Iskanje sveta, ki izginja

Begunska taborišča, sestradana živina, dolge kolone ljudi v afriški puščavi, ki poskušajo doseči obalo Sredozemskega morja in pobegniti pred lakoto, vojno in genocidom. Utrujene ženske žalujejo za mrtvimi moškimi, poteze na obrazih otrok so trde in preveč odrasle za njihova leta.

Takšne dramatične podobe begunske krize bi lahko videl na današnjih televizijskih poročilih ali naslovnici časopisa. A sem jih pregledoval v tišini, brez digitalnih in drugih motenj. Po več letih sem znova listal fotografsko monografijo Migracije (Exodos), ki jo je leta 2000 objavil brazilski fotograf Sebastião Salgado.

Med fotografiranjem množičnih migracij je Salgado obiskal več kot štirideset držav in se med drugim ustavil na Kosovu, v nekdanjih republikah Sovjetske zveze, na mejah Južne Amerike in v Ruandi. Povsod je spremljal ljudi na begu, na potovanju, v iskanju novega doma ali vsaj zatočišča. Po genocidu v Ruandi je podvomil, da je zgodovina človeštva hkrati zgodovina civilizacijskega napredka. Spraševal se je o smislu evolucije, če na prelomu drugega tisočletja ponavljamo prastara grozodejstva. Na koncu potovanja je razumel, da je lahko evolucija tudi negativna in se bomo morda na koncu uničili. Sam pa je zadnjih šest let v resnici fotografiral človekovo prilagoditev na smrt in pomanjkanje.

Po Migracijah in travmatični izkušnji v Ruandi ni več mogel dokumentirati človeških zgodb, je povedal v biografskem dokumentarnem filmu Sol zemlje (2014). Zato je začel prvič fotografirati naravo in po vsem svetu iskati predele, ki so bili skoraj enaki kot pred začetkom človeškega časa. Leta 2013 je objavil novo veliko monografijo Geneza (Genesis), ki ni bila samo fotografski projekt. S soprogo in glavno kuratorko njegovega dela Lelio Wanick Salgado sta začela pogozdovati družinsko posestvo v Braziliji, ki so ga v preteklosti skoraj uničili z intenzivnim kmetovanjem in sekanjem gozda. S fotografskimi razstavami Geneze je hotel pokazati, da se morda prav v naravi skrivajo rešitve velikih družbenih problemov, če bomo znali videti in razumeti njene namige.

Kljub močnim naravovarstvenim sporočilom Geneza ni predvsem lepa knjiga o naravi, s katero se je nekdanji fotografski poročevalec umaknil pred vojno, revščino in trpljenjem. Salgado se je tudi v Genezi dotaknil podobnih motivov kot v prejšnjih monografijah. Iskal je svet, ki izginja. Srečal je živali, ki bežijo pred okoljskimi spremembami. Našel je živa bitja, ki so se morala prilagoditi na smrt in uničenje – podobno kot nekoč ljudje v Migracijah. Kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez je zapisal, da ves čas piše isto knjigo, le vsakič jo preobleče v drugačno različico. Ko sem pred dvema letoma prvič videl razstavo Geneze, sem podobno pomislil za Salgada. Le da povezava med živalskimi in človeškimi begunci takrat še ni bila tako očitna.

Je nekdanji ekonomist tudi v Genezi spremljal zgodbo, ki ga je pritegnila že v prvih fotografskih popotovanjih po Južni in Srednji Ameriki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja? Zgodbo o globalizaciji in njenih družbenih učinkih? Še enkrat sem preveril brazilsko telefonsko številko, globoko izdihnil tremo in pritisnil navidezno zeleno tipko na zaslonu telefona.

Prvi znanilci globalizacije

»Marquez je tudi meni povedal, da vedno piše isto knjigo, le vsakič v drugačni različici. To verjetno res velja tudi za moje fotografije. Rad imam močno brazilsko svetlobo, s katero sem odraščal in jo poskušam ujeti v svojih delih. Vedno sem hotel pripovedovati zgodbe iz mojega sveta, ki ga na zahodu označujete za tretjega: iz Južne Amerike, Afrike in Azije,« je povedal Salgado, ki je na domačem posestvu počival po poškodbi na zadnji fotografski odpravi, zaradi katere se ne bo mogel udeležiti otvoritve ljubljanske razstave.

»Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sodeloval s Svetovno banko in zanje pripravljal ekonomske analize, sem veliko potoval po tem svetu in opazoval velike družbene spremembe, ki jih je povzročila industrializacija. Takšne motive sem iskal v prvih fotografskih projektih in so ostali v meni do danes. V fotografiji namreč niso zajeti samo tehnika, estetika in okus, ampak tudi moja filozofija, čustva, pretekle izkušnje in politično prepričanje. Vse je v tisti stotinki sekunde, ne glede na to, kaj fotografiram – naravo, živali ali ljudi.«

Salgadova fotografska estetika je bila zelo prepoznavna že v prvih večjih projektih – Drugih Amerikah (1985) in Sahelu (1986): črno-bela fotografija, dramatična nasprotna svetloba ter iskanje lepote in človeškega dostojanstva v najbolj krutih življenjskih razmerah, kar so mu pozneje kritiki pogosto očitali. Za njegovo poznejše ustvarjanje pa je bila najbolj pomembna monografija Delavci – arheologija industrijske dobe (Workers, 1993), s katero se je prvič dotaknil učinkov ekonomske globalizacije, čeprav sprva ni imel takšnega namena.

»Ko sem razmišljal o delavcih, me je pritegnila ideja druge industrijske revolucije – množično uvajanje vse bolj inteligentnih strojev. Produkcija se je radikalno spreminjala, ko so v tovarno vstopili računalniki in roboti. Ti stroji so povzročili velikansko brezposelnost v industrijskih državah. Prej je bilo treba ročno sestaviti vsak avtomobil, ki je prišel s proizvodnega traku. Danes to počnejo roboti. Avtomatske naprave upravljajo proizvodnjo v jeklarni. Robotizirani stroji izkopavajo rudo. Hotel sem fotografirati tradicionalni delavski razred, ki je izginjal. Ujeti človeško delo, preden izgine. Na polovici projekta pa sem postal pozoren na še eno veliko družbeno spremembo, ki je prej nisem opazil,« se je Salgado spominjal prvega dela svoje fotografske trilogije. »Na množične migracije, ki jih je povzročila globalizacija.«

Salgado takrat še ni razmišljal o globalizaciji, saj ta izraz še ni bil splošno uveljavljen. Vendar je po vsem svetu opazil zelo podoben vzorec, ko so začele ameriške in evropske korporacije seliti proizvodnjo in v nekdanjih kmetijskih družbah postavljati prve tovarne. Nove proizvodne tehnologije so v zadnjem desetletju še poglobile razliko med revnimi in bogatimi državami, čeprav se je bruto domači proizvod planeta podvojil. Nobena človeška tovarna ali farma ne more tekmovati z nečloveško produktivnostjo strojev. Kmetje in obrtniki niso več mogli preživeti s svojim delom. Velika delavska naselja so spremenila tradicionalno družino, saj so se starši in otroci razselili po vsej državi, ko so iskali delo. Ko pa so se tovarne umaknile v dežele s še cenejšo delovno silo, ljudem niso pustile ničesar. Odpeljale so delovna mesta, porabile naravne vire in prebivalce pognale v mesta. »Danes lastniki tovarn še vedno potrebujejo naš prostor in naravne vire, ljudje pa so postali odveč,« je dejal Salgado.

Je v takšnem svetu sploh mogoče ločevati ekonomske migracije in humanitarne krize, ki jih povzročajo vojne in naravne nesreče, kar zelo radi počnejo evropski politiki? »Nikakor ne,« je odločno zatrdil sogovornik. »Ko sem pripravljal projekt Migracije, sem se prepričal, da iskalcev dela ni mogoče ločiti od tistih, ki bežijo pred vojno in nasiljem. To dvoje je neločljivo povezano, saj so migranti najprej žrtve ekonomskega problema. Vojna je le najhujša in najbolj uničujoča posledica.«

Stoletje begunstva

Ko so leta 2000 prvič izdali Migracije, so natisnili samo dva tisoč izvodov, saj problemi tretjega sveta niso nikogar zanimali, je povedal Salgado. Zdaj pa bodo izdali ponatis, ker knjige skoraj ni mogoče kupiti. Begunska kriza se je prvič preselila v Evropo – in z njo podobe iz drugega dela trilogije.

»Vse tisto, kar sem fotografiral pred dvajsetimi leti, je danes za Evropo postala novica. Nič se ni spremenilo, le stari problemi so eskalirali in pritisnili na meje Evropske unije. Evropski politiki in predstavniki humanitarnih organizacij ves čas govorijo o številkah – enako kot nekoč na Kosovu ali Ruandi. Koliko raket je padlo, koliko ljudi je v begunskem taborišču, koliko jih je umrlo na poti in katera evropska država je dolžna sprejeti tisoč beguncev več kot druga. Humanitarno in politično krizo tudi tokrat obravnavamo samo kot neprijetno statistiko, za katero skrivamo resnične ljudi s čustvi in težkimi odločitvami. Vendar v številkah ni mogoče ovrednotiti njihovega trpljenja. Zelo redki so sami odgovorni za begunstvo. Ne vedo, zakaj so jim bombe porušile hišo. Ne razumejo, zakaj jim nihče noče pomagati.«

Salgado z izbiro motivov v Migracijah ni hotel vzbujati pomilovanja ali zgražanja nad človeško krutostjo. Sedanjo begunsko krizo so povzročile zavestne in načrtne politične in ekonomske odločitve, je odločen brazilski fotograf. Vendar za grozljivimi podobami krize prevečkrat ne vidimo njenih pravih vzrokov.

»Za razumevanje sedanjih migracijskih tokov se moramo vrniti v leto 1991, ko so ZDA zavzele Kuvajt in zaradi strateškega nadzora nad nafto sprožile verižno reakcijo po vsem Bližnjem vzhodu. Ključno je bilo uničenje Iraka, ki je bil kljub avtoritarnemu režimu Sadama Huseina stabilna in precej dobro razvita država. Danes pa je Irak dežela v kameni dobi, kjer niso uničene samo stavbe in infrastruktura, ampak celotna družba. Na enaki poti je Sirija in druge države v regiji, tej krizi pa se bo kmalu pridružila še tempirana demografska bomba v Evropi. Francija, Nemčija, Nizozemska in druge evropske države so potrebovale migrantske delavce, a jih niso hotele vključiti v družbo. Celotne generacije migrantov so družbeno in kulturno izolirali. Mladi danes nimajo šole in službe. Na vseh ravneh se čutijo manjvredne, zato so zelo dovzetni za ideologijo islamskih skrajnežev, ki jim dajo vero, smisel in obljublja mučeništvo. Več milijonov mladih moških in žensk ni vključenih v nobeno družbo. Niso več del družbe, iz katere izhajajo, gostiteljska pa jih ni sprejela.«

Ko je zaključil projekt Migracije, Salgado ni premišljeval samo o smislu evolucije, temveč ga je začela znova zanimati tudi ekonomska in politična teorija. S fotografijami je hotel opozoriti, da globalizacija ni naraven pojav, ampak so jo ustvarile mednarodne finančne ustanove, ki so omogočile pretok kapitala in globalizacijo prihodkov. Globalizacija je pogled na svet in pogled na vlogo človeka na tem svetu. Zato v migrantih ni videl samo posledice globalizacije, temveč njeno pravo naravo. Prihodnost, v kateri bodo štiri petine prebivalstva trpele zaradi nepotrebne revščine. Ko je začel po daljšem premoru znova potovati po svetu in zbirati gradivo za Genezo, pa je zaslutil, da so sedanje ekonomske in politične migracije šele napoved bistveno hujšega obdobja v zgodovini človeštva.

Prihodnosti, ko se bo moralo zaradi okoljskih sprememb preseliti več milijard človeških Zemljanov.

Ekonomija uničenja

Salgado se najraje pogovarja o Genezi. Ne samo zato, ker ima možnost predstavljati razstavo in so bila fotografska potovanja med neglobalizirana naravna okolja in kulture zelo pomembna osebna terapija, ki jo je podrobneje opisal v filmu Sol zemlje. Med pogozdovanjem rojstnega posestva je spoznal, da je življenje mogoče tudi vrniti, ne samo iztrebiti. Spet je začel verjeti, da lahko človeštvo popravi pretekle napake in ustavi negativno evolucijo. Vendar mora najprej nehati uničevati naravne ekosisteme, od katerih je odvisno preživetje naše vrste.

Čeprav je v preteklosti večkrat povedal, da bo Geneza njegov zadnji fotografski projekt, se je pri dvainsedemdesetih letih še enkrat odpravil na pot. Le da se bo tokrat omejil na domačo celino in prihodnjih pet let fotografiral samo en motiv: deževni amazonski pragozd.

»Na amazonski pragozd je mogoče gledati na dva načina. Lahko ga obravnavamo kot neizkoriščeno zalogo naravnih virov – lesa, rudnin in kmetijskih površin –, ki je še nismo izčrpali. Ali pa v njem prepoznamo pljuča planeta, ki vsrkajo ogromno ogljikovega dioksida in vrnejo kisik. Ta pljuča so tudi izjemno pomemben del vodnega kroga, ki vpliva na podnebje celotnega planeta. Danes vemo, da bi uničenje amazonskega pragozda vplivalo na morske tokove, na reke, na gibanje vremenskih front. Na prvi pogled se oba pogleda izključujeta. V prvem prevladuje ekonomska logika, v drugem prizadevanje za skupno dobro, ki ga ni mogoče ovrednotiti z denarjem. V resnici pa je preživetje pragozda tudi ekonomsko smiselno,« je Salgado razkril skrito ekonomistično plat.

»Iz ekonomije smo ustvarili popolno fikcijo. Kako lahko banke ustvarjajo na tisoče milijard dolga? Kako je lahko internetno podjetje z nekaj deset zaposlenimi na borzi vredno več kot General Motors z vsemi tovarnami, delavci in milijoni izdelanih avtomobilov? Zakaj je postala produktivnost najpomembnejše merilo uspešnosti, čeprav lahko že zdavnaj proizvedemo več, kot smo sposobni porabiti? Sedanja ekonomija ne odraža realnosti, ampak le eno izmed možnih alternativ, ki nima posluha za realnost planeta.«

Salgado upa, da bo s prihodnjim fotografskim projektom prepričal brazilske politike, da je mogoče izbrati tudi drugačno ekonomsko prihodnost. »Na velik del Amazonije imamo največ vpliva Brazilci, a pragozd izkoriščamo na najslabši način. Sekamo les za surovino ali kurivo, delamo prostor za plantaže, ki zaradi posebne sestave prsti ne morejo biti vzdržne ali ekonomsko konkurenčne. Če bomo še naprej uničevali pragozd, bomo na koncu ostali brez vsega. Poraženci v ekonomski in politični tekmi, ki so nam jo vsilile gospodarske velesile.«

Namesto tega bi morali v amazonskem pragozdu prepoznati dragocen in kompleksen ekosistem, ki skriva odgovore na številna znanstvena in družbena vprašanja o sobivanju, ravnovesju in trajnostnem razvoju, ki jih bo mogoče uporabiti pri načrtovanju prihodnjih velemest. Takšen pragozd lahko postane raziskovalni laboratorij za odkrivanje novih zdravil, materialov in proizvodnih postopkov, je prepričan Salgado. Če bi Brazilija spremenila ekonomski model, bi lahko na amazonskem pragozdu postavila ekonomijo znanja, postala turistična velesila in si zagotovila trajne prihodke, ki jih s posnemanjem zahodne ekonomije ne more ustvariti. Hkrati bi postala zgled za vse druge države, ki jih je prizadela globalizacija.

Je takšno pričakovanje realno, sem ob koncu pogovora vprašal sogovornika na drugi strani sveta.

»Zelo dobro vem, da samo s knjigami, razstavami in fotografijami ne morem spremeniti človeške narave in rešiti sveta. Vse to je premalo, ampak kot fotograf ne poznam boljšega načina, kako nagovoriti gledalca, spodbuditi razmišljanje in vsaj malo pomagati, da preživimo kot vrsta. Med projektom Geneza sem se naučil, da je pozitivna evolucija – prizadevanje za napredek, za boljše in za preživetje – večen boj, ki se nikoli ne konča. In hkrati upor proti obupu, ki mu je tako vabljivo podleči.«