Tiskane izdaje
Epidemije so vaše znanstveno področje in ebola, katere širjenju smo priča, je ena takih. Vi pa ste na dopustu v Sloveniji. Je vprašanje, kako si to lahko privoščite, trapasto?
Je, ker nisem edina s tem znanjem v organizaciji. Poleg tega se je epidemija začela že decembra lani in bo trajala – po mojih približnih napovedih – vsaj še eno leto. No, vsaj še nekaj mesecev, glede na to, da število primerov okuženih narašča.
Se bo po vaši strokovni oceni omejila na celino, na kateri je izbruhnila, ali se bo razširila še drugam?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Če bi me kdo pred letom vprašal, ali se lahko epidemija ebole razvije do takih razsežnosti, bi gladko rekla, da skoraj gotovo ne. Doslej smo bili vajeni, da so se epidemije omejile z dokaj enostavnimi ukrepi. Tu pa nimamo nobene primerjave, nič podobnega se še ni zgodilo.
Kakšni so ukrepi za zajezitev takšne epidemije?
So razmeroma preprosti. Ebola se prenaša z neposrednim stikom, treba je priti v neposredni stik z nekom, ki je že zelo bolan. Ko se okužimo z virusom, se ta počasi razmnožuje v telesu; tudi z zelo sofisticiranimi diagnostičnimi postopki ga lahko zaznamo šele nekaj dni zatem, ko se pojavijo prvi bolezenski znaki. Vmes je inkubacijska doba, ki traja do tri tedne, najpogosteje pa od enega do dveh tednov, a dokler ni prvih znakov bolezni, bolnik ni kužen. Kužen postane šele, ko zboli, in tudi virus lahko šele tedaj dokažemo v telesnih tekočinah. Bolj ko bolezen napreduje, večja je koncentracija virusa, in tik pred smrtjo ali v truplu so vse telesne tekočine polne virusa. Če takrat pridemo v neposreden stik, se okužimo. Ampak zadoščeno mora biti več pogojem: zdrav človek mora priti v stik z virusom, tako da se dotakne nekoga, ki je bolan, in si potem recimo ne umije rok ter ima poleg tega poškodovane sluznice, ranice na koži, si pomane oči … Če hočemo preprečiti to okužbo, zadošča že, da preprečimo neposreden stik zdravih z bolnimi ali umrlimi za ebolo.
Ukrepi za zajezitev take epidemije so, kot rečeno, zelo enostavni, prav srednjeveški: bolnike je treba izolirati v posebej opremljenih centrih za zdravljenje ebole, kjer je osebje primerno zaščiteno, da se ne okuži še samo. Zdravstveno osebje je namreč, žalostno, večji del žrtev te epidemije. Ampak če bolnike izoliramo v temu prilagojenih centrih, vsem, ki so bili z njimi v stiku, pa sledimo, takšne okužbe preprečimo … Takoj ko kdo od teh zboli, ga je treba vzeti iz družinskega okolja in namestiti nekje, kjer bo na varnem. Če bolezen hitro odkrijemo in začnemo zdraviti, je tudi verjetnost preživetja večja.
Kakšna bi bila verjetnost preživetja za nekoga, ki bi ga po okužbi z ebolo nemudoma prepeljali v Evropo oziroma v kakšno zahodno državo, kjer bi ga zdravili z najboljšimi sredstvi ter bi bil poleg tega v neki starosti, ki ne bi bila ekstremna – se pravi, da ne bi bil ne dojenček ne starec?
Tega ne vemo, ker takšnih primerov ni ravno na pretek. V tej epidemiji ebole je umrljivost bolnikov, zdravljenih v zdravstvenih ustanovah v državah, kjer se epidemija širi, nekje med 50 in 60 odstotki. Zelo različna je glede na različne centre zdravljenja. Zakaj je razlika tolikšna, je težko razložiti, gotovo pa na večjo možnost preživetja vpliva izid boja med virusi, ki se hitro razmnožujejo, in hitrostjo tvorjenja protiteles v človeškem organizmu, ki se z virusi spopadajo. Nekdo, ki se je okužil tako, da je dobil velik odmerek virusa, ima že na začetku manjšo možnost preživetja. To je razvidno tudi iz diagnostike: bolniki z visokim virusnim bremenom imajo manjšo možnost preživetja.
Organizmu pomagamo s podpornim zdravljenjem, tako da zdravimo vse ostale morebitne sobolezni, od malarije, ki je v zahodni Afriki zelo pogosta, do ostalih bakterijskih okužb, nadomeščamo izgubljene tekočine (driska in bruhanje sta pogosta), nižamo povišano telesno temperaturo in blažimo bolečine. Če bi bil tak bolnik izoliran v kakšni bolnišnici na zahodu, bi bile možnosti preživetja gotovo večje, ker imamo pri podpornem zdravljenju na voljo več tehničnih možnosti.
Marie-Paule Kieny, pomočnica generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), je v intervjuju za francoski Libération pred kratkim izjavila, da je ebola »bolezen revnih ljudi v revnih deželah«. Mar to ne pomeni, da so oboleli že v začetku manj odporni, poleg tega je pomemben dejavnik tudi slabše urejen zdravstveni sistem, pomanjkanje zdravil … Ali je to razmišljanje nadutega zahodnjaka?
Ne, to sklepanje je najbrž do neke mere pravilno … Veliko stvari o tej bolezni ne vemo. Več možnosti preživetja imajo mlajši odrasli. Starejši, po štiridesetem in petdesetem letu, imajo možnosti manj, ne glede na to, kako so se okužili. Podobno velja za male otroke. Gotovo je osnovna prehranjenost eden od pomembnih dejavnikov. V vseh teh treh državah, ki so epicenter epidemije – Liberija, Sierra Leone in Gvineja – so zdravstveni sistemi izjemno šibki. Lahko bi rekli, da te tri države sodijo med najrevnejše med najrevnejšimi v Afriki; to potrjujejo tudi različni kazalniki, Liberija ima na primer na 100.000 prebivalcev le enega zdravnika.
Zaradi te epidemije, ki je najbolj prizadela zdravstveno osebje, so ponekod zdravstvene ustanove enostavno zaprli. Na severu Liberije in v Sierri Leone prebivalci nimajo več dostopa do zdravstvene oskrbe. Zdravstveno osebje je zaradi strahu zapustilo bolnišnice in zdravstvene domove, pa tudi bolniki se jih izogibajo, ker v njih vidijo možnost okužbe z ebolo.
Koliko vaših kolegov iz organizacije Zdravniki brez meja (MSF) je ta čas na območju epidemije?
MSF ima na prizadetih območjih približno sto mednarodnih in okoli tisoč lokalnih sodelavcev.
Ki v nasprotju z zaposlenimi v nacionalnih zdravstvenih sistemih niso zapustili bolnišnic?
Ne, toda mi se res trudimo in vložimo veliko sredstev v zagotavljanje varnih razmer za delo z bolniki. Centri za zdravljenje ebole morajo biti varni tako za bolnike kot za zdravstveno osebje. Bolnika, pri katerem posumimo na ebolo, sprejmemo v center in vzamemo vzorec krvi za dokaz virusa. Tesno sodelujemo z mednarodnimi laboratoriji, ki svoje mobilne laboratorije, če se le da, postavijo v neposredno bližino centrov – tako da dobimo rezultate v nekaj urah.
Centri za zdravljenje ebole so ločeni na dva dela – tako imenovani predel z nizkim tveganjem, podporni del, kjer se med obiski bolnikov zadržuje osebje, tam imamo lekarno, zaloge, kuhinjo, pralnico itd., ter predel z visokim tveganjem – bolnišnični del. Pred vstopom v predel z visokim tveganjem je preoblačilnica, v kateri se osebje preobleče v zaščitna oblačila (zaščitni kombinezon, maska, kapuca, očala in dvojni par rokavic). Potem pridemo najprej v predel z bolniki s sumom na ebolo in šele potem do bolnikov z dokazano okužbo. Na koncu krožne poti je slačilnica – kjer osebje sleče zaščitna oblačila ob pomoči higienika, ki skrbno pazi, da se ne bi po pomoti dotaknili morebiti okuženih zaščitnih oblačil. Osebje se nikoli ne vrača nazaj. Bolnik s sumom na ebolo tako v nobenem primeru ne bi smel priti v neposreden ali posreden (prek osebja) stik z bolnikom, ki je dokazano okužen.
Sistem se zdi domišljen, a v osnovi preprost – verjetno bi se epidemija širila počasneje, če bi ga uveljavili tudi v lokalnih bolnišnicah …
Ni tako zelo preprosto … Ti centri so precej veliki, poskušamo držati »varnostno« razdaljo med bolniki. Osebje, ki v njih dela, je zaščiteno. Stroški zaščitnih oblačil so precejšnji, po uporabi jih je treba uničiti. Osebje v center vedno vstopa v parih – da te lahko kolega, če narediš kaj narobe, opozori na napako. Recimo, če se zbodeš z iglo, si pozabiš razkužiti roke med bolniki ali kaj podobnega. Centre ponavadi postavljamo blizu bolnišnic, vendar ne znotraj istega bloka, zato da se ne mešajo potencialni oboleli za ebolo s tistimi, ki prihajajo v bolnišnico zaradi drugih težav. Centre je treba torej postaviti na novo, jim zagotoviti dovolj vode, klorirane vode. Centri zahtevajo veliko usposobljenega osebja – v zaščitnih oblačilih je namreč težko delati, so iz umetnih materialov, v tistih krajih pa je zelo vroče in vlažno in je dlje kot uro težko in nevarno ostati v predelu z visokim tveganjem. Osebja mora biti dovolj, da se lahko menjava in zagotovi primerno nego bolnikov.
Za izolacijo poskrbimo najprej z osebno zaščitno obleko, druga pomembna razsežnost pa je tako imenovani krožni sistem, ki zagotavlja varen prehod. Tretje je, da imajo svojci omejen dostop do bolnikov. To je posebnost, v afriških bolnišnicah namreč svojci zares skrbijo za bolnika, mu prinašajo hrano in skrbijo za vse, kar zadeva zdravstveno nego. V centrih za zdravljenje ebole pa to poskušamo omejiti. To seveda ne pomeni, da ne morejo priti na obisk; poleg tega se z bolniki lahko pogovarjajo prek varnostne ograje, če pa jih hočejo videti, si morajo tudi sami nadeti zaščitna oblačila.
V enem od vaših zapisov na straneh Sobotne priloge sem pred leti brala, da ste se proti meningokoknemu meningitisu v sahelskih državah Afrike bojevali z roko v roki z vrači: vi ste ljudi cepili, oni so jih, da bi jih obvarovali pred okužbo, poškropili s kokošjo krvjo. Brati je, da je vraževerje tudi pri zdravljenju ebole precejšnja ovira, da se bolezen širi zaradi pogrebnih obredov, pri katerih se svojci dotikajo pokojnika …
Pogrebi so gotovo eden glavnih dejavnikov izvora epidemije. A proti temu nimamo kaj, tudi pri nas se je, še ne tako dolgo nazaj, bedelo pri mrličih. V ogromno predelih zahodne Afrike je v navadi, da se mrtvega dotika, umiva. Gre za tradicijo, izročilo, kar je težko spremeniti. Odganjanje ebole s petjem in plesom ni nevarno, pogrebni obredi pa so. A tudi tu ni več, kot je bilo: v Liberiji ljudje zadnje čase zaradi strahu samo puščajo mrtve.
Del preventivnih ukrepov za zajezitev epidemije je zato zagotoviti varne pogrebe. Če bolniki umrejo v zdravstvenem centru, tam poskrbijo za truplo, ki se ga razkuži in da v vrečo. Težje pa je urediti varno pokopavanje za tiste, ki umrejo na vasi. Vaščani morajo poklicati na pomoč in posebna ekipa bo truplo varno razkužila ter ga pokopala v spremstvu svojcev.
V Liberiji so pred dnevi razglasili celo policijsko uro, predsednica Ellen Johnson Sirleaf je pozvala državljane, naj med 21. in 6. uro ne zapuščajo domov. Bo to po vaši presoji kaj pomagalo? Kaj pa ukinitve letov na prizadeta območja v zahodni Afriki, za katere so se odločile nekatere zahodne letalske družbe – so taki ukrepi smiselni?
V predelih, ki so najbolj prizadeti, so uvedli karanteno: kdor hoče zapustiti takšno območje, mora imeti posebno prepustnico od ustreznih zdravstvenih ustanov, ki jo izdajo samo tistim, ki niso ne bolni niti niso imeli stikov z obolelimi. Kako to dokažeš, ne vem. To ima seveda velike posledice za življenje ljudi v teh predelih, cene hrane so poskočile v nebo, gibanje je zelo omejeno … Tako strogi preventivni ukrepi so dvorezen meč. Če jih želiš vpeljati, mora prebivalstvo pri tem sodelovati. Če pa jih poskušaš uvesti z represijo, je manj verjetno, da bodo uspešni. Na severu Liberije se zdaj dogaja, da policisti ali vojaki stražijo pred vrati hiše, v kateri biva kdo, ki je imel stik z obolelim z ebolo.
Kar zadeva omejevanje letov, se mi zdi manj smiselno, saj ebola ni gripa in se ne prenaša s kapljično okužbo, temveč z neposrednim stikom. Malo verjetno je, da bi se potniki na letalu, tudi če je med njimi bolnik z ebolo, okužili z boleznijo, razen če se bolnega ne dotikajo. Taki ukrepi so za moje predstave pretirani, imajo pa zelo negativne posledice za države. Večina letalskih družb je omejila lete v zahodnoafriške države, multinacionalke umikajo svoje osebje, gre pa za države, to velja, recimo, za Sierro Leone in Liberijo, ki so se po državljanski vojni počasi začele postavljati na noge, gospodarstvo se je zlagoma prebujalo.
Ste tudi vi delali v kateri od teh držav?
Konec aprila letos sem bila v Gvineji. Sicer pa delam v Ženevi, kjer je sedež MSF, a še vedno občasno hodim tudi na krajše misije.
Če drži, da sta pomembna dejavnika v prid hitremu širjenju epidemije pogrebno obredje in slaba prehranjenost prebivalstva, potem v Evropi do take epidemije ne bi moglo priti?
Ja, to bi bilo malo verjetno. Zgodilo se je že, da je okužen posameznik prišel v Evropo. A malo verjetno – ne pa povsem nemogoče – je, da bi se taka bolezen pri nas začela širiti, prav zaradi teh osnovnih preventivnih ukrepov. Če se v zdravstveni ustanovi na zahodu znajde bolnik z ebolo ali samo s sumom na ebolo, bo zdravstveno osebje, ki bo zanj skrbelo, upoštevalo preproste (kot je recimo uporaba zaščitnih rokavic) ukrepe in od tega bolnika se načeloma nihče ne bi smel nalesti bolezni.
Menda je Kuga Alberta Camusa eden vaših najljubših romanov. Pustimo ob strani, da je širjenje epidemije, kot ga je popisal avtor, treba dojemati na simbolni ravni, toda predvsem gre za fikcijo, zgodbo, ki se pri nas ne bi več mogla zgoditi. Ali pa smo zahodnjaki malce vase zaverovani in uspavani?
Hm, ne vem, ali je fikcija, knjiga je odličen opis epidemije kuge in težav, ki jih imajo zdravstvene in administrativne oblasti pri omejevanju epidemije. Ste videli film Kužna nevarnost (Contagion, ZDA, 2011)? To, kar gledamo zdaj, je kot Kužna nevarnost, le da se ne dogaja v visokotehnološkem svetu, temveč v zelo nerazvitih predelih. V tem filmu je prikazano, kaj se zgodi, če za neko območje razglasiš karanteno.
Zadnja večja epidemija na svetu je bila španska gripa, ki je imela tako visoko smrtnost, ker je bilo prebivalstvo po prvi svetovni vojni oslabljeno …
V bistvu tega ne vemo zagotovo. Za večino bolezenskih povzročiteljev velja, da se prilagodijo gostitelju. Lahko da so visoko smrtni in se širijo samo omejeno, ker svoje gostitelje pokončajo, ali pa se sčasoma prilagodijo, postanejo manj smrtonosni in se veliko laže širijo. Tak primer je, recimo, gripa. Ravno zato bi pred letom na vprašanje, ali je mogoče, da se ebola tako razširi, zatrdila, da ne. Sklepala bi namreč, da se bo sama od sebe prej ustavila zaradi visoke umrljivosti obolelih. Ebola namreč ni prav zelo nalezljiva bolezen. Zares nalezljive so na primer ošpice. V skupini ljudi, ki ošpic še niso preboleli ali proti njim niso bili cepljeni, bo vsak bolnik z ošpicami okužil vsaj še dvanajst drugih ljudi. Bolnik z ebolo bo v skupini neokuženih okužil še enega, največ dva človeka. Da se bolezen sploh lahko širi, mora vsak bolnik okužiti še najmanj enega, če jih manj, se bo epidemija ustavila.
Toda ošpice niso smrtne?
V naši družbi ne, v katerih drugih pa. Ko so se ošpice prvič pojavile med neevropskimi ljudstvi, so pokončale polovico prebivalstva – na Pacifiku, v Srednji in Južni Ameriki.
Z ošpicami smo imeli izkušnje v srednjem veku in renesansi. Vse epidemične bolezni namreč prihajajo z živali. Virus ošpic je zelo podoben virusu kravje kuge. Ko so se naši predniki pred deset tisoč leti ustalili in živeli ob udomačenih živalih, so vsi ti virusi oziroma bolezni, to namreč velja tudi za črne koze in tuberkulozo, z živali prešli na človeka. A ker smo se ljudje počasi prilagajali nanje, za nas niso bile tako smrtne kot za prebivalce drugih kultur, ki še nikoli niso prišli v stik s temi ali njim podobnimi povzročitelji.
Toda tudi ebola ni od včeraj, prvič je menda izbruhnila že v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja.
Takrat smo ebolo prvič dokazali, čisto možno pa je, da so se manjše epidemije pojavljale že prej.
Kakšna je pri tem vloga sadnega netopirja?
Netopirji so rezervoar virusa. Povsod po centralni in zahodni Afriki je dokazano, da so netopirji okuženi z virusom ebole – vendar ne zbolijo. Zbolijo ljudje in človeku podobne opice. V osrednji Afriki se pred epidemijami ebole pri ljudeh pogosto pojavijo epidemije pri človeku podobnih opicah, šimpanzih ali gorilah. Bolezen se na človeka prenese bodisi neposredno z netopirjev bodisi prek stika z bolnimi opicami – ponekod jih namreč lovijo za hrano, problematična sta predvsem lov in priprava mesa, ko je to termično obdelano, ni več kužno.
Okužijo pa se ne samo domačini, pred leti sta bila opisana dva primera pri turistih, ki sta obiskovala jame v Ugandi in se prek netopirjev okužila z virusom marburg, ki je zelo podoben virusu ebole. Prvi primer (t. i. indeks primer) se ponavadi okuži s stikom z netopirji ali opicami, potem pa se bolezen začne prenašati med ljudmi z neposrednim stikom z bolniki ali ob pogrebnih obredih. Širjenje ebole, ki smo mu priča danes, je posledica neposrednih stikov.
Teorije zarote, po katerih je virus ebole nekoč ušel iz nekega laboratorija ali so ga od tam celo načrtno izpustili, so torej velika neumnost.
Virus je že dolgo prisoten v teh predelih in njegovo prenašanje ni nič presenetljivega. Preseneča nas zgolj, kako dramatično in hitro se širi, zdaj smo prvič priča epidemiji takšnih razsežnosti. A tudi to se da razložiti in je posledica različnih dejavnikov. Prvič se je zgodilo, da je prizadeta zahodna Afrika, ponavadi so se takšne bolezni začele širiti v centralni Afriki, recimo v DR Kongu, kjer je deževni pragozd še posebej prikladno okolje. Tam se epidemije pojavijo velikokrat čisto neopaženo, poseljenost je majhna, povezav med naselji skorajda ni, in tudi če kdaj od ebole pomre cela vas, se bolezen tam ustavi, ker ni možnosti za stike, saj ni infrastrukture.
Zahodna Afrika je bolj gosto poseljena, cestne povezave so boljše, ljudje so bolj mobilni. Epidemija se je tokrat začela v gozdnem delu Gvineje, na tromeji med Sierro Leone in Liberijo; in ljudje tu neprestano prehajajo meje. Neovirano se je širila tudi zato, ker v tem delu sveta doslej niso imeli izkušenj s takšnimi epidemijami in ker je bila razmeroma pozno prepoznana. Prvi primeri obolelih so bili vsaj v začetku decembra lani, če ne celo prej. Epidemijo so kot filovirusno mrzlico prepoznali šele sredi marca. Širila se je torej več kot tri mesece brez kakršnihkoli zadržkov.
Danes ne govorimo več o eboli kot hemoragični mrzlici, temveč kot o ebola virusni bolezni, ker so krvavitve dokaj redek pojav. Ne pojavljajo se niti pri vseh tistih, ki umrejo. Še eden od razlogov, zakaj je bilo bolezen težko prepoznati, je, da se začne z neznačilnim vročinskim obolenjem, glavobolom, bolečinami v grlu, slabim počutjem, bolečinami v mišicah, nadaljuje se z bruhanjem in drisko, kar je vse zelo splošno. Šele v končni fazi bolezni pride do večorganske odpovedi, vključno s krvavitvami in motnjami koagulacije.
Omenili ste podporno zdravljenje, kaj pa je z eksperimentalnim zdravljenjem ebole, razvijanjem cepiva – kako daleč so znanstveniki na tem področju, ali se na bolnikih v zahodni Afriki uporablja tudi eksperimentalna zdravila, kakšne so etične razsežnosti teh postopkov?
Zdravila proti eboli in cepivo so v zgodnjih stopnjah razvoja. Vsa zdravila, ki jih potem začnemo uporabljati, morajo namreč prestati različne stopnje kliničnih študij, od preskusa na prostovoljcih, s katerim se oceni varnost zdravila, potem sta pod drobnogledom varnost in učinkovitost pri bolnikih, šele na tretji stopnji preskušanja se gleda učinkovitost pri večjem številu bolnikov.
Kar zadeva ebolo, danes v medijih veliko govorimo o precej obetavnem zdravilu in malo manj o tudi obetavnem cepivu. Obe sta v zelo zgodnji fazi razvoja - prestali sta šele začetne študije na živalih za dokaz učinkovitosti. Nobeno še ni bilo testirano na ljudeh. Čas razvoja je odvisen od marsičesa, pri eboli se bo zdaj postopek precej pospešil zaradi medijskega pritiska.
Kje in kdo razvija zdravilo in cepivo proti eboli?
Cepivo je razvila kanadska agencija za javno zdravstvo. Zdravilo, ki je koktajl monoklonskih protiteles, pa je kombinacija treh specifičnih protiteles in jih je delno razvila ista kanadska agencija, delno pa neka ameriška družba. Razvoj teh zdravil in cepiv poteka v sodelovanju in s finančnimi sredstvi protiterorističnih oddelkov obrambnih ministrstev, ker je virus ebole potencialno biološko orožje. Toda, kot rečeno, glavni problem je, da sta tako zdravilo kot cepivo v zelo zgodnji stopnji razvoja.
Še bolj problematično je, da ne enega ne drugega ni na voljo v zadostnih količinah. Trenutno sta obe izdelani v majhnih količinah za predklinične raziskave, do razvoja proizvodnje za velike količine je še daleč. Če bi ju hoteli uporabiti, tudi če bi preskočili vse faze preskušanja, nista na voljo v zadostnem številu odmerkov. Cepiva je na voljo sicer nekoliko več, a to je preventiva. Za nekaj odmerkov zdravila je liberijska vlada zaprosila za zdravstveno osebje, in kanadska agencija je WHO obljubila donacijo cepiva ... Zdravilo je bilo uporabljeno pri zdravljenju treh obolelih, dveh Američanov in španskega duhovnika, ki je umrl. Toda na podlagi tega ni mogoče soditi o učinkovitosti, vzorec je premajhen. Vloga kliničnih raziskav je, da ovržejo dvome in da potekajo v nadzorovanih pogojih.
Mar dejstvo, da obstajajo ljudje, ki so preboleli ebolo, ne pomaga pri razvoju zdravila oziroma protiteles?
Kot v filmih? Za veliko virusnih bolezni uporabljamo (ali so v preteklosti uporabljali) tako imenovane hiperimune globuline – izdelane iz seruma tistih, ki so preboleli bolezen. To se zdi logično tudi za ebolo, a ni tako enostavno, in na žalost ni dokazov, da bi zares delovalo. Opisan je primer iz DR Konga, kjer so ob koncu epidemije dali takšno transfuzijo osmim bolnikom, od katerih jih je sedem preživelo. A iz tega je težko izpeljati zaključke, ker je bila epidemija pri koncu, in morda bi bolniki preživeli tudi sicer.
Ko so potem poskušali isto izvesti na opicah, se ni obneslo. Je pa tudi postopek precej zapleten, in spet ne bi pripeljal do zdravila za tisoče bolnikov: preživele je treba najti, poleg tega nemudoma po bolezni niso primerni kandidati, saj obstaja možnost, da je virus še prisoten. Po nekem določenem času bi lahko iz njihove krvi izolirali protitelesa ali pa izvedli kar neposredno transfuzijo krvi ali seruma preživelega. Vse to je mogoče izvesti le, če kri ni okužena z drugimi povzročitelji in če so krvne skupine kompatibilne.
Pri razvoju zdravil za malarijo in podobnih bolezni, ki se širijo predvsem po afriški celini, je znano, da denarja zanje ni na pretek, ker za farmacevtske družbe to ni donosno. Zanimivo pri eboli je, da je denarja menda dovolj, primanjkuje pa ljudi …
No, denar pride vedno prav. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je epidemijo ebole razglasila za epidemijo mednarodnega obsega, kar pomeni tudi, da so končno uradno priznali, da gre za zares skrb zbujajoče širjenje epidemije, ki danes še zdaleč ni pod nadzorom. A besede in denar niso dovolj, epidemijo je treba omejiti tam, kjer se širi, panika v zahodnih medijih in zapiranje meja ne bo pomagalo. Za ustavitev epidemije prizadete države nujno potrebujejo pomoč: usposobljeno zdravstveno osebje in logistično pomoč, najprej za zdravljenje bolnikov v varnih razmerah, pa tudi za preprečevanje širjenja epidemije, skrbno spremljanje pojavov novih primerov, sledenje tistih, ki so bili v stiku z bolniki, varen prevoz bolnikov v centre za zdravljenje in varen pokop mrtvih. Poskrbeti je treba tudi, da bodo zdravstvene ustanove spet odprle vrata za vse ostale zdravstvene težave ter da bodo imeli zdravstveni delavci dostop do osnovnih preventivnih ukrepov za preprečevanje okužb, da bodo lahko varno skrbeli za bolnike.
Je težko pregovoriti tudi člane organizacije MSF, da se odpravijo v te predele sveta?
Danes smo pripadniki MSF pravzaprav edina organizacija, ki zagotavlja oskrbo bolnikov z ebolo. A ena nevladna organizacija ne more ustaviti epidemije takšnih razsežnosti, strokovna pomoč je nujna v veliko večji meri.
Se v kratkem spet odpravljate tja?
Ne vem še, a verjetno že.
