Internacionalizacija, nova kvaliteta visokega šolstva z odpovedovanjem slovenščini?

Profesorica Silvija Borovnik o polemiki o slovenščini in univerzi.

sob, 13.08.2016, 06:00

Slovenščina je jezik, v katerem govorimo, molimo, sanjamo, ljubimo, se prepiramo, pišemo znanstvene, publicistične in literarne tekste. Slovenske javne univerze, na katerih se slovenski jezik ne samo uporablja, temveč tudi tvori, bi morale biti njegove zaščitnice.

Vsekakor nisem nikoli pričakovala, da bom morala ob 25-letnici samostojne slovenske države, prve in edine v naši zgodovini, v državnem svetu protestno nastopiti kot zagovornica konstitutivnega elementa slovenske državnosti, to je slovenskega jezika, ki ga hoče trenutna slovenska univerzitetna oblast ob podpori ministrstva za šolstvo, znanost in šport ter s privolitvijo ministra za kulturo z uvajanjem študijskih programov v tujem jeziku izriniti iz univerzitetnih predavalnic. Ta napad na slovenščino, ki da je premalo »globalna«, poteka pod krinko in s puhlimi besedami, da gre za »internacionalizacijo« in nekakšno boljšo »kvaliteto« slovenskega univerzitetnega po­uka. Izbiro učnega jezika želijo prepustiti posameznim univerzam in se sklicujejo na njihovo »avtonomijo«.

V sporni noveli novega zakona o visokem šolstvu ne gre samo za izvajanje delov študijskih programov v tujem jeziku, pri čemer je mišljena angleščina, in ne le takrat, kadar je navzoče – sicer nedefinirano! – »večje število tujih študentov« oz. kadar so predavatelji tujci. Gre za poskus na novo uzakonjene možnosti izvajanja celotnih študijskih programov v tujem jeziku, pri čemer je mišljena predvsem angleščina. V praksi lahko to namreč privede do tega, da bodo določen študijski program na fakulteti izvajali le še v angleščini in da slovenskega sploh ne bo. Kajti »primerljiv študijski program«, ki naj bi potekal v slovenščini, je le pesek v oči. Takega »primerljivega študijskega programa« ne bo, saj za to ni denarja. Da bi neka fakulteta izvajala dva podobna programa? Izvajali bodo enega samega, to je angleškega, slovenskega pa ne bo več. Skrajna posledica tega je lahko dejstvo, da bodo na slovenskih fakultetah določen študij izvajali le še v angleščini (npr. medicina, ekonomija, poslovne, tehniške vede), naši študenti pa bodo izgubili ustavno zagotovljeno pravico do rabe maternega jezika v lastni državi.

Ko sem v zadnjem času poslušala nekaj radijskih intervjujev s predstavniki ministrstva za šolstvo in znanost, sem naletela na pogosto manipulacijo s poslušalci. Omenjali so Erasmusove študente, to je tiste, ki prihajajo k nam za krajši čas in se menda težko naučijo slovensko. Pri tem moram dodati, da zelo podcenjujejo študente. Program Erasmus je bil zasnovan s podstavo, da študenti spoznajo tuje kulture in jezike, po možnosti se jih na­učijo vsaj na osnovni ravni. In to nikakor ni nemogoče. Toda v noveli zakona, ki predvideva uvajanje študijskih programov v tujem jeziku, sploh ne gre za Erasmusove študente. S temi komunikacija že zdaj poteka v tujem jeziku in po potrebi. V noveli zakona gre predvsem za naše študente, ki naj bi v prihodnosti skupaj s tujimi poslušali predavanja na določenih smereh in pri določenih predmetih samo v tujem jeziku. Enaka je manipulacija s podatkom, da gre v noveli zakona za gostujoče profesorje. Tudi zanje ne gre. Ti so že zdaj lahko povsod predavali v tujem jeziku (tudi angleščini) in tega ni nihče preganjal.

Drugače pa je, če tuji študenti pridejo k nam na redni študij, kar pomeni, da bodo v Sloveniji ostali šest, sedem let. V tem primeru se po mojem morajo naučiti slovensko, tako kot se v Nemčiji morajo naučiti nemško, v Franciji francosko, ne pa da jim mi želimo ponuditi predavanja v angleščini in k tem predavanjem stlačiti še vse naše študente ... V takem primeru bodo naši študenti začeli izgubljati ne le svoj strokovni jezik, temveč svoj jezik nasploh, saj se na univerzi slovenščine tudi učijo. Absurdno je, da se univerzitetna oblast ne zaveda, kako velika in pomembna šola materinščine je univerza – a brez velikih besed: študenti se učijo razmišljati in oblikovati svoja besedila, učijo se strokovnega in intelektualnega izražanja. In ne recite mi, prosim, da ni pomembno, v katerem jeziku vse to ­poteka.

Imperialna govorica

Kakšno pa je delo akademskega učitelja? O tem piše Lev Kreft v razpravi Dramatičnost akademske govorice, ki je izšla v zborniku Akademski jeziki v času globalizacije (2012). Poudarja, da je delo akademskega učitelja sestavljeno iz branja, pisanja in govorjenja, jezik je medij in snov našega dela. Piše: »Jezik je okolje, v katerem živim, in govorica je način mojega poklicnega življenja.« Zato moramo akademski jezik znati in ga obvladati, v njem moramo živeti in v njem moramo nastopati. Poseben znanstveni jezik je izpeljava iz naravne govorice, ne pa zaprt sistem. Tako knjižni kot strokovni jezik sta normirana, norme pa so pogosto trde. Piše, da je angleščina postala obvezen jezik sporazumevanja po drugi svetovni vojni, ko so ZDA dobile vlogo imperija. V primeru rabe angleščine gre torej za »imperialno govorico« in privolitev v »kolonialno razmerje«, ki v znanosti pomeni še mnogo več kot le pragmatično rabo jezika. Pomeni sprejetje vrste pogojev in kriterijev, ki vodijo v izginjanje razlik, v favoriziranje na primer določenega tipa filozofije, pisanja, besedila si postajajo podobna. To je »macdonaldizacija znanosti« in univerz, piše Kreft, to je »enokopitnost«, v kateri ne siromašimo le rabe lastnih jezikov, temveč celotno znanstveno in vsakdanjo govorico.

Kreft nadalje poudarja, da je laboratorij družboslovnih in humanističnih znanosti javni prostor, v katerem odmeva govorica uma in se tudi izoblikuje umna govorica, zato potrebujemo »javno rabo uma v slovenskem jeziku«. Marko Jesenšek, slovenist, jezikoslovec z mariborske univerze in prejemnik Zoisove nagrade za raziskovalno delo, prav tako ostro opozarja: »Rektorji slovenskih univerz in z njimi povezani univerzitetni lobiji ne razumejo pomena, ki ga ima slovenski jezik za našo samobitnost, predvsem pa pri sporazumevanju in izobraževanju v slovenskem jeziku na slovenskih univerzah. Njihovo ozko razmišljanje, ki izhaja iz napačnega razumevanja internacionalizacije sodobnega visokega šolstva, skuša omejiti vlogo in pomen slovenskega jezika v našem visokem šolstvu in znanosti.«

Jesenšek nadalje piše: »Izmenjava študentov ne pomeni uvajanja globalnega učnega jezika v izobraževanje in znanost, ampak prav nasprotno: gre za idejo, da je jezikovna raznolikost prednost in sestavni del našega sobivanja, tj. temeljni princip Evropske zveze. Ideja, ki jo Rektorska konferenca skuša sprevreči, je enakopravnost 24 uradnih jezikov Evropske zveze, ki se morajo uveljaviti tudi v visokošolskem izobraževanju in izmenjavi študentov. […] Študenti Erasmus sledijo strategiji razvoja Evropske zveze, ki spodbuja in razvija večjezičnost in ne jezikovno globalizacijo oz. anglizacijo, kot si to napačno predstavljajo nekateri naši univerzitetniki.« Jesenšek izrecno poudarja, da je internacionalizacija slovenskega visokega šolstva vse prej kot jezikovna anglizacija našega izobraževanja. Opustitev slovenščine kot jezika znanosti pa slovenske znanosti ne bo rešila, niti ji ne bo dala pečata univerzalne vrednosti, je zapisala tudi jezikoslovka Ada Vidovič Muha (2007). Jesenšek zelo jasno zaključuje: »Nespoštovanje slovenskega jezika kot temeljne nacionalne, družbene in osebne vrednote je jezikovno odpadništvo, ki izhaja iz pomanjkanja moralnih vrednot oz. iz njihovega prevrednotenja.«

Ob tem sem v Delu nedavno zapisala: »Znanost nikoli­ ne postane univerzalna z zanikovanjem maternega in ­državnega jezika.«

Tako smo javno opozarjali habilitirani slovenski univerzitetni profesorji, znanstveniki s področja različnih ved, med nami so bili tudi akademiki in pisatelji, ki so prejeli najpomembnejše slovenske državne nagrade, npr. Zoisovo in Prešernovo.

Reakcija Društva slovenskih pisateljev, ki je zoper tako odrinjanje slovenščine iz prostora znanosti, posledično pa tudi iz javnega življenja, protestiralo tako, da je pozvalo ministrico Majo Makovec Brenčič k odstopu, je bila ostra in na mestu. Ne potrebujemo namreč politike, ki se ne zaveda pomembnosti in vloge maternega in državnega jezika ter je tudi brez slehernega kulturnozgodovinskega spomina. Slovenščina, je zapisal pisatelj Florjan Lipuš, Prešernov nagrajenec za literarno delo, je praznično oblačilo naroda. In če se v ta jezik ne bodo več ogrinjali tisti, ki so nadarjeni, oblagodarjeni s talenti in globljih spoznanj sposobni, bo ta jezik žal izumrl. Slovenščina, piše pisatelj, je bila v zgodovini jezik, zaradi katerega so nas zmerjali in tepli. Taka je naša kulturna zgodovina. V najnovejšem času pa se izkoreninjamo kar sami. – To je izkušnja pisatelja, ki je vse živ­ljenje preživel v državi, v kateri je bila nemščina »zgornji jezik«, slovenščina, njegova materinščina, pa »spodnji«. Ali bi radi tako jezikovno sliko tudi doma, v Sloveniji? Ob tem naj omenim, da je dvojezični Lipuš, ki živi v Avstriji, vsa svoja literarna dela, ki so mu prinesla ugledne evropske literarne nagrade, med njimi Petrarkovo, napisal izključno v slovenščini. Če bi pisal v »evropski« nemščini, bi se njegove knjige prej in najbrž veliko boljše prodajale. A zavedal se je, da je materinščina nekaj, s čimer se ne trguje.

Krogi identitet

O vlogi in pomenu maternega jezika je pronicljivo razmišljal tudi pesnik in esejist Aleš Debeljak. V eseju Koncentrični krogi identitet (2004) je poudaril, da slovenščina ni le sredstvo formalne komunikacije, temveč je to jezik, »ki nam ponuja intimno sposobnost, da znamo v njem ljubiti, moliti in peti«. Osnovna prvina kulturne identitete je zanj prav tako materni jezik, ki bi ga morali spoštovati in ohranjati. V navedenem eseju je nadaljeval: »Če tega jezika namreč ne uporabljamo za vse pretanjene izrazne oblike (trženje, gospodarstvo, znanost, uprava, medicina), v katerih šele lahko pride do besede pretanjeni pogled na resničnost, je to pravzaprav še vedno le jezik nerazvitega naroda.«

Do obnašanja Slovencev v sodobni Evropi je bil zelo kritičen, prepogosto se namreč priklanjamo »pred zlatimi teleti tujine« in pritrjujemo vsaki ideji, ki prihaja z Zahoda, ter se izogibamo sleherni omembi nacionalne identitete.

Zato potrebujemo jasen zakon o visokem šolstvu z jasno določenim členom o rabi slovenskega jezika na univerzah. Prva slovenska univerza, namreč ljubljanska, je bila 1919. leta ustanovljena prav z namenom, da bi imeli Slovenci znanost in univerzitetna predavanja v slovenskem jeziku. Zdaj, ob skorajšnji stoletnici te univerze, pa se slovenski rektorji temu odpovedujejo. Namesto razvite in bogate slovenščine so pripravljeni uzakoniti rabo poenostavljene »evroangleščine«. Takega poniževanja slovenščine še nismo doživeli, kajti nikoli v zgodovini se še nismo znašli v položaju, ko bi si slovenščino ukinjali kar sami. K temu nas nihče ne sili, to je nova klečeplazna in komercialna politika v samostojni državi Sloveniji.

Zakon o visokem šolstvu, ki ga je vlada vložila v državni zbor, je slab in omogoča manipulacije. Nič ne pomaga, če minister za kulturo v radijski oddaji prizna, da je zakon sicer slab, a da se bo trudil, da bo praksa drugačna. To je podobno, kot če bi rekli, da imamo slab kazenski zakonik, a da apeliramo na vse kriminalce, tatove in druge lopove, da naj ravnajo moralno in etično. Te moralne in etične drže ne bo. Zato morajo biti zakoni jasni. Gre za to, da je slovenščina v tej državi uradni jezik in da je to tudi eden od uradnih jezikov EU. Slovenski študenti imajo pravico do izobraževanja in predavanj v slovenščini. Pravico in dolžnost imajo, da v slovenščini opravljajo tudi izpite in v tem državnem jeziku napišejo svoja seminarska, diplomska in doktorska dela. Ko začne študent študirati na univerzi, začne spoznavati tudi strokovno in znanstveno terminologijo. Če se bo namesto slovenske terminologije učil angleško, določenih znanj v slovenščini ne bo imel.

Taka praksa vodi do odmiranja slovenskega znanstvenega in strokovnega jezika, kar se bo poznalo tudi pri pogovorni rabi, opozarja jezikoslovec Marko Snoj. Snoj piše: »Dalje se moramo vprašati, kakšna bi bila angleščina, ki bi se začela množično uporabljati na Slovenskem. Izkušnje narodov, ki so tak korak storili v preteklosti, nas učijo, da bi bil to jezik z angleškim besedjem, s poenostavljeno slovnico in z močnim substratnim vplivom slovenščine. Bila bi torej lingva franka, ki bi ob zamiranju slovenščine prehajala v kreolski jezik. Bila bi to, kar je neuradno edini uradni jezik Evropske unije: slaba angleščina.«

Jezik znanosti in umetnosti

V 21. stoletju imamo slovenščino, ki ni le naš pogovorni jezik, temveč je tudi razviti jezik znanosti in umetnosti, za katerega je trajalo stoletja, da se je lahko polno uveljavil. Prizadevati si moramo za razvijanje znanosti in umetnosti v slovenščini, ne pa da ju ustvarjamo v tujih jezikih. Kadar se izražamo v tujem jeziku, se namreč samoomejujemo in obenem privolimo tudi v drugačen kulturnozgodovinski kod. V primerjavi z maternimi govorci smo avtomatično v podrejenem položaju, saj vsega tistega, kar lahko suvereno izrazimo v materinščini, v tujem jeziku ne moremo. Na to med drugim opozarja tudi firenška resolucija o rabi jezika v visokem šolstvu. Prevladujoča raba angleščine vodi na univerzah v zniževanje kakovosti visokega šolstva, ne pa v novo kvaliteto.

Firenška resolucija iz leta 2014 svari pred naraščajočo težnjo po rabi angleščine v akademskem poučevanju in raziskovanju. Navaja, da je »napredek v mednarodnem sporazumevanju dosežen na račun vseh drugih jezikov razen angleščine« in da pomeni ta težnja »jezikovno, spoznavno in kulturno tveganje«. Citiram: »Angleščina ni nevtralen medij sporazumevanja za vse namene. Z njeno prevladujočo ali celo izključno rabo so prezrte ali pozabljene pomembne tradicije, koncepti, metode, razvite v drugih jezikih.« Težnja po anglifikaciji »ogroža jezikovno pestrost Evrope, ki je bistvenega pomena za kulturno raznolikost in bogastvo naše celine«. Firenška resolucija priznava praktično rabo angleščine, vendar le kot pomožnega jezika pri sporazumevanju med akademiki, ki nimajo skupnega drugega jezika. Hkrati svari pred rabo reduciranih različic angleščine pri poučevanju in objavljanju v drugih jezikovnih okoljih, saj to razvrednoti druge jezike in postopoma povzroči, da so čedalje bolj neprimerni za znanstveno razpravo. V resoluciji je nadalje izrecno zapisano, da naj akademiki uporabljajo svoj materni jezik pri raziskavah in študijah, politične organe v neangleško govorečih državah Evrope pa resolucija poziva, naj spodbujajo učitelje in študente k rabi lastnih nacionalnih jezikov.

Če beremo firenško resolucijo, pa tudi razprave slovenskih strokovnjakov na to temo, vidimo, da drvi naša univerzitetna oblast kot konj s plašnicami prav v nasprotno smer.

Slovenska rektorska konferenca počne prav to, pred čimer svari teoretik Christian Laval v knjigi Šola ni podjetje: neoliberalni napad na javno šolstvo (2005). Na slovenskih univerzah smo priča naraščanju zasebnih ekonomskih interesov, ki niso v duhu univerze, vzgajanja k razmišljanju in duhovni širini, temveč so le v interesu kapitala. Zaradi takih nazorov se tudi nenehno krčita pomen kulturne vzgoje ter spoštovanja lastnega jezika. Toda študij ne bi smel biti le množična industrija, ne le rast »navzgor«, temveč tudi v širino. Taka storilnostna naravnanost slovenskih univerz je dolgoročno zelo škodljiva. Sem sodi tudi forsiranje znanstvenih objav v tujih jezikih in pravo omalovaževanje znanstvenega objavljanja v slovenščini. To je neoliberalni napad na univerze, ki je v Sloveniji v polnem teku.

Internacionalizacija pri nas ne pomeni, da naj tujim študentom ponudimo kvalitetne študijske programe s kvalitetnimi profesorji ter da se morajo tuji študenti, ki prihajajo na študij v Slovenijo, tako kot drugje po svetu naučiti jezika države gostiteljice, temveč da jim bomo servilno ponudili programe v angleščini. Toda internacionalizacija pomeni predvsem izmenjavo domačih in tujih študentov z namenom širjenja medkulturnih vednosti, spoznavanja različnih kultur, jezikov in znanstvenih šol. Le kako naj bi se te razširile in uspešno razvijale, če jim bomo ponujali predavanja le v enem, zanje in za nas tujem jeziku?! K nam namreč ne bodo prihajali materni govorci angleščine, temveč študenti, za katere je angleščina prav tako tuji jezik – enako kot za slovenskega profesorja, ki naj bi jim predaval …

Kakšna komunikacija bo nastala, si lahko predstavljamo: podobna bo otroški igrici »telefon«. Ta »dvojezičnost« bo na koncu pripeljala v brezjezičnost, v slabo, pomanjkljivo in le zasilno sporazumevanje, saj bosta v verigi dva, ki ne znata odlično angleško, ali pa bo njuno znanje le pogovorno. To vsekakor ne more biti jezik znanosti, kaj šele nova kvaliteta slovenskega visokega šolstva. To bo nova katastrofa slovenskega visokega šolstva.

Medkulturnost pomeni spoznavanje različnih kultur in jezikov, ne pa privolitve v en sam jezikovni in kulturnozgodovinski kod. Raziskovalci, ki se s tem fenomenom ukvarjajo, poudarjajo, da je razmišljanje o drugosti in drugačnosti tujih kultur in jezikov mogoče razviti šele na poznavanju lastne kulture in jezika. Medkulturnost pomeni torej dvoje: poznati svojo kulturo, jo upoštevati in biti obenem pripravljen za spoznavanje tuje. V literaturi najdemo znamenit Sartrov citat: »Jaz sem tisti, ki sem bil.« Zato je interpretacija medkulturnosti in »širjenja kompetenc« z izrinjanjem slovenščine iz slovenskih univerzitetnih predavalnic zelo lahkomiselna, vsekakor pa strokovno in znanstveno neutemeljena.

Univerza z vsemi svojimi študijskimi programi ni le porabnica slovenskega znanstvenega jezika, temveč je tudi njegova zelo pomembna soustvarjalka. Ali preprosto povedano: Če bomo slovenščino nehali uporabljati kot jezik znanosti, se ta ne bo več razvijal in bo polagoma zakrnel. Postal bo ohlapen in brez žive izrazne moči.

Slovenščina je jezik, v katerem govorimo, molimo, sanjamo, ljubimo, se prepiramo, pišemo znanstvene, publicistične in literarne tekste. To je jezik, v katerem se je oblikovalo naše mišljenje, je izkaznica naše osebne in nacionalne identitete. Slovenščina je tudi eden od uradnih jezikov Evropske unije, ki ima pravico do polnokrvnega življenja in živahnega razvoja. Slovenske javne univerze, na katerih se slovenski jezik ne samo uporablja, temveč tudi tvori, bi morale biti njegove zaščitnice.



Prof. dr. Silvija Borovnik je redna profesorica na oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.


Viri in literatura:

BOROVNIK, Silvija, 2016:
Postali bomo tujci v hiši domačinov. Delo, 17.12.13, str. 14.
O slovenščini kot jeziku znanosti. Jezik na univerzi. Pripombe k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu. Delo, 31.3. 16, str. 5.
Rektor naj bo varuh, ne grobar slovenščine. Delo, 23.5.16, str. 5.
Operacija zdravega telesa. Intervju z Melito Forstnerič Hajnšek. Večer, 13.6.16, str. 16.


DEBELJAK, Aleš (2004): Koncentrični krogi identitet, v: KELLER, Ursula, RAKUSA, Ilma (ur.): Kaj je evropskega v evropskih literaturah? Eseji. Maribor: Aristej, str. 83 - 95.


GROSMAN, Meta, 2004: Književnost v medkulturnem položaju. Ljubljana: Znanstveni inštitut FF UL.


JESENŠEK, Marko, 2014: Slovenščina kot učni jezik na slovenskih univerzah, v: Tivadar, Hotimir (ur.): 50. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Prihodnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Zbornik predavanj. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, str. 42 - 49.
JESENŠEK, Marko, 2016: »Slovenščina ni nič vredna!«. Intervju z Melito Forstnerič Hajnšek. Večer, 26.5.16, str. 9.


KREFT, Lev, 2012: Dramatičnost akademske govorice, v: Starc, Sonja (ur.): Akademski jeziki v času globalizacije. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, str. 25 - 35.


LAVAL, Christian, 2005: Šola ni podjetje. Neoliberalni napad na javno šolstvo. Ljubljana: Založba Krtina.


STARC, Sonja (ur.), 2012: Akademski jeziki v času globalizacije. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče.


ŠTRUKELJ, Inka (ur.), 2000: Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije.


VIDOVIČ MUHA, Ada, 2007: Slovenščina kot jezik znanosti in univerze - da ali ne. Jezikoljubni cvetober. https://sites.google.com/site/slavisticnodrustvo/cvetober/jezikoljubni-cvetober-odzivi-in-polemike

Prijavi sovražni govor