Tiskane izdaje
Kulturni šok je bil nepopisen. Volitve so bile nekaj desetletij prej slabo režirana in žalostno odigrana predstava kot realno izbiranje kandidatov z različnimi političnimi programi. Potem pa je izbira naenkrat postala fantastično pestra. Slovenski volivec se je leta 1990 počutil kot potrošnik iz vzhodne Evrope, ki se je znašel sredi najbolj bleščeče zahodne veleblagovnice. Celo na polici, ki je političnemu potrošniku ponujala kandidate za prevzem drugorazredne funkcije člana predsedstva Republike Slovenije, je bila izbira izjemna, politično blago pa prvorazredno. Prvorazredno v svetovnem merilu. Še pomnite?
Ob ustanovitelju krščanskih demokratov, ki je imel v življenjepisu zavedeno nekajletno bivanje v zaporu zaradi političnega verbalnega delikta, je za člana predsedstva republike kandidiral vrhunski filozof levičarsko-liberalnih nazorov. Ob nekdanjem rektorju mariborske univerze, ki se je proslavil z zaščito preganjanih študentov, je sedela nekaj mesecev starejša profesorica prava iste univerze. Univerzitetni profesor sociologije, sicer soavtor nacionalnega programa, je polemiziral z vrhunskim profesorjem prava ljubljanske univerze. Mož, ki si je izmislil, da Slovenija potrebuje svojo valuto, lipo, sicer pa izvedenec za analizo kompleksnih sistemov, je kandidiral proti energetiku, profesorju strojništva.
Našteli smo zgolj poražence volitev za člane predsedstva Slovenije: Franca Miklavčiča, Slavoja Žižka, Alojza Križmana, Miroslavo Geč Korošec, Dimitrija Rupla, Boštjana M. Zupančiča, Bogdana Oblaka - Hamurabija, Petra Novaka. Zmagovalci so vpisani v zgodovino. Med ducatom kandidatov za drugorazredno funkcijo je bilo devet doktorjev znanosti, osem univerzitetnih profesorjev, en akademik. Kandidat brez formalne izobrazbe je izstopal zaradi naravne lucidnosti, drugi kandidat brez visokega akademskega naziva pa je izstopal zaradi državljanskega poguma.
In če 27 let star seznam kandidatov za drugorazredno funkcijo primerjamo s svežim seznamom kandidatov za prvorazredni položaj, funkcijo predsednika republike, je razlika osupljiva. Na svežem seznamu je le ena kandidatka z doktorskim nazivom, na seznamu ni osebnosti, ki bi v preteklosti izstopale zaradi državljanskega poguma, trije kandidati imajo v biografiji zapisane izkušnje z vodenjem občine, en pa izkušnje s poveljevanjem navijaški skupini. Favorit volitev je mojster političnega marketinga. Na seznamu bi našli ljudi, ki izstopajo zaradi politične gorečnosti, a so v svoji karieri z enako gorečnostjo podpirali domislice, ki so diametralno nasprotne sedanjim stališčem. Seznam kandidatov je bil leta 1990 osupljivo prepričljiv, ker je bila močna civilna družba, od koder so kandidati prihajali.
No, ne bi imelo smisla, če bi predolgo nostalgično zrli v zbledele fotografije. Politika je izgubila zanos, značilen za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, hkrati pa ni postala profesionalna veščina umnega upravljanja skupnih zadev. Danes je politika marketing. Trženje podob brez vsebine. In to ni dobro.
Zakaj? Dvainsedemdeset let po brezpogojni kapitulaciji nacistov so v nemški parlament prišli politiki, ki z nacizmom koketirajo zelo odkrito. Ta skupina ni statistična eksotika. Zbrala je skoraj 13 odstotkov glasov, le sedem točk manj od socialdemokratov, enega od dveh ključnih stebrov nemške in evropske politike.
Igranje z vojno in jedrskim orožjem znova postaja del političnega vsakdana. Strateška ravnotežja se podirajo. Ko bo Velika Britanija izstopila iz EU, bo med članicami evropske integracije ostala ena država z jedrskim orožjem, Francija. Prihodnost Nata je negotova, ker je prvi človek ZDA nepredvidljiv. Tako kot se je poslabšala ponudba na slovenskih policah politične izbire, je ovenela tudi ponudba zahodno od nas. Ambicija najbolj nadarjenih ljudi, da bi postali politiki ali državniki, je vedno manjša, ker vrednost izgubljajo pojmi, kot sta država, skupno dobro.
In če naj bi nekoč zadeve v politiki vendarle postale bolj perspektivne, bolj vsebinske, manj marketinške, je ključno, da pride do rehabilitacije pojmov, kot sta družba, javno dobro. Gospa Margaret Thatcher je pred desetletji trdila, da družba ne obstaja. Da obstajajo zgolj posamezniki.
A tam, kjer ni družbe, kjer so le atomizirani posamezniki, v nekem trenutku ostanejo zgolj ovce. In njihovi samozvani pastirji.
