In odpusti nam naše dolge

Nekoč so se ljudske vstaje začele zato, da so uporniki uničili vse dolgove, ki so jih težili. Je danes kaj takšnega sploh možno? In zakaj svojih dolgov ne odplačujejo vsi, ampak le nekateri?

sob, 13.12.2014, 06:00
Na zahodu so študenti, še preden končajo študij, že do vratu zadolženi, zaradi kreditov se ljudje bojijo izgubiti delo, zato so ponižni in uslužni, deložacije hipotekarnih dolžnikov so v državah, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, nekaj vsakdanjega in obup ljudi mnogokrat požene v samomor.

Eden najbolj zmagoslavnih trenutkov v knjigi Franka McCourta Angelin pepel se zgodi čisto na koncu, ko mladi glavni junak ukrade knjigo, v kateri ima največja oderuhinja v mestu natančno napisano, koliko ji dolgujejo reveži. Sedi ob reki, srka liker in z velikim užitkom meče v vodo strgane liste, na katerih je zabeleženo, koliko so si sposodile revne ženske, da so lahko svojim otrokom kupile hrano ali obleko. Tudi njegova mama je med njimi. Ko črna knjiga odplava po reki, je čutiti olajšanje. »Zdaj knjige ni več, nikoli več ne bo nihče vedel, koliko so dolžni, in jim ne bo treba plačati dolga.«

Mnoge vstaje v zgodovini človeštva so vzplamtele prav zaradi dolžniške krize; kmečki puntarji, ki so zasedli gradove, so najprej uničili zapise, koliko so dolžni svojim gospodarjem. »In odpusti nam naše dolgé ...« Boga roti očenaš.

Zdi se, da šele ko so odpisani vsi dolgovi, se lahko neka družba revitalizira, znova vzpostavi pojme pravičnosti in nepristranskosti. Ko je leta 1761 pred našim štetjem Hamurabi odpisal dolgove v Babiloniji, je zapisal, da je to storil zato, da »mogočni ne bi tlačili šibkih«. V Mezopotamiji so odprave dolgov vpeljali z reformami; dogodile so se spomladi, ko je bil čas za vesoljno prenovo, stvarjenje novega družbenega kozmosa.

Danes je takšno razmišljanje skorajda bogokletno, znanstvena fantastika.

Dolg že od nekdaj daje oblastnikom velikansko moč in hromi življenje ljudi. Na zahodu so študenti, še preden končajo študij, že do vratu zadolženi, zaradi kreditov se ljudje bojijo izgubiti delo, zato so ponižni in uslužni, deložacije hipotekarnih dolžnikov so v državah, ki jih je gospodarska kriza najbolj prizadela, nekaj vsakdanjega in obup ljudi mnogokrat požene v samomor.

Razmišljanje, kaj sploh je dolg, je skorajda revolucionarno dejanje, saj analizira bistvo človeške družbe. Knjiga Dolg s podnaslovom Prvih 5000 let, ki so jo pred kratkim izdali pri založbi *cf, v odličnem prevodu Branka Gradišnika, je zato ena najpomembnejših knjig novega tisočletja. Njen avtor je David Graeber, ameriški antropolog in anarhist. Napisal je tudi knjigo Fragmenti anarhistične antropologije, ki je v slovenščini izšla pri isti založbi. Bil je vpleten v proteste v manhattanskem parku Zuccotti, nekateri pravijo tudi, da je avtor slogana in gibanja Mi smo 99 odstotkov. Ker so ga brez pretiranega pojasnjevanja vrgli z univerze Yale, zdaj predava na London School of Economics.

Zakaj je treba brati to knjigo, vprašam Zojo Skušek, urednico založbe *cf: »Najprej zato, ker živimo posledice prezadolženosti, Graeber pa je dolg umestil v zgodovino in pokazal, da so dolg in njegove posledice obstajali že od nekdaj, da je dolg še starejši od denarja. Potem zato, ker je že v najstarejši zgodovini razkril, da so viri suženjstva v dolgu, in ponazoril s primeri, da se prav ta suženjska zgodovina obnavlja v današnjih načrtno vsiljenih javnih dolgovih. In končno zato, ker je pokazal, da so dolžniške krize že od nekdaj in da so že od nekdaj uničevale družbe; da pa so se družbe propadu izognile, če so bile sposobne doseči, da so jim dolg odpisali – ne pa da se je kopičil do absurda v (slepi) veri, da bo nekoč poplačan.«

Zakaj plačujemo tuje dolgove?

In res. To je ena tistih knjig, ki zareže globoko v kožo družbe, razkrije, kako delujejo njeni notranji organi, do kolen brodi po krvi, se sprehaja po možganskih vijugah, iz katerih sije le pohlep, in naj se še tako trudi, nikjer ne najde srca. Graeberjeva knjiga opisuje toliko krivic, da bi bralec včasih najraje odložil knjigo, pobral kamen in ga zalučal v okno kakšne svetleče institucije.

Zgodovina dolga namreč ni nič drugega kot zgodba o nadvladi močnejšega nad šibkejšim. V pradavnini so morali revni dolžniki svojim upnikom podariti svoje otroke ali ženo in vsem se je to zdelo nekaj normalnega, pravičnega – tako kot se nam danes zdi nekaj čisto naravnega, da državljani odplačujemo dolgove bank, ki so jih ustvarili drugi, ali pa da se zdi politikom bolj pomembno pokriti bančno luknjo kot poskrbeti za luknjo v zdravstvu. Denarna politika in potreba po uravnoteženju proračuna sta, kot pravi Graeber, glavno orožje v obklesavanju socialne politike v Evropi. Zakaj in kdaj so nas prepričali, da je treba ločevati denarno politiko od družbene? Ali ni to dvoje ista reč?

Prav dolg je skuhal veliko finančno krizo leta 2008. Desetletja prej so ekonomisti in bankirji ves svet prepričevali, da jim je vse jasno, čeprav so ves čas hazardirali in ponarejali podatke. Tržni programi so bili tako kompleksni, da so morale investicijske hiše najeti astrofizike, saj jih finančniki niso mogli razumeti. V resnici je šlo le za to, da nihče ni nadzoroval finančnih trgov. Banke so odobravale neodgovorne kredite, ker so vedele, da bodo nekoč od politikov dobile ta denar nazaj, prispevali ga bodo davkoplačevalci.

Ko so leta 2008 začele padati ustanove, ki so utelešale definicijo kapitalizma, od Lehman Brothers do General Motors, se je zdelo, da nujno potrebujemo debato o tem, kako vzpostaviti sistem, ki bo takšne stvari onemogočal. Nič se ni zgodilo. Davkoplačevalci so si bili edini, da ne bi smeli oni reševati bank, da bi bilo v bistvu treba dolgove odpustiti navadnim državljanom, a zgodilo se je ravno obratno. Vse stvari so enake kot prej in le še vprašanje časa je, kdaj bo prišel naslednji tajfun.


 

Kriza je nastala zaradi žongliranja z denarjem, ki ni imel realne podlage, a ko se je hiša iz kart podrla, so oblasti rešile finančnike – njihov imaginarni denar so nadomestili z resničnim denarjem davkoplačevalcev. Kot je v spremni besedi napisal ekonomist Franček Drenovec, ki je popisal dolg in Slovence, »vsi vemo, da je ta denar samo še virtualen in da bo kmalu spet počilo, tako da ga zdaj borzniki – dokler je še kaj vreden – mrzlično preusmerjajo v svetovna realna imetja, kupovanje celih podjetij in vsega drugega fizično prijemljivega; o tem govori tudi sedanji slovenski (:-)) program 'privatizacije'«.

Treba je vrniti dolg

Knjiga se začne z vrtno zabavo v Westminstrski opatiji. Tam je Graeber spoznal aktivistko, ki je delala za fundacijo, ki zagotavlja pravno pomoč londonskim organizacijam, ki skrbijo za revne. Ob fontani sta se zaklepetala. Tako kot se za intelektualca spodobi – o nič kaj sproščenih temah. Graeber ji je govoril o tem, da Mednarodni denarni sklad v bistvu ni nič drugega kot svetovni izterjevalec dolgov. V času naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so države Opeca zasule zahodne banke z denarjem, ki so ga te želele še oplemenititi. V tretji svet so poslale zastopnike. Tamkajšnje politike in diktatorje so prepričevali, naj vzamejo kredite za nizke obresti. Diktatorji so to radi storili in si večji del denarja nakazali na svoje račune v švicarskih bankah. V desetih letih so obresti zelo narasle in te revne države so postale velikanski dolžniki.

Mednarodni denarni sklad je potrkal na njihova vrata in želel odplačilo dolga ter politikom predlagal, naj stisnejo ljudstvo; naj ukinejo javno zdravstvo in izobraževanje, subvencioniranje prehrane. Na Madagaskarju, kjer je Graeber živel več let, so morali med drugim ukiniti program za zatiranje komarjev in umrlo je na desettisoče ljudi. Vendar to bank ni zanimalo. Želele so dobiti svoj denar nazaj z obrestmi vred, temu so strokovno rekli politika strukturnega prilagajanja. Tako so najbogatejše države na svetu desetletja in desetletja srkale denar od najrevnejših, ki so od tega denarja imele zelo malo in so dolg sicer že tisočkrat povrnile; težile so jih obresti. Človeška življenja pri vsem tem niso veliko štela. In tako je še danes.

Dekle na vrtni zabavi je ob tej zgodbi le skomignila in hladnokrvno rekla, da tako pač je, da je dolg vedno treba odplačati. Graeberja je streslo. Zakaj se zdi nekomu, ki je aktivist, tako kot on, tako zelo normalno, da je dolg treba poplačati, četudi si ga ni zakuhal sam in četudi gre pri tem za človeška življenja? Zato ker je odplačilo dolga moralno dejanje? Ker že od nekdaj velja pravilo, da dobri ljudje odplačajo svoje dolgove? Kaj pa gangsterji, mafijci, osvajalne vojske in politiki, ki trdijo, da je upravičeno dolg izterjati tudi z nasiljem? Je to tudi moralno dejanje? Ugotovil je, da pravzaprav ne vemo, kaj je sploh dolg, zato se je odločil, da bo o tem napisal knjigo.

Prvi in tretji svet

Ni vsak dolg enak drugemu, njegova perspektiva je odvisna od tega, kdo je tisti, ki ima v rokah napeto pištolo.

Poglejmo dva primera. Leta 1895 je Francija napadla Madagaskar in otok razglasila za svojo kolonijo. Prebivalcem so takoj naložili visoke dajatve, da so z njimi povrnili stroške za invazijo, financirali železnice, ceste in plantaže. Če so se prebivalci tem krivicam uprli, so jih pokončali. Leta 1947 naj bi med eno od vstaj pobili kar pol milijona ljudi. In hkrati so Francozi domačinom ves čas dopovedovali, da so jim dolžni. Tako je še danes. Preostalemu svetu se to ne zdi nič čudnega; čudno se jim zdi, če madagaskarska vlada te dolgove prepočasi odplačuje.

Drugi primer je Haiti, ki so ga ustanovili nekdanji sužnji na plantažah, ki so se uprli in premagali Napoleonovo vojsko. Francija jim je osamosvojitev takoj zaračunala. Račun je znašal 150 milijonov frankov (današnjih 18 milijard dolarjev), kar je nemogoča vsota, a kolonialisti so trdili, da so imeli s svojimi vojaškimi odpravami in plantažami, ki so jih pustili za seboj, ogromne stroške. Vse velike države, z ZDA na čelu, so Haitiju zagrozile z embargom, dokler dolg ne bo poplačan. In tako je še danes. Haiti je postal sinonim za zadolženost, bedo in revščino.

Tudi ZDA imajo velikanski dolg. Veliko večji je od tistega, ki visi nad državami tretjega sveta. Nastal je zaradi vlaganja v vojsko. A ZDA so ga pretvorile v državne obveznice, ki so v lasti institucijskih naložbenikov v državah, kot so Nemčija, Japonska, Južna Koreja, Tajska ... Te so v bistvu ameriški vojaški protektorati in so varovane iz oporišč, ki jih imajo Američani na njihovih ozemljih in jih financirajo prav omenjeni deficiti.

Ko so v 18. stoletju v Angliji začeli odpirati dolžniške ječe, so imeli poseben oddelek za aristokrate, v katerem je bilo dragoceno pohištvo, dobra hrana, služabniki in prostitutke, ter poseben oddelek za reveže, ki so vsak dan umirali zaradi grozljivih razmer, v katerih so živeli.

In tako je še danes. Bogati svet, ki zna svoje dolgove spremeniti v zlato, uspešno prepričuje reveže, da so sami krivi za svojo bedo, in od njih terja denar. Zato ni čudno, kot ugotavlja Graeber, da je zgodba o dolgu pravzaprav boj med revnimi in bogatimi, upniki in dolžniki.

Tako kot v primeru Madagaskarja ali Haitija se dolg lahko prenaša iz generacije v generacijo. Nasledijo ga nedolžni otroci, tako kot bodo naši nasledili pohlep kapitalizma, ki jim je požrl prihodnost (razen tistim, ki imajo bogate starše), ali podedovali onesnažen in postaran planet.

V 70. letih prejšnjega stoletja so antropologi v vzhodni Himalaji naleteli na nižjo kasto, imenovano poraženci. To so bili potomci ljudstva, ki so jih pred davnimi stoletji premagali potomci vladajoče kaste. Od takrat naprej so morali poraženci vračati dolg svojega poraza. Obresti so se večale, in ker ga niso mogli vračati z denarjem, so delali za višjo kasto. Najdražja stvar zanje so bili poroke in pogrebi. Za te dogodke so si morali denar sposoditi in za varščino so si posojevalci vzeli kakšno od njihovih hčera. Če se je poročila hčerka, je bila varščina kar sama nevesta. Postala je upnikova priležnica. Ko se je je naveličal, je šla za prostitutko, da je tako odplačevala očetove dolgove. Ko je bil dolg poravnan, se je lahko končno vrnila k možu.

Glede dolga tudi velja, da so tisti, ki sposojajo denar, pokvarjenci. Katoliška cerkev je od nekdaj prepovedovala posojanje denarja za obresti. Pridigali so, da oderuhe v peklu čakajo najbolj krute kazni. Judi, ki so jim prepovedali denar služiti kako drugače kot s sposojanjem denarja, so postali transfer tega sovraštva, ki so ga vladarji izkoriščali, da so vsake toliko časa s pobojem »požrešnih« judov blažili bes svojih podložnikov.

Tudi hindujska vera ni bila navdušena nad dolgovi. Učila je, da se bodo tisti, ki ne bodo vrnili denarja, nekoč v upnikovi družini rodili kot njihov vol ali konj.

Vsi enaki, vsi enakopravni

Dolg je obstajal pred denarjem. Trgovanje je nekoč potekalo tako, da si nekaj, kar si imel, zamenjal za nekaj, kar si potreboval. Če si nekomu naredil uslugo ali mu nekaj podaril, je bil ta človek tvoj dolžnik. Darilo ni bilo nekaj, kar se daje zastonj. In zahvala je nekoč pomenila, da bi bilo bolje, če se oni drugi ne bi tako radodarno vedel, saj je njegova gesta ustvarila občutek dolga in podrejenosti. Angleški thank you izvira iz think – mislil bom na to, kar ste storili meni na ljubo, francoski merçi izvira iz mercy – prosim za milost, portugalski obrigado pa izhaja iz much obliged – zdaj sem vaš dolžnik.

Tudi prijateljstvo je dar; a kadar opazimo, da nas prijatelj izkorišča, je pogosto veliko lažje prekiniti razmerje z njim, kot pa da ga terjamo, naj nam povrne tisto, za kar nas je izkoristil.

Kot ugotavljajo antropologi, so bile stvari še bolj zapletene. Med mnogimi afriškimi plemeni je veljalo, da če si nekomu rešil življenje, ni bilo tako, da je bil on tvoj dolžnik, temveč je veljalo ravno obratno, ti si bil njegov. Moral si mu dati vse, kar si je zaželel. Podobno verjamejo tudi Inuiti – če nekomu rešiš življenje, moraš potem zanj skrbeti še naprej.

V egalitarnih ali, kot jim pravi Greaber, komunističnih družbah je veljalo, da mora vsak delovati po svojih zmožnostih in vsak dobiti stvari po svojih potrebah. Etos irokeških skupnosti je recimo bil, da morajo biti vsi pozorni do potreb drugih ljudi. Vsaka vas je bila razdeljena na dva dela in drug drugemu so prebivalci pokopavali mrtve; to je ustvarjalo ravnotežje, saj so vedno lahko vrnili uslugo z uslugo.

Lastnina v takšni skupnosti ni nekaj, s čimer bi se človek hvalil. Dober lovec je bil prej zasmehovan kot čaščen. Kot v Knjigi o Eskimih piše danski raziskovalec Peter Freuchen, so na Grenlandiji popotniki dobro vedeli, da bolj ko bo gospodar govoril, kako zanič hrano jim bo ponudil, boljša bo ta. Rekel je na primer: Obupno slab lovec sem, žena pa tako zanič kuharica. Nimam skoraj nič, mislim, da je zunaj še en kos mesa, najbrž zato, kar ga še psi nočejo. »To se je slišalo tako obetavno, da so se vsem začele cediti sline.«

Kaj je torej esenca tega, čemur rečemo dolg? To, da enaka človeka, potem ko med njiju pride dolg, nista več enaka. Oziroma kot pravi Graeber, je dolg menjava, ki ni izpeljana do konca. Šele ko gre denar nazaj iz roke v roko, ko je dolg izplačan, se spet vzpostavi enakost in obe strani gresta lahko vsaksebi.

Žensko telo

V času pred denarjem se je dolg odplačeval s telesom ali dušo ali obojim. Danes živimo v urejenem svetu srednjega razreda, kjer veljajo neka moralna in ekonomska pravila. Više in niže od tega sveta pa obstaja svet finančnikov ali gangsterjev, znotraj katerega se sklepajo posli, ki delujejo po principih, ne veliko drugačnih od tistih, ki so jih sklepala starodavna plemena – tu se ne trguje le z denarjem, ampak s spolnostjo, drogo, izsiljevanjem in nasiljem. Žensko telo v takšnih razmerjih postane valuta.

Ko v preteklosti hlapec ni imel denarja, da bi poravnal dolgove, je gospodar lahko prodal njegovo ženo ali otroke. In še danes velja, da so mnoge prostitutke v tretjem svetu hčere zadolženih staršev. Svarilo »ne želi svojega bližnjega žene« po Graeberjevem mnenju ne govori o prešuštvu, temveč o tem, da se ženske ne sme zasužnjiti z dolgom, je vzeti za sužnje ali jo spolno izkoriščati.

Tudi v krvne spopade so bile vmešane ženske. Med severnoafriškimi beduini so spor zaradi umora poravnali tako, da so morilčevi svojci žrtvam izročili kakšno od svojih hčera, ki se je potem poročila z bratom umrlega. Če se jima je rodil sin, so ga poimenovali po mrtvem stricu in ga imeli za njegov nadomestek.

V patriarhalnih družbah je bilo žensko telo povsem v lasti moških: očeta, brata, moža. V Sredozemlju je bil še posebej razvit občutek časti – obsedenost s tem, da mora biti ženska pred poroko še devica. Za največjo žalitev je veljalo to, da je nekdo za ženo iz tvoje družine dejal, da je vlačuga. V zgodovini se je vzpostavil gigantski mehanizem za pridobivanje kontrole nad ženskami, predvsem zato, ker ženske niso imele zastavkov v posesti in so lahko čez noč postale kredit.

A ni bilo vedno tako. Ko so v prvi polovici 20. stoletja razvozlali sumerske zapise iz 3000 let pred našim štetjem, so odkrili, da so bile ženske udeležene v vseh plasteh javnega življenja; bile so vladarice, pisarke, trgovke, umetnice. Glede enakosti spolov so bila razmerja zelo podobna današnjemu.

Sumerska svetišča so vodile svečenice, za katere je veljalo, da so poročene z bogovi. To so bili centri kulture, kulinarike, umetnosti in ves aparat sumerske ekonomije je obstajal le kot podpora tem svetiščem, ki so jih predstavljale božje neveste – najlepša utelešenja človeštva. Seks za užitek je takrat veljal za nekaj božanskega in svečenice so se mu predajale ter zanj dobivale denar, ki so ga namenjale svetišču.

V naslednjih tisočih letih se je vse spremenilo. Postopno so se začeli pojavljati patriarhalni tipi družine, veljalo je predporočno devištvo in ženske so izgubile samostojnost in postale varovanke moških. Zakaj? V sumerskem primeru se je to zgodilo, zato ker so v mesta začeli vdirati pastirji s patriarhalnimi navadami. Veljalo je tudi, da bolj ko postaja družba militarizirana, bolj je ženska podrejena.

Ko se v družbi pojavi zadolženost, se človeška razmerja spremenijo in žensko telo lahko hitro postane tržno blago. V takšni družbi je bilo pomembno, da moški poudarja, da se njegovih žensk ne da kupiti niti prodajati. Če je bil mož reven, je kot jamstvo za posojilo zastavil ženo in otroke, ki so mu jih vzeli, če ni mogel več odplačevati dolga. Kar pomeni, da sta čast in kredit ista stvar. Ženska je morala postati prostitutka, da je lahko odplačevala dolgove svojega moža. Kot pravi feministična zgodovinarka Gerda Lerner, je komercialna prostitucija nastala, ker so bili kmetje vse bolj odvisni od posojil.

Prav zato se je med letoma 1400 in 1100 pred našim štetjem v Srednji Asiriji, ki je veljala za zloglasno militaristično državo, pojavilo zakrivanje žensk. Zakrite so morale biti vse častivredne ženske, prostitutke in sužnje pa so morale biti razkrite, drugače so bile strogo kaznovane. Moški so želeli takoj prepoznati, katere ženske lahko kupijo.

Nasilje verig

Kot piše Graeber, je suženjstvo prav tako produkt dolgov. Samo v šestdesetih letih 18. stoletja so iz pristanišča Calabar (današnja Nigerija), ki so ga vodili bogati afriški trgovci, več 100.000 sužnjev vklenili v verige, vkrcali na ladje in odpeljali čez Atlantik. Nekatere so zajeli v vojni ali med roparskimi vdori, veliko večino pa so odpeljali zaradi dolgov. Trgovina s sužnji je bila, kot piše Graeber, velikanska mreža kreditnih razmerij. Ladjarji iz Liverpoola in Bristola so v Afriko vozili blago, od tkanin do železa in od steklenih biserov do orožja. Blago so menjavali za sužnje; če jih dolžniki še niso imeli na voljo, so morali za vmesni čas zastaviti kar kakšnega sorodnika, ki so morali s svojim delom kriti obresti. Če sužnjev do določenega datuma dolžniki niso dostavili, so ladje odplule kar z zastavljenci.

Suženjstvo je pospešilo plačevanje dolgov z ljudmi. Ko nastopi suženjstvo, ljudje drugega človeka ne vidijo več kot živega bitja. Suženj je v bistvu mrtev človek, saj ga lahko njegov lastnik kadarkoli ubije. Dejansko so bili kot zombiji – živi mrtveci. Take strategije uporabljajo fašisti, mafije in gangsterji po vsem svetu: najprej je treba kriminalno nasilje usmeriti na neomejeni trg, kjer je vse naprodaj in kjer se cena človeškega življenja neverjetno zniža; potem pa nastopi sam kot rešitelj, ki se ponudi, češ da bo vzpostavil nekaj reda, čeprav bo vse dobičkonosne vidike situacije ohranjal takšne, kot so. Najpomembnejša stvar v takšni družbi je, da se odplačujejo dolgovi.

Največje bogastvo in dolg

In potem se je v 6. stoletju pred našim štetjem pojavil denar. Vladarji so se odločili, da posojilni sistem ne deluje več, še pomembnejše pa je bilo spoznanje, da ima žlahtna kovina v času vojn veliko prednost – denar so lahko ukradli. Dolg je nekaj, kar temelji na zaupanju, če pa v zameno za blago prejmemo zlato ali srebro, ne potrebujemo zaupanja, ampak le natančno tehtnico, razmišlja avtor knjige. Vojaki so tudi bolj motivirani, da plenijo, saj si bodo lahko z denarjem kupili, kar bodo želeli.

Graeber nam odkrije enigmo, ki me je od nekdaj zanimala – kam je odšlo vse silno srebro, ki so ga Španci in Portugalci izpulili Indijancem? Na Kitajsko. Dinastija Ming je uvedla srebrnike, ekonomija je cvetela, večjih uporov ni bilo, a če bi se dotok srebra prekinil, bi se lahko zgodilo marsikaj. Svoje rudnike so hitro izpraznili. Ko je Kolumb odkril Novi svet, so Španci in Portugalci postali največji dobitniki ekonomske premije na zgodovinski loteriji. Naleteli so na prijazne in slabo oborožene Indijance in velikanske vire zlata in srebra. Galeje, napolnjene s srebrom, so potovale naravnost na Kitajsko in se vračale s svilo in začimbami. Graeber se ne strinja z zgodovinarjema Diamondom in Fergusonom, češ da so Indijance pokosile bolezni belcev, ampak trdi, da so umirali na prisilnem delu v rudnikih. Konkvistadorji so bili pohlepni do mitskih razsežnosti. Za zabavo so indijanske dojenčke metali psom, pobijali so otroke in rudniki so bili tako polni trupel zgaranih delavcev, da so jate vran, ki so se gostile z njimi, zatemnile sonce.

Eden od vodij tega projekta je bil zavojevalec Mehike Cortés. Živel je bogato in nad svojimi zmožnostmi, s svojo maloštevilno vojsko je v osmih mesecih pobil sto tisoč Aztekov. Vojaki so mislili, da si bodo razdelili plen, vendar so jih njihovi nadrejeni prepričali, da so jim dolžni za orožje, za konja, za bivanje, za zdravnike ... in na koncu jim ni ostalo nič. Tudi Cortés je ostal brez vsega. Zato so še bolj stiskali Indijance, ki so imeli obraze popisane, kot da so čeki – niso bili več ljudje, bili so blago. Ko so jih pokristjanili, so jih imeli za »enakovredne«, in takrat so od njih terjali dajatve in jih prepričali, da so jim jih dolžni odplačevati.

Zakaj je skopnelo toliko bogastva? Finančni kapital, ki je podprl te odprave, je ponujal kralj Karel V., ki se je zanje zadolžil pri bančnih podjetjih v Firencah, Genovi in Neaplju. Njegov sin Filip II. je denar zapravljal še hitreje, saj so se njegove vojske bojevale kar na treh frontah. Ko je skušal bankrotirati, so se banke uprle in mu odpovedale vse nadaljnje kredite, dokler ne bo odplačal dolgov z obrestmi vred. Vse silno bogastvo Novega sveta so porabili za odplačevanje kreditov.

V zadnjem poglavju Graeber piše o kapitalizmu, ki je že od svojih začetkov temeljil na orjaškem dinamčno-posojilnem dolžniškem sistemu. Piše o tem, kako se je porušilo razmerje med vajenci in mojstri, kako je Nixon, da je lahko natiskal več denarja za vojsko, ločil dolar od zlata. Opozori nas, kako hitro spregledamo krivice, ki jih povzroča kapitalizem. Recimo, ko beremo o znojilnicah v deželah tretjega sveta, v katerih ženske in otroci za drobiž šivajo za največje blagovne znamke, se ves čas tolažimo, da gre le za fazo, skozi katero morajo vse dežele, če se želijo industrializirati. Da bodo nekoč vsi ti dolžniški tlačani in pogodbeni delavci dočakali dan, ko bodo imeli urejeno zdravstveno zavarovanje, pokojnine in lepše življenje.

Normalno se nam zdi tudi, da obstajajo tovarne, ki več mesecev ne plačujejo delavcev. Tudi ko so leta 2010 v Sloveniji v javnost prišle prve zgodbe o sužnjelastniškem odnosu podjetnikov do migrantskih delavcev, recimo delavcev iz kočevske Prenove, ki jih je opisovala Delova dopisnica iz Kočevja Simona Fajfar, niti država niti sindikati niso naredili nič, da bi jih zaščitili. Ko se je lastnik podjetja Zoran Perkovič naokrog vozil z novim avtom, več mesecev ni plačeval delavcev, ki so živeli v nemogočih razmerah brez kurjave in elektrike – izklopil jim jo je lastnik zaradi previsokih stroškov –, se je javnost tolažila, da ne gre za kriminal, ampak da so delavci zgolj žrtve krize. Lastnik je delavce tako ali tako prepričeval, da so oni tisti, ki so mu dolžni. »Že tisoče let nasilneži dopovedujejo svojim žrtvam, kaj vse so jim te dolžne,« piše v knjigi.

                                                                               * * *

Graebner je pesimist. Edino upanje vidi v odpisu dolgov, tako mednarodnih kot individualnih, tako kot so to nekoč počeli starodavni narodi, da so prenovili celotno družbo. Narediti je treba črto pod vso to lažno moralo, saj vidimo, da dolgov ne poravnavajo res vsi, ampak le nekateri. Ne le zato, da bi ljudje živeli bolje, ampak da bi se spomnili, da denar ni tabu – da gre pri teh stvareh le za dogovor med ljudmi, ki se lahko tudi spremeni!

Prijavi sovražni govor