Imune na umetnost lahko predrami samo katastrofa ali prebrisani populizem

Vsi mi nosimo zastave, ampak najhujši boji se odvijajo v polmraku, ko je najbolj čutiti skrivne zakone življenja, težke kot svinec. Ta teža je težka kot grob, tako Miroslav Krleža. Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja govori o tem. Na ogled bo v Cankarjevem domu od 25. januarja.

Čeprav so duri v dolini šentflorjanski trdno zapahnjene, ima noč svojo moč. Umetnik najde pot v sleherno izbo. Iz popotne malhe izvleče na plan skrivnost, ki bi lahko očrnila neomadeževani sloves te čedne doline. Dramaturginja Žanina Mirčevska in režiser Eduard Miler v Cankarjevem letu v njegovem tekstu o pohujšanju ne prepoznavata samo umetnika v spopadu z družbo, temveč predvsem umetnika v konfliktu s samim seboj. V interpretaciji ju ni zanimalo samo pohujšanje Šentflorjancev – ki je razvidno in jasno že v prvi sliki teksta –, zanimalo ju je tudi pohujšanje umetnika oziroma intelektualca. Zanimal ju je delirij in razkroj njegovega umetniškega in intelektualnega jaza.

»Cankar je bil daleč pred svojim časom, in ker je tako natančno razumel travme svojega naroda, so bile njegove napovedi lahko tako točne. Obenem pa menim, da kot utopični socialist in v svojem poznejšem obdobju tudi velik skeptik ni mogel predvideti, kako klavrno se bo končalo skupno življenje jugoslovanskih narodov, ni mogel predvideti poraza emancipacijskih gibanj 20. stoletja. Zato ne morem reči, da Cankar sodi v svetovno literaturo. Bil je drzen vizionar, obenem pa asocialen, egoističen, zvezdniški, zoprn Šentflorjanec in še marsikaj drugega,« razmišlja režiser.

Počasi se približuje datum premiere predstave, ki jo je že pred rojstvom doletela velika tragedija. Kako je to spremenilo sprejemanje režiserjevih odločitev o bistvenem in nebistvenem?

Eduard Miler: Šok in bolečina sta nas popolnoma ohromila, tako da sploh nismo razmišljali o predstavi. Nastala je praznina, kar naenkrat je vse izginilo. Iskreno, nihče ni niti pomislil, da bi lahko nadaljevali delo. Najbolj me je skrbelo, da sem postajal emotivno vsak dan bolj otopel. Tako je bilo vse do Nejčevega pogreba. Potem pa me je ponoči začela preganjati slaba vest, odgovornost, mislil sem na čudovite ljudi, ki so skupaj z nama osem mesecev snovali ta projekt. Prezasedba v tako kratkem času ni bila mogoča, igralci SNG Drame in MGL so zasedeni v drugih predstavah, še dodatno bi porušil njihov program. Kmalu mi je postalo jasno, da bo treba začeti znova, in vedel sem, da termina premiere ne bo mogoče premakniti. Odločila sva se za nov koncept. Žanina je kot avtorica priredbe in dramaturginja morala najti rešitve in znova predelati tekst. Po pogrebu smo se zbrali in se poskusili ponovno sestaviti, mentalno in fizično. Takoj ko sva predstavila nov koncept, je bilo jasno, da ta ekipa ne bo odnehala.

Režiser Eduard Miler Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Žanina Mirčevska: Morda zveni presenetljivo, a vztrajala sva pri začetni konceptualni zasnovi interpretacije. Bolj kot anomalije šentflorjanskega sveta nas je zanimalo preizpraševanje umetnika, intelektualca o svoji funkciji v družbi, ki je šentflorjanskega značaja. To je družba, v kateri je umetnik anatema, to je družba, ki označi umetnika za nepridiprava, za nečistnika, za Zlodeja. Zanimal nas je Krištof Kobar, bivši umetnik, ki ga ima družba za Zlodeja, in sedanji anarhist, Peter, ki se hoče maščevati družbi, ker ga je zavrgla.

Že v zasnovi interpretacije sta bila Zlodej in Peter dve polovici ene osebe, ki je razklana in bije boj sama s seboj, ker ne ve, ali naj ostane umetnik, čeprav izobčen, ali naj se maščuje kot anarhist za nezasluženo pozicijo v družbi. Prva polovica Kobarja, tista »zlodejevska«, je pozitivna, svetla, duhovita, dobrosrčna, rekli bi, naivna in dobrohotna. Druga polovica Kobarja, tista Petrova, »anarhistična«, je zagrenjena, prostaška, brutalna in željna maščevanja. Oba principa znotraj iste osebe ustvarjata disput, notranji konflik umetnika, intelektualca, ki v svojem početju ne najde več smisla, ne kot intelektualec in ne kot umetnik.

V tekstu nismo prepoznali samo spopada z družbo, temveč tudi umetnika v konfliktu s samim seboj. V interpretaciji nas ni zanimalo samo pohujšanje Šentflorjancev, ki je razvidno in jasno že v prvi sliki teksta. Zanimalo nas je tudi pohujšanje umetnika oziroma intelektualca. Zanimal sta nas delirij in razkroj njegovega umetniškega in intelektualnega jaza. Dramsko strukturo sem na novo prekrojila tako, da sem oba principa združila v eno osebo. Ob tem sem morala paziti, da tekst ne postane nerazumljiv konstrukt in da se ohrani duhovitost in bridkost izvirnika.

Kako daleč je bil že Šugmanov Zlodej in kako ste ga prerazporedili med preostala dva lika, ki sta zdaj pravzaprav eden sam? V nosilni vlogi »ju« igra Uroš Smolej.

E. M.: Šugman je bil v izredni igralski kondiciji. Bil je precej utrujen, pred seboj je imel pomembno gostovanje v Rimu in veliko predstav, ki jih je skoraj vsak večer igral doma. Že po njegovem prvem šaljivem tipanju, kam naj vse to pelje, je zablestel, njegova utrujenost je izginila. Predlagal sem mu, da bova kar hitro začela delati v prostoru, tudi zato, ker je prenos v veliko Gallusovo dvorano zelo zahteven. Njegov Zlodej je bil tako duhovit, brezčasen, njegov pogled na vsakega okoli sebe je bil nekako nežen, a na preži, pripravljen na naskok. Stopil se je s Šentflorjanci, da bi nato lahko naenkrat, njihovo pravo nasprotje, bliskovito izskočil iz njih. Mojster pač, igralec. Kobarjeva svetla polovica. Odlično sta se ujela z Urošem Smolejem, ki je takrat interpretiral drugo Kobarjevo anarhistično polovico.

Pred sto leti je Pohujšanje bila Cankarjeva umetnost, ki je kvarila šentflorjansko dolino. Kako in s čim jo, ker kvariti je ne more, nagovarja danes?

Ž. M.: Marsikaj lahko očitamo Cankarjevemu Pohujšanju v dolini šentflorjanski, samo neaktualnosti ne. Danes bi bil celo Cankar presenečen, kako preroške so bile njegove besede v replikah: »... zidajmo zid, sto klafter visok in sto klafter širok ..., duh tujinstva ne bo skrunil naših svetinj ..., ne porojen ni v tej lepi dolini šentflorjanski ne udomljen! Njegovo meso ni naše meso, njegova kri ni naša kri!« To so besede, ki jih danes slišimo iz ust nekaterih politikov. Ograje in zidovi niso metafora, temveč žal naša brutalna realnost.

Dramaturginja Žanina Mirčevska Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Ž. M. : Cankarja sem prebrala skoraj integralno. Zanimal me je tudi kot osebnost. Ni dvoma, da je Krištof Kobar oziroma Peter sam Cankar.

E. M.: Meni ne gre za to, da bi zadostila apetitom po muzejskem Cankarju, ki so še danes zelo močni. Seveda je enkraten v našem prostoru, toda njegove muke z lastnim narodom niso prav nič drugačne, kot so jih imeli drugi evropski avtorji, Ibsen, Hauptmann ali pa, če hočete, Joyce in Ionesco. Njegov obračun je brutalen, travmatičen: za svoj ljubljeni narod uporabi besedo golazen. Besedo, ki je hujša od nemških fašističnih izrazov. Tekst kot kolaž ponuja različne pristope, rekel bi, da je izjemno inspirativen za uprizarjanje, samo odločiti se je treba, kaj izpostaviti.

Priznati moram, da sem v material vstopal zelo previdno. S takšnim tekstom lahko hitro zdrsneš v farsično spakovanje ali brezpomenski ludizem. Neredko se tekst bere samo kot satira. V besedilu se najde marsikaj, toda šele uprizoritev lahko potrdi njegovo kvaliteto.

V sekundarni literaturi nisem našel nič bistvenega, pravzaprav je žalostno, da je zanimanje današnjih teatrologov tako majhno, za vsako modno muhico se takoj ogrejejo, pri Cankarju, tako skrivnostnem zakladu, pa ponavljajo samo stare fraze. Motijo me stereotipi in želel si bi tujih režiserjev, ki ga sploh ne poznajo, da ga vzamejo takšnega, kot je, seveda ob pomoči dobrega domačega dramaturga. Skratka, tekst je duhovit, luciden in preroški.

Cankar v svojih delih tudi po sto letih vodi križarsko vojno proti lastnemu narodu, danes bi lahko rekli, proti svetu – zdi se, kot da ga je, na čisto fenomenološki ravni, pičil duh časa. Kaj ima, česar mnogi sodobni dramski avtorji ne premorejo?

Ž. M.: Strast do tega, kaj želi sporočiti. Predvsem pa ima jasno stališče, svojo misel in ni ne ignorantski in ne hladen do sveta. Hkrati je mojster jezika. Sodobna dramatika se neredko zateka v forme in predstavlja izliv stavkov, brez jasnega stališča, brez jasne misli, zato ker je preprosto ne premore. Pa Cankarjeva dramatika ni vrhunska, daleč od tega. Strukturalno je pomanjkljiva, pogosto sentimentalna in osladna. Vendar se čuti, da za vsako besedo stoji vročični Cankar, nenehno v dialogu z lastnim narodom in hkrati tudi s samim seboj. V vsaki besedi je čutiti, da je hrepenel. Sodobni dramatiki imamo premalo te strasti in hrepenenja. In premalo ga ni, hrepenenja, ne samo med umetniki. Po čem danes sodobni človek sploh hrepeni?

E. M.: Cankar je bil daleč pred svojim časom, in ker je tako natančno razumel travme svojega naroda, so bile njegove napovedi tako točne. Obenem pa menim, da kot utopični socialist in v svojem poznejšem obdobju tudi velik skeptik ni mogel predvideti, kako klavrno se bo končalo skupno življenje jugoslovanskih narodov, ni mogel predvideti poraza emancipacijskih gibanj 20. stoletja. Zato ne morem reči, da Cankar sodi v svetovno literaturo. Bil je drzen vizionar, obenem pa asocialen, egoističen, zvezdniški, zoprn Šentflorjanec in še marsikaj drugega.

Na plakatih je po Ljubljani že nekaj tednov izpostavljen obraz vsestranske gledališke ustvarjalke in plesalke, koreografinje Maše Kagao Knez, ki bo Jacinta. Kakšna bo tokrat Jacinta, ta ženska iz mesa in krvi in obenem abstraktni navdih?

Ž. M.: Jacinta je umetnost Krištofa Kobarja. Tista, ki je bila pljuvana in zavračana, in tudi tista Cankarjeva umetnost, ki terja svoje plačilo. V tekstu Jacinta spodbuja Petra, naj gre z maščevanjem do konca in naj si odreže kos družbene pogače, ki mu pripada.

Pohujšanje v dolini šentflorjanski Foto: Peter Uhan

E. M.: Jacinta je tujka in obenem projekcija moških fantazij. Neznanka, v katero vsak po svoji volji projicira lastno bedo … Seveda sem posebno občutljiv na trenutno prepričanje večine Slovencev, tu mislim na njihov ksenofobičen odnos do tujcev. Čeprav je danes modno pljuvati po politikih, nisem prepričan, ali v odstotkih ni več ksenofobov parlamentu kot pa v Sloveniji sicer. To me najbolj skrbi. In tu smo spet pri Cankarju in njegovi besedi golazen. Zgrožen sem, jezen in razočaran, prav tako kot Cankar. Če bi znal pisati, bi napisal dramo o tem. Ampak tudi umetnik je »tujec«. V tej bahati, samovšečni, samozadostni dolinici ni prostora zanj. Samo poglejte, kaj si dovoli trenutni »kulturni« minister. Brez protesta naroda je ukinil sredstva svetovno znani Carmini Slovenici, Mini Teatru, Maski itd. Radikalno zmanjšal sredstva našim najboljšim umetnikom.

Je za vaju pri snovanju Pohujšanja bila pomembnejša drama umetnika, postavljenega na rob družbe, ali groteskna grimasa družbe?

Ž. M.: Osrednja problematika, ki nas je zanimala, je prav to, drama umetnika, ki je izgubil funkcijo v družbi. Predvsem zato, ker ga je družba izločila, potem ko se je sam pervertiral v nekaj drugega, v roparja, v anarhista. Petrov anarhizem je hkrati krik nemoči. Cankar je velikokrat pisal o konformizmu pri umetnikih, o tem, kako postanejo potuhnjeni oportunisti. Takšni postanejo zato, ker jih je družba postavila na rob, ker jih je prisilila, da se ukvarjajo predvsem z golim preživetjem. Med drugim je Cankar zapisal: »Velik del umetnikov je že spoznal, da je v umetnosti umetnost le postranska reč ... Slabi časi so pač in kdo bi zameril človeku, če se greje za gorko pečjo, namesto da bi stal zunaj v dežju in viharju.«

Kako naj se umetnik danes obrača k družbi – ja, subvencioniran –, da mu bo prisluhnila?

E. M.: »Po svoji vesti,« bi rekel Cankar.

Kako razumete Cankarjevo – umetnikovo maščevanje koruptivni in otopeli družbi, vedoč, da umetnost ne more spreminjati ne družbe ne sveta?

E. M.: Zakaj pa naj bi umetnost spreminjala svet? Mene bolj žene radovednost, kaj lahko umetnost sproži v človeku, seveda ne pri vsakem. O tem se malo piše in raziskuje. Petdeset let dela in opazovanja v gledališču, ki je za menoj, mi je odprlo marsikatero spoznanje, da imajo umetniška dela hudičevo veliko vlogo v oblikovanju osebnosti.

Zagotovo.

E. M.: To so vprašanja, ki jih postavlja obupani umetnik Jacinti. In odgovor je, da ni pomembno, ali bom razumljen, temveč to, da moram delati, kar moram delati, torej ustvarjati. To so večne in aktualne dileme. Petrovo maščevanje nad lastnim ljudstvom pa nima nobenega učinka. Tako je Cankar odšel s tega sveta, ne da bi se temu narodu kaj posvetilo.

Umetnik mora izkoristiti družbo, jo zjeziti, vznemiriti ... Ta parafraza Cankarjeve misli še vedno drži? Ima kakšen učinek, smisel, moč?

E. M.: Umetnost ima učinek na tiste, ki jo potrebujejo. Težava je v tem, da je v družbi ogromno takšnih, ki so, ko gre za umetnost, imuni nanjo, otopeli, brez razvitih senzorjev in ne zavesti, kaj umetnost je. Njihovo otopelost lahko predramijo samo katastrofe ali pa prebrisani populisti.

Pohujšanje v dolini šentflorjanski Foto: Peter Uhan

Ž. M.: Idealno je tisto razmerje, v katerem država dopusti umetniku, da je umetnik. Rečeno s Cankarjevimi besedami: »Družba, ki gospodari, je hudo osleparila umetnika. Vzgojila ga je tako, da je spoznal najvišjo kulturo, da je torej željan in vreden vseh njenih darov; hkrati pa ga zalučala med najnižji, iz zemlje izrvani, brezdomni, popotni proletariat; umetnik je proletariat v meščanski suknji ...« Mislim, da mora družba biti bolj zahtevna do umetnika, da išče dialog z njim, da mu prisluhne. Seveda pri tem mislim na umetnika intelektualca, in ne na samooklicanega ustvarjalca, ki nima kaj povedati.

Ali razmišljujoč človek sploh potrebuje gledališče, da se zaveda stvarnosti – bi lahko rekli, da se, kot da se sodobni teater pogosto fokusira na pretirano angažiranost, aktivizem? Katera vprašanja vaju, ko je govora o teatru, v zadnjem času najbolj preokupirajo?

E. M.: Zanimajo me radikalni pristopi v gledališču, če so dobro narejeni, seveda, kar je spet redkost. Rad gledam angažiran teater in dobro politično satiro. Gledališče ni nikoli pretirano aktualno. Poglejte si samo gledališki čudež, ki so ga deležna zagrebška gledališča. Za angažirane predstave domačih avtorjev ni mogoče več dobiti vstopnic.

Spomnim se, da je bilo v Zagrebu tako sredi devetdesetih. Ljudje so drli v gledališča, da so lahko »preživeli«, bivanjska kultura je bila na psu.

E. M.: Pred Hrvaškim narodnim gledališčem se vijejo dolge vrste, vstopnice za predstave hrvaških avtorjev so razprodane tri mesece vnaprej. In poglejte, kakšen uspeh doživljajo tudi slovenske predstave v svetu, poglejte te režiserje. Da smo narod, nevoščljiv in maščevalen, ki ne prenese izjemnih posameznikov, lahko vidimo na vsakem koraku.

Ž. M.: Umetnik ali intelektualec poskuša narediti vse, da bi prispeval k izboljšanju duha, a kaj lahko stori, če je prepoznan samo kot odžiralec družbe, kot »zakrpana suknja«? Preostane mu samo to, da altruistično in vztrajno ustvarja. Morda pa bo družba nekoč »kot po grenki medicini« posegla po tistem, kar je ustvaril.

Vajin režisersko-dramaturški tandem ostaja nerazdružljiv. Gotovo skoraj nikdar ni idealnih razmer za popolno ustvarjanje in sodelovanje; kje vidita svoj presežek?

E. M.: Kot praktična dramaturginja in dramatičarka Žanina obvlada dramsko strukturo. Njene priredbe so funkcionalne, ker zna izluščiti bistvo, zna potegniti rdečo nit. Je sistematična in analitična. V tekstih odkriva tisto, kar na prvi pogled morda ni prepoznavno. Za vsak projekt pa je najbolj bistven koncept. Kot praktična dramaturginja me v procesu dela večkrat utiri oziroma vrne na zastavljeni koncept. Najino sodelovanje poteka od začetka do konca projekta in se nanaša na vse segmente predstave. Neredko imava različne poglede in takrat pride tudi do kreativnih konfliktov. Vendar pri nama je to oblika dialoga. Dialog in samo dialog je ključ najinega tandemskega dela.