilo pred desetletji v Evfratu in Tigrisu prav toliko vode kot zdaj – in nihče ni bil lačen. Nikomur ni bilo treba zavezati cule in oditi v svet. Resursi so ostali, toda država je uničena.

Kalifornijski profesor je, kot kaže, spregledal dejstvo, da neko kulturo lahko samodejno uničijo tudi vera/ideologija/politika in podobni »nenaravni« paraziti. In prav to se dogaja v sedanjem globaliziranem svetu, v katerem bi mi, naivneži, pričakovali ognjemet razsvetljenstva, ne pa razcvet novega srednjega veka.

Ki se morebiti že dogaja. Kajti nova »fronta« proti beguncem v Sredozemlju je samo eden od zidov, ki se zidajo, ali žičnih ograj, kot jih Madžarska namerava postaviti proti Srbiji. Evropa žičnih ograj?! Pa saj se vračamo v dobre stare čase, ko smo zmogli celo železno zaveso. Poudarek vsemu dajejo (namenoma) zaostreni odnosi z Rusijo, ki ne morejo koristiti nikomur. Malce teatralno: bi Nemčija prevzela deset milijonov beguncev iz Ukrajine?

Evropa je zašla v absurdno situacijo, ko se Juncker in drugi bruseljski birokrati objemajo s komerkoli, ki tja zaide, hkrati pa niso sposobni rešiti evropskega strateškega problema, ki so ga kajpak ustvarile ZDA s svojim političnim in vojaškim opustošenjem severne Afrike in Bližnjega vzhoda. To je očitno, ampak o tem se ne govori.

Seveda se ne govori niti o neoliberalizmu, ki je »zmedel« ves svet in bo povzročil še nove migracijske premike. Kajpak z nepredvidljivimi posledicami, saj se prebivalstvo rapidno stopnjuje. In Evropa je morda najbolj občutljiva.

V teh okoliščinah je seveda treba zaploskati bruseljskim birokratom in Angelci, ki dogajanja v Sredozemlju skoraj niso zaznali. Pa ne gre samo za Lampeduso. Te dni nam je prišlo na uho, da se begunci iz Sirije, Afganistana, Iraka, Somalije, Pakistana prek Turčije in Grčije prebijejo v Makedonijo, kjer za 130 evrov kupijo kolo, v Srbiji ga prodajo za 30, potem pa, ne vem kako, so nenadoma že na Madžarskem. Tam jih bo v prihodnje čakala Orbanova žična ograja, dolga menda kar 130 kilometrov. So pa tudi tako rekoč »nevidne«, recimo na železniških postajah ali letališčih. Francija se pred begunci zapira na avtocesti Ventimiglia, Britanija s predorom pod Kanalom. Tako imenovani Channel je že zdaj najbolj neprodoren grajski zid.

Ne sprenevedajmo se – ograje so že povsod, in to ne samo med Jeruzalemom in Betlehemom (v višino štirih metrov, kar je strašljivo); sicer je že vsa Evropa tako ali drugače zacementirana ali z ograjami pošpičena. Če se tega zavedamo ali ne.

Ali se zidajo novi zidovi? Na to ne znamo odgovoriti, čeprav sem že bil na Kitajskem zidu, ki je seveda veličasten, vendar bi se ga s spretno »partizansko« taktiko dalo kjerkoli prebiti.

Naš prijatelj Niccolò Machiavelli se sprašuje približno takole: Ali so trdnjave in mnoge druge reči, ki jih dan za dnem delajo vladarji, koristne ali ne? Dokončnega odgovora seveda ni, bomo pa citirali dokončno Nikolajevo ugotovitev: »Če torej vse upoštevamo, bom hvalil tistega, ki bo gradil trdnjave, in tistega, ki jih ne bo, grajal pa vsakega, ki bo, zanašajoč se na trdnjave, menil, da je pravi pes, če ga ljudstvo sovraži.«

To se seveda da hitro prevesti v sodobno politično slovenščino, toda ostanimo pri Immigrant Song Led Zeppelinov, ki postaja vse bolj hard rock tega sveta – sveta, ki ne deluje več ali pa vse bolj »relativno«. Kako si, na primer, drugače razlagati ravnanje vsemogočne EU v zvezi z dogajanjem v Sredozemlju kot »relativno«?

Je Italijo, Grčijo in Španijo res treba same prepustiti navalu beguncev od vsepovsod? Ali pa gre za gospodinjsko miselnost nemške kanclerke? Vprašanje ni nepomembno, ker vse skupaj očitno vodi v dezintegracijo Evrope, epicenter te dezintegracije pa je prav Berlin. Ali v tamkajšnjem »gospodinjstvu« še niso doumeli?

Berlin in Bruselj kot kak ringelšpil širita okoli sebe vse raznobarvne balončke dezintegracije Evrope. Britanija se tako rekoč že odceplja, vprašanje je, doklej bo omahovala Francija. Potem bi bilo konec. In potem se bomo morali glede svojega položaja v EU odločiti tudi mi. Smo mi soustanovitelji ali so »oni« ustanovitelji nas?

»Immigrant Song« je resno zaostril vprašanje ukrepanja evropskih institucij, ki se v Bruslju kopajo v denarju. V času nacionalnih držav, ki so bile seveda vse prej kot odlične, smo imeli še kolikor toliko nadzora nad vsakdanjimi zadevami.

Zdaj ko nekdo iz Nata nadzira Sredozemlje, ne vemo več, tavamo, ali smo nekje pri Malti, Korziki ali Kreti. Spustite nas s čolna, prosim.

Dolgoročno pa se seveda lahko samo sluti, kako utegnejo ti migracijski tokovi »preurediti« svet. Morda bo nekega dne prav zato Sever, recimo Skandinavija, postal bolj siromašen od hitro razvijajočega se Juga.

Vse to v Evropi že postaja problem, ker ga bruseljska birokracija ne registrira – ali pa se tamkajšnji uradniki delajo, da ničesar ne vidijo in ne slišijo.