Internacionala

Pred dvema stoletjema se je rodil Eugène Edine Pottier. Po političnem prepričanju je bil socialist, po duši delavski pesnik, po poklicu transportni delavec, po politični funkciji pa izvoljeni član pariškega mestnega sveta. V mestni svet je bil izvoljen v nenavadnem zgodovinskem obdobju, v času upora pariškega delavskega razreda, ki je v zgodovinskih učbenikih znan kot obdobje pariške komune. Prvo pesem, Vive la liberté, Živela svoboda, je napisal kot najstnik.

Sodeloval je v revoluciji leta 1848. Leta 1870 je bil član nacionalne garde. Kot član pariške komune se je leta 1871 boril proti silam generala Félixa Charlesa Douayja, ki so skušale zatreti pariško delavsko vstajo. Medtem ko so vladne sile prevzemale nadzor nad Parizom, se je Pottierju uspelo skriti. V času zloma pariške komune je napisal pesem Internacionala, danes nekoliko pozabljeno himno delavskega razreda. Pottierju je iz Pariza uspelo pobegniti v Veliko Britanijo. Leta 1873 je bil zaradi sodelovanja v delavskem uporu v odsotnosti obsojen na smrt. Iz Velike Britanije je emigriral v ZDA, kjer je ostal do leta 1880. V ZDA se je pridružil prostozidarjem, potem pa se je vrnil v Francijo.

Umrl je leta 1887; Internacionalo, pesem o ljudstvu, ki hiti v zadnjo borbo, je leto dni po njegovi smrti uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter. Pred tem so Pottierjevo uporniško pesem prepevali kar po notah marseljeze, francoske himne in ode francoski revoluciji. »Mi vse ustvarjamo na svetu, zato naj vse bo naša last,« je Pottierjeve verze prepesnil Mile Klopčič. In naprej: »... zato naj delavcu in kmetu pripada tudi vsa oblast.«

Kaj se je zgodilo z idejo internacionalizma? Prepevanje Internacionale na sestankih vzhodnoevropskih komunističnih strank je bolj kot na obujanje plemenitega spomina na tradicijo pariške komune spominjalo na folklorno prireditev, ko pevski zbori ne vedo povsem natančno, o čem prepevajo. Res pa je, da so vzhodnoevropske komunistične partije zelo resno in dobesedno vzele misel iz prve kitice: »Bili smo nič, bodimo vse!« Zaradi ambicije, da bi postali vse, je zbledelo sporočilo iz zadnje kitice: »Krivice bodo vse pregnane, svoboden rod vasi in mest.«

In v letih, ko so na politični levici pozabili na tisti del besedila Internacionale, ki govori o solidarnosti, melodijo pa so si le še površno požvižgavali, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Geslo o internacionalizmu je delavskemu razredu speljal kapital. Letos preminuli David Rockefeller, predsednik upravnega odbora finančne družbe Chase Bank, je v času, ko so se mednarodna socialistična in komunistična zavezništva ukvarjala s prestižnimi spori in frakcijskimi spopadi, razglašal, da je »ponosni internacionalist«.

Če je Pottier sporočal, da si bo ljudstvo z internacionalo priborilo prostost, je Rockefeller prek organizacij, ki jih je soustanovil, storil vse, da bi z internacionalizacijo dosegel prostost za kapital in blago. Kar se je tudi zgodilo. Ljudstvo si je izborilo prost dostop do rib, ulovljenih sredi Tihega oceana, in krompirja, pridelanega v dolini Nila, zelja iz Kitajske in avtohtonih kranjskih klobas. Kapital pa si je izboril svoje prostotrgovinske sporazume.

A zgodovina nima železne logike. Delavski razred je v času pariške komune sanjal o internacionalni solidarnosti, mednarodni trgovci v tistem času pa so internacionalizem že izvajali. Svet na začetku 20. stoletja je bil globaliziran. V drugo smer je zanihal pred stoletjem, v času prve svetovne vojne. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela druga globalizacija. Kar se dogaja v tem trenutku, je redefinicija kapitalizma. Dve središči svetovnega kapitalističnega sistema, Velika Britanija z brexitom in ZDA z Donaldom Trumpom, iščeta nov model. Ni jasno, kaj bo s tretjim središčem, Francijo. In jeseni gredo na volitve Nemci. V štirih središčih svetovnega kapitalizma obstajajo močne sile, ki zahtevajo (delno) opustitev internacionalističnega, globalnega kapitalizma.

Se s tem prazni prostor, ki ga lahko zasedejo drugačne družbene sile, naklonjene mednarodnemu sodelovanju? Sile, ki v ospredje postavljajo solidarnost in odgovornost do naslednjih generacij? Mednarodni pohod za znanost, ki je bil sklican za 22. april, svetovni dan Zemlje, je potekal v več sto mestih po vsem planetu. Udeležba sicer ni bila razkošna. Emancipatorno idejo, ki znanost povezuje z varovanjem okolja, pa velja obdržati v spominu in jo razvijati. Morda bi veljalo ob tem Pottierjevo pesem še enkrat in v celoti prevesti v slovenščino. »Debout, les damnés de la terre,« kakor se začne original, namreč govori o vstaji prekletih Zemlje. Za pokušino: »Vstanite, vsi prekleti Zemlje ...«