Iskanje besede

Deseti december, dan človekovih pravic.

Objavljeno
09. december 2016 14.42
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Sredi tedna je pripor na Povšetovi zapustil Milko Novič. V priporu je bil skoraj dve leti. Obtožen je bil, da je 16. decembra 2014 ustrelil direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. Sodišče je Noviča iz pripora izpustilo zatem, ko je sodni izvedenec iz Nemčije nekoliko relativiziral dokaze slovenskih forenzikov, ki so nakazovali, da je Novič usodnega dne dejansko streljal s pištolo. Laični opazovalec je lahko po izvajanju nemškega izvedenca sklepal, da je verjetnost o Novičevi krivdi za umor manjša. Nekaj ur zatem je sodišče Noviča izpustilo iz pripora. Axel Manthei, nemški izvedenec, je pred tem povedal, da bi lahko sledovi smodnika na roke in lase obtoženca zašli na različne načine. Možno je, da je streljal na žrtev umora. Možno pa je tudi, da je Novič, sicer ljubiteljski strelec, streljal nekoč v preteklosti. Nakar je z rokami, na katerih so bili sledovi smodnika, segel v žep; s tem bi delci smodnika zašli v žep, od tam pa bi se pozneje prenesli nazaj na roke, z rok pa na lase. S temi hipotezami se bo sodišče ukvarjalo, ko bo presojalo o trdnosti dokazov in krivdi.

Vendar večja ali manjša verjetnost glede Novičeve odgovornosti za umor Janka Jamnika ne more vplivati na to, ali je obtoženec med sojenjem v priporu ali na svobodi. Pripor je namreč zelo hud poseg v človekove pravice, osumljenec pa po ustavi velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Osumljenec je lahko priprt le, če obstaja vsaj en od treh razlogov. Obstajati morajo znaki, da bi dejanje lahko ponovil, da bi pobegnil ali uničil dokaze ter vplival na priče.

Ko je sodišče v preteklosti odločalo o podaljšanju pripora, je presodilo, da obstaja t. i. ponovitvena nevarnost. Z drugimi besedami: obstajali naj bi znaki, da bi se Milko Novič lahko maščeval še kakšni drugi osebi, saj naj bi se Jamniku maščeval zato, ker so ga pred leti s Kemijskega inštituta odpustili. S tem, ko je sodišče Noviča izpustilo iz pripora, se zastavlja vprašanje, kaj se je zgodilo z znaki, ki so v času pripora nakazovali, da bi lahko dejanje ponovil. So z izvajanjem nemškega izvedenca, ki je razčlenjeval hipoteze o potovanju delčkov smodnika, konkretni znaki o morebitnem ponovnem maščevanju izginili?

Našteta vprašanja niso pomembna zgolj zaradi zadeve »Novič«. Danes, 10. decembra, je namreč dan človekovih pravic, zato je pomemben širši kontekst. Če govorimo o najširši sistemski ravni, je ta načelom varovanja človekovih pravic relativno naklonjena. Obstaja zadostno število institucij – od varuha človekovih pravic do ustavnega sodišča –, ki lahko posamezne zdrse evidentirajo in o tem tudi presodijo. Minuli teden, denimo, smo čakali, ali bo o razlogih za priprtje Milka Noviča ponovno odločalo ustavno sodišče. Težava sistemskih varovalk, ki so sicer dobrodošle in nujne, pa je vidna v konkretnih primerih. Sistemska varovalka svoje stališče pove po dveh ali več letih, ne pa v roku, ki bi bil za prizadetega razumen.

Časovna dimenzija pa ni edina kritična točka. Človekove pravice so od sedemdesetih let prejšnjega stoletja razumljene predvsem kot individualne pravice. Zlasti v zadnjem desetletju je jasno, da s konceptom človekovih pravic, kakor jih interpretiramo od leta 1975 naprej, ne more zgrabiti ključnega sodobnega protislovja. To pa je protislovje izjemno velike globalne družbene neenakosti. Če ima odstotek svetovnega prebivalstva v rokah več premoženja kot preostanek prebivalstva planeta, kot ugotavlja tudi v slovenščino prevedena analiza organizacije Oxfam (Gospodarstvo za 1 %, Založba/*cf), je to dokaz, da je koncept individualnih pravic sicer smiseln, še zdaleč pa ni zadosten.

Ko gre za lokalno interpretacijo koncepta človekovih pravic, je naloga na dlani: ne sme se zgoditi, da bi nekdo, ki ga je država nezakonito izbrisala iz registra prebivalcev, na odpravo kršitve čakal dve desetletji. Ne sme se zgoditi, da je razkorak med standardi varovanja človekovih pravic, ki ga lahko zaznamo med različnimi instancami sodne oblasti, tako velik.

A bodimo optimisti: lokalni problem je rešljiv v relativno kratkem času.

Hkrati pa je trenutno največja globalna kršitev človekovih pravic, brezsramno in globalno ekonomsko izkoriščanje velike večine prebivalstva Zemlje ter obsceno bogatenje enega odstotka, mnogo trši oreh. S pravnim jezikom, ki obstaja v tem trenutku, težko opredelimo katastrofo globalne neenakosti. Ta katastrofa obstaja, nima pa pravne kvalifikacije.

Ne pozabimo, da beseda genocid obstaja šele dobrih 70 let. Kako poimenovati stanje, kot ima 99 odstotkov človeštva manj od enega odstotka?