Tiskane izdaje
Islamske države nikoli ne bi bilo brez interneta. To je pravi digitalni kalifat, poudarja Abdel Bari Atvan, legenda arabskega novinarstva in pisec vrste zelo branih knjig o radikalnem islamu in konfliktu z Zahodom. Bil je bržkone edini novinar, ki je preživel tri dni in tri noči z Osamo bin Ladnom v Afganistanu. Izvrstno pozna tudi Islamsko državo in več najbližjih sodelavcev kalifa Abu Bakra al Bagdadija.
Abdel Bari Atvan, star je 66 let, je Palestinec, rojen v begunskem taborišču Rafa v Gazi, ki je ne sme obiskati. Tja gre lahko samo ilegalno, saj je v Izraelu persona non grata. V Gazi je tudi odraščal, zato dobro ve, kaj so begunska taborišča in kaj je življenje brez prihodnosti. Toda v otroštvu je bilo tudi nekaj lepih trenutkov. V drugem razredu osnovne šole je denimo poslal pismo egiptovskemu voditelju Gamalu Abdelu Naserju, ki je bil takrat ikona vsega arabskega sveta. Napisal mu je, da je zanj heroj in da ga ima rad. Zraven je dodal svoje ime in naslov: Dier al Balah, šola za palestinske begunce. In zgodil se je čudež. Naser mu je odpisal in Abdel je zaradi tega tudi sam postal heroj v vsej Gazi.
Študiral je v Kairu. Tam je urejal študentski časopis in organiziral proteste, zato je (po diplomi) odšel tudi iz Egipta. Delal je v več arabskih državah, nazadnje pa je dobil službo v Londonu, pri zelo uglednem arabskem časopisu Ašark al Avsat (Bližnji vzhod). Toda po izbruhu prve palestinske intifade se je nekega dne resno skregal z urednikom, ki je vztrajal, da bo na prvi strani namesto fotografije izraelskega masakra nad Palestinci raje objavil tenis iz Wimbledona … Takrat je Abdel Bari Atvan odšel s časopisa in leta 1989 ustanovil Al Kuds al Arabi (Arabski Jeruzalem); vodil ga je natanko četrt stoletja. Začetki so bili skromni, toda zaradi njegovega izvrstnega poznavanja Bližnjega vzhoda in ekskluzivnih zgodb, ki jih je objavljal, se je naklada časopisa v njegovem času povečala za desetkrat. Zdaj v Londonu, kjer živi že več kot tri desetletja, ureja svoj internetni časopis Rai al Jum, ki je zaradi njegovega vrhunskega poznavanja ravno tako zelo bran.
Abdel Bari Atvan
Njegova knjiga Islamic State s podnaslovom The Digital Caliphate je bila prava uspešnica. Predvsem zato, ker je v njej razkril stvari, ki jih svet v glavnem ni poznal. Islamska država v Iraku in Siriji z arabsko kratico Daeš (Al Davla al Islamija fi al Irak va al Šam) namreč ni le tolpa džihadistov in morilcev, kot jo prikazujejo na Zahodu, ampak v resnici pravi digitalni imperij. Imajo namreč vse, kar ima Zahod, pravi Abdel. Saj gre za otroke Zahoda. Uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo, kakršno imajo tudi ameriški obveščevalci, so nenehno na družabnih omrežjih in imajo močno medijsko industrijo, kjer delajo profesionalni novinarji. Islamska država ima več kot 100.000 bojevnikov. Vzrokov za njen nastanek je seveda več, toda med prvimi je gotovo popolnoma zgrešena ameriška agresija na Irak. Zato ni nič nenavadnega, da je bila Islamska država v bistvu rojena kar v ameriških zaporih, ki so postali nekakšna univerza džihadizma.
Kaj je pravzaprav Islamska država? Je to država v pravem pomenu besede ali zgolj nekakšna začasna tvorba? Začasni islamski kalifat?
To je država. Kriteriji za nastanek države so po mednarodnem pravu dokaj enostavni. Konvencija iz Montevidea iz leta 1933 denimo pravi, da mora imeti entiteta, ki se razglaša za državo, natančno definirano ozemlje, stalno prebivalstvo in svojo vlado, ki je sposobna upravljati in nadzorovati ozemlje, ljudi in vire. Islamska država vse to ima. Po konvenciji iz Montevidea priznanje drugih držav ni pogoj za obstoj.
Ima celo svoj denar in avtomobilske tablice?
Že oktobra 2014 so začeli kovati srebrne in zlate dinarje. S tem so obudili tradicijo iz časov prvega kalifata po Mohamedovi smrti. Ti srebrniki in zlatniki so zdaj uradna valuta Islamske države. Toda poleg tega imajo tudi vse drugo, kar sicer imajo države. Imajo svojo policijo z novimi uniformami in povsem novimi, sodobnimi avtomobili, vojsko, ki premore 1700 vojaških vozil in tankov, v glavnem zaplenjenih v bitkah z iraško in sirsko vojsko. Imajo svojo zastavo, meje, televizijo, kalifa, ministrstva, vodovode, davke. Njihovo ozemlje je bilo na začetku večje od Britanije. Torej res prava država, z vahabizmom kot uradno religijo. Zato jih kairski Al Azhar, vrhovna avtoriteta v islamskem svetu, ne priznava za prave muslimane.
Podobno je Al Azhar ravnal tudi v primeru Al Kaide?
To drži. Toda med Al Kaido in Islamsko državo, ki se je po svoje razvila iz nje, najprej seveda v Iraku, šele od tam se je potem razširila v Sirijo, je vendarle kar precej razlik. Islamska država sama skrbi za svoje finance. Začeli so z ropom centralne banke v Mosulu, od koder so pobrali pol milijarde dolarjev. Potem pa so začeli trgovati z nafto in plinom. Islamska država je na vrhuncu moči upravljala vrsto zelo donosnih naftnih polj v Iraku in Siriji. In tudi rafinerijo v Baidžiju, ki je največja v Iraku. S prodajo nafte so zaslužili od tri do pet milijonov dolarjev na dan. Njihov proračun se vrti nekje med tremi in sedmimi milijardami dolarjev, tako da so daleč najbogatejša teroristična združba na svetu.
Ki pa se je zdaj znašla v težavah. Njene meje se podirajo?
Natančno začrtanih mej v bistvu nikoli ni bilo, saj so se nenehno spreminjale. V šali bi lahko rekli, da Islamska država vztraja pri politiki odprtih mej, ki se nenehno širijo in krčijo. Osnovni cilj je obnovitev nekdanjega kalifata, o čemer v islamskem svetu sanjajo že skoraj stoletje, vse od leta 1924, ko je turški voditelj Kemal Atatürk za vselej ukinil takratni osmanski kalifat. Nov kalifat naj bi bil nekakšna sodobna kopija takratnega kalifata, ki je obsegal dobršen del vzhoda, saj je segal tako rekoč od Kitajske do Evrope. Ambicije Islamske države so malodane neskončne, toda veliko vprašanje je, ali jim jih bo uspelo uresničiti.
Njihov cilj je, kot pravijo, obvladovati ves svet.
V realnem življenju je to misija nemogoče, toda v digitalnem svetu ga praktično že obvladujejo. Islamska država je prek interneta danes prisotna v vseh zahodnih državah. In na vseh celinah. Povsod imajo svoje privržence. Nekakšne speče celice, ki udarijo, ko nihče ne pričakuje.
Za začetek je Islamska država nadvse učinkovito podrla mejo med Irakom in Sirijo. Mejo, ki so jo, podobno kot drugod v arabskem svetu, začrtale nekdanje kolonialne sile. S padcem te meje je padel tudi natanko sto let star sporazum Sykes-Picot.
To je Abu Bakr al Bagdadi, vodja Islamske države, napovedal že julija 2014, ko se je razglasil za kalifa. To je umetna meja, ki mora pasti, je govoril. In z njo mora kajpak pasti tudi Sykes-Picot. Sporazum, ki sta ga tajno sklenili Velika Britanija in Francija. Za hrbtom Arabcev, ki so veliko pričakovali od razpada Osmanskega imperija, proti kateremu so se borili. Islamska država je to nepravično mejo podrla. In izkazalo se je, da se je v teh načrtih popolnoma ujela s politiko ZDA. Sykes-Picot so namreč s svojimi vojnami hoteli podreti tudi Američani. Bližnji vzhod so hoteli preurediti po svoje. Irak, Sirijo, Libijo, Jemen. Toda zaradi nepoznavanja stvari se jim ti načrti podirajo kot hiša iz kart. Na Bližnji vzhod so s svojimi vojnami prinesli samo gorje in kaos.
Ali Islamska država res trguje z Erdoğanom, kot je pred dobrim letom dni Turčijo obtoževal ruski predsednik Vladimir Putin?
Trgovina med Turčijo in Islamsko državo je obstajala. Ne morem reči, ali so bili Erdoğan in njegova družina osebno vpleteni vanjo. Toda Turčija je bila povezana z Islamsko državo. Konvoji so redno potovali skozi Kurdistan in naprej čez mejo. Kdo je kupoval nafto, ne vem. Tam so mafija, črni trg in veliko posrednikov. A dejstvo je, da je nafta iz Islamske država prihajala na turško ozemlje. Tudi prostovoljci iz tujine so v Islamsko državo prihajali čez turško ozemlje, prek letališča v Istanbulu.
Kakšna pa je bila vloga sirskega predsednika Bašarja el Asada v tej zgodbi? Islamski državi je bil sprva celo naklonjen.
To drži. Asada je ves čas bistveno bolj skrbela tako imenovana zmerna opozicija, ki jo je podpiral Zahod. Zato je Islamsko državo štel za nekakšno zavezniško silo. Ko so ZDA in Evropa leta 2011 prepovedale izvoz sirske nafte in je bila njena proizvodnja v državi zaradi tega tako rekoč ustavljena, je režim v Damasku nafto kupoval pri Islamski državi v Iraku. Prek posrednikov seveda, ki so nafto prodajali tudi v Jordanijo in Iran. Pod ceno, ki je takrat veljala na svetovnem trgu. Zato je bila nafta Islamske države tako iskana. Cene so se namreč vrtele med 25 in 60 dolarji za sod, odvisno od naftnih polj in s tem povezanih stroškov.
Kaj pa Saudska Arabija? Kakšna je njena vloga pri nastanku Islamske države?
Zelo dvoumna. Na začetku sirske krize sta Saudska Arabija in Katar na veliko oboroževala upornike proti režimu Bašarja el Asada, ki bi se ga radi znebili tako v Riadu kot tudi v Dohi. Saudska Arabija je že od nekdaj velika izvoznica vahabizma, ki je sicer uradna religija v državi. Po iranski revoluciji leta 1979, ki je v Riadu povzročila pravi šok, saj je Teheran čez noč postal sila nevaren tekmec saudskemu dvoru za vpliv v arabskem in islamskem svetu, je za te namene porabila več kot 50 milijard dolarjev.
Saudska Arabija je na začetku sirske pomladi upornikom namenila skoraj pet milijard dolarjev. Veliko mladih Saudijcev je prostovoljno odšlo v boj v Sirijo, najmanj pet tisoč. K temu so jih javno spodbujali tudi najbolj vplivni saudski teve kleriki. Eden od njih, šejk Muhamad al Arifi, je osebno novačil mlade za džihad v Siriji. Ne le doma, ampak tudi v Veliki Britaniji. V te igre je bil vpleten tudi nekdanji šef saudske obveščevalne službe princ Bandar bin Sultan. Riadu je bilo veliko do padca Asada. Za to so bili pripravljeni storiti tako rekoč vse. Toda ko je Islamska država postala (pre)močna, je Riad postal bolj previden. Predvsem zato, ker je vodstvo Islamske države začelo resno govoriti o naskoku na Meko in Medino in ju hotelo iztrgati iz rok saudskega dvora, ki se šteje za edinega varuha obeh svetih mest. Ljubezni je bilo naenkrat konec, čeprav saudsko javno mnenje z ogromno večino, več kot 90 odstotkov, podpira Islamsko državo.
Toda Islamska država in saudski dvor vendarle imata nekaj skupnega. Boj proti šiitom?
Riad se v resnici zelo boji šiitske osi, ki je Teheran in Bagdad povezala z Damaskom in libanonskim Hezbolahom. Od tod podpora sunitski Islamski državi in drugim upornikom, ki se borijo proti alavitskemu (šiitskemu) režimu v Damasku in njegovim zaveznikom. Strah pred šiiti je neizmeren. Prav zato je Saudska Arabija takoj intervenirala ob pomladni vstaji v Bahrejnu in zato tudi silovit vojaški poseg v Jemnu proti šiitskim Hutijem, kamor je Saudska Arabija v preteklosti vdrla že nekajkrat. In zato tudi sprva povsem neprikrita podpora upornikom proti režimu v Damasku, kjer vlada hunta Nusajri, kot suniti žaljivo pravijo šiitom.
Islamska država je v Iraku in Siriji zelo hitro dobila vrsto zaveznikov. Z gibanjem Al Nusra pa ji ni uspelo najti skupnega jezika?
Sprva so bili zavezniki, tako kot večina džihadistov, zdaj se pa v resnici borijo drug proti drugemu. Al Nusra hoče biti neodvisna sirska frakcija in ne del mednarodnega džihada. Tu smo, da zrušimo Asada, pravijo, ne pa da osvojimo svet. Kalifat bomo morda gradili kasneje, ko bo padel Asad.
V vojno v Siriji se je že pred časom vmešal tudi Vladimir Putin, a na strani šiitov, čeprav so muslimani, ki živijo v Ruski federaciji, tako rekoč vsi suniti. V Siriji tako v bistvu tolče po svojih?
V to vojno je vstopil zgolj zato, da bi zaščitil svoje interese v Siriji, zlasti vojaški bazi v Latakiji in Tartusu. Islamska država ga v bistvu ne zanima, čeprav je med džihadisti precej prostovoljcev z ruskega Kavkaza. Načelnik štaba je bil denimo rdečebradi Čečenec Tarhan Tajumurazovič Batirašvili z bojnim imenom Omar al Šišani, ki pa naj bi bil ubit v bojih pred meseci. Vladimir Putin je v Sirijo prišel zato, da bi rešil svojega zadnjega prijatelja med bližnjevzhodnimi diktatorji. Na vsak način želi preprečiti, da bi Bašarja el Asada doletela podobna usoda, kot je Moamerja el Gadafija. To počne tudi zato, ker se boji, da bi se kaj podobnega v prihodnosti lahko zgodilo tudi njemu. Zato se je v tej vojni postavil na stran Irana, šiitskega dela Iraka in Hezbolaha, kar je zelo nenavadna odločitev. Še posebej zato, ker je v dokaj dobrih odnosih tudi s sunitskima Egiptom in Alžirijo. Moskva si nadvse želi povrniti nekdanji vpliv, ki ga je Sovjetska zveza nekoč imela na Bližnjem vzhodu.
Položaj v Siriji je tudi zaradi vstopa Rusije v vojno zdaj popolnoma kaotičen?
Nihče več ne ve, kdo se bori proti komu. V sirskem zračnem prostoru je že več letal kakor tarč. Promet je postal pregost. Na desetine držav je vpletenih v boj proti Islamski državi. A je položaj kljub temu vsak dan hujši. Prava drama se dogaja v Alepu, po katerem Asadova in ruska letala tolčejo tako, kot so ta nekoč po Groznem. Ljudje umirajo kot muhe, a za to nihče ne odgovarja. Nihče noče videti očitnih vojnih zločinov.
Ali predsednik Asad politično lahko preživi to vojno?
Težko bo. Med Američani in Rusi ni enotnega mnenja, kaj storiti z njim. Na dlani je, da ga Moskva ne bo za vsako ceno ohranjala na oblasti in pri življenju. Zdaj je torej odvisen predvsem od Rusije in arabskih držav. A mednarodna politika se spreminja. Zdaj ga ta nekako še brani, kasneje pa se kaj lahko zgodi, da mu bodo surovo rekli: Pojdi, ne potrebujemo te več! Ostal bo verjetno le, če bodo veliki sklenili razdeliti Sirijo in ustanovili nekakšno alavitsko državico. Danes nihče ne ve, kaj se bo zgodilo s Sirijo. Niti Vladimir Putin ne.
To je kot voda na mlin Islamske države?
Točno. Dokler obstajajo zdajšnje delitve in neenotnost med glavnimi akterji vojne v Siriji, dokler ni točnega načrta, kaj narediti, in dokler bodo prevladovali zdajšnji konfliktni interesi v regiji med velesilami in lokalnimi silami, je to v resnici scenarij, ki najbolj ustreza prav Islamski državi.
Na Zahodu pravijo, da so njeni džihadisti navadni teroristi.
Vprašanje je, kaj je terorizem in kdo je v resnici terorist. Terminologija je tu nejasna. Za nekatere je nekdo, ki se bori proti diktatorskemu režimu, bojevnik za mir in za svobodo, za druge pa zločinski terorist. Tu ni jasne ločnice.
Za režim v Pretoriji je bil Nelson Mandela desetletja terorist.
Pa ne samo on. Teoristi so bili nekoč tudi Jaser Arafat, Abu Mazen, Jicak Šamir, Jicak Rabin, severnoirska Ira. Kdo vse ni bil terorist? Nekateri afriški voditelji. Pa afganistanski talibi, a se ZDA zdaj vendarle pogovarjajo z njimi. Nekateri nekdanji teroristi so postali predsedniki, ministri in Nobelovi nagrajenci. Morda se bodo tudi z voditelji Islamske države nekoč posedli za skupno pogajalsko mizo. Ne bi bil presenečen. Tudi Iran je bil še pred kakšnim letom malopridna, teroristična država, pa se zdaj vsi zelo prisrčno pogovarjajo z njo.
Kdo je neposredni »krivec« za nastanek Islamske države? Ameriška agresija na Irak?
Za popolno razumevanje Islamske države je treba poznati sedem ključnih besed. Prva je ponižanje. Ameriška okupacija je ponižala Irak in vse Arabce. Ko se je ameriški vojak Steven Green zaradi posilstva 14-letnega Abirja Kasima al Džanabija in poboja njegove družine znašel na sodišču, je sodnikom denimo dejal, da na Iračane preprosto ni gledal kot na ljudi … Druga beseda je frustracija. Večina mladih v Iraku in sploh v arabskem svetu, ti marsikje predstavljajo že 70 odstotkov prebivalstva, je brez upanja. Brez dela. Kar pomeni, da je več sto milijonov ljudi brez prihodnosti. Potem je tu podcenjevanje. Sprva so vsi podcenjevali Islamsko državo. Potem pa je nenadoma postala močna, vplivna in polna denarja. Četrta beseda je marginalizacija. Ko so Američani zavzeli Bagdad, so bili suniti čez noč potisnjeni na obrobje. Oblast so prevzeli šiiti. Tudi iraški premier Nuri al Maliki je nadvse surovo obračunaval s suniti.
Vlada je celo razpustila iraško armado?
In republikansko gardo. Milijon vojakov se je čez noč znašlo na ulici. Brez služb, brez pokojnin in brez denarja. To je bilo ponižanje, ki si ga oblast ne bi smela dovoliti. Glavnina teh ponižanih mož je seveda odšla v Islamsko državo, ki jo v bistvu vodijo bivši generali in polkovniki iraške vojske in republikanske garde. Oba glavna pomočnika kalifa al Bagdadija sta namreč njegova nekdanja sozapornika in generala. Prvi je Abu Muslim al Turkmani, ki je zdaj guverner iraškega dela Islamske države, drugi pa je Abu Ali al Anbari, ki je guverner sirskega dela Isisa. Islamska država je tako v bistvu rezultat vstaje marginaliziranih sunitov, ki se je najprej začela v popolnoma uničeni Faludži.
V Iraku je šlo tako rekoč ves čas vse narobe. Čiščenje nekdanje Sadamove stranke Baas se je sprevrglo v proces desunizacije Iraka, kar pa je bilo v resnici usodna napaka, saj so bili v stranki Baas kajpak tudi šiiti.
Točno tako. To napako so prvi naredili Američani, njihovi iraški lojalisti pa so potem odnose med suniti in šiiti samo še dodatno zaostrovali.
Kaj je potem peta beseda, ki jo je treba poznati v zvezi z Islamsko državo?
Vojaška intervencija. Ameriški posegi v Afganistanu, Iraku, Somaliji, Libiji, Siriji, Jemnu so popolnoma uničili te države. Nastal je politični vakuum. In to praznino so takoj zapolnili islamisti, najodločneje prav Islamska država. Šesta beseda je odsotnost učinkovitega vodenja države. Z vladami imajo probleme v Siriji, Iraku, Jemnu, Egiptu, Saudski Arabiji. In tudi drugod v islamskem svetu. A brez dobre in učinkovite vlade ni demokracije in ne človekovih pravic. Ničesar. In potem je tu še sedma in ne najmanj pomembna beseda: družabna omrežja. Nova tehnologija je Islamski državi prav neverjetno pomagala širiti svoj vpliv.
Osama bin Laden je javnost nagovarjal le prek videoposnetkov?
Govoril je eno uro, kot na petkovih molitvah v mošejah. Posnetke govorov je potem poslal Al Džaziri in CNN. Zdaj je vse veliko preprosteje. Z enim samim pritiskom na računalniško tipko se v hipu povežeš z vsem svetom. Islamska država je zaradi interneta danes prisotna na vseh koncih sveta. Njeni privrženci so mladi ljudje, ki izvrstno obvladajo sodobno tehnologijo. Zato je Islamska država pravzaprav nadvse sofisticiran digitalni imperij. Brez tega ni mogoče razumeti njene priljubljenosti in moči.
Brez interneta torej ni Islamske države? Ali ga ni uporabljala že tudi Al Kaida?
Zelo malo, takrat je bilo vse to še v povojih. Islamska država ima danes zelo močno medijsko industrijo. Z vrsto zelo vplivnih medijskih hiš, kot so Al Hajat, Al Furkan in Al Itisam, ki denimo snema filme. Kot v Hollywoodu. Zaposlene imajo profesionalne novinarje, fotografe in filmske snemalce. Pravi medijski imperij z vrsto izvrstnih strokovnjakov. Vodja medijskega oddelka Islamske države je denimo Ahmed Abusamra, Sirijec, rojen v Parizu, ki se je šolal v ZDA, kamor je emigriral oče, ki je zdaj znan endokrinolog. Abusamra je končal znameniti MIT v Massachusettsu. Po diplomi je nekaj časa delal na področju telekomunikacij, po izbruhu sirske pomladi leta 2011 pa je prišel v Alep in se pridružil džihadistom.
Njihovi hekerji so vdrli celo v Pentagon in se dokopali do vrste tajnih podatkov in seznamov.
Ki so jih potem objavljali na različnih družbenih omrežjih.
Islamska država ima tudi svoj facebook, ki se imenuje muslimbook.
Imajo vse, kar ima Zahod. Saj gre za otroke Zahoda. Uporabljajo najsodobnejšo tehnologijo, kakršno imajo tudi ameriški obveščevalci, s pomočjo katere ni mogoče izslediti njihovih računalnikov. Uporabljajo tudi posebne tako imenovane Snowdnove telefone, prek katerih se sporazumevajo s šiframi. Na ta način neomejeno širijo svoje ideje in novačijo nove džihadiste.
To je prava kibernetska vojna.
Točno. Imajo svojega kibernetskega emirja, ki je vdrl v Pentagon in tamkajšnje glavno poveljstvo (CentCom). To je mladi Britanec, komaj 22-letni Junaid Hussain z bojnim imenom Abu Husain al Britani, doma iz Birminghama. Leta 2012 je bil zaprt za šest mesecev, ker je vdrl v elektronsko pošto Katy Kay, posebne svetovalke nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira. Dokopal se je tudi do telefonskih številk Blairove družine ter elektronskih naslovov nekaterih britanskih poslancev in vse to objavil na družbenih omrežjih. Vodil je tudi skupino mladoletnih hekerjev, ki so v Londonu blokirali policijsko vročo protiteroristično linijo. Leta 2013 je skupaj s prijatelji pobegnil v Sirijo in se pridružil Isisu. Do nedavnega je operiral v Raki. Kje je zdaj, ni znano.
Zakaj gre toliko mladih ljudi v Islamsko državo?
Omenil sem že frustracijo in brezizhodnost. Mladi doma ne vidijo prihodnosti. Po končani šoli nimajo ne dela in ne denarja, zato se odločijo za pot v neznano. Za avanturo. Ko smo bili mi mladi, smo ljubili vesterne. Filmske junake, kot so bili John Wayne, Kirk Douglas, Steve McQueen, Charles Bronson. Imam sina, ki je star 16 let. Ne morem gledati njegovih računalniških iger. So polne krvi in nasilja. Strašno. A to očitno privlači mlade, fante in dekleta, ki bi radi videli te ljudi, islamiste, ki se borijo za svoje politične cilje. Mnogi so seveda šokirani, ko pridejo v Sirijo. Nič ne vedo o islamu. Dva Britanca, Yusuf Sarwar in Mohammed Ahmed, sta si denimo prek Amazona naročila knjigo Islam for Dummies (Islam za telebane). Bili so tudi primeri, ko je eden od mladih džihadistov tiste, ki so prihajali za njim, prosil, naj mu prinesejo nutello, ker je na sirski fronti seveda ni mogoče dobiti …
Toda mladi kljub temu odhajajo. V Islamsko državo prihajajo celo dekleta.
Dekleta, džihadistične neveste, predstavljajo okrog deset odstotkov vseh mladih, ki prihajajo v Islamsko državo. Pri Francozih je ta odstotek še višji. Francozinj je namreč kar četrtina. Dekleta so v povprečju stara tja do dvajset let, so pa tudi mlajše. Ena jih je ob prihodu denimo imela šele štirinajst. Nekatere prihajajo s svojimi fanti, nekatere celo z dojenčki. Hočejo videti te mladeniče in dekleta, ki se borijo za islam. Prava ikona zanje je znana džihadistična vdova Samantha Lewthwaite, ki padlega moža slavi kot mučenika. Nekatere nočejo zahodnega načina življenja, tudi zaradi vzgoje doma. Druge hočejo moža. Otroke. Avanturo. Toda mnoge med njimi seveda še zdaleč ne vedo, kam odhajajo. Na internetnih straneh zato postavljajo zelo nenavadna vprašanja. Ena od deklet je denimo spraševala, ali bo tam v Islamski državi lahko hodila ven, na ulico, na zabave. Odgovor je bil zelo zloben: »Vse bo odvisno od moža …«
Zelo zanimiva je zgodba dveh avstrijskih državljank Samre Kesinović in Sabine Selimović, katerih starši so v Avstrijo prišli iz Bosne.
Že v šoli sta govorili samo o džihadu. Po zidovih sta pisali Ljubim al Kaido in podobno. Ko sta ti dve avstrijski blondinki prispeli v Sirijo, sta v hipu postali nekakšni poster girls za internetno propagando in novačenje mladih džihadistov. Staršem, ki so doma ponoreli od skrbi, sta poslali grobo sporočilo: »Ne iščite naju! Služili bova Alahu in umrli zanj!« Poročili sta se s čečenskima bojevnikoma in idile je bilo kmalu konec. Oktobra 2014 sta se znova oglasili staršema in jima sporočili, da se vračata …
Katerih tujcev je največ?
Vseh je več kot 30.000. Te številke se seveda stalno spreminjajo. Med Arabci je največ Libijcev (21 odstotkov), sledijo Tunizija, Saudska Arabija, Jordanija, Maroko. Med Evropejci so na prvem mestu Rusi (2400), sledijo Francozi in Turki (okoli 2000), pa Nemci in Britanci. Med Evropejci so najbolj izobraženi Britanci, najmanj pa Nemci. Ti podatki so bili za mnoge vlade naravnost šokantni. V Avstraliji niso mogli verjeti, da je kar dvesto njihovih državljanov odšlo na Bližnji vzhod, kar je Avstralijo po džihadistih na glavo prebivalstva postavilo celo na prvo mesto v svetu.
Nenavadno veliko je Francozov. V Islamski državi se denimo bori kar šest francoskih brigad, ki so operirale v glavnem v okolici Alepa.
Večina med njimi je rojenih v Franciji, toda njihove korenine so seveda v severni Afriki, v Alžiriji, Tuniziji, Maroku, nekdanjih francoskih kolonijah. Podobno velja tudi za džihadiste iz Belgije. Malodane vsi prihajajo iz revnih predmestij, kjer ni dela in ne prihodnosti. Ti mladi razočarani ljudje hočejo spremembo. In hočejo se maščevati oblastem za njihovo marginalizacijo.
Je Islamska država kriva za lanska grozljiva napada v Parizu?
Da. Povsod imajo svoje speče celice. Nekateri so bili v Pariz poslani iz Rake v Siriji. Zato seveda, ker so Francozi. To ni organizacija, ki udari in potem zbeži. Vse, kar počne, dela načrtno. To je v bistvu neke vrste maščevanje za bombne napade na Bližnjem vzhodu, v katerih sodelujejo Francozi, Američani, Britanci, Rusi. Njihovih letal, ki pobijajo v glavnem civilno prebivalstvo, (še) ne morejo sestreliti. A lahko se maščujejo na druge načine. S takšnimi krvavimi akcijami, kot sta bili tisti v Parizu. S tem so hoteli dokazati, da lahko udarijo kjerkoli in da lahko resno destabilizirajo položaj na Zahodu. Eden od napadalcev v Parizu je jasno rekel, da je to maščevanje za Sirijo.
Ali so kakšne vzporednice med Al Kaido in Islamsko državo?
Ideologija je podobna, a razlike kljub temu so. Al Kaida ni nikoli govorila o državi ali o svojem kalifatu. Delovali so pod okriljem talibov, ki pa so imeli svoj emirat in ga zdaj vedno bolj utrjujejo. Al Kaida ni nikoli pobijala šiitov. Islamska država to redno počne. Vdrli so celo v Saudsko Arabijo, na območje, kjer živijo šiiti, in tam uprizorili pravi pokol.
Med kalifom Abu Bakrom al Bagdadijem in voditeljem Al Kaide Ajmanom Zavahirijem ni nobenih stikov?
Nobenih. Moža se zelo sovražita. Po smrti Osame bin Ladna so islamisti v Iraku trdili, da Ajman Zavahiri ne more voditi organizacije. Da preprosto ni kos nalogi. Al Kaida si je po smrti Osame bin Ladna sicer poskušala podrediti nastajajočo Islamsko državo. Zavahiri je Bagdadiju denimo ukazal, naj njegovi možje takoj odidejo iz Iraka, boje v Siriji pa naj prepusti Al Nusri. In nekdanje ljubezni je bilo tedaj v hipu konec. Ta spor je močno oslabil Al Kaido, saj je mnogo skupin, ki so prej sodelovale z njo, prestopilo na stran Islamske države.
Oba islamistična voditelja sta zelo izobražena. Zavahiri je zdravnik, Bagdadi pa doktor znanosti.
In kot gradbenik je bil zelo izobražen tudi Osama bin Laden. Toda edini z versko izobrazbo je v resnici samo Al Bagdadi. Končal je islamsko univerzo v Bagdadu, potem pa doktoriral iz islamskega prava ter islamske kulture in zgodovine. Toda zares prava šola zanj so bili ameriški zapori v Iraku. Zaprt je bil v zloglasnem zaporu Abu Graib, ki so ga potem zavzeli bojevniki Islamske države, in v Camp Bucci, popolnoma novem, supermodernem zaporu pri Um Kasru južno od Basre. To je bila prava džihadistična univerza. Tam je srečal šest prijateljev in skupaj z njimi začel snovati Islamsko državo. Skupaj z njim je leto dni sedel tudi moj glavni vir za knjigo o Islamski državi, ki ga seveda ne smem izdati.
Potemtakem je Islamska država ves čas nastajala pod varnim okriljem ameriških stražarjev?
Točno tako. Skozi taborišče Camp Bucca je v petih letih, od 2004 do 2009, ko so ga zaprli, šlo skoraj 100.000 Iračanov. Popolnoma nedolžnih ljudi, ki so sedeli zgolj zato, ker so bili Iračani. Toda v ameriških ječah – ali se še spomnite grozodejstev iz Abu Graiba – so se popolnoma radikalizirali.
Ko se niso učili džihada, pa so v Camp Bucci zavzeto igrali nogomet?
Tam so v resnici imeli sodobno nogometno igrišče in druge športne objekte. Al Bagdadi je velik ljubitelj nogometa. Bil je izvrsten napadalec, ki je znal zabijati gole. Zato se ga je oprijel vzdevek iraški Messi. Morda bo Islamska država kdaj celo nastopila na svetovnem prvenstvu! Kdo ve? Toda šport je ljubil tudi Osama bin Laden. Ker je bil visok, je bil njegov šport seveda košarka.
Zahod je krenil v ofenzivo proti Islamski državi. Kako dolg bo ta boj?
Problem je, da džihadisti nimajo džungle, kot so jo imeli vietnamski partizani. Ali pa gozdov, kot so jih imeli partizani v Sloveniji in Jugoslaviji. Imajo pa zato betonsko džunglo. Velika mesta. Tam jih je težko najti. Bodo z letali res uničili ves Mosul ali Rako? Z atomsko bombo ali s kemičnim orožjem lahko, v klasični vojni pa to ne bo lahko. Poleg tega lahko sami proizvedejo kemično orožje. Imajo strokovnjake, ki vedo, kako se to počne. Zasedli so tudi skladišča sirske in iraške vojske. Orožje lahko pride tudi iz Libije. So nevarni in lahko naredijo marsikaj. Težko jih bo potolči.
Bržkone tudi zato, ker Zahod sploh nima prave strategije za prihodnost Bližnjega vzhoda?
Ko so Američani nezakonito napadli Irak, so imeli samo plan A. Odstranitev Sadama Huseina. Plana B o prihodnosti Iraka pa ni bilo. Zato je nastal kaos. Podobno se je zgodilo v Afganistanu, kjer vojna zdaj traja 15 let, talibi pa so močnejši kot kadarkoli. Ameriški lojalisti obvladujejo samo še Kabul, pa še tega ne v celoti. Zahod ne pozna Bližnjega vzhoda. Kratkoročne akcije ZDA in njenih zaveznic to jasno dokazujejo. In tega dejstva ne more spremeniti nobena zahodna koalicija. Bile so storjene napake, ki jih je zdaj nemogoče popraviti.
Je Abu Bakr al Bagdadi že postal ikona, kakor je bil med islamisti nekoč Osama bin Laden?
Ta je imel rad medije in publiciteto, Al Bagdadi pa ne. Se ne kaže v javnosti. Pojavil se je le takrat, ko je julija 2014 v veliki mošeji v Mosulu razglasil Islamsko državo in se oklical za kalifa. Do začetka napadov na Mosul ga potem nismo več videli. Takrat se je znova oglasil s sporočilom. Se vztrajno skriva. Zato se ga je oprijel vzdevek Al Šabah (fantom) in nevidni šejk. Ima pa avtoriteto. Tudi zato, ker njegovo pleme Bobadri izvira iz Mohamedovega plemena Kurajšitov. Toda po drugi strani je vodstvo Islamske države decentralizirano. Al Bagdadi je zgolj uradni vodja Islamske države, v bojih in operacijah pa poveljujejo izključno nekdanji Sadamovi generali.
Ali Islamska država lahko preživi brez Al Bagdadija?
Lahko, če ga ubijejo ali ujamejo. To ni Al Kaida, kjer je bil Osama bin Laden alfa in omega vsega. Al Bagdadi ima svoje vojaške poveljnike, ki bodo boj nadaljevali tudi brez njega.
Ste bržkone edini novinar na svetu, ki je z Osamo bin Ladnom preživel cele tri dni v njegovi jami v Afganistanu. Kako ste prišli do njega?
Pravzaprav ni bilo težko. Bilo pa je seveda zelo nevarno. Bežno sem se srečal z njim kar nekajkrat. Potem pa me je novembra 1996 sam povabil k sebi. On me je hotel videti. To je bila njegova pobuda, ker sem bil znan novinar. Pozna me namreč ves arabski in islamski svet. Njegovi možje so me pripeljali v njegovo jamo na območju Tora Bora. Bržkone sem res edini novinar na svetu, ki je spal le kakšen dober meter stran od njega. Njegov gost sem bil kar tri dni in tri noči.
Osama bil Laden »ni bil hudoben, zloben karakter. V tistih treh dneh, ki sem jih preživel pri njemu, je bil zelo miren, skromen, ponižen. Na trenutke celo malce sramežljiv.« Foto: Naseer Ahmed/Reuters
Kako je bilo spati v njegovi jami?
To je bila strašna izkušnja. Spal sem namreč na zabojih z ročnimi granatami. Čeznje so položili nekaj desk, nanje pa staro, umazano in preperelo žimnico. Nad mojo posteljo je viselo kakšen ducat avtomatskih pušk. Zaradi vsega tega sploh nisem spal. Bal sem se, da bo zdaj zdaj razneslo granate, na katerih sem ležal, zato se sploh nisem premikal. Ležal sem malodane nepremično in le tu in tam za kakšno minuto zatisnil oči. Zjutraj sem vstal ves polomljen. Osama pa je vso noč spal kot dojenček. Kakor da spi v najbolj udobni, topli in čisti sobi. A ob njem je ves čas ležala kalašnikovka.
Kaj vam je pripovedoval?
Nekega popoldneva sva šla na dolg sprehod. Govoril mi je o svojem življenju, o džihadu in o želji, da umre kot mučenik. Ljubil je poezijo. Med potjo mi je na dolgo recitiral njemu ljube arabske pesnike. In tudi sam je pisal stihe. Takrat si sploh nisem mogel predstavljati, da bo Osama čez nekaj let organizator enega najhujših terorističnih napadov v zgodovini. Kasneje sem zvedel, da so v času, ko sem bil pri njem, že nastajali načrti za 11. september. Čeprav so me njegovi sodelavci pozneje stalno obveščali o početju Al Kaide, ni o napadu na Manhattan govoril nihče. In presenečenje je bilo v resnici popolno, celo za ameriške obveščevalne službe.
Kakšen je bil kot človek?
Ni bil hudoben, zloben karakter. V tistih treh dneh, ki sem jih preživel pri njemu, je bil zelo miren, skromen, ponižen. Na trenutke celo malce sramežljiv. Pravzaprav ni nikoli posebej veliko govoril. Izjema je bil morda tisti najin sprehod po gorah Tore Bore. Ni pa bil gostoljuben. Hrana, ki smo jo jedli, je bila obupna. V njegovi jami je bil takrat kakšen ducat ljudi. Jedli smo plesniv egiptovski sir. Egiptovski, ne francoski. Kruh je bil star in trd. Pod zobmi je škrtal pesek. Zjutraj smo dobili zelo sladek čaj. Potem pa spet plesniv sir. Za kosilo je bil krompir in paradižnikov pire, z veliko masti. Težko je bilo. Zato ni čudno, da sem se zastrupil s to hrano. Še ves teden sem potem imel resne težave. Bal sem se, da bom umrl tam v Afganistanu. Problemi so bili tudi s pitno vodo. Zbirali so deževnico, toda voda ni bila čista. Pa smo jo kljub temu pili, saj druge možnosti sploh ni bilo. A ne glede na vse to je bilo srečanje z Osamo bin Ladnom vendarle vrhunec moje novinarske kariere. To je bila izkušnja, o kateri mnogi novinarji res lahko zgolj sanjajo.
Se vam je zdel zagrenjen?
Osama bin Laden je bil zelo maščevalen človek. Njegova interpretacija islama je bila zelo nenavadna. Bil je poln grenkobe. Prepričan je bil, da so ga Američani za časa sovjetske okupacije Afganistana preprosto zlorabili za svoje geopolitične cilje. Novačili so mudžahide, jih oboroževali in plačevali, ko pa so z umikom potolčene Rdeče armade dosegli svoje, so preprosto pozabili nanje. Teh ljudi niso več potrebovali. Osama se jim je hotel maščevati, ker so ga v resnici surovo izkoristili in potem odvrgli kot kakšno smet.
Zahod je sicer pogosto izkoriščal islamske skrajneže za svoje politične cilje.
To pravzaprav počne nenehno. A najbolj surovo so jih v resnici izkoristili za časa sovjetske okupacije Afganistana. Takrat so tja zvabili najmanj 20.000 mož iz islamskega sveta in tako sami ustvarili mudžahide. Nekaj podobnega se je potem dogajalo tudi v Bosni, kjer je bilo prav tako veliko tujih bojevnikov, najmanj šest tisoč.
Ste bili potem še v stiku z Osamo bin Ladnom?
Kasneje so me res znova povabili k njemu. Imel sem že vizum za pot, a sem se premislil. Postajalo je prenevarno. Lahko bi me namreč ubili. Ne Al Kaida, ampak Američani.
Ste vedeli, da se skriva v Abotabadu?
Tega ni vedel nihče. Vedel pa sem, da je v Pakistanu. Vsi njegovi najožji sodelavci in prijatelji so bili ujeti ali umorjeni v glavnem v pakistanskih mestih, kjer so se lažje skrili med množico.
Ste videli film o uboju Osame bin Ladna?
Sem. Čista ameriška propaganda.
Kaj je danes z arabsko pomladjo, o kateri veliko pišete?
Zdaj je postalo dokončno jasno, da je bila arabska pomlad v bistvu ameriški projekt za spremembo režimov na Bližnjem vzhodu. Sam kar verjamem tem teorijam.
Arabska pomlad je torej v bistvu ameriška pomlad?
Točno. Poseg v Libiji se je zgodil zato, ker je Gadafi najbolj donosne posle razdelil Indiji, Turčiji, Kitajski in ne zahodnim državam. Francija je prav zato bombardirala Libijo. Britanci so to počeli iz maščevanja za Lockerbie in za nekdanjo libijsko pomoč teroristom Ire. Toda glavni cilj je bila vendarle Sirija, ki je strateško najpomembnejša država Bližnjega vzhoda. Za njo bo potem prišla na vrsto še Alžirija.
Zakaj tako mislite?
Če natančneje pogledate, je mogoče zlahka ugotoviti, da se je arabska pomlad začela v sekularnih državah. V republikah. In ne v monarhijah. V Saudski Arabiji denimo, kjer je stanje, ko gre za demokracijo in človekove pravice, v resnici porazno. To je bilo nekakšno ameriško maščevanje. Vse te države so namreč zelo nasprotovale ameriški politiki na Bližnjem vzhodu in proti ZDA so bile tudi v Opecu. Irak, Libija, Sirija, Alžirija. Začelo se je v Iraku, ko so odstranili Sadama Huseina in uvedli sankcije. Arabske pomladi ne bi bilo brez Iraka. Sirija, Irak in Egipt predstavljajo središče arabskega sveta, zato so bile prav te države glavna tarča arabske pomladi. Te države so desetletja obvladovale in vodile arabski Bližnji vzhod. Zakaj se ni nihče dotaknil Jordanije, Saudske Arabije, drugih monarhij v Zalivu, Maroka? Ker tam Američani niso imeli problemov.
Je bil Hosni Mubarak proti ZDA?
Ne. Bil pa je korumpiran. To jim ni ustrezalo. Hoteli so ga zamenjati z Muslimanskimi brati. Ker so vedeli, da v Egiptu kaj lahko pridejo na oblast skrajneži. Niso hoteli radikalnega islama. Muslimanski bratje pa so zmerni in zato cool za Američane. Ti hočejo na Bližnjem vzhodu predvsem dve stvari: poceni nafto in bolj varen Izrael, ki po njihovem mora postati velika regionalna sila. To se je izkazalo za popolnoma točno. Nafta se je namreč v resnici dramatično pocenila. Cene so začele znova rasti šele zdaj, po dogovoru o manjši proizvodnji v Opecu.
Kaj hoče egiptovski diktator Abdel Fatah al Sisi?
Rad bi se tesneje povezal z Moskvo, ker so ZDA prej stavile na Muslimanske brate in ne nanj. In to nadvse prija tudi Vladimirju Putinu.
Kaj pa Palestina? Zdi se, da so ob zdajšnjem političnem vrenju na Bližnjem vzhodu vsi pozabili nanjo.
Na Palestince so v resnici vsi pozabili. Kar je slabo. Vse skrbi predvsem zdajšnji veliki spopad med suniti in šiiti. Saudska Arabija in druge zalivske države si želijo dobrih odnosov z Izraelom, ker se ta nenehno bori z Iranom, ki je nevaren tekmec Riadu. Toda ne v Saudski Arabiji in ne v Izraelu se ne zavedajo dovolj, da bo zdajšnji val radikalizma prej ali slej dosegel tudi njih. Temu se preprosto ni mogoče izogniti, saj sta obe državi na sredini tega kaosa.
