Tiskane izdaje
Za letošnjo pomlad sem imel v načrtu prečenje gorske skupine Ganeš Himal med Langtangom in Manaslujem. Pridružili so se mi trije alpinistični kolegi, Janko Arh, Vlasta Kunaver in Tone Pustovrh. Načrtovani del prečenja ni pretirano zahteven, vsi štirje smo bili za tako pot več kot dovolj izkušeni, pa še Vlasta je zdravnica. Na svoje himalajske poti že dolgo nisem odhajal tako brezskrbno in sproščeno.
To je moje že več kot štirideseto potovanje v Nepal. Dolgo sem preplezane in prehojene dele poti po tej himalajski deželi povezoval naključno, saj so bili v ospredju predvsem alpinistični cilji. Zadnjih nekaj let pa sem se tega lotil bolj načrtno, ker si želim prepešačiti sleherni meter Nepala, od vzhoda do zahoda. Čeprav vedno bolj verjamem, da je to dežela, ki je zaradi njene magične lepote ni mogoče nikoli v celoti prehoditi …
(Foto: Viki Grošelj)
Ko je zemlja zadrhtela
Štiriindvajsetega aprila smo pripotovali v Katmandu in se že naslednje jutro v udobnem džipu odpeljali proti izhodišču naše poti. Petindvajseti april se je začel mirno, zgodnje jutro je bilo skoraj spokojno. Običajnega vrveža, tako značilnega za Katmandu in njegova predmestja, še ni bilo čutiti. Pa še sobota je bila, njihov dela prost dan. Namesto makadamske ceste do naselja Dunče, ki je v preteklih letih zahtevala ves dan počasne, premetavajoče vožnje, nas je pričakal asfalt in nam jo skrajšal za polovico. Še pred poldnevom smo bili v Dunčeju. Od tod do tri ure hoje oddaljenega Syabru Bensija, kjer naj bi naslednji dan začeli našo pot, sem sklenil pešačiti. Preostali trije in vodja nosačev Kanča so se mi pridružili. Le nosača sta se s šoferjem in našo opremo odpeljala do Syabru Bensija. Pomahali smo si in spomnim se njunih začudenih obrazov, zakaj se onadva vozita, mi, ki smo ju najeli, pa hodimo peš.
Pri majhnem svetišču na odcepu poti za Gosaikundska jezera naredimo nekaj posnetkov, potem pa se po strmi bližnjici spustimo čez dva cestna ovinka ter po asfaltu nadaljujemo proti mostu čez reko Trisuli, ki priteka iz Gosaikundskih jezer. Prav prijetno je hoditi. S Tonetom sproščeno klepetava, ko se cesta pod nama začne rahlo tresti. Zaslišim bobneče hrumenje, ki ga spremlja rezek kovinski zvok. V hipu se s strmih pečin na drugi strani mostu, v dolžini dobrega kilometra, usuje pravi dež orjaških skal in kamnitih blokov in med oglušujočim bobnenjem zasuje cesto metre na debelo. Rumenkasto rjav prah kot strupena megla ovije vse okoli nas. Cesta še vedno pleše pod nogami in razpoke v asfaltu so vse širše. Tudi s pobočja nad nami se na cesto valijo skale, a jih zaradi gostega rastja zagledamo šele, ko ga nekaj metrov nad nami prebijejo in treščijo na cesto, od nekajkilogramskih do nekajtonskih. Za strah sploh ni časa. Kot golman v preži stojim na zunanjem robu ceste in skačem sem ter tja. S to razliko, da ne želim ujeti žoge, ampak se izogniti kamnitim izstrelkom, ki letijo proti meni. Tone se poskuša zaščititi pod kamnitim zidom na notranji strani ceste, a ga padajoči kamen oplazi po glavi, da se pocedi kri. Nekajstokilogramski blok pa se vali naravnost proti njemu. Zakričim mu, naj se umakne na zunanji rob ceste. Ko to stori, je Vlasta že pri njem in mu skuša oskrbeti rano. Zaviti smo v dušeč prah. Nazaj od mostu mimo nas šine domačin, povsem prekrit s prahom, z izrazom najčistejše groze na obrazu. Kot da mu je ravno uspelo uiti iz pekla. Janko skoraj nezavedno s fotoaparatom snema, kaj se dogaja.
Zemlja še vedno drhti, ko se umikamo nazaj proti Dunčeju. Za ovinkom pod ogromno skalo, ki je treščila na cesto, leži zverižen motor. Strahoma se približamo, a voznika ni. Očitno mu je pravočasno uspelo pobegniti nazaj. Na krompirjevi njivi med dvema ovinkoma čepi prestrašena gruča domačinov. Kažejo nam, naj se ne vračamo v naselje, ker je nevarno. Vseeno nadaljujemo vzpenjanje. Ležerno sproščenost z začetka naše poti zamenja instinktivna odločenost poskrbeti za svojo varnost in pomagati tistim, ki so potrebni pomoči.
Vsaka druga hiša v Dunčeju je podrta. Ljudje v šoku stojijo na ulici ali pa se na terasah ob hišah zbirajo v gruče. Pred njihovimi očmi se jim je v nekaj sekundah dobesedno podrl svet, pa vendar njihova sočutna skrb najprej velja našemu Tonetu, ki mu skozi velik obliž na glavi pronica kri. Pomiri jih, da je vse v redu z njim, nam pa razlaga, da je še dobro, da ga je kamen zadel v glavo, ker je to zanesljivo najtrši del njegovega telesa. Kako blagodejen je zdrav humor v teh težkih trenutkih.
Prižgem satelitski telefon in iz njega se usuje kopica zaskrbljenih sporočil. Naši domači že vedo za potres, ki je imel magnitudo 7,9. Pomirimo jih, da je z nami vse v redu. Če kje, potem je svet v telekomunikacijah res postal globalna vas in to je dobro.
(Foto: Viki Grošelj)
Sreča v nesreči
Lastnik kolikor toliko ohranjenega hotelčka ob cesti nam ponudi hrano in prenočišče, vesel skupaj z nami, da je preživel, a poln negotovosti, kaj nas še čaka. Gloda me nemočna negotovost, kaj je z nosačema in šoferjem, ki so se tako veselo odpeljali proti Syabruju. Po telefonu se ne oglašajo. Jutri gremo čez nasutine za njimi, da ugotovimo, kaj se jim je zgodilo. Popoldne mineva v rahlem dežju, popotresnih sunkih in preštevanju ljudi med seboj. V naselju ni mrtvih, le nekaj laže ranjenih. Sreča v nesreči je, da se je zemlja stresla čez dan, ko so bili ljudje zvečine zunaj hiš, in da je sobota v Nepalu dan, ko so šole in uradi zaprti.
Z nočjo se na naše veselje pojavita oba nosača. Povesta, da so se ravno pripeljali v Syabru, ko so se med izstopanjem iz vozila ob strahovitem grmenju okoli njih začele podirati hiše. Po prvem šoku sta odhitela nazaj čez zasuto cesto v skrbi za nas in predvsem za njuni družini v vasi kako uro pod Dunčejem. Zahvalim se jima za skrb, dam nekaj denarja in že hitita naprej proti svoji vasi.
Noč ob kopici manjših potresnih sunkov je nemirna. Zjutraj se čez nasutine smrtonosnih skal prebijemo prek najbolj nevarnega dela ceste. V treh urah smo v Syabruju. Apokaliptični prizori podrtih in razpokanih hiš. Ljudje zunaj na terasah ob njih strahoma pogledujejo v strma pobočja nad naseljem, od koder se usipajo manjši zemeljski plazovi in kamenje. Sredi tega kaosa pa stoji naš džip brez ene same praske. Vodja nosačev je na robu živčnega zloma. Hoče, da ostanemo tu, da nas bodo evakuirali s helikopterji … Zaman ga prepričujem, da imajo helikopterji zdaj v Nepalu veliko nujnejšega dela, kot je evakuacija nepoškodovanih turistov in domačinov. A je kot ohromel in z enako na smrt preplašenim šoferjem se odločita, da ne gresta nikamor in bosta ostala tu. Iz avta poberemo najnujnejše reči in se odpravimo nazaj z dobrim občutkom, da smo samozadostna ekipa, ki bo lahko poskrbela zase, ne bo nikomur v napoto ali breme, pa še pomagali bomo lahko tistim, ki potrebujejo pomoč.
V treh urah se prebijemo nazaj do Dunčeja, kjer se je stanje od jutra drastično poslabšalo. Oblasti so zaradi varnosti zaprle vse hiše in hotelčke. Na travniku ob vojašnici vrh naselja poskušajo organizirati zbirni center. Vladata popoln kaos in apatija. Vojaki in policisti so še bolj zmedeni in preplašeni kot civilisti, med katerimi opazim nekaj tujcev. Vsi čakajo na čudežno rešitev, ki pa je tu še nekaj časa ne bo.
Lekcije iz sočutja in solidarnosti
Vrnemo se v naselje in si najdemo prostor za prenočevanje v montažni hišici informacijskega turističnega centra. Oskrbnik nam skuha dal bat, vsakodnevno jed domačinov iz leče in riža. Plačilo odkloni. Komaj nam uspe vsiliti mu nekaj rupij za hrano in prenočišče. Tudi to noč čutimo nekaj potresnih sunkov, a vse, kar nam tu lahko pade na glavo, je streha iz lahke valovite pločevine.
Ko s prvim svitom odhajamo po cesti proti dolini, pristopi do nas eden od domačinov ter nam zaželi srečno pot. Zazre se mi v oči in doda: »And don't forget us and our country.« Besede me skoraj zlomijo. Če kaj, mu to zanesljivo lahko obljubim. Saj teh ljudi, njihove preprostosti in sočutnosti, ni mogoče pozabiti. Pa tudi njihove dežele ne, ki ji niti strahovito potresno razdejanje ne more izbrisati lepote.
Štirideset kilometrov sestopa do naselja Betrawati je hoja skozi obup. Cesta je na nešteto mestih zasuta s podori, ki so cele tovornjake pomendrali kot plastične igračke. Sesute hiše v redkih naseljih, po katerih preživeli iščejo kaj uporabnega ali pa še vedno v šoku apatično strmijo predse. Na drugi strani doline se nestabilna pobočja sesipajo v reko Trisuli in dvigajo velike oblake prahu. Edino vode iz potrganih vodovodov ter številnih potokov je dovolj. To bo v naslednjih dneh, dokler ne pride pomoč, ključno za preživetje teh nesrečnežev.
Bližnjica po grebenskem hrbtu naravnost navzdol nas hitro približa dolini. Pretresajo nas vedno nove in nove ruševine, po katerih brskajo obupani preživeli. Skušamo jim vsaj malo pomagati z denarnimi prispevki. Nekateri jih hvaležno sprejmejo, drugi ponosno odklonijo. Eni in drugi pa so hvaležni za prijazno besedo. Iz prizadetih ljudi in pokrajine veje izjemna energija sočutja in solidarnosti.
Preživeli v Betrawatiju taborijo na travniku ob reki. Hiše, ki niso porušene, so razpokane in nevarne. Elektrike ni. A življenje in optimizem se vračata. Priletna domačinka nam s plinskega kuhalnika na ulici postreže vročo juho. Prespali bomo v edinem gostišču v naselju. Dokaj nepoškodovana hiška je dobro prestala glavni sunek. Zdržala bo še kakšno noč. Zjutraj pri isti domačinki dobimo čaj z mlekom. Pijemo ga iz plastičnih kozarcev in ne spomnim se, da bi kdaj prej v življenju pil tako dobrega.
Sestopamo po cesti naprej do nekaj kilometrov oddaljenega naselja Dunge, ki skupaj z Battarjem, Bidurjem in Trisuli Bazarjem sestavljajo pravo manjše mesto. Pri prvih hišah nas domačini pokličejo s ceste. Dvorišče na pol zgrajenega in v potresu že podrtega gostišča so spremenili v javno kuhinjo za vse, ki nimajo hrane in strehe nad glavo. Postrežejo nam z dal batom. Ko hočemo plačati, so naravnost ogorčeni. V nesreči si moramo pomagati. To je naša dolžnost, razbiram iz njihovih oči, kretenj in prgišča angleških besed. Od Nepalcev sem se v življenju že ogromno naučil. Še vedno pa dobivam nove lekcije iz sočutenja, plemenitosti in solidarnosti.
(Foto: Viki Grošelj)
To ni moja hiša. Bila je ...
Središče Dunge, dober kilometer niže, pa je kot iz drugega sveta. Na prvi pogled zanikrn hotelček Thakali, ki bi ga v normalnih okoliščinah preprosto spregledal, je nepoškodovan. Imajo vodo in elektriko. Pred hotelom pa nekaj branjevcev prodaja sadje in zelenjavo. Za nas je to ta hip najbolj varen, udoben in komforten hotel na svetu. Brez večjih zapletov smo se izvlekli iz še pred nekaj dnevi zelo resnih težav. Sedaj lahko vzpostavim stik tudi z »uradno« Slovenijo. Andreju Šteru, ki na zunanjem ministrstvu skrbi za Slovence po svetu, povem, da ga ne kličem zato, ker bi potrebovali pomoč, ampak zato, ker lahko pomagamo tistim Slovencem, ki so morda tu zašli v stisko. Vesel je stika, ponujene pomoči in številke, na katero me lahko kdorkoli pokliče.
Med mrzličnim razmišljanjem, kaj lahko naredimo za domačine, me gane Vlasta, ki pove, da se je že oglasila v lokalni bolnišnici v Trisuli Bazarju, kjer bo naslednje jutro začela prostovoljno delo. Od doma dobivam poročila o stanju v drugih delih Nepala. Epicenter je bil v okrožju Gorkha, a najhuje je bilo na območju Langtanga in Ganešev. Poročajo o žrtvah pod Everestom, blokiranih pohodnikih in domačinih pod Manaslujem ter številnih drugih območjih, kamor se reševalnim ekipam še niso uspelo prebiti. V Katmanduju je več tisoč mrtvih, vlada kaos in jasno mi je, da se še nekaj dni ni smiselno vrniti tja.
Ocenim, da je od tu, kjer smo, do začetka poti okoli Manasluja le dobra dva dneva hoje. Če nam uspe priti tja, bomo imeli preverjene informacije o dejanskem stanju, in to lahko komu koristi. Nazaj grede pa bomo preverili še, ali so ceste od tam proti jugu in Indiji prevozne. Imamo načrt in jutri navsezgodaj bomo šli. Nedejavno čakanje in posedanje na varnem bi me ubilo bolj kot vse težave in gorje, ki ga bomo videli na poti.
Bolj ko odhajamo iz mesta, več je podrtih hiš. Nekatere so povsem zravnane z zemljo. Ljudi je malo. Še vedno ne morejo verjeti, da je to res. Na polju pred podrtimi hišami vsa družina prelaga – knjige! To je edino, kar jim je doslej uspelo rešiti. Moški med njimi se predstavi kot novinar lokalnega časopisa. Vprašam ga, ali je razvalina za njimi njihova hiša. Trpko se nasmehne: »Ne ni, bila je …«
Kar oddahnemo si, ko ruševin za nekaj časa zmanjka. Pot nas vodi med noro zelenimi terasami riža, kjer za hip skušamo pozabiti, kaj se je zgodilo. Samari Banyang na sedlu je nova streznitev. Naselje je povsem porušeno, razen majhne restavracije na vogalu, kjer nam že ponujajo dal bat, veseli, da smo prišli do njih in jim prinesli občutek, da niso povsem pozabljeni in prepuščeni sami sebi.
Ure in ure hodimo čez nenaseljena območja, potem pa na grebenski rezi naletimo na vas Selle. Bolj na tisto, kar je ostalo od nje. Kilometer daleč so hiše na obeh straneh poti povsem razdejane. Dobesedno sesedle so se vase. Le sem ter tja srhljivo štrlijo kvišku kosi zmečkanih valovitih pločevinastih streh. »Samo šest jih je umrlo,« slišimo od vaškega starešine. »Če bi se to zgodilo ponoči, bi bilo žrtev precej več.«
Kako si? Dobro
Še ura hoje, da v poznem popoldnevu dosežemo Katundže Bazar. Vaški trg pred šolo je poln domačinov, ki si poskušajo organizirati hrano in varno prenočišče. Groteskno, a optimistično je videti otroke, kako med porušenimi hišami na prostem delu travnika igrajo nogomet. Ogovori nas domačin in povpraša, od kod smo. »O, iz Slovenije!« Pred leti je delal v Katarju skupaj s Slovenci. »Kako si« in »dobro« vpraša in sam odgovori po slovensko. Ponudi nam večerjo in varen prostor na slami pod pločevinasto streho, kjer drugače spijo koze. Dodamo še nekaj slame in postelja je več kot odlična. V teh za domačine tako težkih razmerah izjemnega gostoljubja spet ne moremo plačati, a mu le vsilimo nekaj denarja za petmesečno hčer, ki nas radovedno opazuje iz skrbnega materinega naročja.
Hoditi začenjamo v dežju. Porušene vasi in samotne hiše v meglenem, mokrem jutru delujejo še bolj grozljivo. Devet ur se spuščamo proti dolini reke Budi Gandaki, zadnjih pet že v žgočem soncu. Na robu Arugata nas prenočijo v nekakšnem družinskem penzionu, ki je dokaj dobro prestal tresenje. Videti je, da se bo vreme končno malo ustalilo. Zvezde se kot pajčolan razgrnejo čez nočno nebo nad nesrečno pokrajino.
Naslednje jutro s prvim svitom nadaljujem pot sam. V dveh urah sem v Arketu, kjer smo pred tremi leti začeli pohod okoli Manasluja. Na policijski postaji izvem, da sem prvi tujec, ki je prišel v vas po potresu. V ozki dolini nad njo so poti povsem razsute, da niti domačini ne upajo čez. Vrnitev za tiste, ki so ostali zgoraj, bo vse prej kot enostavna. Glavna ulica v Arketu je tako zasuta z ruševinami, da se komaj prebijem do hotela, kjer smo pred leti prenočili. Od zgradbe sta ostala le pritličje in tabla nad vhodom. Zgornji nadstropji s sobami sta se sesuli sami vase.
Skozi porušeni Arugat se vrnem do našega penziona, kjer izvemo dobro novico. Cesta proti jugu je prevozna. V pol praznem avtobusu se ure daleč vozimo nazaj proti izhodišču. Po treh dneh se znova snidemo z Vlasto. Pripovedovanje, kaj vse je doživljala v bolnišnici skupaj z domačimi zdravniki in skupino zdravnikov specialistov za intervencije iz Butana, me še dodatno gane. Kako pomembno je bilo, da je bila tu te najbolj kritične dneve. Sedaj se razmere umirjajo. Pomoč je začela prihajati, vse več cest je prevoznih. Butanska zdravniška ekipa odhaja tudi na druge terene. Mi se bomo usmerili proti zahodu, dokler se razmere v Katmanduju toliko ne uredijo, da bomo lahko neovirano odpotovali proti domu.
(Foto: Viki Grošelj)
* * *
Osmega maja se vrnemo v Katmandu. Štirinajst dni po potresu se mesto počasi vrača v ustaljene tirnice. Več kot 8000 mrtvih, več kot 20.000 ranjenih, na stotisoče porušenih domov, uničene ceste, poti, velikanska gmotna škoda ... Te uradne podatke lokalnih oblasti prebiram v nepalskem The Himalayan Times, medtem ko 10. maja letimo proti domu. Uradni podatki, zabeleženi k statistiki potresa. In za njimi zgodbe ljudi. Zgodbe nepopisne bolečine, obupa, stiske, pa tudi izjemnega sočutja in solidarnosti. Bilo mi je dano nekaj teh zgodb prinesti s seboj, biti delček življenja teh izjemnih ljudi v deželi najvišjih gora sveta.
Vrnil sem se z obljubo in zavezo, da jih ne bomo pozabili. Da jim bomo pomagali tudi, ko bodo novice o strahovitem potresu izginile z naslovnic, saj bo trajalo še leta, da si bo porušeni Nepal opomogel.
P. S.: Danes, 12. maja, ko končujem ta zapis, je prišla novica, da je Nepal prizadel še en potres, tokrat z magnitudo 7,3.
