Tiskane izdaje
Kobilca je naša največja slikarka, dosegla je tisto, česar njeni moški kolegi niso zmogli. Bila je ves čas na poti. Živela je v Münchnu, Parizu, Sarajevu, Berlinu. V Ljubljani ni nikoli prav dolgo zdržala.
Odločna svetovljanka
Kustos Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije tu dela še skoraj štirideset let. »Manjka mi samo še inventarna številka,« pravi. Pozna vsako sliko v galeriji, vsako zgodbo za njo, potovanje z njim po zgodovini slovenske umetnosti je izjemna avantura. »Ivana Kobilca je bila svetovljanka, in če si bil v 19. stoletju svetovljan, si moral imeti pridih boemstva.« To, da je šla svojo pot, je bilo za tiste čase za žensko nekaj povsem nepojmljivega, predvsem pa pogumnega. Takrat je bilo to, da je znala ženska slikati, le del njene razgledanosti, tako kot igranje klavirja in vezenje, njen glavni cilj je bil, da se dobro poroči in na svojo ustvarjalnost kasneje pozabi, pravi Šerbelj. »Neverjetno je bilo tudi to, da starši tej njeni odločitvi nikoli niso nasprotovali, prav tako je niso silili v zakon.«
Ko je imela šestnajst let, jo je oče, ki je bil uspešen in bogat ljubljanski obrtnik – imel je popravljalnico dežnikov in krznarstvo –, odpeljal na Dunaj, ne zato, da bi si tam kupovala obleke, ampak da bi gledala slikarske zbirke. In takrat se je Ivana odločila, da bo postala slikarka. »Želja slikati se učiti, umetnica postati, se me je z vso strastjo polotila, kakor je navada mojega temperamenta, žalibog, in potem sem začela v domačem mestecu slikati in risati, kakor sem vedila in znala.« Ko ji je bilo osemnajst let, se je vrnila na Dunaj. Cele dneve je preživela v galerijah in kopirala stare mojstre – portrete in tihožitja. Dolga leta je na vrata svoje sobe obešala kopijo iz tistih let: šopek cvetja, na eni od rož pa sedi velika kobilica. Na Dunaju sta se takrat zadrževala tudi slikarja Ferdo Vesel in Janez Šubic. Z Veselom sta bila velika prijatelja in po vsej verjetnosti tudi ljubimca. Ambiciozna Ivana je kmalu odšla naprej – v München, ki je takrat veljal za središče evropske slikarske umetnosti. Učila se je pri izjemnem portretistu Alojziju Erdteltu in hodila tečaje anatomije h kiparju Rothu. Družila se je z najboljšimi slikarkami pa tudi s slovenskimi slikarji: Veselom, Ažbetom in Jakopičem. Ko sem prebirala redke biografske zapise o njej, je zanimivo, da je bila ves čas v lovu za zanimivimi motivi in markantnimi modeli, in ko se je za kratek čas vrnila v Slovenijo na počitnice, se je vedno potepala po podeželju in iskala izvirna domača oblačila za svoje modele.
Leta 1889 je imela v Ljubljani prvo razstavo. Nihče sicer ni kupil nobene slike, obiskovalcev pa je bilo za tiste čase dosti – 695. Svoje Likarice in Poletje je leta 1891 poslala na Salon Državnega umetnostnega združenja v Pariz in žirija (v njej je bil tudi Rodin) je med 2800 prispelimi deli izbrala 200 najboljših, med njimi kar obe njeni platni. V Parizu je ves čas iskala različne kontakte, ki bi ji lahko pomagali k uspehu ali finančno. Med drugim se je zatekla celo k Pasteurju, ki je bil tedaj predsednik nekakšnega kluba za varstvo južnih Slovanov, a jo je odslovil, češ da bi ji lahko pomagal le, če bi jo napadel kakšen pes.
Leta 1897 je odšla v Sarajevo, ki je bilo takrat pisano živahno mesto, kamor je Avstrija pošiljala različne umetnike in intelektualce, da bi bosansko orientalsko prestolnico čim bolj povezala s cesarstvom. Skupaj z nemškimi in madžarskimi slikarji je tam ustanovila slikarski klub, delala poslikave v protestantski in jezuitski cerkvi. Ko se je vrnila v Ljubljano, je nekaj časa poučevala risanje na Višji dekliški šoli v Ljubljani, a je to ni veselilo. »Večni zvončki in čebulice so se mi prav kmalu priskutili.« Zato se je spet odpravila ven, tokrat v Berlin, kjer se je navduševala nad van Goghovimi cinijami. »Cvetni listki so bili skoro otročje naivni, same majhne skrivljene črtice. Toda kako je bila sličica neskončno naštudirana in premišljena! Venomer so mi potem hodile tiste cinije po glavi.« Slikala je portrete premožnih Berlinčanov.
Ko se je začela prva svetovna vojna, se je vrnila v Ljubljano in živela pri sestri. Ta je leta 1926 umrla. Pariška leta so bila njena najbolj ustvarjalna in uspešna. Zakaj je odšla od tam, ne vemo natančno. Kot pravi Šerbelj, je očitno, da konflikt ni bil v njej, temveč v njenem okolju.
Ukradena srca
Avtobiografska zgodba Pariški bohémi (1889–1895), ki jo je napisala avstrijska slikarka Rose Pfäffinger, je skoraj filmska tragedija o tem, kako en sam moški zapelje in zlorabi zaljubljene ženske. Gre za nekakšna Nevarna razmerja iz pariških ateljejev. (Knjigo je izdala Narodna galerija, prevedla jo je Manca G. Renko.) Za nas je ta dnevniški zapis (kar nekaj poglavij je izgubljenih) pomemben, ker je bila Ivana Kobilca zelo dobra Rosina prijateljica in jo zato v knjigi, v kateri ji nadene ime Wera Slowenk, večkrat omenja. Njena čustva, avanture, besede. Ko beremo knjigo, nam je še bolj jasno, da je bila Ivana v resnici svobodomiselna, polnokrvna, sodobna in posebna ženska. Nič eterična kot nežni zamahi njenega čopiča, nič konzervativna kot Ljubljana, zelo realistična in izjemno delavna. Globoko zaljubljena v slikarstvo. Prijateljice slikarke Rosa Pfäffinger, Käthe Kollwitz, Marie Von Geyso, Maria Slavona in Ivana Kobilca so se spoznale v Münchnu, na zasebni slikarski šoli. Rosa je bila bogata dedinja, hči avstrijskega konzula v Damasku in Trstu. Zelo je bila navezana na Podbrezje na Gorenjskem, kjer je njena družina imela vilo »na gričku v majhnem slovenskem gnezdu«, in ker so naključja redka, je bila iz Podbrezja tudi Kobilčina mama. Sliko Poletje je dve poletji ustvarjala prav tam.
Rosa je veliko potovala po Sloveniji. Rada je obiskovala kočevarske Nemce in kot slikarka, ki je ves čas iskala zanimive motive, so jo navdušile kočevarske kmetice, ki so včasih naokoli hodile dokaj razgaljene, saj v knjigi zapiše: »Tam kmetice svoje gole prsi kažejo nebu, pogosto sem jih videvala, v taki opravi, ko so romarsko korakale po podeželski cesti.« Rosa je bila psihično labilna in nagnjena k podrejanju, piše urednica knjige Urlike Wolff-Thomsen. Nekaj časa je bila partnerica zelo dominantne baronice Von Geyso. Lepa Slavona je nekoč v Lübecku spoznala markantnega danskega slikarja Willyja Gretorja, ki se je navduševal nad Nietzschejem, še posebej je rad bral Tako je govoril Zaratustra. Zaljubila se je vanj in prav on jo je prepričal, naj se z njim preseli v Pariz. To je tudi storila, a ker je bila brez denarja, je njeno bivanje v francoski prestolnici financirala bogata Rosa, Gretor pa se je brez sramu priključil na ta finančni val ter z Rosinim denarjem najel prostorno šestsobno stanovanje v dobri pariški četrti in podpiral še druge danske umetnike. Imel je izurjeno vizionarsko oko za umetnine, saj je kot eden prvih kupoval (z Rosinim denarjem) van Goghove slike in verjel, da gre za velikega genija. V njegovem stanovanju je na primer viselo zeleno žareče van Goghovo platno Dvorišče jetnikov. Slavona je z njim zanosila – to dejstvo je skrivala pred Roso –, Gretor pa je kljub temu odkrito ljubimkal z italijansko pevko Severino.
Karpatska volkulja
Leta 1891, ko so Poletje in Likarice uspešno razstavljali v Salonu, je Kobilca odpotovala v Pariz in se pridružila Slavoni ter tam prvič srečala Gretorja in se vanj zaljubila. Za kratek čas je postala njegova ljubica. Poleg strasti do moškega, ki je še bolj egoistična različica Laclosovega vikonta de Valmonta, so njeno oko vznemirjale slike, ki jih je videla njegovem ateljeju (van Gogh, Gauguin, Cézanne), in družba znanih Parižanov, ki so ga obiskovali, Gauguinova žena Mette na primer.
Ko je Kobilca iz Pariza prišla na obisk k Rosi v Nemčijo, slednja ni mogla verjeti, kakšno preobrazbo je doživela: »Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje. (...) Njene velike oči so postale še večje in svetleče kot pri srčnih bolnikih, češki nos je nad rdečimi ustnicami, ki so bile stisnjene skupaj, kakor bi zadrževale ihto, stal kot patetični vprašaj.« Kobilca ji je navdušeno pripovedovala o svoji ljubezenski avanturi. Vrgla se je na zofo in ji priznala, da je na smrt zaljubljena in da bo umrla, če ne bo imela usodnega danskega slikarja.
Rosa jo je opisala kot pravo kraljico drame, in to tako, kot zna storiti samo slikarka, ki natančno opazuje in pozna anatomijo ženskega telesa: »Temperamentni izbruhi Slowenke so bili vedno razkošna predstava narave, a tega, kar se je izkazalo in izlilo tokrat, še nisem doživela. Kako svoje telo pusti pasti na zofo, glava potuje proti zatilju, se zakoplje v blazino, stoka, roke se borijo, ponovno spustijo, vijejo k višku, križajo, grabijo za lase, srce, noge – nobena filmska zvezdnica tega ne naredi bolje.« Kobilca ji je pripovedovala, kako jo je Gretor slastno osvajal in kako je teden dni preživela v njegovem objemu, kakšno telo ima (»široke rame, neverjetno ozke boke, najfinejšo in najbolj belo polt, ki si jo lahko zamisliš«), a vendar ji je bilo zelo jasno, da gre za moškega, ki ima zelo težko sploh koga rad. Spoznala je celo njegovo ljubico Severino, ki je bila temperamentna Rimljanka in jo je oboževal, saj so, kot ji je povedal, le takšne ženske, ki vedo, kako postopati z moškim, nekaj vredne. Gretor se ji je celo pohvalil, da ima lahko vsako žensko, ki si jo zaželi.
To je res bilo Kobilčino divje leto; ni minilo namreč dolgo časa, ko je prejela pismo slikarja Puvisa de Chavannesa (z njim je prijateljevala in si dopisovala vse do njegove smrti), da jo je odbor Société Nationale des Beaux-Arts imenoval za svojo assocée. Nedojemljiv uspeh za slikarko z margine sveta.
Iz Kobilčinega telesa in duše se je obsedenost z zapletenim Dancem počasi izgubljala kot dim. Odkritosrčno je priznala Rosi, da je želela videti, kakšna je razlika med Gretorjem in še kakšnim moškim, in da je zato »pobrala« oziroma spala še s Ferklom (prijatelj in slikar Ferdo Vesel), a jo je ta ljubezenska strast pustila precej hladno. Od takrat, kot je govorila, ni več razmišljala in sanjarila o Gretorju in je racionalno ugotovila, da je zelo dobro, da se je njena zaljubljenost pomirila, saj zdaj lahko v miru dela tisto, kar ji je najljubše na svetu – slika. Čeprav je še vedno rada včasih govorila o njem, a jo je Rosa prosila, naj o »čudežni živali molči«. In tako je Kobilca spet postala dobra stara »Slowenk, ki je navdušena nad kranjsko klobaso in brinovcem«.
Ivanina svoboda
Rosina velika dediščina je začela zelo hitro kopneti, zato si je denar sposojala od mame in sester, čeprav je vedela, da ga ne bo mogla nikoli vrniti. Gretor ga je brezmejno zapravljal, kupoval krznene plašče in drag nakit svoji italijanski ljubici, ga kot mecen razdajal skandinavskim prijateljem in umetnikom (med drugim tudi Knutu Hamsunu in Augustu Strindbergu), najemal je velike ateljeje, kupoval umetnine. Ker Rosa in Slavona nista znali gospodinjiti, sta na pomoč poklicali Ivano Kobilco. Prišla je v Pariz in jim je pekla odlične krvave zrezke ter jim kuhala pudinge z malinovcem. Kobilci je kmalu postalo jasno, da Gretor uničuje njeno bogato prijateljico, zato ga je prezirala. Rosa se je tolažila, da je Ivana pač otrok ljudstva, da je še povsem povezana z naravo in da zato nima nobenega razumevanja za Gretorjeve ideje o novi eliti, predvsem pa, da svoje samostojnosti in svobode ne bi zapravila za nikogar: »Ona sama meni, da je ženska še vedno tista, ki mora sama nositi posledice.« Gretor je Roso celo izselil iz njenega stanovanja in jo odrinil v sobo za služinčad, sam pa je med pohištvom, ki ga je dala pripeljati z Dunaja, razkošno živel z ljubico.
Rosa se je morala kasneje iz svojega stanovanja umakniti tudi dramatiku Augustu Strindbergu, ki mu je Gretor velikodušno pomagal živeti v Parizu. Strindberg, ki ga je ves čas dajala preganjavica, pa je začel po Parizu razlagati, da je Gretor umoril Roso in njeno truplo nekam skril, saj je v času, ko je živel v Parizu, ni nikoli srečal. Rosa je le v nekaj letih obubožala, denar je izginil, njen ljubimec pa jo je ves čas poniževal, češ da se z njo, ki je oblečena v stare obleke, ne more kazati v javnosti.
Nekaj tolažbe je našla, ko je šla s Slavono na počitnice v Barbizon, v naravo, kjer je lahko opazovala svetlobo in sence fontainebleaujskega gozda. Rosa je tam vzgojila ptička, ki je padel iz gnezda in se je nanjo tako zelo navezal, da se je iz gozda venomer vračal k njej. A tudi v to idilo je kmalu vkorakal Gretor, ki svoje žrtve ni hotel pustiti na miru, in ko je nekega dne videl, kako je mala ptica ljubila Roso in ji ves čas pristajala na glavi, je bil dokaj neracionalno, a zelo iskreno čisto osupel. Rosa je ugotovila: »Zmagoslavno se z nenavadno krono obrnem k svetlolasi pošasti (ki mi je kradla družinski nakit). Pred menoj stoji tako pretresen, kakor bi ga zadela strela z jasnega. S toliko poezije ta zmagovalec še nikoli ni bil okronan.« Gretor je začel v Barbizonu loviti ptice in druge živali, vonj krvi ga je vznemirjal, iz čistega dolgočasja in zlobe je ustrelil celo mačko, ki je bila edini ljubljenec para brez otrok, ki je živel v bližini. V Barbizon je prišla tudi Ivana. Napetost med njo in Gretorjem je še narasla, ko mu je Rosa povedala, da Kobilce njegov šarm ni nikoli prepričal in da se je že zdavnaj osvobodila od njega, takoj ko je po njem odšla z drugim moškim. »Ta izdaja ga je tako iztirila, da je začel jecljati.« Gretor je, kot je zapisano v knjigi, nekoč o Kobilci rekel: »V majhni Slovenki se skriva velik del človeštva.«
Ivana je prav v Barbizonu naslikala delo Otroci v travi, ki je danes v zasebni zbirki, Narodna galerija pa hrani fotografijo, s pomočjo katere jo je slikarka ustvarjala. Tomaž Brejc je prav to delo označil za njen bistven premik k impresionistični interpretaciji. Leta 1892 je prav tako znova razstavljala v Salonu, in sicer sliki V lopi in Parižanka, slednjo lahko občudujemo v Narodni galeriji.
Rosa je bila stara komaj osemindvajset let, a je bila zaradi Gretorjevih finančnih in psihičnih manipulacij čisto uničena, depresivna, anksiozna in revna. Ponižana. Sina, ki ga je imela z njim, je zaupala v varstvo berlinski prijateljici in slikarki Käthe Kollwitz. Svoji veliki ljubezni je vse odpustila, od novembra 1916 je živela v Švici. Njen sin je leta 1943 umrl in po njegovi smrti je Kollwitzeva, ki je bila izjemno uspešna slikarka, v pismu zapisala: »Tako pogosto mislim na Roso Pfäffinger in na to, v kako strašni osamljenosti živi.« Kot ugotavlja urednica knjige, se je Rosina življenjska pot izgubila.
Vseh pet točk do uspeha
Umetnostna zgodovinarka in teoretičarka Beti Žerovc pravi, da se moramo, ko beremo knjigo Pariški bohémi, zavedati, da gre za Rozino zelo osebno interpretacijo celotnega dogajanja. Da pa je res, da sta bili Rosa in Ivana zelo veliki prijateljici. O tem priča tudi to, da je Kobilca, ko je leta 1926 umrla, svoje slike zapustila družini, denar, ki ga je imela na hranilni knjižici, pa je darovala sinu Rose Pfäffinger. Morda se je počutila krivo, ker ji ni mogla dovolj pomagati, da bi se odtrgala od danskega prevaranta. Tudi Ivanin odhod iz Pariza, v katerem je doživela najbolj plodovito in uspešno obdobje življenja, je najverjetneje povezan z nevarnimi razmerji v Gretorjevi komuni ter z njegovimi egoističnimi zlorabami Rose. V knjigi lahko tudi preberemo, da je leta 1893, ko njene slike ne sprejmejo več na Salon, Kobilca za vedno zapustila Pariz: »Werine zlate pariške sanje so izsanjane. Junaško, ne da bi izrekla eno samo besedo tožbe ali en sam očitek, nas zapusti, da bi se zakopala v bosansko provinco.«
Kot meni Beti Žerovc, ki o Kobilčinem slikarstvu piše tudi članke za tuje strokovne časopise, kjer žanjejo veliko zanimanja, se je okoli življenja in dela naše največje slikarke vedno pletlo veliko mitov, morda prav zato, ker o tem vemo tako zelo malo. Kasneje so jo, ker ni ustrezala Jakopiču in njegovi generaciji, postavili dokaj na stranski tir, v modernejših časih pa ohranjali tako, da so jo umeščali predvsem v feministične kontekste. Dejstvo pa je, da je imela Ivana Kobilca, v primerjavi z drugimi slovenskimi slikarji, izjemno kariero. In to ne po naključju. »Zelo dobro je vedela, kako se vpeti v umetnostni sistem. Izpolnila je pet poglavitnih točk za to.«
Prvič, pridobila si je izobrazbo. Akademije sicer ni mogla obiskovati, ker je bila ženska, a vseeno se je v Münchnu učila pri zelo kvalitetnih slikarjih. »Njena izobrazba je primerljiva in celo boljša od mnogih njenih moških slikarskih kolegov.« Drugi pomemben moment je to, da je zelo dobro razumela, kako deluje umetniški sistem, saj je bila radovedna, ambiciozna in pametna. Hodila je po razstavah in se učila, kakšne slike lahko postanejo iskani razstavni kosi. »Prva dva koraka je bilo sposobno narediti več naših umetnikov, tretjega pa le redki.« Tretji korak je bistven: umetnik mora biti dejansko sposoben naslikati tako kvalitetno platno, da to vzbudi zanimanje in navduši. »Eno je razumeti sistem, drugo pa je naslikati Poletje.« Četrti korak je, da mora umetnik aktivno vstopiti v razstavni sistem, in tudi tukaj je bila Kobilca uspešna: spoznavala je pomembne ljudi in vztrajno pošiljala svoje slike v tujino ter skrbela za publiciteto. Peta točka, ki jo je izpolnila, pa je bila, da je bila sposobna prenesti simbolni kapital v ekonomski kapital. »Slednje Groharju recimo ni uspelo, in četudi je bil uspešen slikar, je skoraj dobesedno umrl od lakote.«
Kobilca je bila spretna tudi zato, ker je, tako kot mnogi drugi slikarji, od Jakopiča in Karingerja do Jame, prihajala iz trgovske družine, naučena je bila postreči stranko, ji prodati izdelek. Čeprav je prihajala iz bogatejše družine, ni nikoli računala na njihov denar, tako kot recimo Jakopič, ki je v pismih staršem ves čas prosil za denar in se emocionalno izsiljevalsko podpisoval: Vaš Rihard, ki vas ljubi bolj kot vi njega. Kobilca si je denar služila sama. Svoj uspeh v Parizu je zelo dobro iztržila, saj je začela veliko razstavljati po Evropi in prodajati slike. Zasluženi denar ji je pomenil predvsem svobodo. »Kobilci pripada veliko višje mesto, kot ga ima zdaj,« meni Beti Žerovc.
* * *
Že ohranjene fotografije pričajo o tem, da je bila posebna: lepa Kobilca z debelo cigareto pred platnom, Ivana v sabljaški uniformi s prijateljicami. Vse svoje premoženje je zložila v kovčke in vsakih nekaj let odpotovala v novo prestolnico. Pred kratkim sem prebrala avtobiografijo znane ameriške feministke Glorie Steinem, ki pri osemdesetih letih ugotavlja, da je prepotovala vse življenje in da si ne bi nikoli želela živeti drugače: »Cesta je zmešnjava, tako kot je življenje v resnici zmešnjava. Vodi nas stran od zanikanja naravnost v realnost, stran od teorije naravnost v prakso, stran od previdnosti naravnost v akcijo, stran od statistik naravnost v zgodbo – stran od naših glav naravnost v srce.« In kot bi rekla Kobilca: »Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«
