Iza Login: Več ko nas je, večjo možnost za spremembe imamo

Ni samo »najbogatejša ženska v Sloveniji«, ampak tudi oseba, ki dejansko živi tisto, za kar se zavzema.

sob, 07.10.2017, 06:00
Tudi v poslovnem smislu je prodaja znamke na vrhuncu, ko prinaša toliko denarja, nelogična.

Poglejte, tako kot sva rekla tudi novinarju Bloomberga: če bi to nadaljevala, bi zmagal pohlep. Nenehno ponavljava, da sva, še preden smo ustanovili Outfit7, imela idejo, da bi delala neprofitne ekološke projekte. Če delaš neprofitne projekte, potrebuješ financiranje, in v Sloveniji ali v vzhodni Evropi je to težko dobiti. In Samo je rekel: potem bomo denar najprej zaslužili sami.

Najprej je bila aplikacija Govoreči maček, ki je ponavljal tvoje besede in zapredel, če si ga pobožal po trebuhu, potem je dobil prijatelje, njihove prigode so zahtevale videe, videi so zahtevali animirane serije. Do zdaj ima Outfit7 skoraj sedem milijard prenosov njihovih aplikacij in več kot 345 milijonov mesečnih uporabnikov. Januarja je presenetila novica, da sta Iza in Samo Login podjetje Outfit7 za milijardo dolarjev prodala kitajskemu podjetju.

Sprejme me na vratih vile v Rožni dolini in pove, da je to hiša, v kateri se je rodil Fran Milčinski Ježek. S sijočimi očmi, svetlo poltjo in bakrenimi lasmi je videti eterična, ko me popelje naprej v dnevni prostor, ožarjen od poznega popoldanskega sonca, z odprtimi vrati na teraso in pogledom na vrt. Z izjemo dveh mehkih stolov, v katera se pogrezneva, je celoten prostor prazen, ker, kot pravi, »za zdaj še nista našla časa, da bi se posvetila notranji opremi, potem pa jima je postalo prav všeč takšno, kot je, čisto, neobremenjeno«.

Med pogovorom sem si morala priznati, da pred mano ni samo »najbogatejša ženska v Sloveniji«, ampak tudi oseba, ki dejansko živi tisto, za kar se zavzema, vmes sem se zalotila, da ves čas iščem vrzeli v njeni popolnosti, dokler me niso utišale izbrane čokoladne praline, ki jih ponudi, ena njenih slabosti, se nasmehne.


Samo in Iza Login, kreatorja Govorečega mačka Toma. Foto: Tania Mendillo

V članku za Bloomberg, ki ga je prevedenega objavil tudi Global, je prodaja podjetja Outfit7 kitajskemu podjetju, ki se po pisanju medijev ukvarja s proizvodnjo peroksida, označena kot ena najuspešnejših poslovnih prodaj.

Najprej, podjetje, ki je odkupilo Outfit7, se tako kot recimo Samsung in drugi azijski konglomerati ukvarja z različnimi panogami, poleg kemične industrije imajo verigo hotelov, delajo bazene, čistilne naprave za vodo, IT-podjetja. Medijem pač ustreza, da vse to skrčijo samo na peroksid, saj veste, kako to gre (nasmešek).

Članek se osredotoča predvsem na to, da v zadnjem času doživljamo poplavo nenavadnih združitev kitajskih industrijskih podjetij z zahodno zabavno industrijo in da so od leta 2015 kar 70 odstotkov podjetij, ki razvijajo računalniške igre, kupili Kitajci.

Seveda. Nič novega ni, da se Kitajska odpira, da gre za orjaški trg, da to ni več država v razvoju, ampak vodilna svetovna velesila. Mladi, ki se podajo na študij v tujino, v ZDA ali Evropo, se vrnejo domov polni novega znanja in to znanje združijo z lokalnim načinom razmišljanja in kulturo, ki je nam, zahodnjakom, še vedno uganka. Očitno je to nova formula za uspeh.

Na podlagi česa sta se s partnerjem Samom sploh odločila za prodajo podjetja Outfit7 oziroma blagovne znamke Talking Tom and Friends prav temu ponudniku? Je bila ključna najvišja ponudba, denar?

Ne samo to. Ključno pri odločanju, komu bomo prodali podjetje, je bilo, kaj hoče podjetje, ki ga želi kupiti, narediti z blagovno znamko. Na pogovoru s predstavniki smo izvedeli, da si želijo postati najuspešnejše svetovno podjetje družinske zabave, to je v mobilnih igrah. To je njihova vizija. In to bodo delali hkrati z rastjo svojega podjetja, mi smo pač del njihovega podjetja, in z akvizicijami drugih podjetij.

Torej razvoj blagovne znamke Talking Tom and Friends nemoteno poteka naprej. Za nas bi bila učinkovita nadaljnja širitev na kitajski trg veliko težja, ne glede na to, da je bila Kitajska že prej naš največji teritorij po številu uporabnikov. Če živiš tam in poznaš zakonitosti in specifike trga, to predstavlja velik potencial.

So se obvezali, da bodo nadaljevali v okviru zabavne, poučne, nenasilne vizije znamke?

Načeloma so dejali, da se strinjajo z vizijo blagovne znamke. Sicer pa Talking Tom and Friends spada v tako imenovani family entertainment, zabava za družino, ki načeloma ne vsebuje nasilja. A tega, kaj bodo zares naredili z njo, na dolgi rok ne moreš vedeti.

Velikokrat so vaju spraševali, kako lahko nekaj, v kar ste vložili toliko znanja, ne nazadnje veljata za mamo in očeta Govorečega Toma, čez noč predata v druge roke.

Prodaje in prevzemi se vedno zgodijo čez noč. Sva pa s Samom še v vlogi svetovalcev upravi, tako da nisva kar izpuhtela. Res pa je, da poslovnih odločitev v podjetju ne sprejemava več.

Tudi v poslovnem smislu je prodaja znamke na vrhuncu, ko prinaša toliko denarja, nelogična.

Poglejte, tako kot sva rekla tudi novinarju Bloomberga: če bi to nadaljevala, bi zmagal pohlep. Nenehno ponavljava, da sva, še preden smo ustanovili Outfit7, imela idejo, da bi delala neprofitne ekološke projekte. Če delaš neprofitne projekte, potrebuješ financiranje, in v Sloveniji ali v vzhodni Evropi je to težko dobiti. In Samo je rekel: potem bomo denar najprej zaslužili sami.

Torej je res, da je bila izvorna ideja prav to, da se bosta usmerila v problem pomanjkanja hrane in njene trajnostne pridelave?

Že pred letom 2009 sva s Samom začela intenzivno spremljati, kaj se dogaja z Zemljo, z eneregetskimi in vodnimi viri, s hrano. Temu se, če živiš na tem planetu, ne moreš izogniti. Šele potem smo ustanovili podjetje Outfit7 in začeli razvijati mobilne aplikacije.

Samo je že na začetku, pri ustanavljanju podjetja, to oznanil vsem soustanoviteljem: torej, da naredimo uspešno podjetje in ga čez sedem let prodamo. In tako se je tudi zgodilo. Točno sedem let, do meseca. To ne pomeni, da tega nismo delali s strastjo in ljubeznijo, se zabavali in vse to, ampak smo se tudi ves čas zavedali, kaj je izvorni cilj. Najin cilj ni samo usmeritev v rešitve problema pomanjkanja hrane in njene trajnostne pridelave, pač pa najbolj pereči problemi človeštva – trajnostna pridelava hrane je trenutno gotovo problem številka ena.

Pred Govorečim Tomom ste razvili kar nekaj aplikacij. Zakaj je prav ta aplikacija med številnimi drugimi liki, ki podobno ponavljajo uporabnikove stavke, tako uspešna? To verjetno tudi vidva težko razložita?

Čisto jasno ti seveda nikoli ne more biti. Če bi kdo iznašel formulo za uspeh, bi ustvarjal uspešne aplikacije po tekočem traku. Je pa dejstvo, da je v Tomu integriran prvinski humor z dodatkom Samovega črnega humorja. Rekli smo, dajmo, naredimo stvar, ki bo zabavna, ki bo všeč tudi nam.

Na eni strani to prihaja iz tega ogromnega bazena kruha in iger, torej iz sveta zabave, in v to spada tudi, recimo temu, prvinski, celo banalni humor, na katerega padejo otroci in odrasli, riganje, prdenje, smešni glasovi. Po drugi strani je Govoreči Tom prinesel neko drugo dimenzijo, dobivali smo sporočila, kako je igrica številnim otrokom s posebnimi potrebami pomagala, da so se ravno skozi igro, humor naučili govoriti.

Na kakšne podatke mislite?

Dobili smo številna pisma, fotografije otrok z avtizmom, ki so s pomočjo Govorečega Toma zelo napredovali. Ko je bila junija 2015 na Cipru konferenca LUDI Network, iniciativa za otroke s posebnimi potrebami, so me povabili, da tam predavam. Mednarodni strokovnjaki, terapevti in psihologi so izjemno dobro ocenili našo aplikacijo. Ena od izraelskih terapevtskih organizacij ima aplikacijo nameščeno na vseh tablicah, v vseh terapevtskih sobah. Njihovi strokovnjaki so nam potrdili, da se tudi osebe z avtizmom, ki drugače izražajo čustva, ob tej aplikaciji smejejo, jočejo. Prav tako so dobili izsledke, kako lahko pomaga izboljšati govor pri parkinsonovi bolezni.

Kako?

Ko bolezen napreduje, začneš govoriti nerazločno, in se tega niti ne zavedaš. S pomočjo aplikacije, ki ponavlja tvoje stavke, so se številni zavedeli svojega načina govora in ga začeli popravljati skozi igro in humor. Potem smo iz različnih zdravstvenih ustanov dobili pisma, naj naredimo bolj strokovno aplikacijo Govoreči doktor. A to ne bi imelo istega učinka. Ključ je prav v tem, da to ni vaja, ni prisila, ni terapevtska vaja, ampak zabava. Tudi zato je tako učinkovita.

V enem izmed redkih intervjujev, ki sta jih dala, sta v pogovoru za Al Džaziro omenila ganljivo anekdoto iz Orlanda.

Da, v Orlandu sva šla v Applovo trgovino, da bi zame kupila novega maca. Prodajalec nama je predlagal, da mu posredujeva svoje podatke in tako pri naslednjem nakupu dobiva popust, in sva rekla, seveda, zakaj pa ne, Gorenjca pač (nasmešek). Ko je v okence za podjetje zapisal Outfit7, je Sama vprašal, kaj delava. Mobilne aplikacije. Aha, katere pa? Ko je Samo rekel Govoreči Tom, je bil prodajalec čisto iz sebe: »Ne morem verjeti! Vi ste si zamislili Govorečega Toma?!« Vidno pretresen nama je povedal, da ima sina z downovim sindromom, ki je lahko govoril samo v znakovnem jeziku za gluhoneme. Ko je dobil aplikacijo, se je s pomočjo Toma naučil govoriti. »Moj sin danes govori, in to tako, da bi ga zdaj razumeli tudi vi.« S Samom sva bila čisto ganjena. Zaradi takšnih zgodb dobiš občutek, da imajo stvari, ki smo jih delali s tako strastjo, smisel.

Iza Login: »Po analizi najbolj perečih svetovnih problemov smo ugotovili, da se s trajnostno pridelavo hrane ukvarja premalo organizacij.« Foto: Tania Mendillo

Najprej ste se ukvarjali z ekologijo, z afirmacijami za obilje, zdravilnimi kristali. Kako to, da se te aplikacije niso prijele? Zdi se, da ves zahodni svet išče orodja, afirmacije, mantre za obilje?

Že, ampak kot sem rekla, če hočeš, da postane stvar množična, moraš izhajati iz bazena »kruha in iger«. Večina ljudi hoče predvsem to. To ni mišljeno slabšalno, ampak če si vpet v ta hektični vsakdan in nenehno delaš, potrebuješ nekaj minut čiste, neobvezne zabave. Na začetku lansiranja Govorečega Toma še nismo razmišljali o izobraževalni funkciji, z vsako naslednjo nadgradnjo aplikacije pa smo razmišljali, kako bi vgradili vanjo še izobraževalno noto, ki bi morala biti seveda prikrita. Ko smo s skupino kreativcev in sodelavcev razvijali naslednje aplikacije in se je pojavila ideja, da bi se Tom igral tudi z vodno pištolo, sem bila prva, ki je rekla, da pištole, pa čeprav vodne, v tej aplikaciji ne bo.

Toma lahko porineš, lahko ga udariš ... Tudi to je pri najmlajših uporabnikih razlog za smeh, za zabavo.

Ja, ampak če pomislite na risanko Tom in Jerry, ki smo jo gledali kot otroci, je bil tak tip humorja za nas nekaj čisto običajnega. Zdaj se je vzpostavila posebne vrste hipokrizija: na eni strani lahko družba vsako humorno situacijo obsodi kot nasilje ali moralno nesprejemljivo, na drugi strani pa imaš morje animiranih filmov, ki gradijo prav na agresivnih impulzih, pa se s tem nihče ne obremenjuje preveč.

Tomu so se pridružili še drugi »prijatelji«, Govoreči Ginger, Govoreča Angela, Govoreči Ben ...

Da, Ginger, recimo, je narejen za predšolske otroke, tam imaš cel kup možnosti, kako mu daš večerjo, kako ga daš pod tuš, kako si umije zobe, in otroci so vse to počeli skupaj z njim. Od številnih staršev smo dobivali pisma zahvale, da so si otroci začeli z navdušenjem redno umivati zobke skupaj z Gingerjem. Sodelavci v Outfit7, ki imajo tudi sami otroke, so predlagali, naj naredimo še aplikacijo za hranjenje, in tako je Ginger v aplikaciji začel jesti zelenjavo, otroci so z njim nenadoma začeli navdušeno jesti špinačo, brokoli, korenje ...

Mar ni po svoje absurdno, da aplikacije učijo otroke, kdaj in koliko časa naj si umivajo zobe, koliko časa naj jedo in kaj?

Zame je to, tako kot ste rekli, absurdno. A svet je tak, kakršen je. Že davno smo šli v to smer, zdaj gre samo za vprašanje, ali se zavedaš tega in v okviru trga ponujaš nekaj na morda bolj zabaven, bolj neprisiljen način. Veste, kdaj se je zgodil preobrat? Začelo se je s permisivno vzgojo, ki je bila, vsaj po mnenju številnih strokovnjakov, ustvarjena predvsem za dvig potrošništva.

Kako to mislite?

Pojav blagovnih znamk je sovpadel z mantro, dajmo, garajmo, da bomo imeli še več, da bomo lahko kupovali več, da bomo bolj »uživali«, da bo moj otrok imel več možnosti kot drugi. Starši, ujeti v ta sistem, delajo od jutra od večera, otroke pa je treba z nečim zaposliti. In v tem obdobju se zdi, da se otroci ne znajo več sami zaposliti. Da se ne znajo več igrati. Se spomnite, kako smo se kot mulci igrali zunaj na dvorišču, v naravi, igre so bile večinoma iste, skrivalnice, kavbojci in indijanci, partizani in nemci ... Ko danes otrok praznuje rojstni dan, moraš zanj in za prijatelje najeti animatorja ali dva, pa še takrat po eni uri prosijo za tablice in telefone.

Torej se strinjate s teorijami, da s pomočjo takšnih risank, ko televizija prevzame vlogo staršev, namerno ustvarjamo zasvojene in vodljive otroke, s tem pa vodljive državljane in potrošnike?

Tako tudi je. Ti čustveni impulzi jih zasvajajo in vzbujajo v njih željo po – še. Televizijam to ustreza, že zaradi oglasnih blokov. Zato smo tudi mi rekli, da se tega ne gremo. Da želimo skozi zabavno vsebino ponuditi tudi nekaj lepih vrednot: prijateljstvo, ljubezen, pogum, solidarnost, samoiniciativnost.

Ko smo se lotili ustvarjanja animirane serije, ki se zdaj vrti tudi na TV Slovenija, smo si pred tem pogledali velik del risanih filmov, ki se vrtijo na specializiranih kanalih. To je najprej prišlo iz Japonske, podobe, ki agresivno vstopajo v glavo otroka, pa glasna glasba, hitra montaža, zvoki eksplozij. Že po nekaj minutah gledanja smo v ekipi občutili nelagodje, nervozo, nemir. Pomislili smo, kaj se ob gledanju teh risank šele dogaja z otroki, z njihovimi možgani.

Samo je začel raziskovati in ugotovil, da nasilja, ki nenehno spodbuja adrenalin in jezo, v celovečernih risanih filmih, narejenih za kino, kamor starši pridejo z otroki, ponavadi ni. Najbolj očitna agresija je prav v kratkih animiranih risanih filmih, narejenih za televizijo, ko so starši zaposleni, otroci pa imajo v rokah daljinec. Odločili smo se, da bomo poskusili izmeriti stopnjo negativnih čustev, ki jih vzbudijo v gledalcu te risanke. Strokovnjaki, psihologi, s katerimi smo sodelovali, so nam potrdili, da prav serije, ki so namenjene otrokom od šestega leta, z glasbo in montažo nenehno vzbujajo čustva jeze, agresije, adrenalina, strahu, da bi otroka s temi čustvi držale pred zaslonom, da ne bi prestavil na drug kanal. To je zelo preizkušena formula.

Kot je poudaril tudi vaš partner Samo Login, je to, da poskušaš pritegniti otroke s humorjem, veliko težje in dražje kot pa z agresijo.

Humor je drag, seveda. Zelo težko je dobiti dobre pisce, ki ti bodo naredili 52 kakovostnih in duhovitih zgodb. Veliko cenejše so banalne zgodbe, v katerih se manko vsebine prekrije z veliko streljanja, eksplozijami in adrenalinskimi zvoki. V Hollywoodu smo našli scenarista, ki je bil tudi stand up komik, ta je sestavil skupino petnajstih piscev. Ti so se potem zaprli v pisateljsko sobo in v njej ustvarjali scenarije za serije.

Iza Login, sokreatorka Govorečega mačka Toma. Foto: Tania Mendillo.

Kako ste pravzaprav prišli do sodelovanja z družbo Disney, saj je znano, da Disney dela samo s svojimi blagovnimi znamkami?

Pravzaprav se je zgodilo zelo hitro. Naša prva aplikacija je prišla ven sredi leta 2010, v začetku leta 2011 smo začeli pogovore z Disneyjem. V Ameriki smo imeli zelo prodornega svetovalca, ki je dobro poznal industrijo zabave, ta nas je povezal z njihovimi predstavniki. Disney je v nas takoj videl potencialno priložnost, da če bodo naše kratke risanke za youtube uspešne, lahko nanje nalepijo svoje stvari in jim omogočijo še večjo gledanost. A ko so se risanke s Tomom končale, so uporabniki zahtevali še več teh risank, niso zagrizli v njihove.

Kako je bilo sploh delati s takšnim mastodontom, kakršen je Disney?

Težko. To je velika korporacija. Določenim segmentom nameni toliko in toliko proračuna, sploh ker so bile to risanke za youtube. Saj veste, prva stopnja je youtube, potem risane serije za televizijo, potem celovečerni film za kino. Ker je bil naš direktor pač perfekcionist (nasmešek) in je moralo biti vse izdelano do vsakega detajla, je na koncu scenarije za deset risank popravljal Samo, skupaj z njihovimi pisci z vsega sveta, ker smo hoteli ohraniti značilnosti likov in njihovih odnosov.

Vaši glasbeni videi za Disney so na youtubu globalni hit – samo romantični spot za pesem You Get Me ima več kot 300 miljonov ogledov.

Ja, tu se moram prav nečimrno pohvaliti, da sem bila v tem primeru jaz vodja projekta, in to je bil gotovo moj najljubši projekt v okviru Govorečega Toma (nasmešek).

Kdo je naredil glasbo?

Pri Disneyju imajo tako velik bazen ustvarjalcev, da jim daš samo okvirna navodila, reference, v kakšno smer si želiš, da bi šla glasba. Najprej so nam poslali glasbo, ki se nam ni zdela v redu. Potem so rekli, naj jim natančneje povemo, kaj bi radi, in jim poslali nekaj referenc, med drugim smo jim dali skladbo Jasona Mraza in Colbie Caillat Lucky. Poslali so nam You Get Me in rekli smo: to je to.

Ste imeli možnost, da zavrnete glasbo, ki vam ni bila všeč?

Ja, ker je bil naš vložek v projekt naša intelektualna lastnina, smo bili dogovorjeni, da se morajo vsi vključeni strinjati s kreativnimi rešitvami. Torej, ko smo dobili potrditev, kako uspešni so naši kratki risani filmi, in po uspehu dveh glasbenih videov smo začeli razmišljati o risani seriji.

In to je ta, ki se zdaj vrti tudi na TVS?

Ja, tako.

Tudi v naših trafikah že prodajajo like iz risanke, Tom, Angela, Ben, Ginger ... Kot Vojna zvezd. Kakšen je sploh prihodek od dodatnih produktov?

Prihodek od licenciranja blagovne znamke je v primerjavi s prihodki iz samih aplikacij zanemarljiv. Je pa zaradi strategije grajenja blagovne znamke in prepoznavnosti na trgu nujno, da se blagovna znamka pojavlja tudi v obliki fizičnih produktov.

Kdo je v začetku razvijal like, kot so Ginger, Angela, bela mucka, ki je postala prav taka ikona kot Tom?

Osnovne like je razvijal Samo, on je v resnici arhitekt vsega tega; skupaj z ukrajinskim akademskim kiparjem, ki je izvorno ustvaril Toma.

Ukrajinski umetnik Andrey Kravchenko, od katerega ste izvorni 3D-model za mačka Toma kupili za šestdeset dolarjev?

Tako je. To je ta zgodba (nasmešek). Ko je Samo iskal primeren lik za mobilno aplikacijo, je na spletu naletel na tega mačka. Takoj mu je bil všeč. Ker je bil precej drugačen od drugih likov, sploh način, kako se je smejal ... Meni se je sicer zdel majčkeno morbiden, a Samo je vztrajal, da je to lik, ki ga iščemo. Očitno je to ta humor, ki ga mladi razumejo, mi več ne. In ko se je maček prijel, smo hoteli nadaljevati zgodbo in odkupiti pravice. A imeli smo samo ime tega umetnika – Andrey Kravchenko. Nihče ni vedel, kako lahko stopimo v stik z njim. Ni ga bilo nikjer na spletu.

Neverjetno, pravzaprav, v tem času.

Ja, poskušali smo, a ni šlo. Ko smo končno po številnih zapletih dobili domači naslov, e-pošto, telefon, smo se povezali z njim, da bi odkupili pravice za mačka in tako registriali blagovno znamko. Ponudili smo mu tudi zaposlitev, da riše za nas. Najprej se sploh ni javljal, potem je počasi začel odgovarjati na maile, na telefon in skype nikoli. Ko ga je Samo končno dobil po skypu in povabil v Slovenijo, da bi risal za nas, je mečkal, da ne more. Njegovi izgovori so bili precej čudni, v smislu, da »zdaj ne more na ambasado, ker je zunaj takšen mraz«, in podobno. Šele po enem letu se nam je končno uspelo srečati. Takrat nam je priznal, da se ni hotel javljati v živo, ker ni znal angleško. In da se je več mesecev intenzivno učil angleško, da bi se lahko po skypu pogovarjal s Samom.

Imeti toliko uporabnikov ne pomeni samo finančne moči, ampak tudi moč globalnega vpliva, in to na najmlajše generacije. Najbrž sta razmišljala, kaj vse bi lahko naredila s to kritično maso – tudi v smislu izobraževanja, ozaveščanja najmlajših?

Res je, blagovno znamko Talking Tom and Friends bi lahko uporabljali tudi za ozaveščanje o okolju, toda če ne bi hoteli izgubiti večjega dela uporabnikov, bi to moralo biti subtilno in tako premalo učinkovito. Izobraževanje in ozaveščanje danes nista več dovolj za preživetje.

Ker ni več časa, kot pravite?

Ker ni več časa. In res ga ni. Za ozaveščanje potrebuješ vsaj dve generaciji, vsaj štirideset let. Mi kot prebivalci planeta Zemlja teh let nimamo več na voljo. Začeti je treba zdaj in takoj, in to pri političnih in gospodarskih vrhovih, ti pa morajo sprejeti konkretne in hitre rešitve.

Lani maja so naju povabili kot govorca na dvodnevno srečanje vrha poslovnih in političnih voditeljev držav jugovzhodne Evrope, na Summit 100. To sva videla kot idealno priložnost, da jim posredujeva še najino videnje kritičnosti stanja Zemlje. Osnovno sporočilo poziva je bilo, da morajo države kupiti znanstvenikom čas. Čas, da razvijejo tehnološke rešitve za trajnostno preskrbo s hrano, energijo, te stvari. Ker tega časa več nimamo. Na konferenci so se zvrstili že vsi govorci, Samo se je že odpravil proti govorniškemu odru, ko je moderator oznanil, da gospod Login ne bo nastopil, ker »je za to zmanjkalo časa«. Kar je smešno. Govorimo o sedmih minutah, ki so bile potrjene že veliko prej. Tam je bilo vsaj dvajset televizijskih kamer, odgovorni očitno niso hoteli slišati resnice. In bil je res dober govor, z vsemi podatki in konkretnimi predlogi za reševanje krize.

Samo nekaj odločitev državnikov, pa bi se rešilo veliko stvari. Sami veste, kakšne vsote vlagajo korporacije v lobiranje političnih vrhov. Če bi samo del tega dali v raziskovanje novih možnosti izrabe energije, novih možnosti trajnostne pridelave hrane ... Vsi vemo, da s pesticidi uničujemo zemljo in zdravje ljudi, da je izvirni greh storjen in da smo se ujeli v začarani krog. Moramo ga prekiniti.

Na katere stvari konkretno mislite?

Recimo obdavčenje letalskih poletov, ki imajo največje izpuste toplogrednih plinov; če bi se to zgodilo, bi bili prisiljeni iskati tehnološke rešitve za manjše onesnaževanje, tako se pa nič ni zgodilo že petdeset let. Obdavčiti bi morali meso, mesnopridelovalna industrija je drugi največji onesnaževalec na planetu, kar zadeva emisije toplogrednih plinov. Meso je v supermarketu skoraj cenejše od korenja, je v tem kakšna logika?

Že predlog obdavčenja letalskih poletov je seveda dvorezen, lahko bi rekli celo »nedemokratičen«; s tem bi veliki večini ljudi onemogočili poceni potovanja.

Že, a čez deset, dvajset let nihče več ne bo potoval, ker ne bomo imeli kam. Imate otroke? V kakšen svet se bodo rodili njihovi otroci? V svet, v katerem bodo nosili plinske maske? A še vedno raje zamižimo in si rečemo, tile okoljevarstveniki pretiravajo, saj ne bo tako, in živimo naprej, kot da se nič ne bo zgodilo. Toda morsko dno je vse bolj prazno, to lahko opazi vsak ljubiteljski potapljač, pa gore odpadkov, ki plavajo po oceanih, zaloge vode se manjšajo.

Zganemo se samo ob okoljskih katastrofah, ki se zgodijo v naši neposredni bližini, kot je recimo Kemis na Vrhniki.

Tako je. In aktivisti in okoljevarstveniki dobijo prostor v medijih, vpijejo, opozarjajo, pozivajo k akciji politiko, korporacije, nekaj časa je to vroča tema, potem se vse pozabi.

Pred kratkim sva bila povabljena na dogodek, ki ga enkrat na leto organizira Google, Zeitgeist, eden redkih dobrih dogodkov v tem poslovnem svetu. Pripeljejo vrhunske govorce, med njimi sta bila tudi dva begunca iz Sirije. To so bile presunljive zgodbe, vsi v dvorani smo bili pretreseni, večina nas je jokala. Jokali smo, in potem šli naprej. Če bi se politični vrhovi odločili, bi lahko jutri ustavili vse vojne. In nihče me ne bo prepričal, da vojne v Siriji ne bi mogli ustaviti že pred leti. Tu ni opravičila.

Ste inteligentna poslovna ženska, veste, da so za tem drugi interesi?

Ne moreš primerjati dobička z milijoni človeških življenj in uničenjem planeta. To je tako srhljivo egoistično, tu ni opravičil. Vsi smo začeli verjeti, da nič ni mogoče narediti, to je pravzaprav najbolj žalostno.

Kaj po vašem v resnici lahko naredi posameznik?

Zelo malo, res je. A dva posameznika lahko naredita več. In več ko nas je, večjo možnost za spremembe imamo.

S Samom sta se letos pridružila tudi skupini izbrancev, milijarderjev, ki del premoženja usmerjajo v filantropske dejavnosti, The Giving Pledge, ki sta ga Melinda in Bill Gates skupaj z Warrenom Buffettom ustanovila leta 2010. Kako lahko ti posamezniki spreminjajo neravnovesja v svetu?

Melinda in Bill Gates veliko vlagata predvsem v zmanjševanje svetovne revščine in v bistvu sta pri tem zelo uspešna. Veliko drugih pledgerjev vlaga v izobraževanje v ZDA, v inštitute za zdravljenje rakavih obolenj, inštitute za prehranske motnje in podobno. Večina se ne loteva globalnih rešitev.

Sta se z Billom Gatesom osebno srečala?

Sva, z Billom in Melindo. Predstavila sva se jima, jaz sem ga na začetku v šali vprašala, ali je v The Giving Pledge še kdo drug, ki je delal v Microsoftu, pa se je nasmehnil in rekel: Mislim, da smo se tej iniciativi pridružili samo trije: vi, Melinda in jaz (nasmešek). V krajšem pogovoru sva jima predstavila najine načrte, vizijo sveta, v katerem bi si želeli živeti. Našli smo skupne točke, povabila sta naju, naj prideva v Seattle, da se bolj v miru pogovorimo.

Kakšni so torej konkretni cilji vaše fundacije?

Po analizi najbolj perečih svetovnih problemov smo ugotovili, da se s trajnostno pridelavo hrane ukvarja premalo organizacij. Zemlja, ob pravilnem optimalnem ravnanju, lahko zagotavlja hrano za enajst milijard ljudi. Trenutno nas na Zemlji živi nekaj več kot sedem milijard. A če bi vsi ljudje na svetu danes živeli kot povprečen človek na Zahodu, bi za oskrbo vsega prebivalstva s hrano potrebovali tri Zemlje in pol. Eden od naših primarnih ciljev je poiskati rešitve za trajnostno pridelavo hrane oziroma, če povem kolikor se da preprosto, iščemo hrano, ki bo za potrošnika bolj okusna in jo bo hotel imeti na jedilniku, bo tudi cenejša, za dodatek pa še zdrava in trajnostna. Vse raziskave bomo dali v javno dobro, torej, kar bomo odkrili, bomo dali v javno uporabo.

V nekaterih slovenskih medijih so pisali, da nameravata ustanoviti sklad za humanitarne namene.

Ustanovili smo fundacijo, ki se ukvarja z neprofitnimi projekti, v katerih sva aktivna tudi sama in najina sinova. Mediji so sicer pisali, da bova ves denar podarila, česar nikoli nisva rekla, a neprofitno očitno nekaterim pomeni podarjeno (smeh).

Med drugim ste vložili tudi v ekološko blagovno znamko Matea Benedetti. Zakaj?

Slovenska modna kreatorka Mateja Benedetti me je prepričala z enim stavkom: To delam, ker nočem umreti na smetišču. Pet let trdega dela in raziskav je vložila v iskanje ekoloških tkanin in je ena prvih modnih kreatork, ki v svoje kreacije vključuje apple skin, jabolčno usnje, ki je narejeno iz jabolčnih odpadkov in reciklirane plastike. Prišla je med pet finalistov na svetu za nagrado green carpet award; podelitev je bila septembra v milanski Scali.

Tekstilna industrija je ena najbolj okolju škodljivih panog, na eni strani zaradi onesnaževanja voda pri proizvodnji in barvanju, vemo pa tudi, da neekološka pridelava bombaža uporabi več kot dvajset odstotkov vseh insekticidov in deset odstotkov pesticidov. Če pomislimo na vse kemikalije, ki jih uporabljajo, da iz bombaža izdelajo obleke, brisače, posteljnino, vse to je v stiku z našo kožo. Da ne govorimo, kako ta pridelava vpliva na zdravje pridelovalcev bombaža, tistih, ki delajo na poljih, uničuje zemljo in živali, povzroča izpuste toplogrednih plinov in onesnažuje zaloge čiste vode.

In zdaj vprašanje, ki nas zanima: kakšen je občutek, ko si v določenem trenutku lahko privoščiš vse? Ko ni več omejitev?

Hm. Ali bi si vi lahko v tem trenutku privoščili Pradino torbo? Najbrž lahko. Si jo boste kupili? Najbrž ne. Zakaj ne? Ker je v bistvu ne potrebujete. Zdaj pa samo poglejte, kakšen je občutek, ko si jo lahko kupite (nasmešek).

Kaj je torej za vas denar? Ne predstavljam si, kaj pomeni, ko v nekaj letih prideš do takšnih številk, kako nositi to odgovornost? Ste kdaj zaradi tega čutili tesnobo, strah, breme?

Denar je samo vmesna valuta za vloženo energijo. Kdor ne spoštuje denarja, ne spoštuje sebe in svojega dela. Napačno je seveda, da je denar na neki način zavladal svetu, da je kar naenkrat postal največja vrednota. Meni denar – pa tudi pomanjkanje, ja, tudi čez to sem šla v življenju – ni nikoli sprožal negativnih občutkov. Je pa res, da nekatere skrbi izginejo, ko ga imaš enkrat toliko, da lahko poskrbiš za eksistenčni obstoj sebe in svoje družine. Ampak da to dosežeš, ni pomembna vsota na bančnem računu, pač pa notranji občutek, da si sposoben v vsakem trenutku zaslužiti toliko, kolikor potrebuješ. In potem tako je. Sicer pa ... tako ali tako spiš v eni postelji.

Najbrž imata dve?

Dve imava, ja. Eno tukaj, eno na Cipru (smeh).

Zasebnega letala pa vseeno nimata?

Seveda ne. Kako bi potem lahko govorila, da so letala največji onesnaževalci planeta, če bi sama letela z njim. Tudi najameva ga ne. Zasebno letalo je ekološko neopravičljivo, po njem bi posegla, če bi bilo res nujno. Že ko letim z navadnim komercialnim letalom, imam slabo vest in se silno veselim novih, ekološko bolj čistih tehnologij, ki so baje že razvite, samo birokratski mlini dolgo meljejo ...

Zakaj sta za vajin drugi dom izbrala Ciper? Res samo zato, da bi se izognili davkom?

Včasih se res zdi, da se ponavljam. Da se moram opravičevati, čeprav ne vem, zakaj in komu. Podjetje smo preselili na Ciper, ker je bilo poslovanje z več vidikov enostavnejše. Res je, da z državnimi gospodarskimi politikami podpirajo razvoj mladih podjetij z lastno intelektualno lastnino in tako nudijo davčne olajšave, res pa je tudi, da je Ciper v EU in deluje po vseh dogovorjenih regulativah. Poleg tega Ciper nima takšnega birokratskega aparata, kot smo ga vajeni v Sloveniji. Če smo hoteli zaposliti ljudi iz drugih držav, je bilo to v Sloveniji skorajda nemogoče, neskočni mlini birokracije, preveč časa, ki ga nismo imeli na voljo. Na Cipru so zahteve za ljudi zunaj EU tudi večje, ampak razumne in izvedljive v doglednem času.

Oba prihajata iz matematike in računalništva, hkrati poudarjata, da sta že 25 let vegana in se redno ukvarjata z jogo, meditacijo, manifestacijo. Čeprav se vse več vrhunskih menedžerjev ukvarja z duhovnostjo, se še vedno zdi, da je trd poslovni svet nezdružljiv z njo.

Trd poslovni svet in duhovnost nista dva univerzuma – vse je samo življenje. In ja, če hočeš preživeti in ostati zdrav v trdem poslovnem svetu, mora biti zdrav duh v zdravem telesu.

V intervjuju za Ono plus ste govorili tudi o tem, kako sta se s Samom urila v zavestni kreaciji resničnosti, v manifestaciji ciljev. To pri mnogih vzbudi občutek nejevere, češ, lahko je manifestirati, če imaš takšno finančno zaledje, če imaš takšne izkušnje, kontakte, znanje.

Na kakšno finančno zaledje mislite?

Na tisto, kar ste dobili od prodaje deleža Najdi.si Telekomu in ga kot zagonska sredstva vložili v podjetje Outfit7; Bloomberg omenja vsoto 250.00 evrov?

Bloomberg je pomešal podatke – 230.000 evrov je bila vsota, ki sva jo s Samom vložila v Outfit7, preden je postal profitabilen. Tudi ta denar je bilo treba zaslužiti, ni padel kot neprofitno darilo iz kakega zaledja (smeh).

V tujini, kjer so ta razmerja drugačna, vajino zgodbo predstavljajo kot zgodbo para, ki je začel iz nič in ustvaril nemogoče.

Ja, zanje je bil ta naš zagonski kapital nekaj podobnega, kot če bi začela »iz nič«, da (nasmešek).

Kmalu zatem, ko je tehnološki guru Steve Jobs napovedal prihod Applove trgovine za aplikacije na iphonih, sta zaznala, da je čas pravi, in že leta 2009 ustanovila podjetje, že junija 2010 se je pojavil Govoreči Tom in v enem vikendu prišel na vrh lestvic aplikacij. Kako bi to opisali? Kot mešanico sreče in poslovne intuicije?

Ne vem, ali je to ravno intuicija, lahko pa temu rečemo tudi tako. Samo je s svojo pikolovsko analitičnostjo in bikovsko nezaletavostjo dokaj dobro ocenil trg in trende. Seveda bi se lahko zmotil oziroma bi trg odreagiral drugače – in temu lahko rečemo sreča.

Še vedno tako radi igrate klavir?

(Nasmešek.) Klavir je moja velika ljubezen, ja. Uživam, čeprav ne igram dobro, res uživam.

Kaj igrate? Tako, za dušo?

Bach je moj dušni prijatelj. V zadnjem letu sem se spet malo poglobila v učenje, imam dobro učiteljico, ki me uči improvizacije in jazza.

Za konec: oktobra imate v Rogaški Slatini prvič po mnogih letih delavnico zavestnega ustvarjanja Manifestacija – sam svoje sreče režiser. Zakaj ste se odločili za to in zakaj zdaj?

Preprosto. V zadnjih mesecih sem prejela toliko iskrenih prošenj od prijateljev, znancev in ljudi, ki jih osebno ne poznam, da enostavno nisem mogla reči ne. Verjamem, da je zavestnega kreiranja zmožen vsak, in iskreno si želim, da bi vsak to tudi znal. Je pa pogoj za uspešno manifestacijo, da prevzameš popolno odgovornost za svoje življenje.